Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

"Želimo si gostov, ki bodo znali spoštovati našo tradicijo in kulturo."

24.01.2021

Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.

Solčava, ki je s 5 prebivalci na kvadratni kilometer najredkeje poseljena občina v Sloveniji, se lahko pohvali s predelavo lesa, marmorja, volne...

Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru živi povprečno le pet prebivalcev. Naravne zanimivosti občine so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj znane dele občine.

Solčavsko, ki se lahko pohvali s kar 37 kilometri panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, zato je tudi narečje bliže koroškemu. Najbližja urbana središča so oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km je do Kamnika, 53 km do Velenja, do Celja, Ljubljane in Celovca pa 70.

Pogrejte se z volno

Nič nenavadnega ni videti domačina s Solčavskega, oblečenega v volnen izdelek. Kako tudi ne, ko pa se lahko pohvalijo z avtohtono jezersko-solčavsko ovco. V društvu za promocijo izdelkov iz volne jezersko-solčavske ovce – bicka skrbijo, da znanje polstenja oz. »filcanja« ne gre v pozabo. Članica društva Mojca Ošep: "Najbolje, da začnemo kar pri ovci. Ovco ostrižemo ‒ to počnemo dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Zelo pomembno je, da se volna dobro izbere in se vsa resasta odstrani. To volno potem operejo in skrtačijo, da nastanejo plasti. Te plasti polagajo skupaj, obdelujemo jih z milom in vodo. Za to je potrebno veliko masiranja, gnetenja, kar veliko ročnega obdelovanja, da dobimo končni izdelek." Samo za občutek: za polstene copate je potrebnih približno šest ur dela.

Solčavska kulinarična piramida

Zgornjesavinjski želodec je skoraj pri vrhu solčavske kulinarične piramide, domačinom pa tekne v kombinaciji s sirnekom. Ta ima zelo intenziven okus in vonj, to lahko potrdi vsak, ki ga je pokusil, pravi Helena Krivec z ekološke turistične kmetije Ramšak. "Sirnek je značilen za naše solčavske konce. Pripravljen je iz fermentirane skute, ki jo v zaprtem vedru staramo kakšna dva meseca. Nato jo ponudimo z različnimi dodatki kot prilogo, največkrat za malico, skupaj s slanino in domačim kruhom. Zraven je obvezno solčavski jabolčnik."

Še opozorilo: morda okus ne bo všeč vsakomur. Kot smo že namignili, je okus sirneka zelo poseben. Dobro je, če si na intenzivne okuse navajen že iz otroštva. "Slovencem je okus naših staranih sirov in sirneka zelo tuj. Preostali obiskovalci, predvsem Francozi, Nizozemci, Belgijci, pa radi sežejo po teh izdelkih, ker imajo bolj razvit okus kot naši domači gosti," še pojasni Helena Krivec.

Nihče pa se ne bi pritoževal nad »grušavimi« oziroma hruškovimi žlinkrofi. Zabeljeni so z maslom in prepraženi na drobtinah, čeznje pa prelijemo med … Potrebujete še več prepričevanja? Mateja Brlec Suhodolnik, avtorica knjižice Kuhinja naših babic: Spoznajmo, okusimo, ohranimo in ponudimo solčavske jedi: "Grušavi žlinkrofi so nastali zato, ker so ljudje kuhali in nadevali testo s tistim, kar so imeli. Hruške so pač skuhali, da so se zmehčale, nato so jih zmleli v flajšmašini. Drobtine so popražili na maslu, dodali malo sladkorja in cimeta, mogoče še malo sladke smetane." In nadev je bil pripravljen.

Les ali marmor? Oboje!

V Solčavi lahko zgradbo okrasiš bodisi s solčavskim lesom bodisi s solčavskim marmorjem. Začnimo pri trdnejšem materialu ... Logarski apnenec ali solčavski marmor je svetlo rožnato rdeče barve, domačini pa so ga pa uporabljali za grajenje. Solčavski marmor tako krasi cerkev Marije Snežne, ki velja za edino v celoti ohranjeno gotsko cerkev v Zgornji Savinjski dolini v Solčavi. Iz tega dekorativnega kamna so izdelali številne kapelice in spomenike, krstni kamen in obloge hiš. "Marmor Hotavlje je imel v preteklosti pogodbo za delo z našim marmorjem. Takrat se je najbrž delala kar velika škoda. Doma sem v bližini in se spomnim, da je vse poletje pokalo, ko so minirali. Niso imeli občutka. Zdajšnji gospodar, Darko Šumet, ki je tudi kamnosek po izobrazbi, ima čisto drugačen odnos do tega marmorja. Res ga zna ceniti," pove Mateja Brlec Suhadolnik.

Toda Solčavani so si na 'ti' tudi z drugimi materiali. Na primer z lesom. Solčavskim lesom. Alojz Lipnik z Zavoda za gozdove Slovenije je mnenja, da je solčavski les posebnost. "Zakaj posebnost? Če se ozremo v zgodovino, lahko na višjih predelih, na katerih raste macesen, še zdaj vidimo ohranjene visoke štore, stare sto let in več." O trpežnosti lesa priča tudi ta anekdota: "Pred časom smo raziskovali ostrešje solčavske cerkve in ugotovili, da je staro več kot 700 let, čeprav imaš, ko ga pogledaš, občutek, da je staro le 20 let."


naPOTki

208 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

"Želimo si gostov, ki bodo znali spoštovati našo tradicijo in kulturo."

24.01.2021

Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.

Solčava, ki je s 5 prebivalci na kvadratni kilometer najredkeje poseljena občina v Sloveniji, se lahko pohvali s predelavo lesa, marmorja, volne...

Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru živi povprečno le pet prebivalcev. Naravne zanimivosti občine so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj znane dele občine.

Solčavsko, ki se lahko pohvali s kar 37 kilometri panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, zato je tudi narečje bliže koroškemu. Najbližja urbana središča so oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km je do Kamnika, 53 km do Velenja, do Celja, Ljubljane in Celovca pa 70.

Pogrejte se z volno

Nič nenavadnega ni videti domačina s Solčavskega, oblečenega v volnen izdelek. Kako tudi ne, ko pa se lahko pohvalijo z avtohtono jezersko-solčavsko ovco. V društvu za promocijo izdelkov iz volne jezersko-solčavske ovce – bicka skrbijo, da znanje polstenja oz. »filcanja« ne gre v pozabo. Članica društva Mojca Ošep: "Najbolje, da začnemo kar pri ovci. Ovco ostrižemo ‒ to počnemo dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Zelo pomembno je, da se volna dobro izbere in se vsa resasta odstrani. To volno potem operejo in skrtačijo, da nastanejo plasti. Te plasti polagajo skupaj, obdelujemo jih z milom in vodo. Za to je potrebno veliko masiranja, gnetenja, kar veliko ročnega obdelovanja, da dobimo končni izdelek." Samo za občutek: za polstene copate je potrebnih približno šest ur dela.

Solčavska kulinarična piramida

Zgornjesavinjski želodec je skoraj pri vrhu solčavske kulinarične piramide, domačinom pa tekne v kombinaciji s sirnekom. Ta ima zelo intenziven okus in vonj, to lahko potrdi vsak, ki ga je pokusil, pravi Helena Krivec z ekološke turistične kmetije Ramšak. "Sirnek je značilen za naše solčavske konce. Pripravljen je iz fermentirane skute, ki jo v zaprtem vedru staramo kakšna dva meseca. Nato jo ponudimo z različnimi dodatki kot prilogo, največkrat za malico, skupaj s slanino in domačim kruhom. Zraven je obvezno solčavski jabolčnik."

Še opozorilo: morda okus ne bo všeč vsakomur. Kot smo že namignili, je okus sirneka zelo poseben. Dobro je, če si na intenzivne okuse navajen že iz otroštva. "Slovencem je okus naših staranih sirov in sirneka zelo tuj. Preostali obiskovalci, predvsem Francozi, Nizozemci, Belgijci, pa radi sežejo po teh izdelkih, ker imajo bolj razvit okus kot naši domači gosti," še pojasni Helena Krivec.

Nihče pa se ne bi pritoževal nad »grušavimi« oziroma hruškovimi žlinkrofi. Zabeljeni so z maslom in prepraženi na drobtinah, čeznje pa prelijemo med … Potrebujete še več prepričevanja? Mateja Brlec Suhodolnik, avtorica knjižice Kuhinja naših babic: Spoznajmo, okusimo, ohranimo in ponudimo solčavske jedi: "Grušavi žlinkrofi so nastali zato, ker so ljudje kuhali in nadevali testo s tistim, kar so imeli. Hruške so pač skuhali, da so se zmehčale, nato so jih zmleli v flajšmašini. Drobtine so popražili na maslu, dodali malo sladkorja in cimeta, mogoče še malo sladke smetane." In nadev je bil pripravljen.

Les ali marmor? Oboje!

V Solčavi lahko zgradbo okrasiš bodisi s solčavskim lesom bodisi s solčavskim marmorjem. Začnimo pri trdnejšem materialu ... Logarski apnenec ali solčavski marmor je svetlo rožnato rdeče barve, domačini pa so ga pa uporabljali za grajenje. Solčavski marmor tako krasi cerkev Marije Snežne, ki velja za edino v celoti ohranjeno gotsko cerkev v Zgornji Savinjski dolini v Solčavi. Iz tega dekorativnega kamna so izdelali številne kapelice in spomenike, krstni kamen in obloge hiš. "Marmor Hotavlje je imel v preteklosti pogodbo za delo z našim marmorjem. Takrat se je najbrž delala kar velika škoda. Doma sem v bližini in se spomnim, da je vse poletje pokalo, ko so minirali. Niso imeli občutka. Zdajšnji gospodar, Darko Šumet, ki je tudi kamnosek po izobrazbi, ima čisto drugačen odnos do tega marmorja. Res ga zna ceniti," pove Mateja Brlec Suhadolnik.

Toda Solčavani so si na 'ti' tudi z drugimi materiali. Na primer z lesom. Solčavskim lesom. Alojz Lipnik z Zavoda za gozdove Slovenije je mnenja, da je solčavski les posebnost. "Zakaj posebnost? Če se ozremo v zgodovino, lahko na višjih predelih, na katerih raste macesen, še zdaj vidimo ohranjene visoke štore, stare sto let in več." O trpežnosti lesa priča tudi ta anekdota: "Pred časom smo raziskovali ostrešje solčavske cerkve in ugotovili, da je staro več kot 700 let, čeprav imaš, ko ga pogledaš, občutek, da je staro le 20 let."


13.03.2022

Lopata je »zgoraj malo bolj špičasta, spodaj pa malo širša. Tako kot lopata.«

Za tokratne naPOTke smo odšli na Lopato. In to ne tisto Lopato pri Celju ob avtocestnem postajališču, ampak v prav majhno vas pri Hinjah kakšnih 15minut vožnje od Žužemberka, na drugi strani reke Krke. Kraj, ki je v dokumentih prvič omenjen na začetku 15. stoletja, ime pa je dobil po svoji obliki, krasi izjemno lepa in restavrirana cerkev Sv. Neže, zgrajena v 13. stoletju. Že zgodovinsko precej revno območje, kjer zemlja ni zelo dobra za kmetovanje, pa je tudi polno zgodb iz polpretekle zgodovine. Po Lopati smo potovali s pomočjo dolgoletne ravnateljice Osnovne šole Žužemberk Jelke Mrvar, ki se veliko ukvarja s popularizacijo Suhe krajine, in pa s pomočjo Lopatčanke Irene Špiler, ki nam je prijazno razkazala vas, seznanila pa nas je tudi z zakoncema Slavkom in Marijo Robida, ki sta z nami podelila nekaj spominov na to, kako so v Lopati živeli med in po drugi svetovni vojni. Reportažo je pripravila Alja Zore. foto: Lopata, Irena Špiler


06.03.2022

Luža

Znano je, da začetki gradiča mala Vas segajo v leto 1471 in da se je območje današnje vasi Luža imenovalo Grajske Lokve. Vas je svoje ime dobila po naravni luži, ki je bila po premeru velika od 30 do 35 m in globoka okoli 3,5 m. Po sredini je bila pregrajena s skalo na dva dela. Voda se je v njo zlivala ob padavinah po površini, nekaj vode pa je prišlo tudi izpod skal na dnu luže. Po obilnejšem deževju je iz nje voda lahko tekla še 14 dni. Znano je tudi, da je bila ob največji luži najprej pastirska koča. Danes je v vasi Luža 18 naseljenih hiš, vas šteje nekaj več kot 60 prebivalcev, dve družini pa se še vedno preživljata s kmetijstvom. Skozi vas poteka tudi več pohodnih poti, obdajajo pa jo čudoviti razgledi.


27.02.2022

Hrib, ki je dal vetra tudi Rimljanom

V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.


27.02.2022

Hrib, ki je dal vetra tudi Rimljanom

V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.


20.02.2022

»Ko ljudje rečejo, da nameravajo obiskati Snežnik, je prva dilema, ali mislijo osvojiti vrh ali pa priti na grad.«

Čeprav okrog nas snega ni več veliko, pa ga bomo vseeno nekaj prinesli v naPOTke. To sezono smo odeli v zimska imena. Za tokratno oddajo je Tina Lamovšek odšla proti Snežniku. foto: Mario Žnidaršič (z dovoljenjem TIC Snežnik)


13.02.2022

Kotel in Brlog

Marsikje smo že bili, ampak v Brlogu in v Kotlu pa še ne. Ob številnih križih in težavah, kako bi prišel tja, se je avtor tokratnih NaPotkov Jure K. Čokl spomnil Ščurkov, kjer smo v NaPotkih že bili. In če je Danijela Gruden, predsednica Turističnega društva Turjak vedela za Ščurke, je pomislil, bo vedela tudi za Brlog in Kotel. Res je bilo tako in kmalu sta se odpeljala proti Brlogu in nato še v Kotel. »Kaj pa, če se izgubiva?« Pomislek, ki je bil več kot na mestu. Zakaj? Zato, ker vam v tem primeru ne bi mogel pomagati niti sistem za satelitsko navigacijo.


30.01.2022

Kočev(ar)ska vas Smuka

Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.


30.01.2022

Smuka

Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.


23.01.2022

"V NUK-u lahko vidite, kaj se je dogajalo pred 200 milijoni let v Podpeči"

Leksikon slovenskih krajevnih imen pravi, da imamo v Sloveniji vsaj 7 krajev z imenom Podpeč. Darja Pograjc se je odpravila v Podpeč, ki se nahaja v občini Brezovica, in pri domačinih preverila, kaj je treba o tem kraju vedeti in česa ne smete izpustiti, če se tja odpravite na izlet. V tretjih zimskih Napotkih razkrije tudi, da se boste domačinom zamerili, če se boste odpravili do »Podpeškega jezera«. Raje recite, da greste do »jezera pri Podpeči«. Tako se boste izmuznili marsikateri dvignjeni obrvi ali namrščenemu pogledu. V Napotkih izveste, zakaj.


16.01.2022

"Tukaj je lahko ledeno še dolgo v pomlad"

Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km2 površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti.


09.01.2022

Planota, ki dviguje slovensko starostno strukturo

V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot …


12.12.2021

Viadukt Črni Kal

Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.


28.11.2021

Solkanski most: železniški kamniti most z največjim lokom na svetu

V tokratnih naPOTkih se bomo odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znan železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti.


26.11.2021

Zgodbe o brvi čez Sočo v Solkanu

Čez Sočo se v Solkanu ne pne le kamniti železniški most z največjim kamnitim lokom na vsetu. Najprej je slovensko in italijansko deželo povezovala brv čez reko Sočo. O tem prvem mostu, ki zdaj ponovno povezuje oba bregova reke (le za pešče, kmalu tudi za kolesarje), sta več povedala Brane Belingar in Andrej Černe.


26.11.2021

Andrej Černe: Zgodbe o kamnitem mostu čez Sočo

Svoje spomine na dogajanje ob in na kamnitem Solkanskem mostu iz časov med in po drugi svetovni vojni je z nami delil Andrej Černe.


21.11.2021

Ptujski mostovi

Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.


14.11.2021

Po vino na Vino nad ljubljansko in grosupeljsko meglo

Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec.


07.11.2021

Napotki - stari most

Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske distance in upoštevamo dejstvo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz – Tito in Jure K. Čokl.


31.10.2021

Kamniti most, najstarejši ohranjen most na Slovenskem

Kamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina.


24.10.2021

Lantierijev most: most, ki mu ni najti para

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.


Stran 7 od 11
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov