Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Prelepa Gorenjska: planina Prevala, Tržič in Jezersko

23.08.2020

Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.

Tržič in Jezersko je zaznamoval veliki koroški potres v 14. stoletju, obe občini sta povezani z Avstrijo in obe sta raj za pohodnike

Za turiste sta med vsemi slovenskimi regijami najbolj priljubljeni Obalno-kraška in Gorenjska regija. Največ turistov in nočitev so lani zabeležili prav v gorskih občinah. Številke bodo letos zaradi novega koronavirusa najbrž nižje, prav tako letos prevladujejo domači in ne tuji gosti. A glavni turistični kraji ostajajo isti - in na Gorenjskem jih je res veliko: številni vrhovi in hribi, jezera, alpske doline, stara mestna središča in številne druge zanimivosti. Odločitev, kam se odpraviti, je bila zato težka, a izognila sem se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavila v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike. Spodobi se torej, da je med mojimi cilji tudi kakšna pohodniška pot. Odločitev prepustim planinski vodnici Nini Kopčavar, dobiva se na parkirišču na Ljubelju: podali se bova čez Bornove tunele na planino Prevala:

"Pot ni zahtevna, gre za prečenje pobočja, ne bova imeli nekih velikih vzponov, bo še zgodovinsko zanimivo. Je pa treba tudi malo paziti, ker je pot malo izpostavljena, nekje je zavarovana tudi z jeklenico. Uro in pol hoje, višinske razlike pa ne več kot 150 metrov." 

Kmalu sva na ozki Bornovi poti naleteli na bunker, ki so ga pred 2 svetovno vojno zgradili zaradi strahu pred napadom s severa. Na levi strani v dolini pa se je videlo prav tisto, kar se je zgodilo nekaj let za tem: spominsko obeležje edinega nacističnega delovnega taborišča na naših tleh, kjer so interniranci gradili predor Ljubelj, s katerim so si Nemci želeli olajšati pot na jug. Lepota okolice in potreba, da po ozki poti, zavarovani z jeklenico, stopamo previdno mojo pozornost spet preusmerita na pot. In kmalu sva že pred tunelom, ki ga je za lažji dostop do lovišč leta 1891 dal narediti baron Julij Born. Po uri in pol se gozd umakne, s pobočja pa prideva na planino, kjer tečeta 2 daljši pohodniški poti – slovenska planinska pot in Via Alpina. Na eni strani naju gledajo Julijske Alpe, na drugi Karavanke, na severu pa Begunjščica. Takoj občutiva veter, slišiva kravje zvonce in nato zagledava še planinsko kočo na Prevali, kjer naju čaka nagrada: domači štruklji s čokolado, ki nama jih pripravi Urša Lukan. Najina gostiteljica je ostala na planini, midve s planinsko vodnico pa sva se odpravili v dolino, tam me je namreč čakala popolnoma drugačna izkušnja: sprehod po središču Tržiča.

"Ponosni smo na tržiško 'vukno'," mi pove Petra Hladnik iz Turistično promocijskega in informacijskega centra  Tržič. Letos obeležujejo 700. obletnico omembo Neumarktl, po legendi pa je trg nastal po velikem koroškem potresu leta 1348, ko je naselbino pod Ljubeljem zasul plaz, ljudje pa so se zatekli na območje današnjega Tržiča in Krope. Ljudsko izročilo sicer govori o tem, da je bil za plaz kriv zmaj, ki je nastal iz petelinjega jajca. Zato nas pred prihodom v mestno središče pozdravi tudi velik kip zmaja. No, zanj v središču Tržiča, kjer so ulice res ozke, promet pa povsod poteka dvosmerno, niti ne bi bilo prostora. Tam imajo hiše še vedno kovana železna polkna in vrata, kar je postalo obvezno po požaru, ki je leta 1811 uničil Tržič.

V samem središču mesta stoji cerkev Sv. Andreja, kjer je kaplanoval tudi Jakob Aljaž in kjer je bila baje prvič v slovenščini zapeta Sveta noč, ki jo je prevedel ta duhovnik. Malo naprej pa se vidi že redko ohranjena arhitekturna zanimivost …

"To je posebno navzven pomaknjeno okno, ki mu Tržičani pravimo 'firbcvokn'. Služilo je temu, da so lahko radovedne tržiške gospodinje opazovale dogajanje na ulici."

Baje so Tržičani še vedno 'firbčni', niso pa škrti, kar stereotipno pripisujemo vsem Gorenjcem. Kustos v Tržiškem muzeju dr. Bojan Knific pravi, da je bilo življenje trdo, zemlja in obrti zaslužka niso dajale zlahka, zato so se ljudje naučili biti preudarni in skrbni. Bili so tudi zelo delavni, je prepričan moj sogovornik. Tržič je seveda najbolj znan po čevljarski obrti, a v različnih obdobjih so cvetele tudi druge obrti: usnjarstvo, kolarstvo, kovaštvo, mesarstvo, tekstilne obrti, nogavičarstvo ... Ljudje pa so se v teh krajih ukvarjali tudi z rudarstvom, in to že od 16. stoletja naprej. O tem sem se prepričala na obisku ostankov šentanskega rudnika, kjer so do začetka 20. stoletja kopali živosrebrno rudo cinabarit.

Jezersko

Odpravila sem se še na Jezersko, v eno od najbolj sončnih alpskih dolin, ki je kot prva slovenska občina vključena v mednarodno mrežo gorniških vasi. Vožnja po dolini Kokre je že sama po sebi zanimiva, a najbolj zanimivo pride na koncu poti: narava, čudoviti razgledi, številne planinske poti, ki govorijo o tem, da je turizem na Jezerskem usmerjen v naravo, rekreacijo, lokalno kulinariko. Je torej trajnostno naravnan, brez masovnega turizma, čeprav se je število nočitev turistov v zadnjih letih močno povečalo - s pet tisoč nočitev v letu 2014 na 35 tisoč v lasnkem letu. Kako tudi ne? Izhodišče na priljubljeno Češko kočo, številni vrhovi, Ledenik pod Skuto, več stoletij stare domačije, zdravilna voda jezerska slatina, avtohtona jezersko-solčavska ovca in še kaj. Seveda je tu tudi Planšarsko jezero, kjer se poleti lahko pogumni tudi kopajo ali supajo, a to je le po besedah Marka Meška, vodje turistično-informacijskega centra Jezersko, le še spomin na ledeniško jezero, ki je nekoč prekrivalo današnje pašnike:

"To je bila naša prvotna identiteta. Pr' Jezer' se je včasih imenoval kraj, ne Jezersko. Jezersko dolino je torej prekrivalo veliko ledeniško jezero, ki pa je potem počasi izginjalo. Vzrok za to je bil najprej potres leta 1348, ko je počasi začela ta jezerska voda odtekati v sotesko Kokre. Ko je tako desetletja, tudi stoletja, odtekala, so potem divji lovci in tisti, ki so odkrivali te kraje, bili navdušeni nad pokrajino in začeli tukaj stalno bivati." 

Če je bil masovnek, tradicionalna planšarska gorenjska jed, ki sem ga poskusila ob jezeru iz kisle smetane in ajdove moke, ga na Tržiškem pripravljajo s koruzno moko, lahko mu dodajo tudi jajce. Na Jezerskem drugače delajo tudi žgance. Pražijo jih, ne pa kuhajo kot drugje na Gorenjskem. Pravijo jim koroški žganci. In to nas pripelje do vprašanja, smo sploh na Gorenjskem? Jezersko je namreč nekoč sodilo pod Koroško, v Kokri še vedno ležita deželna kamna za Kranjsko in za Koroško - Jezersko pa sodi na Koroško.

 

 

 

 

 


naPOTki

218 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

Prelepa Gorenjska: planina Prevala, Tržič in Jezersko

23.08.2020

Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.

Tržič in Jezersko je zaznamoval veliki koroški potres v 14. stoletju, obe občini sta povezani z Avstrijo in obe sta raj za pohodnike

Za turiste sta med vsemi slovenskimi regijami najbolj priljubljeni Obalno-kraška in Gorenjska regija. Največ turistov in nočitev so lani zabeležili prav v gorskih občinah. Številke bodo letos zaradi novega koronavirusa najbrž nižje, prav tako letos prevladujejo domači in ne tuji gosti. A glavni turistični kraji ostajajo isti - in na Gorenjskem jih je res veliko: številni vrhovi in hribi, jezera, alpske doline, stara mestna središča in številne druge zanimivosti. Odločitev, kam se odpraviti, je bila zato težka, a izognila sem se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavila v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike. Spodobi se torej, da je med mojimi cilji tudi kakšna pohodniška pot. Odločitev prepustim planinski vodnici Nini Kopčavar, dobiva se na parkirišču na Ljubelju: podali se bova čez Bornove tunele na planino Prevala:

"Pot ni zahtevna, gre za prečenje pobočja, ne bova imeli nekih velikih vzponov, bo še zgodovinsko zanimivo. Je pa treba tudi malo paziti, ker je pot malo izpostavljena, nekje je zavarovana tudi z jeklenico. Uro in pol hoje, višinske razlike pa ne več kot 150 metrov." 

Kmalu sva na ozki Bornovi poti naleteli na bunker, ki so ga pred 2 svetovno vojno zgradili zaradi strahu pred napadom s severa. Na levi strani v dolini pa se je videlo prav tisto, kar se je zgodilo nekaj let za tem: spominsko obeležje edinega nacističnega delovnega taborišča na naših tleh, kjer so interniranci gradili predor Ljubelj, s katerim so si Nemci želeli olajšati pot na jug. Lepota okolice in potreba, da po ozki poti, zavarovani z jeklenico, stopamo previdno mojo pozornost spet preusmerita na pot. In kmalu sva že pred tunelom, ki ga je za lažji dostop do lovišč leta 1891 dal narediti baron Julij Born. Po uri in pol se gozd umakne, s pobočja pa prideva na planino, kjer tečeta 2 daljši pohodniški poti – slovenska planinska pot in Via Alpina. Na eni strani naju gledajo Julijske Alpe, na drugi Karavanke, na severu pa Begunjščica. Takoj občutiva veter, slišiva kravje zvonce in nato zagledava še planinsko kočo na Prevali, kjer naju čaka nagrada: domači štruklji s čokolado, ki nama jih pripravi Urša Lukan. Najina gostiteljica je ostala na planini, midve s planinsko vodnico pa sva se odpravili v dolino, tam me je namreč čakala popolnoma drugačna izkušnja: sprehod po središču Tržiča.

"Ponosni smo na tržiško 'vukno'," mi pove Petra Hladnik iz Turistično promocijskega in informacijskega centra  Tržič. Letos obeležujejo 700. obletnico omembo Neumarktl, po legendi pa je trg nastal po velikem koroškem potresu leta 1348, ko je naselbino pod Ljubeljem zasul plaz, ljudje pa so se zatekli na območje današnjega Tržiča in Krope. Ljudsko izročilo sicer govori o tem, da je bil za plaz kriv zmaj, ki je nastal iz petelinjega jajca. Zato nas pred prihodom v mestno središče pozdravi tudi velik kip zmaja. No, zanj v središču Tržiča, kjer so ulice res ozke, promet pa povsod poteka dvosmerno, niti ne bi bilo prostora. Tam imajo hiše še vedno kovana železna polkna in vrata, kar je postalo obvezno po požaru, ki je leta 1811 uničil Tržič.

V samem središču mesta stoji cerkev Sv. Andreja, kjer je kaplanoval tudi Jakob Aljaž in kjer je bila baje prvič v slovenščini zapeta Sveta noč, ki jo je prevedel ta duhovnik. Malo naprej pa se vidi že redko ohranjena arhitekturna zanimivost …

"To je posebno navzven pomaknjeno okno, ki mu Tržičani pravimo 'firbcvokn'. Služilo je temu, da so lahko radovedne tržiške gospodinje opazovale dogajanje na ulici."

Baje so Tržičani še vedno 'firbčni', niso pa škrti, kar stereotipno pripisujemo vsem Gorenjcem. Kustos v Tržiškem muzeju dr. Bojan Knific pravi, da je bilo življenje trdo, zemlja in obrti zaslužka niso dajale zlahka, zato so se ljudje naučili biti preudarni in skrbni. Bili so tudi zelo delavni, je prepričan moj sogovornik. Tržič je seveda najbolj znan po čevljarski obrti, a v različnih obdobjih so cvetele tudi druge obrti: usnjarstvo, kolarstvo, kovaštvo, mesarstvo, tekstilne obrti, nogavičarstvo ... Ljudje pa so se v teh krajih ukvarjali tudi z rudarstvom, in to že od 16. stoletja naprej. O tem sem se prepričala na obisku ostankov šentanskega rudnika, kjer so do začetka 20. stoletja kopali živosrebrno rudo cinabarit.

Jezersko

Odpravila sem se še na Jezersko, v eno od najbolj sončnih alpskih dolin, ki je kot prva slovenska občina vključena v mednarodno mrežo gorniških vasi. Vožnja po dolini Kokre je že sama po sebi zanimiva, a najbolj zanimivo pride na koncu poti: narava, čudoviti razgledi, številne planinske poti, ki govorijo o tem, da je turizem na Jezerskem usmerjen v naravo, rekreacijo, lokalno kulinariko. Je torej trajnostno naravnan, brez masovnega turizma, čeprav se je število nočitev turistov v zadnjih letih močno povečalo - s pet tisoč nočitev v letu 2014 na 35 tisoč v lasnkem letu. Kako tudi ne? Izhodišče na priljubljeno Češko kočo, številni vrhovi, Ledenik pod Skuto, več stoletij stare domačije, zdravilna voda jezerska slatina, avtohtona jezersko-solčavska ovca in še kaj. Seveda je tu tudi Planšarsko jezero, kjer se poleti lahko pogumni tudi kopajo ali supajo, a to je le po besedah Marka Meška, vodje turistično-informacijskega centra Jezersko, le še spomin na ledeniško jezero, ki je nekoč prekrivalo današnje pašnike:

"To je bila naša prvotna identiteta. Pr' Jezer' se je včasih imenoval kraj, ne Jezersko. Jezersko dolino je torej prekrivalo veliko ledeniško jezero, ki pa je potem počasi izginjalo. Vzrok za to je bil najprej potres leta 1348, ko je počasi začela ta jezerska voda odtekati v sotesko Kokre. Ko je tako desetletja, tudi stoletja, odtekala, so potem divji lovci in tisti, ki so odkrivali te kraje, bili navdušeni nad pokrajino in začeli tukaj stalno bivati." 

Če je bil masovnek, tradicionalna planšarska gorenjska jed, ki sem ga poskusila ob jezeru iz kisle smetane in ajdove moke, ga na Tržiškem pripravljajo s koruzno moko, lahko mu dodajo tudi jajce. Na Jezerskem drugače delajo tudi žgance. Pražijo jih, ne pa kuhajo kot drugje na Gorenjskem. Pravijo jim koroški žganci. In to nas pripelje do vprašanja, smo sploh na Gorenjskem? Jezersko je namreč nekoč sodilo pod Koroško, v Kokri še vedno ležita deželna kamna za Kranjsko in za Koroško - Jezersko pa sodi na Koroško.

 

 

 

 

 


21.03.2021

Vsako leto gasilska veselica kar na domačem dvorišču

384. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je to število prebivalcev Slovenije z imenom Florjan. Največ (91) jih živi v savinjski statistični regiji, kjer je tudi naselje Florjan pri Šoštanju. Na vrsti je nova epizoda naPOTkov, ki v 3. sezoni odkrivajo kraje, s pomočjo soimenjakov. Tokrat je ključno ime Florjan, avtorica reportaže pa Nadia Petauer.


14.03.2021

Pri nas imamo reklo: "Obala je zakon!"

Na Prvem bomo nedeljska jutra popestrili že s 3. sezono naPOTkov. Tokratna rdeča nit bodo kraji, ki so hkrati tudi osebna imena. Lucija, Lenart, Draga, Zala, Bela, Biljana, Florjan, Gaj, Vitan, Dane. Kot prvo naselje s soimenjakinjo med prebivalkami Slovenije, ki ga predstavljamo v novi sezoni, je Lucija. Tini Lamovšek sicer ni uspelo najti prebivalke s tem imenom, je pa našla neko drugo. In sicer cerkev svete Lucije. Foto: Tina Lamovšek, Radio Prvi


07.03.2021

"Samostojnost občine, kljub njeni majhnosti, prinaša več prednosti kot slabosti"

V naPOTkih tokrat pod drobnogled jemljemo najmanjšo izmed treh slovenskih občin, ki se začnejo s črko Z, in sicer Zavrč. Gre za majhno občino z malo prebivalci, ki se je leta 1994 odcepila od Mestne občine Ptuj. Najrazvitejša dejavnost v Zavrču je vinogradništvo, poleg tega pa so prisotne tudi gostinska, trgovska in drobna obrtna dejavnost. Neokrnjena narava in naravne lepote pomenijo tudi potencial za pohodništvo in kmečki turizem, se pa Zavrč sooča z veliko težavo demografske narave.


28.02.2021

Nimajo železnice, so pa rešili problem vožnje po vesolju

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.


14.02.2021

"Grad Žužemberk je magnet, ampak imamo še kaj za pokazat"

Na kvadratnem kilometru občine, v katero gremo danes v naPOTkih, živi približno 28 prebivalcev. Glavna atrakcija je mogočna trdnjava nad reko Krko – grad Žužemberk, vendar domačini stavijo še na nekaj drugih zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Občina s tem imenom poleg dveh glavnih naselij obsega še številne druge manj znane in redko poseljene vasi na planotah.


07.02.2021

Tolmin - okolica smaragdne Soče ponuja tudi mnogo manj raziskanih kotičkov

Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.


31.01.2021

"Tukaj želimo razvijati serotoninski turizem"

Še na začetku 20. stoletja je naselje Šalovci bilo eno največjih naselij na Goričkem. Danes v Šalovcih živi le nekaj več kot 430 ljudi, še slabša je demografska slika v drugih naseljih občine, ki jo sestavlja 6 naselij: Budinci, Markovci, Dolenci, Čepinci, Domanjševci in Šalovci. Idilična gričevnata prekmurska pokrajina je sicer izrazito kmetijsko območje, na katerem se opazen del prebivalstva preživlja s kmetijstvom. A nove priložnosti se kažejo v t.i. mehkem turizmu, ki ga omogočata neokrnjena narava in industrijska neobremenjenost. Na pot na skrajni severovzhod Slovenije se je podala Nadia Petauer.


24.01.2021

"Želimo si gostov, ki bodo znali spoštovati našo tradicijo in kulturo."

Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.


17.01.2021

Ribnica na Pohorju

Ribnica na Pohorju leži na Ribniškem Pohorju. Občina je majhna po površini, majhna po številu prebivalcev, bogata pa z lepo naravo, saj so šotna barja, mokrišča, planje – travniki – in smrekovi gozdovi pravi raj za številne rastlinske in živalske vrste, pa seveda tudi za pohodnike in ljubitelje narave. A Ribniško kočo in Ribniško jezero smo pustili za poletni obisk, naš prvi postanek je bilo središče občine, nato smučišče, ki je sicer samevalo, sledil pa je še obisk Kmetije tete Lene.


10.01.2021

Podvelka

Podvleka je bila nekoč pomembno splavarsko središče v Dravski dolini, danes se zakladi skrivajo v ljudeh, ki skrbijo za kulturno in naravno dediščino teh krajev.


03.01.2021

"Mi smo potomci Petra Klepca, smo žilavi!"

Po kratkem decembrskem premoru nadaljujemo Napotke – serijo reportaž, v kateri obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž. Danes gremo v Jugovzhodno statistično regijo, ki jo sestavlja 21 občin. Ena izmed njih je Osilnica, ki ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in okoli 370 prebivalcev. V Deželo Petra Klepca se je odpravila Darja Pograjc.


13.12.2020

Dobrodošli v Nazarjah, "slovenskem Nazaretu"!

Nedeljska jutra na Prvem so kljub protikoronskim ukrepom in omejitvi gibanja na lastno občino rezervirana za odkrivanje Slovenije in njenih zanimivosti. Če pridno beležite naše predloge za oglede in doživetja v občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer, boste lahko po odprtju občinskih meja morda vsaj nekatere od teh točk tudi obiskali. Tokrat vas vabimo v »slovenski Nazaret«. Zakaj se je Nazarij prijelo to ime in kaj si v tej občini morate ogledati, je raziskovala Andreja Čokl.


06.12.2020

Moravske toplice malo drugače

Danes gremo v Prekmurje, katere del so tudi Haloze, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Tokrat bomo prečesali občino, ki je geografsko največja v regiji in v kateri je 28 naselij. V njej najdemo številne kulturne spomenike in pestro, marsikomu všečno, kulinarično ponudbo. Vsekakor pa je zaščitni znak tega predela države zdraviliški turizem. Z Markom Rozmanom se tokrat odpravljamo v Moravske toplice.


29.11.2020

"Gnezdo sredi gora"

Skrb za tradicijo in ohranjanje okusov. Tako bi lahko opisali občino Luče, ki jo danes predstavljamo v naPOTkih. Občina Luče poleg istoimenske vasi, obsega tudi zaselke: Krnica, Podvolovljek, Podveža, Raduha, Stremec in Konjski Vrh. Med naravnimi znamenitostmi občine je sicer najbolj obiskana in znana Snežna jama, ki pa jo je Nadia Petauer namerno izpustila, ter se podala na pot raziskovanja drugih lokalnih posebnosti. Pomembno je omeniti, da so se lansko leto Luče pridružile mednarodni mreži Gorniške vasi, ki povezuje alpske turistične kraje, predane spoštovanju gorniške tradicije in trajnostnemu razvoju turizma. Skupni imenovalec naslednje reportaže je torej tradicija.


22.11.2020

Si Sa Son! Kostel: "Majhen, ampak ima več kot veliki"

Občina, v katero se odpravljamo tokrat, je Občina Kostel, ki je del jugovzhodne statistične regije. Leži med občinama Kočevje in Osilnica, ob mejni reki Kolpi in po površini meri 56 km2. Sedež občine je v vasi Vas. Po podatkih statističnega urada iz leta 2018 je imela občina Kostel približno 650 prebivalcev. Kostel ima 54 vasi in 16 zaselkov, nima trgovine, gostilne ali stalnega zdravnika, ima pa zakladnico geografskih značilnosti, zgodovinskega dogajanja in naravnih ter kulturnih bogastev. Z radijskim mikrofonom se je na pot po napotke tja odpravila Mojca Delač.


15.11.2020

Vse je bolj »po domače«, naj ljudje slišijo, »kuko mi govoremo«!

Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko! Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija


08.11.2020

Ilirska Bistrica

V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.


01.11.2020

Hodoš: "Hod" v madžarskem jeziku pomeni bober

Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.


25.10.2020

Divača: pravo bogastvo se skriva pod zemljo

Nadpovprečno veliko avtov (631 na 1000 prebivalcev) in eden največjih selitvenih prirastov v naši državi. Tako so nam Divačo ob začetku 2. serije naših naPOTkov predstavili na statističnem uradu. Če govorimo o presežkih, pa v tej občini nikakor ne moremo mimo kraških jam. V Divači na primer leži ena najdaljših slovenskih jam – 20 kilometrov dolga Kačna jama, v katero se jamarji spustijo skozi 180 metrov globoko vhodno brezno. To seveda pomeni, da ni dostopna vsakomur; so pa vsakomur dostopne točke, ki jih je obiskala Andreja Gradišar. Pelje nas na Krasoslovno naravoslovno učno pot, odkrivanje druge dimenzije v Divaški jami in druženje z filmskimi zvezdami v Muzeju slovenskih filmskih igralcev.


18.10.2020

Bovec: krafi, ovčji sir, ostanki 1. sv. vojne in naravne lepote

Velik del občine, ki jo predstavljamo danes, leži v Triglavskem narodnem parku, in to dejstvo zelo verjetno zaznamuje tudi naslednje podatke – po površini se občina uvršča na 4. mesto, po številu prebivalcev pa šele na 152. mesto. V povprečju v občini Bovec na kvadratnem kilometru živi le 8 prebivalcev. Spoznali smo, katera je skrivna sestavina bovških krafov, obiskali sirarno, kjer pridelujejo bovški sir s certifikatom, v kaverni spoznavali življenje vojakov med fronto in na koncu še uživali v čudoviti naravi Lepene, kjer je Šunikov vodni gaj.


Stran 10 od 11
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov