Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine.
Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.
Solčava, ki je s 5 prebivalci na kvadratni kilometer najredkeje poseljena občina v Sloveniji, se lahko pohvali s predelavo lesa, marmorja, volne...
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru živi povprečno le pet prebivalcev. Naravne zanimivosti občine so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj znane dele občine.
Solčavsko, ki se lahko pohvali s kar 37 kilometri panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, zato je tudi narečje bliže koroškemu. Najbližja urbana središča so oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km je do Kamnika, 53 km do Velenja, do Celja, Ljubljane in Celovca pa 70.
Pogrejte se z volno
Nič nenavadnega ni videti domačina s Solčavskega, oblečenega v volnen izdelek. Kako tudi ne, ko pa se lahko pohvalijo z avtohtono jezersko-solčavsko ovco. V društvu za promocijo izdelkov iz volne jezersko-solčavske ovce – bicka skrbijo, da znanje polstenja oz. »filcanja« ne gre v pozabo. Članica društva Mojca Ošep: "Najbolje, da začnemo kar pri ovci. Ovco ostrižemo ‒ to počnemo dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Zelo pomembno je, da se volna dobro izbere in se vsa resasta odstrani. To volno potem operejo in skrtačijo, da nastanejo plasti. Te plasti polagajo skupaj, obdelujemo jih z milom in vodo. Za to je potrebno veliko masiranja, gnetenja, kar veliko ročnega obdelovanja, da dobimo končni izdelek." Samo za občutek: za polstene copate je potrebnih približno šest ur dela.
Solčavska kulinarična piramida
Zgornjesavinjski želodec je skoraj pri vrhu solčavske kulinarične piramide, domačinom pa tekne v kombinaciji s sirnekom. Ta ima zelo intenziven okus in vonj, to lahko potrdi vsak, ki ga je pokusil, pravi Helena Krivec z ekološke turistične kmetije Ramšak. "Sirnek je značilen za naše solčavske konce. Pripravljen je iz fermentirane skute, ki jo v zaprtem vedru staramo kakšna dva meseca. Nato jo ponudimo z različnimi dodatki kot prilogo, največkrat za malico, skupaj s slanino in domačim kruhom. Zraven je obvezno solčavski jabolčnik."
Še opozorilo: morda okus ne bo všeč vsakomur. Kot smo že namignili, je okus sirneka zelo poseben. Dobro je, če si na intenzivne okuse navajen že iz otroštva. "Slovencem je okus naših staranih sirov in sirneka zelo tuj. Preostali obiskovalci, predvsem Francozi, Nizozemci, Belgijci, pa radi sežejo po teh izdelkih, ker imajo bolj razvit okus kot naši domači gosti," še pojasni Helena Krivec.
Nihče pa se ne bi pritoževal nad »grušavimi« oziroma hruškovimi žlinkrofi. Zabeljeni so z maslom in prepraženi na drobtinah, čeznje pa prelijemo med … Potrebujete še več prepričevanja? Mateja Brlec Suhodolnik, avtorica knjižice Kuhinja naših babic: Spoznajmo, okusimo, ohranimo in ponudimo solčavske jedi: "Grušavi žlinkrofi so nastali zato, ker so ljudje kuhali in nadevali testo s tistim, kar so imeli. Hruške so pač skuhali, da so se zmehčale, nato so jih zmleli v flajšmašini. Drobtine so popražili na maslu, dodali malo sladkorja in cimeta, mogoče še malo sladke smetane." In nadev je bil pripravljen.
Les ali marmor? Oboje!
V Solčavi lahko zgradbo okrasiš bodisi s solčavskim lesom bodisi s solčavskim marmorjem. Začnimo pri trdnejšem materialu ... Logarski apnenec ali solčavski marmor je svetlo rožnato rdeče barve, domačini pa so ga pa uporabljali za grajenje. Solčavski marmor tako krasi cerkev Marije Snežne, ki velja za edino v celoti ohranjeno gotsko cerkev v Zgornji Savinjski dolini v Solčavi. Iz tega dekorativnega kamna so izdelali številne kapelice in spomenike, krstni kamen in obloge hiš. "Marmor Hotavlje je imel v preteklosti pogodbo za delo z našim marmorjem. Takrat se je najbrž delala kar velika škoda. Doma sem v bližini in se spomnim, da je vse poletje pokalo, ko so minirali. Niso imeli občutka. Zdajšnji gospodar, Darko Šumet, ki je tudi kamnosek po izobrazbi, ima čisto drugačen odnos do tega marmorja. Res ga zna ceniti," pove Mateja Brlec Suhadolnik.
Toda Solčavani so si na 'ti' tudi z drugimi materiali. Na primer z lesom. Solčavskim lesom. Alojz Lipnik z Zavoda za gozdove Slovenije je mnenja, da je solčavski les posebnost. "Zakaj posebnost? Če se ozremo v zgodovino, lahko na višjih predelih, na katerih raste macesen, še zdaj vidimo ohranjene visoke štore, stare sto let in več." O trpežnosti lesa priča tudi ta anekdota: "Pred časom smo raziskovali ostrešje solčavske cerkve in ugotovili, da je staro več kot 700 let, čeprav imaš, ko ga pogledaš, občutek, da je staro le 20 let."
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine.
Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.
Solčava, ki je s 5 prebivalci na kvadratni kilometer najredkeje poseljena občina v Sloveniji, se lahko pohvali s predelavo lesa, marmorja, volne...
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru živi povprečno le pet prebivalcev. Naravne zanimivosti občine so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj znane dele občine.
Solčavsko, ki se lahko pohvali s kar 37 kilometri panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, zato je tudi narečje bliže koroškemu. Najbližja urbana središča so oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km je do Kamnika, 53 km do Velenja, do Celja, Ljubljane in Celovca pa 70.
Pogrejte se z volno
Nič nenavadnega ni videti domačina s Solčavskega, oblečenega v volnen izdelek. Kako tudi ne, ko pa se lahko pohvalijo z avtohtono jezersko-solčavsko ovco. V društvu za promocijo izdelkov iz volne jezersko-solčavske ovce – bicka skrbijo, da znanje polstenja oz. »filcanja« ne gre v pozabo. Članica društva Mojca Ošep: "Najbolje, da začnemo kar pri ovci. Ovco ostrižemo ‒ to počnemo dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Zelo pomembno je, da se volna dobro izbere in se vsa resasta odstrani. To volno potem operejo in skrtačijo, da nastanejo plasti. Te plasti polagajo skupaj, obdelujemo jih z milom in vodo. Za to je potrebno veliko masiranja, gnetenja, kar veliko ročnega obdelovanja, da dobimo končni izdelek." Samo za občutek: za polstene copate je potrebnih približno šest ur dela.
Solčavska kulinarična piramida
Zgornjesavinjski želodec je skoraj pri vrhu solčavske kulinarične piramide, domačinom pa tekne v kombinaciji s sirnekom. Ta ima zelo intenziven okus in vonj, to lahko potrdi vsak, ki ga je pokusil, pravi Helena Krivec z ekološke turistične kmetije Ramšak. "Sirnek je značilen za naše solčavske konce. Pripravljen je iz fermentirane skute, ki jo v zaprtem vedru staramo kakšna dva meseca. Nato jo ponudimo z različnimi dodatki kot prilogo, največkrat za malico, skupaj s slanino in domačim kruhom. Zraven je obvezno solčavski jabolčnik."
Še opozorilo: morda okus ne bo všeč vsakomur. Kot smo že namignili, je okus sirneka zelo poseben. Dobro je, če si na intenzivne okuse navajen že iz otroštva. "Slovencem je okus naših staranih sirov in sirneka zelo tuj. Preostali obiskovalci, predvsem Francozi, Nizozemci, Belgijci, pa radi sežejo po teh izdelkih, ker imajo bolj razvit okus kot naši domači gosti," še pojasni Helena Krivec.
Nihče pa se ne bi pritoževal nad »grušavimi« oziroma hruškovimi žlinkrofi. Zabeljeni so z maslom in prepraženi na drobtinah, čeznje pa prelijemo med … Potrebujete še več prepričevanja? Mateja Brlec Suhodolnik, avtorica knjižice Kuhinja naših babic: Spoznajmo, okusimo, ohranimo in ponudimo solčavske jedi: "Grušavi žlinkrofi so nastali zato, ker so ljudje kuhali in nadevali testo s tistim, kar so imeli. Hruške so pač skuhali, da so se zmehčale, nato so jih zmleli v flajšmašini. Drobtine so popražili na maslu, dodali malo sladkorja in cimeta, mogoče še malo sladke smetane." In nadev je bil pripravljen.
Les ali marmor? Oboje!
V Solčavi lahko zgradbo okrasiš bodisi s solčavskim lesom bodisi s solčavskim marmorjem. Začnimo pri trdnejšem materialu ... Logarski apnenec ali solčavski marmor je svetlo rožnato rdeče barve, domačini pa so ga pa uporabljali za grajenje. Solčavski marmor tako krasi cerkev Marije Snežne, ki velja za edino v celoti ohranjeno gotsko cerkev v Zgornji Savinjski dolini v Solčavi. Iz tega dekorativnega kamna so izdelali številne kapelice in spomenike, krstni kamen in obloge hiš. "Marmor Hotavlje je imel v preteklosti pogodbo za delo z našim marmorjem. Takrat se je najbrž delala kar velika škoda. Doma sem v bližini in se spomnim, da je vse poletje pokalo, ko so minirali. Niso imeli občutka. Zdajšnji gospodar, Darko Šumet, ki je tudi kamnosek po izobrazbi, ima čisto drugačen odnos do tega marmorja. Res ga zna ceniti," pove Mateja Brlec Suhadolnik.
Toda Solčavani so si na 'ti' tudi z drugimi materiali. Na primer z lesom. Solčavskim lesom. Alojz Lipnik z Zavoda za gozdove Slovenije je mnenja, da je solčavski les posebnost. "Zakaj posebnost? Če se ozremo v zgodovino, lahko na višjih predelih, na katerih raste macesen, še zdaj vidimo ohranjene visoke štore, stare sto let in več." O trpežnosti lesa priča tudi ta anekdota: "Pred časom smo raziskovali ostrešje solčavske cerkve in ugotovili, da je staro več kot 700 let, čeprav imaš, ko ga pogledaš, občutek, da je staro le 20 let."
Le sedem arhitektov je s svojimi deli vpisanih na UNESCOV seznam kulturne in naravne dediščine, na enega pa smo Slovenci še posebej ponosni. Govorimo o arhitektu Jožetu Plečniku, ki je pustil viden pečat v več mestih po Sloveniji ter tudi širše po Evropi, denimo na Dunaju in v Pragi. V tokratnih naPOTkih nas bo pot vodila po Plečnikovi Ljubljani, kjer bomo pobližje spoznali arhitekturne stvaritve na njegovi vodni in kopenski osi.
NaPOTki v aktualni sezoni odkrivajo svet izvirnih doživetij po izboru Slovenske turistične organizacije. Kdor je vsaj enkrat obiskal Prekmurje, ve, da se od tam ne moreš vrniti lačen. Gostoljubnost Prekmurcev tega preprosto ne dopusti. Zdaj že veste na kateri konec Slovenije bomo šli v naslednjih minutah. Kaj pa vsebina tokratnega doživetja? Priprava stejkov je med slovenskimi poklicnimi in ljubiteljskimi kuharji v zadnjih letih zelo priljubljena tema. Mimogrede, v slovarju Fran ob geslu stejk najdete razlago, da gre za debelejši zrezek. V šunkarni Kodila so pripravili zgodbo o mesu, za katerega si je vredno vzeti čas. In res, »mala mesna akademija« je za potrpežljive gurmane, celovito doživetje vam bo vzelo v povprečju okoli 5 ur. Ogledi sušilnic in zorilnic mesa, spoznavanje zanimivih dejstev o mesu in naposled kuharski praktikum z vmesnimi in končnimi degustacijami rezultatov dela. Današnjo epizodo NaPOTkov je pripravil Bojan Leskovec.
V današnjih Napotkih se bomo odpravili v Sodarjevo domačijo, ki se nahaja sredi idilične alpske vasice Bodešče in je od turističnega bisera Bleda oddaljena le nekaj minut. V več kot 500 let stari hiši na doživetju z naslovom Zveni po praznikih ustvarjalci skozi predstavitev slovenske kulturne dediščine goste odpeljejo v preteklost, ko so imeli prazniki na Gorenjskem posebno veljavo. Predstavljali so čas veselja, radosti, hkrati pa tudi čas, ko so se pripravljale posebne, nevsakdanje jedi. Tadejo Bizilj so njeni sogovorniki z besedo, glasbo in s plesom odpeljali nazaj v Prešernov čas, kamor zdaj vabimo tudi vas.
"Male skrivnosti družinske oljarne pri predelavi prvovrstnega bučnega olja" - tako je zgodbo oljarne Kocbek strnila Slovenska turistična organizacija, ki je multisenzorične vodene oglede oljarne izbrala za eno od svojih edinstvenih doživetij Slovenije. V Sveti Jurij ob Ščavnici se je odpravil Jure Čepin in z lastnikom oljarne Gorazdom Kocbekom podrobneje spoznal postopek predelave bučnih semen v olje, ovrgla pa sta tudi še vedno precej zakoreninjeno prepričanje, da je bučno olje dobro samo za na solato.
Posploševanje pri gobah ne obstaja. To je eno izmed ključnih navodil, preden se podamo v gozd, v kraljestvo gob. V naPOTkih v aktualni sezoni odkrivamo edinstvena doživetja in eno izmed njih – ki tudi ni pogojeno z letnim časom, saj gobe rastejo vse leto – je doživetje z naslovom: "Dr. Fungi: Mi gremo po gobe!". Kdo je Dr. Fungi, katere gobe januarja rastejo v Iškem vintgarju in kaj je gozdni laboratorij? V naslednjih minutah gremo na gozdno pustolovščino.
Na seznamu edinstvenih doživetij Slovenije, s katerimi se Slovenija predstavlja domačim in tujim turistom, je tudi prav posebna izkušnja, s katero potujemo v neke druge čase: v čas bivšega režima skupne države. Čeprav Jugoslavija ne obstaja že več kot tri desetletja, ima tisto obdobje še nekaj tem, ki so zavite v tančico skrivnosti. Ena takih se nam razkriva v turističnem doživetju iskanja tajnih prostorov Hotela Jama. Ste vedeli, da so v hotelu, ki stoji pred eno naših največjih turističnih znamenitosti Postojnsko jamo, med prenovo našli skrivne prostore? Čemu so služili? In kako to, da niti malo ne spominjajo na zaklonišče, ki naj bi se po prvotnih načrtih tam nahajalo?
Ribogojnica Fonda v Seči ponuja dve doživetji s seznama edinstvenih doživetij Slovenije. Eno izmed njih, Nepozabni dan v ribjem vrtu Fonda, je že nekaj let na prvem mestu po številu obiskov. 2. epizoda 15. sezone je hkrati tudi zgodba o ribogojstvu, varstvu okolja in trajnostnem turizmu.
»Doživite Slovenijo na najboljši način. Prelevite se v raziskovalce izvirnih butičnih zgodb in doživetij ter si ustvarite lepe spomine za vse življenje.« Slovenska turistična organizacija s temi besedami vabi k raziskovanju izvirnih, butičnih zgodb slovenskega turizma, ki ponujajo nekaj več v smislu doživetja samega. Prav takšna doživetja bodo v ospredju nove, že 15. sezone naPOTkov. V Radgonskih goricah je v praksi zaživel ustvarjalen in inovativen turistični produkt, ki temelji na doživetju v popolni temi. Tam – omejeni na čute sluha, vonja in okusa – spoznate prvo penino na svetu, ki je bila tudi pridelana v popolni temi.
“Dvakrat grad, dvakrat samostan” - s temi besedami pater Ernest opiše minoritski samostan Olimje. Po ustnem izročilu naj bi njegova zgodovina segala vse v leto 1015, ko je na ozemlju današnjega samostana stal stolp. Od sedemnajstega stoletja dalje pa v gradu deluje tudi zeliščna lekarna, ki so jo prvi postavili pavlinci, njihovo tradicijo pa danes nadaljujejo minoriti.
Graščina Kodeljevo s kapelo v ljubljanskih Mostah je bila leta 1984 razglašena za kulturni spomenik, park ob njej pa za naravno znamenitost. Najbrž je kakšen delček še vedno povsem tak, kot je bil takrat, ko je tam zrasel »Turn ob Ljubljanici«. A nekaj je gotovo – tako polnega parkirišča v tistem času zagotovo ni bilo. Prvi avtomobil je Codelli v Ljubljano pripeljal leta 1898. Zgodovina dvorca v sebi skriva mnoge biserčke umetnostne zgodovine, pa se je začela pisati že 250 let pred tem. S pomočjo umetnostnih zgodovinark dr. Helene Seražin in Katarine Metelko se je vanjo poglobila Mojca Delač.
Ob obisku Vile Vipolže mnoge najprej navdušijo čudoviti razgledi širom Goriških brd in lepo urejen park pred vilo. Ta je bila že v 19. stoletju znana po cipresah, ki so bile takrat največje v goriški grofiji, so tudi del naravne dediščine, po nekaterih podatkih stare več kot 250 let. Sama stavba, ki jo po obnovi opisujejo kot najlepšo renesančno vilo v Sloveniji, pa stoji na tem mestu že več kot 800 let.
Strmol na Gorenjskem, slikovito postavljen na majhni vzpetini na vznožju strmega Dvorjanskega hriba med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje, je eden redkih gradov na Kranjskem, ki je ves čas ohranil slovensko ime. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, po katerih je utrdba tudi dobila ime, ob koncu 14. stoletja pa so ti zanimivo ime svojega gradu ponesli tudi na sosednjo Štajersko, kjer danes najdemo Strmol pri Rogatcu. A mi smo se kot rečeno odpravili tokrat kar na Gorenjsko na ogled gradu, ki je eden redkih, ki so nepoškodovani in brez posebnega pretresa preživeli drugo svetovno vojno in leta po njej, morda še posebej zato, ker se je tako lepo vpel v okolico in postal njena nepogrešljiva sestavina. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.
Z Napotki gremo tokrat 15 kilometrov iz Ljubljane, kjer v objemu Polhograjskih dolomitov stoji Polhograjska graščina. Ta predstavlja enega od najpomembnejših spomenikov v občini Polhov Gradec in je središče njenega kulturnega utripa. Temelji graščine segajo v čas 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu stal stolpast dvor. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V graščini je tudi Krajevni muzej. Graščina omogoča še nepozabne poroke v poročni dvorani ali paviljonu v grajskem parku, obiskovalci pa si lahko tam privoščijo tudi čaj z grofom Blagajem. Polhograjsko graščino je obiskal Aleš Ogrin.
V starem mestnem jedru Radovljice stoji Radovljiška graščina. Njeno zgodovino je od 13. stoletja dalje zaznamovalo vsaj 5 družin, nazadnje grofje Thurn-Valsassina. Danes je graščina dom Muzejev radovljiške občine, tam sta Čebelarski in Mestni muzej, ob popoldnevih iz učilnic odmeva pouk Glasbene šole, svoje prostore je tam našel tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Kako so včasih živeli grofje, katere se najbolj zanimive panjske končnice, ki jih hrani čebelarski muzej in kakšno vlogo ima danes sramotilna klopca? Radovljico je obiskala Ana Skrt.
Danes se bomo odpravili v deželo terana, burje in pršuta. Tako je - na Kras, natančneje v Štanjel. Značilno za to pokrajino, Grad Štanjel obdajajo ozke in strme ulice ter gole kamnite hiše. Vse okoli Gradu Štanjel pa se razprostira obzidje, utrjeno s stolpi. Med zidove dvorca se je odpravila Lana Furlan, glas je posodila Nataša Rašl.
"Malo je na Slovenskem grajskih stavb, katerih preteklost bi bila tako pisana kot to velja za mariborski dvorec in obenem že tolikokrat predmet stavbno-zgodovinskih študij". S temi besedami se v knjigi dr. Ivana Stoparja Najlepši slovenski dvorci začne opis Mestnega gradu v Mariboru. Odlična popotnica za obisk in snemanje naPOTkov, ki jih je pripravila Nadia Petauer.
Čeprav uradno sodi med dvorce, ima ta veličastna in prenovljena graščina že v samem imenu besedo grad. Govorimo o gradu Tuštanj v Moravški dolini, ki je nekoč slovela po gradovih, a se je ohranil le ta dvorec iz tufa ali groha. V zadnjih desetletjih je postal kulturno središče za okoliške kraje, saj se v njem odvijajo številni kulturni dogodki in poroke. A grad je zanimiv tudi širše, saj je edini grad na Slovenskem, ki ni bil podržavljen, eden redkih, ki hrani originalno pohištvo, in že 170 let ostaja v lasti Slovencev. Za tem stoji čudovita ljubezenska zgodba, ki vam jo razkrivamo v naPOTkih.
V aktualni sezoni NaPotkov raziskujemo in obiskujemo dvorce. Dvorec je reprezentančna, običajno v nižinskem svetu zgrajena grajska stavba, namenjena predvsem bivanju. Dvorci obstajajo v večini evropskih držav, kjer je obstajal fevdalizem, in so bili včasih znani kot gradovi ali tudi palače. V Sloveniji jih je kar nekaj, ki smo jih že ali pa jih še bomo obiskali. Enega izmed takih draguljev ima tudi Koroška. Zdaj sicer ne nosi več prvotnega imena Streiteben in v njem plemiči ne živijo več, je pa zato ohranil plemenito vsebino. Za njegove zidove se je podal Jure K. Čokl.
Odprava NaPOTkov se danes ne bo pohvalila z velikim številom prevoženih kilometrov, a doživetje zato ne bo nič manjše. Začelo se je z utrdbo zgrajeno na živi skali leta 1268, s pozidavo v 16. stoletju nastane dvorec z renesančnim značajem. Grad Jable stoji v neposredni bližini Loke pri Mengšu, na precej velikem posestvu so bili nekoč urejeni razkošni vrtovi, še danes je tam največji strnjen nasad ameriške duglazije pri nas. Najlepša soba na Slovenskem, v kamen ujeta zaljubljenca, klop prijateljstva, pri ljudeh priljubljena baronica, najdaljša grajska lega in skrivnostna sova, je nekaj gesel zgodb, ki jih je v reportažo strnil Bojan Leskovec.
Grad Bogenšperk je znan po eni najdaljših poročnih tradicij pri nas ter seveda po najuglednejšem in najbolj prepoznavnem lastniku Janezu Vajkardu Valvasorju. Grad je bil v njegovi posesti sicer zgolj skromnih dvajset let, vseeno pa je njegova zapuščina med grajskimi zidovi tudi danes še kako živa.
Neveljaven email naslov
