Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Prelepa Gorenjska: planina Prevala, Tržič in Jezersko

23.08.2020

Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.

Tržič in Jezersko je zaznamoval veliki koroški potres v 14. stoletju, obe občini sta povezani z Avstrijo in obe sta raj za pohodnike

Za turiste sta med vsemi slovenskimi regijami najbolj priljubljeni Obalno-kraška in Gorenjska regija. Največ turistov in nočitev so lani zabeležili prav v gorskih občinah. Številke bodo letos zaradi novega koronavirusa najbrž nižje, prav tako letos prevladujejo domači in ne tuji gosti. A glavni turistični kraji ostajajo isti - in na Gorenjskem jih je res veliko: številni vrhovi in hribi, jezera, alpske doline, stara mestna središča in številne druge zanimivosti. Odločitev, kam se odpraviti, je bila zato težka, a izognila sem se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavila v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike. Spodobi se torej, da je med mojimi cilji tudi kakšna pohodniška pot. Odločitev prepustim planinski vodnici Nini Kopčavar, dobiva se na parkirišču na Ljubelju: podali se bova čez Bornove tunele na planino Prevala:

"Pot ni zahtevna, gre za prečenje pobočja, ne bova imeli nekih velikih vzponov, bo še zgodovinsko zanimivo. Je pa treba tudi malo paziti, ker je pot malo izpostavljena, nekje je zavarovana tudi z jeklenico. Uro in pol hoje, višinske razlike pa ne več kot 150 metrov." 

Kmalu sva na ozki Bornovi poti naleteli na bunker, ki so ga pred 2 svetovno vojno zgradili zaradi strahu pred napadom s severa. Na levi strani v dolini pa se je videlo prav tisto, kar se je zgodilo nekaj let za tem: spominsko obeležje edinega nacističnega delovnega taborišča na naših tleh, kjer so interniranci gradili predor Ljubelj, s katerim so si Nemci želeli olajšati pot na jug. Lepota okolice in potreba, da po ozki poti, zavarovani z jeklenico, stopamo previdno mojo pozornost spet preusmerita na pot. In kmalu sva že pred tunelom, ki ga je za lažji dostop do lovišč leta 1891 dal narediti baron Julij Born. Po uri in pol se gozd umakne, s pobočja pa prideva na planino, kjer tečeta 2 daljši pohodniški poti – slovenska planinska pot in Via Alpina. Na eni strani naju gledajo Julijske Alpe, na drugi Karavanke, na severu pa Begunjščica. Takoj občutiva veter, slišiva kravje zvonce in nato zagledava še planinsko kočo na Prevali, kjer naju čaka nagrada: domači štruklji s čokolado, ki nama jih pripravi Urša Lukan. Najina gostiteljica je ostala na planini, midve s planinsko vodnico pa sva se odpravili v dolino, tam me je namreč čakala popolnoma drugačna izkušnja: sprehod po središču Tržiča.

"Ponosni smo na tržiško 'vukno'," mi pove Petra Hladnik iz Turistično promocijskega in informacijskega centra  Tržič. Letos obeležujejo 700. obletnico omembo Neumarktl, po legendi pa je trg nastal po velikem koroškem potresu leta 1348, ko je naselbino pod Ljubeljem zasul plaz, ljudje pa so se zatekli na območje današnjega Tržiča in Krope. Ljudsko izročilo sicer govori o tem, da je bil za plaz kriv zmaj, ki je nastal iz petelinjega jajca. Zato nas pred prihodom v mestno središče pozdravi tudi velik kip zmaja. No, zanj v središču Tržiča, kjer so ulice res ozke, promet pa povsod poteka dvosmerno, niti ne bi bilo prostora. Tam imajo hiše še vedno kovana železna polkna in vrata, kar je postalo obvezno po požaru, ki je leta 1811 uničil Tržič.

V samem središču mesta stoji cerkev Sv. Andreja, kjer je kaplanoval tudi Jakob Aljaž in kjer je bila baje prvič v slovenščini zapeta Sveta noč, ki jo je prevedel ta duhovnik. Malo naprej pa se vidi že redko ohranjena arhitekturna zanimivost …

"To je posebno navzven pomaknjeno okno, ki mu Tržičani pravimo 'firbcvokn'. Služilo je temu, da so lahko radovedne tržiške gospodinje opazovale dogajanje na ulici."

Baje so Tržičani še vedno 'firbčni', niso pa škrti, kar stereotipno pripisujemo vsem Gorenjcem. Kustos v Tržiškem muzeju dr. Bojan Knific pravi, da je bilo življenje trdo, zemlja in obrti zaslužka niso dajale zlahka, zato so se ljudje naučili biti preudarni in skrbni. Bili so tudi zelo delavni, je prepričan moj sogovornik. Tržič je seveda najbolj znan po čevljarski obrti, a v različnih obdobjih so cvetele tudi druge obrti: usnjarstvo, kolarstvo, kovaštvo, mesarstvo, tekstilne obrti, nogavičarstvo ... Ljudje pa so se v teh krajih ukvarjali tudi z rudarstvom, in to že od 16. stoletja naprej. O tem sem se prepričala na obisku ostankov šentanskega rudnika, kjer so do začetka 20. stoletja kopali živosrebrno rudo cinabarit.

Jezersko

Odpravila sem se še na Jezersko, v eno od najbolj sončnih alpskih dolin, ki je kot prva slovenska občina vključena v mednarodno mrežo gorniških vasi. Vožnja po dolini Kokre je že sama po sebi zanimiva, a najbolj zanimivo pride na koncu poti: narava, čudoviti razgledi, številne planinske poti, ki govorijo o tem, da je turizem na Jezerskem usmerjen v naravo, rekreacijo, lokalno kulinariko. Je torej trajnostno naravnan, brez masovnega turizma, čeprav se je število nočitev turistov v zadnjih letih močno povečalo - s pet tisoč nočitev v letu 2014 na 35 tisoč v lasnkem letu. Kako tudi ne? Izhodišče na priljubljeno Češko kočo, številni vrhovi, Ledenik pod Skuto, več stoletij stare domačije, zdravilna voda jezerska slatina, avtohtona jezersko-solčavska ovca in še kaj. Seveda je tu tudi Planšarsko jezero, kjer se poleti lahko pogumni tudi kopajo ali supajo, a to je le po besedah Marka Meška, vodje turistično-informacijskega centra Jezersko, le še spomin na ledeniško jezero, ki je nekoč prekrivalo današnje pašnike:

"To je bila naša prvotna identiteta. Pr' Jezer' se je včasih imenoval kraj, ne Jezersko. Jezersko dolino je torej prekrivalo veliko ledeniško jezero, ki pa je potem počasi izginjalo. Vzrok za to je bil najprej potres leta 1348, ko je počasi začela ta jezerska voda odtekati v sotesko Kokre. Ko je tako desetletja, tudi stoletja, odtekala, so potem divji lovci in tisti, ki so odkrivali te kraje, bili navdušeni nad pokrajino in začeli tukaj stalno bivati." 

Če je bil masovnek, tradicionalna planšarska gorenjska jed, ki sem ga poskusila ob jezeru iz kisle smetane in ajdove moke, ga na Tržiškem pripravljajo s koruzno moko, lahko mu dodajo tudi jajce. Na Jezerskem drugače delajo tudi žgance. Pražijo jih, ne pa kuhajo kot drugje na Gorenjskem. Pravijo jim koroški žganci. In to nas pripelje do vprašanja, smo sploh na Gorenjskem? Jezersko je namreč nekoč sodilo pod Koroško, v Kokri še vedno ležita deželna kamna za Kranjsko in za Koroško - Jezersko pa sodi na Koroško.

 

 

 

 

 


naPOTki

218 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

Prelepa Gorenjska: planina Prevala, Tržič in Jezersko

23.08.2020

Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.

Tržič in Jezersko je zaznamoval veliki koroški potres v 14. stoletju, obe občini sta povezani z Avstrijo in obe sta raj za pohodnike

Za turiste sta med vsemi slovenskimi regijami najbolj priljubljeni Obalno-kraška in Gorenjska regija. Največ turistov in nočitev so lani zabeležili prav v gorskih občinah. Številke bodo letos zaradi novega koronavirusa najbrž nižje, prav tako letos prevladujejo domači in ne tuji gosti. A glavni turistični kraji ostajajo isti - in na Gorenjskem jih je res veliko: številni vrhovi in hribi, jezera, alpske doline, stara mestna središča in številne druge zanimivosti. Odločitev, kam se odpraviti, je bila zato težka, a izognila sem se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavila v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike. Spodobi se torej, da je med mojimi cilji tudi kakšna pohodniška pot. Odločitev prepustim planinski vodnici Nini Kopčavar, dobiva se na parkirišču na Ljubelju: podali se bova čez Bornove tunele na planino Prevala:

"Pot ni zahtevna, gre za prečenje pobočja, ne bova imeli nekih velikih vzponov, bo še zgodovinsko zanimivo. Je pa treba tudi malo paziti, ker je pot malo izpostavljena, nekje je zavarovana tudi z jeklenico. Uro in pol hoje, višinske razlike pa ne več kot 150 metrov." 

Kmalu sva na ozki Bornovi poti naleteli na bunker, ki so ga pred 2 svetovno vojno zgradili zaradi strahu pred napadom s severa. Na levi strani v dolini pa se je videlo prav tisto, kar se je zgodilo nekaj let za tem: spominsko obeležje edinega nacističnega delovnega taborišča na naših tleh, kjer so interniranci gradili predor Ljubelj, s katerim so si Nemci želeli olajšati pot na jug. Lepota okolice in potreba, da po ozki poti, zavarovani z jeklenico, stopamo previdno mojo pozornost spet preusmerita na pot. In kmalu sva že pred tunelom, ki ga je za lažji dostop do lovišč leta 1891 dal narediti baron Julij Born. Po uri in pol se gozd umakne, s pobočja pa prideva na planino, kjer tečeta 2 daljši pohodniški poti – slovenska planinska pot in Via Alpina. Na eni strani naju gledajo Julijske Alpe, na drugi Karavanke, na severu pa Begunjščica. Takoj občutiva veter, slišiva kravje zvonce in nato zagledava še planinsko kočo na Prevali, kjer naju čaka nagrada: domači štruklji s čokolado, ki nama jih pripravi Urša Lukan. Najina gostiteljica je ostala na planini, midve s planinsko vodnico pa sva se odpravili v dolino, tam me je namreč čakala popolnoma drugačna izkušnja: sprehod po središču Tržiča.

"Ponosni smo na tržiško 'vukno'," mi pove Petra Hladnik iz Turistično promocijskega in informacijskega centra  Tržič. Letos obeležujejo 700. obletnico omembo Neumarktl, po legendi pa je trg nastal po velikem koroškem potresu leta 1348, ko je naselbino pod Ljubeljem zasul plaz, ljudje pa so se zatekli na območje današnjega Tržiča in Krope. Ljudsko izročilo sicer govori o tem, da je bil za plaz kriv zmaj, ki je nastal iz petelinjega jajca. Zato nas pred prihodom v mestno središče pozdravi tudi velik kip zmaja. No, zanj v središču Tržiča, kjer so ulice res ozke, promet pa povsod poteka dvosmerno, niti ne bi bilo prostora. Tam imajo hiše še vedno kovana železna polkna in vrata, kar je postalo obvezno po požaru, ki je leta 1811 uničil Tržič.

V samem središču mesta stoji cerkev Sv. Andreja, kjer je kaplanoval tudi Jakob Aljaž in kjer je bila baje prvič v slovenščini zapeta Sveta noč, ki jo je prevedel ta duhovnik. Malo naprej pa se vidi že redko ohranjena arhitekturna zanimivost …

"To je posebno navzven pomaknjeno okno, ki mu Tržičani pravimo 'firbcvokn'. Služilo je temu, da so lahko radovedne tržiške gospodinje opazovale dogajanje na ulici."

Baje so Tržičani še vedno 'firbčni', niso pa škrti, kar stereotipno pripisujemo vsem Gorenjcem. Kustos v Tržiškem muzeju dr. Bojan Knific pravi, da je bilo življenje trdo, zemlja in obrti zaslužka niso dajale zlahka, zato so se ljudje naučili biti preudarni in skrbni. Bili so tudi zelo delavni, je prepričan moj sogovornik. Tržič je seveda najbolj znan po čevljarski obrti, a v različnih obdobjih so cvetele tudi druge obrti: usnjarstvo, kolarstvo, kovaštvo, mesarstvo, tekstilne obrti, nogavičarstvo ... Ljudje pa so se v teh krajih ukvarjali tudi z rudarstvom, in to že od 16. stoletja naprej. O tem sem se prepričala na obisku ostankov šentanskega rudnika, kjer so do začetka 20. stoletja kopali živosrebrno rudo cinabarit.

Jezersko

Odpravila sem se še na Jezersko, v eno od najbolj sončnih alpskih dolin, ki je kot prva slovenska občina vključena v mednarodno mrežo gorniških vasi. Vožnja po dolini Kokre je že sama po sebi zanimiva, a najbolj zanimivo pride na koncu poti: narava, čudoviti razgledi, številne planinske poti, ki govorijo o tem, da je turizem na Jezerskem usmerjen v naravo, rekreacijo, lokalno kulinariko. Je torej trajnostno naravnan, brez masovnega turizma, čeprav se je število nočitev turistov v zadnjih letih močno povečalo - s pet tisoč nočitev v letu 2014 na 35 tisoč v lasnkem letu. Kako tudi ne? Izhodišče na priljubljeno Češko kočo, številni vrhovi, Ledenik pod Skuto, več stoletij stare domačije, zdravilna voda jezerska slatina, avtohtona jezersko-solčavska ovca in še kaj. Seveda je tu tudi Planšarsko jezero, kjer se poleti lahko pogumni tudi kopajo ali supajo, a to je le po besedah Marka Meška, vodje turistično-informacijskega centra Jezersko, le še spomin na ledeniško jezero, ki je nekoč prekrivalo današnje pašnike:

"To je bila naša prvotna identiteta. Pr' Jezer' se je včasih imenoval kraj, ne Jezersko. Jezersko dolino je torej prekrivalo veliko ledeniško jezero, ki pa je potem počasi izginjalo. Vzrok za to je bil najprej potres leta 1348, ko je počasi začela ta jezerska voda odtekati v sotesko Kokre. Ko je tako desetletja, tudi stoletja, odtekala, so potem divji lovci in tisti, ki so odkrivali te kraje, bili navdušeni nad pokrajino in začeli tukaj stalno bivati." 

Če je bil masovnek, tradicionalna planšarska gorenjska jed, ki sem ga poskusila ob jezeru iz kisle smetane in ajdove moke, ga na Tržiškem pripravljajo s koruzno moko, lahko mu dodajo tudi jajce. Na Jezerskem drugače delajo tudi žgance. Pražijo jih, ne pa kuhajo kot drugje na Gorenjskem. Pravijo jim koroški žganci. In to nas pripelje do vprašanja, smo sploh na Gorenjskem? Jezersko je namreč nekoč sodilo pod Koroško, v Kokri še vedno ležita deželna kamna za Kranjsko in za Koroško - Jezersko pa sodi na Koroško.

 

 

 

 

 


16.07.2023

Kamp Adria Ankaran - prvi stik z morjem in priljubljena točka kampistov že več kot 60 let

13. sezona naših naPOTkov, v kateri raziskujemo slovenske kamp destinacije, je v polnem teku, poletna sezona pa se bliža vrhuncu. Zato smo tokrat kampiranje združili z morskim okoljem in se odpravili v enega najstarejših in največjih kampov pri nas, ki se, nekoliko ironično, nahaja v eni najmanjših in najmlajših občin pri nas. Govor je o kampu Adria v Ankaranu, ki domače in tuje kampiste privablja že več kot 60 let. Ugodna lokacija in številna drevesa, ki nudijo senco več kot 400 parcelam za kampiranje, sta le dve od prednosti, ki se jih vodstvo kampa dobro zaveda in skuša nadgraditi z dodatno ponudbo.


08.07.2023

Turistična kmetija Jelinčič in kamp Jelinc

V petek se je Darja Pograjc odpravila v Sočo - vas, ki se nahaja v bovški občini. Ko se spustila v dolino Trente, je najprej opazila, kako prijetno se je razredčil avtomobilski promet – več kot avtomobilov je bilo na cesti motoristov, kolesarjev, pohodnikov pa tudi kakšen tabornik se je znašel vmes. Cilj njenega obiska: Turistična kmetija Jelinčič in kamp Jelinc.


02.07.2023

Cvet gora na Jezerskem

Odprava NaPOTkov je ta teden obiskala Jezersko. Kamp in glamping Cvet gora že z imenom nakazuje na vpetost v lokalno okolje in zavezanost k naravi. Lesene hiške, ena izmed teh je na drevesu, prostor za šotore in avtodome, skupna letna kuhinja, zajtrk na terasi s pogledom na cvetoče travnike in okoliške gore. Vse skupaj se je začelo pred natanko 10 leti z obnovo 130 let stare hiše. Zgodbo Cveta gora pišejo Tanja, Jure in Živa. Po navdih se vračajo k naravi, ki nam razkriva svoje zgodbe in nam daje odgovore na vsa naša vprašanja. Kaj imajo s kampiranjem opraviti materina dušica, jerebika in ognjič, izveste v reportaži, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.


25.06.2023

Slovenia Eco resort

Različnih bolj ali manj udobnih, če že ne luksuznih kampov ali z drugo besedo glampov je v Sloveniji vse več. Premik miselnosti turistov, ki si na eni strani želijo pristnega stika z okoljem in na drugi hotelskega udobja, je očiten. Ampak kjer je povpraševanje, se zmeraj najde tudi ponudba in tudi na sončni strani Alp ni nič drugače. Načinov, kako dati gostom nekaj več, je veliko. Težava je le v tem, da nekateri delujejo, drugi pa ne. NaPotki so tokrat vodili pod Veliko Planino, kjer na s ceste precej neopaznem mestu stoji Slovenia Eco Resort, ki ponuja doživetje pastirske akademije. Ta je premamila kolega Jureta K. Čokla.


18.06.2023

Kamp Šobec

Začenjamo novo sezono Napotkov, v njej bomo raziskovali slovenske kamp destinacije. In že v prvi epizodi se odpravljamo v najboljšega v letu 2022 po izboru Slovenske turistične organizacije, to je v Kamp Šobec. Idilična narava ob Savi Dolinki, sodobna infrastruktura, pa tudi bližina kulturnih in naravnih znamenitosti, so stvari, ki vanj privabijo veliko število domačih, predvsem pa tujih gostov. V Kamp Šobec se je odpravil tudi Aleš Ogrin.


11.06.2023

V Kneških Ravnah je prvi dežemer stal že leta 1925

Zadnjo epizodo 12. sezone Napotkov smo posneli v Kneških Ravnah. Tam zadnja tri leta za dežemer skrbi gospod Simon Podoreh, pred tem pa je skoraj 40 let zanj in seveda za padavinska poročila skrbela njegova mama. Gre morda za dežemer z najlepšim razgledom, saj se v ozadju rišejo vrhovi Vogel, Šija in Rodica. Če se boste kdaj odpravili do (sicer kar malo odmaknjenih) Kneških Raven pa raje, tako kot v dobi pred pametnimi telefoni, sledite obcestnim tablam. Največji spletni brskalnik v svoji storitvi zemljevidov namreč do cilja sploh ne ponudi možnosti načrtovanja poti z avtomobilom, temveč samo peš.


04.06.2023

Meteorološka postaja v Šmarati

Napotki nas danes popeljejo globoko na Notranjsko, v kraje, ki jim ne prizanašata sneg in mraz. No, saj včasih je bilo tako. Meteorološka opazovanja in meritve v vasi Šmarata imajo več kot stoletno zgodovino. Zadnjih 40 let vremenska postaja domuje na naslovu Šmarata 1, družinsko tradicijo spremljanja, beleženja in posredovanja vremenskih podatkov na Agencijo za okolje zdaj že 11 leto nadaljuje Franc Avsec, ki je na prvi dan letošnjega meteorološkega poletja sprejel avotrja današnje epizode NaPOTkov, Bojana Leskovca.


26.05.2023

V Cerknici pade na leto manj padavin kot pred desetletji

V tokratnih naPOTkih potujemo proti Cerkniškemu jezeru. Tam je to pomlad kar nekaj vode zaradi padavin, vseeno pa je teh manj kot pred desetletji, bomo izvedeli v naslednjih minutah. V vasi Otok, ki je lahko ob res močnem deževju nastal pravi otok v Cerkniškem jezeru, je digitalni register padavin, v samem središču Cerknice pa je merjenje količine padavin že več kot 80 let naloga družine Gógala. Tja se je na deževen majski dan odpravila Špela Šebenik.


21.05.2023

Opazovalna postaja v bližini stičišča treh rek in njihovih dolin

Opazovalna postaja Dravograd je le streljaj oddaljena od sotočja Drave, Mislinje in Meže, malce dvignjena nad ta hip nič kaj lenobno Dravo, postavljena v zaselek Robindvor, planotasto ujet med dolino in gozdovi, ki se vijejo proti Ojstrici in dlje v sosednjo Avstrijo. Stane Kocutar je pozvonil pri družini Gantar Kališnik in pripravil naPOTke.


12.05.2023

Vremenska postaja Bele vode

Deset vremenskih postaj širom po Sloveniji smo že obiskali v tokratni sezoni oddaje Napotki. Danes je pred nami enajsta postaja in da bomo prišli do te, se bo treba kar precej povzpeti – na več kot 1000 metrov nadmorske višine. V Belih vodah količino padavin za Agencijo RS za okolje meri Irena Mazej. Pri njej se je oglasila Andreja Gradišar.


05.05.2023

Vremenska postaja Babno Polje

V Napotkih se odpravljamo v slovensko Sibirijo – na Babno Polje. Tam je bila izmerjena najnižja uradna temperatura v Sloveniji, ki je -36,4 °C, povprečna letna temperatura pa je okoli 7 °C, tako da ni nič nenavadnega, če prebivalci kraja kurijo tudi sredi poletja. Tradicija opazovanja vremena je na Babnem Polju sicer že zelo dolga. Kako nalogo v zadnjem letu in pol opravlja Nevenka Ule in da je bila najnižja uradna temperatura v naši državi izmerjena prav na njihovi vremenski postaji, izveste v Napotkih, ki jih je pripravil Aleš Ogrin.


28.04.2023

93-letni opazovalec vremena na Kalu pri Krmelju

Od marca po Sloveniji obiskujemo številne opazovalce vremena, ki so vključeni v državno mrežo honorarnih meteoroloških opazovalcev Agencije za okolje. V 12. sezoni naPOTkov jih bomo tja do sredine junija spoznali še približno sedem, danes pa gremo v sevniško občino. Nataša Rašl je potrkala na vrata 93-letnega gospoda, ki je prostovoljni meteorološki opazovalec že več kot 40 let.


20.04.2023

»V Čolnici je meja sneženja, morda je to razlog, zakaj je padavinska postaja prav tu!«

Verjetno vas ni veliko, ki bi že slišali za vas Čolnica. Brez skrbi, v tokratni epizodi Napotkov jo omenimo večkrat, saj tam živi vremenski opazovalec Slavko Jereb, ki ima dežemer postavljen kar na svojem vrtu pred hišo. Pravi, da v zadnjih letih, odkar ga je Agencija za okolje povabila k sodelovanju in opazovanju vremenskih pojavov, opaža kar nekaj sprememb, med drugim pojav megle. Kaj je še značilno za vreme na Kanalskem kolovratu in zakaj meni, da kostanjev med ni čisti kostanjev med, slišite v novi epizodi 12. sezone Napotkov. Pripravila jo je Ana Skrt.


14.04.2023

Padavinska postaja na Zgornjem Kamenščaku

Naslednja epizoda Napotkov nas bo odpeljala na Zgornji Kamenščak nad Ljutomerom. V omenjenem naselju, na domačem vrtu Stanislave in Darka Beka, se nahaja padavinska postaja, ki ji namenjamo naslednjih (dobrih) 10 minut. Upokojeni par, ki skrbi za postajo zadnjih 5 let, pa je opazovanje vremena spremljalo že od malih nog oz. veliko prej kot sta prevzela to dnevno jutranjo obveznost. Avtorica: Darja Pograjc.


09.04.2023

"Na Katarini imata sneg in veter mlade!"

V 12. sezoni naše jutranje nedeljske oddaje naPOTki obiskujemo vremenske postaje po Sloveniji, tokrat ostajamo blizu Ljubljane. Postaja, ki beleži vremenske razmere v zahodnem delu Polhograjskega hribovja, stoji v Topolu pri Medvodah, takoj pod vrhom priljubljene izletniške točke Katarina nad Ljubljano. Prvo meteorološko postajo so v Topolu postavili že leta 1895, nato pa jo večkrat premaknili. Na mestu, kjer stoji zadnjih 30 let, se je ustavila Andreja Čokl.


31.03.2023

Padavinska postaja v prekmurskih Ivanovcih

»Marelice in breskve so zdaj začele cveteti, prvi je bil pa dren,« je Darji Pograjc razložil Franc Čahuk, ki skrbi za padavinsko postajo v vasi Ivanovci. Zadnji dve leti so mu namreč na Agenciji za okolje zaupali novo nalogo. Poleg opazovanja padavin in priprave mesečnega poročila o vremenu, mora zdaj zapisovati tudi fenološka opažanja. Nalogo je z veseljem sprejel. 67-letnik namreč vreme oz. padavine opazuje že več kot 50 let! Pa pojdimo v Prekmurje in preverimo, kako opravlja to delo. Napotki!


23.03.2023

Na Bizeljskem spremljajo vreme že skoraj 80 let

Bizeljsko je naselje v občini Brežice, ki leži ob meji s Hrvaško. Tja se je tokrat odpeljala Nataša Rašl v lov za novo epizodo naPOTkov, v kateri trkamo na vrata honorarnih meteoroloških opazovalcev, ki v sodelovanju z Agencijo za okolje v okviru državne meteorološke mreže spremljajo podatke te vrste na določenem območju. Na Bizeljskem imajo sončnih dni dovolj, merilnik za višino snežne odeje ta hip miruje, v pokoju pa je zadnjih 10 let Viktor Karničnik, tamkajšnji prebivalec. In točno toliko časa na vrtu pred njegovo hišo stoji tudi vremenska hišica.


17.03.2023

Vreme ne pozna praznikov niti na vremenski postaji Šmartno pri Slovenj Gradcu

12. sezona Napotkov prinaša spoznavanje dela na postajah državne meteorološke mreže oziroma v njej obiskujemo opazovalce, ki po vsej državi skrbijo za to, da na Agencijo za okolje prihajajo ažurirani podatki o vremenu na določenem območju. Bili smo že v Vipavski dolini, Sevnem, danes pa je čas za obisk Koroške. Gremo na vremensko postajo Šmartno pri Slovenj Gradcu.


12.03.2023

Vremenska postaja Sevno deluje že več kot 60 let

naPOTki gredo v jugovzhodni del občine Šmartno pri Litiji, v vas Sevno, kjer vreme ''merijo'' že več kot 60 let. Prebivalcev je po zadnjih podatkih nekaj manj kot 50, med njimi tudi meteorološki opazovalec, ki je pred štirimi leti prevzel omenjeno nalogo od gospe, ki je meritve opravljala od začetka. Z vidika klimatologije je Sevno - zaradi specifične lege v Posavju - zelo pomembna točka. Tudi zato imajo meteorološke meritve in opazovanja tam dolgoletno tradicijo.


03.03.2023

Padavinska postaja Podraga v Vipavski dolini

12. sezono naPOTkov začenjamo z obiskom padavinske postaje v Podragi v Vipavski dolini, kjer upokojeni gradbenik Miro Trošt že več kot 15 let vsak dan odčita količino padavin in zabeleži pomembnejše atmosferske pojave. Padavinsko poročilo nato konec meseca pošlje na Agencijo za okolje, kjer podatke pretipkajo v digitalno bazo, poročilo pa shranijo v arhivu.


Stran 4 od 11
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov