Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.

Solčava, ki je s 5 prebivalci na kvadratni kilometer najredkeje poseljena občina v Sloveniji, se lahko pohvali s predelavo lesa, marmorja, volne...

Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru živi povprečno le pet prebivalcev. Naravne zanimivosti občine so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj znane dele občine.

Solčavsko, ki se lahko pohvali s kar 37 kilometri panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, zato je tudi narečje bliže koroškemu. Najbližja urbana središča so oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km je do Kamnika, 53 km do Velenja, do Celja, Ljubljane in Celovca pa 70.

Pogrejte se z volno

Nič nenavadnega ni videti domačina s Solčavskega, oblečenega v volnen izdelek. Kako tudi ne, ko pa se lahko pohvalijo z avtohtono jezersko-solčavsko ovco. V društvu za promocijo izdelkov iz volne jezersko-solčavske ovce – bicka skrbijo, da znanje polstenja oz. »filcanja« ne gre v pozabo. Članica društva Mojca Ošep: "Najbolje, da začnemo kar pri ovci. Ovco ostrižemo ‒ to počnemo dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Zelo pomembno je, da se volna dobro izbere in se vsa resasta odstrani. To volno potem operejo in skrtačijo, da nastanejo plasti. Te plasti polagajo skupaj, obdelujemo jih z milom in vodo. Za to je potrebno veliko masiranja, gnetenja, kar veliko ročnega obdelovanja, da dobimo končni izdelek." Samo za občutek: za polstene copate je potrebnih približno šest ur dela.

Solčavska kulinarična piramida

Zgornjesavinjski želodec je skoraj pri vrhu solčavske kulinarične piramide, domačinom pa tekne v kombinaciji s sirnekom. Ta ima zelo intenziven okus in vonj, to lahko potrdi vsak, ki ga je pokusil, pravi Helena Krivec z ekološke turistične kmetije Ramšak. "Sirnek je značilen za naše solčavske konce. Pripravljen je iz fermentirane skute, ki jo v zaprtem vedru staramo kakšna dva meseca. Nato jo ponudimo z različnimi dodatki kot prilogo, največkrat za malico, skupaj s slanino in domačim kruhom. Zraven je obvezno solčavski jabolčnik."

Še opozorilo: morda okus ne bo všeč vsakomur. Kot smo že namignili, je okus sirneka zelo poseben. Dobro je, če si na intenzivne okuse navajen že iz otroštva. "Slovencem je okus naših staranih sirov in sirneka zelo tuj. Preostali obiskovalci, predvsem Francozi, Nizozemci, Belgijci, pa radi sežejo po teh izdelkih, ker imajo bolj razvit okus kot naši domači gosti," še pojasni Helena Krivec.

Nihče pa se ne bi pritoževal nad »grušavimi« oziroma hruškovimi žlinkrofi. Zabeljeni so z maslom in prepraženi na drobtinah, čeznje pa prelijemo med … Potrebujete še več prepričevanja? Mateja Brlec Suhodolnik, avtorica knjižice Kuhinja naših babic: Spoznajmo, okusimo, ohranimo in ponudimo solčavske jedi: "Grušavi žlinkrofi so nastali zato, ker so ljudje kuhali in nadevali testo s tistim, kar so imeli. Hruške so pač skuhali, da so se zmehčale, nato so jih zmleli v flajšmašini. Drobtine so popražili na maslu, dodali malo sladkorja in cimeta, mogoče še malo sladke smetane." In nadev je bil pripravljen.

Les ali marmor? Oboje!

V Solčavi lahko zgradbo okrasiš bodisi s solčavskim lesom bodisi s solčavskim marmorjem. Začnimo pri trdnejšem materialu ... Logarski apnenec ali solčavski marmor je svetlo rožnato rdeče barve, domačini pa so ga pa uporabljali za grajenje. Solčavski marmor tako krasi cerkev Marije Snežne, ki velja za edino v celoti ohranjeno gotsko cerkev v Zgornji Savinjski dolini v Solčavi. Iz tega dekorativnega kamna so izdelali številne kapelice in spomenike, krstni kamen in obloge hiš. "Marmor Hotavlje je imel v preteklosti pogodbo za delo z našim marmorjem. Takrat se je najbrž delala kar velika škoda. Doma sem v bližini in se spomnim, da je vse poletje pokalo, ko so minirali. Niso imeli občutka. Zdajšnji gospodar, Darko Šumet, ki je tudi kamnosek po izobrazbi, ima čisto drugačen odnos do tega marmorja. Res ga zna ceniti," pove Mateja Brlec Suhadolnik.

Toda Solčavani so si na 'ti' tudi z drugimi materiali. Na primer z lesom. Solčavskim lesom. Alojz Lipnik z Zavoda za gozdove Slovenije je mnenja, da je solčavski les posebnost. "Zakaj posebnost? Če se ozremo v zgodovino, lahko na višjih predelih, na katerih raste macesen, še zdaj vidimo ohranjene visoke štore, stare sto let in več." O trpežnosti lesa priča tudi ta anekdota: "Pred časom smo raziskovali ostrešje solčavske cerkve in ugotovili, da je staro več kot 700 let, čeprav imaš, ko ga pogledaš, občutek, da je staro le 20 let."