Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine.
Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.
Solčava, ki je s 5 prebivalci na kvadratni kilometer najredkeje poseljena občina v Sloveniji, se lahko pohvali s predelavo lesa, marmorja, volne...
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru živi povprečno le pet prebivalcev. Naravne zanimivosti občine so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj znane dele občine.
Solčavsko, ki se lahko pohvali s kar 37 kilometri panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, zato je tudi narečje bliže koroškemu. Najbližja urbana središča so oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km je do Kamnika, 53 km do Velenja, do Celja, Ljubljane in Celovca pa 70.
Pogrejte se z volno
Nič nenavadnega ni videti domačina s Solčavskega, oblečenega v volnen izdelek. Kako tudi ne, ko pa se lahko pohvalijo z avtohtono jezersko-solčavsko ovco. V društvu za promocijo izdelkov iz volne jezersko-solčavske ovce – bicka skrbijo, da znanje polstenja oz. »filcanja« ne gre v pozabo. Članica društva Mojca Ošep: "Najbolje, da začnemo kar pri ovci. Ovco ostrižemo ‒ to počnemo dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Zelo pomembno je, da se volna dobro izbere in se vsa resasta odstrani. To volno potem operejo in skrtačijo, da nastanejo plasti. Te plasti polagajo skupaj, obdelujemo jih z milom in vodo. Za to je potrebno veliko masiranja, gnetenja, kar veliko ročnega obdelovanja, da dobimo končni izdelek." Samo za občutek: za polstene copate je potrebnih približno šest ur dela.
Solčavska kulinarična piramida
Zgornjesavinjski želodec je skoraj pri vrhu solčavske kulinarične piramide, domačinom pa tekne v kombinaciji s sirnekom. Ta ima zelo intenziven okus in vonj, to lahko potrdi vsak, ki ga je pokusil, pravi Helena Krivec z ekološke turistične kmetije Ramšak. "Sirnek je značilen za naše solčavske konce. Pripravljen je iz fermentirane skute, ki jo v zaprtem vedru staramo kakšna dva meseca. Nato jo ponudimo z različnimi dodatki kot prilogo, največkrat za malico, skupaj s slanino in domačim kruhom. Zraven je obvezno solčavski jabolčnik."
Še opozorilo: morda okus ne bo všeč vsakomur. Kot smo že namignili, je okus sirneka zelo poseben. Dobro je, če si na intenzivne okuse navajen že iz otroštva. "Slovencem je okus naših staranih sirov in sirneka zelo tuj. Preostali obiskovalci, predvsem Francozi, Nizozemci, Belgijci, pa radi sežejo po teh izdelkih, ker imajo bolj razvit okus kot naši domači gosti," še pojasni Helena Krivec.
Nihče pa se ne bi pritoževal nad »grušavimi« oziroma hruškovimi žlinkrofi. Zabeljeni so z maslom in prepraženi na drobtinah, čeznje pa prelijemo med … Potrebujete še več prepričevanja? Mateja Brlec Suhodolnik, avtorica knjižice Kuhinja naših babic: Spoznajmo, okusimo, ohranimo in ponudimo solčavske jedi: "Grušavi žlinkrofi so nastali zato, ker so ljudje kuhali in nadevali testo s tistim, kar so imeli. Hruške so pač skuhali, da so se zmehčale, nato so jih zmleli v flajšmašini. Drobtine so popražili na maslu, dodali malo sladkorja in cimeta, mogoče še malo sladke smetane." In nadev je bil pripravljen.
Les ali marmor? Oboje!
V Solčavi lahko zgradbo okrasiš bodisi s solčavskim lesom bodisi s solčavskim marmorjem. Začnimo pri trdnejšem materialu ... Logarski apnenec ali solčavski marmor je svetlo rožnato rdeče barve, domačini pa so ga pa uporabljali za grajenje. Solčavski marmor tako krasi cerkev Marije Snežne, ki velja za edino v celoti ohranjeno gotsko cerkev v Zgornji Savinjski dolini v Solčavi. Iz tega dekorativnega kamna so izdelali številne kapelice in spomenike, krstni kamen in obloge hiš. "Marmor Hotavlje je imel v preteklosti pogodbo za delo z našim marmorjem. Takrat se je najbrž delala kar velika škoda. Doma sem v bližini in se spomnim, da je vse poletje pokalo, ko so minirali. Niso imeli občutka. Zdajšnji gospodar, Darko Šumet, ki je tudi kamnosek po izobrazbi, ima čisto drugačen odnos do tega marmorja. Res ga zna ceniti," pove Mateja Brlec Suhadolnik.
Toda Solčavani so si na 'ti' tudi z drugimi materiali. Na primer z lesom. Solčavskim lesom. Alojz Lipnik z Zavoda za gozdove Slovenije je mnenja, da je solčavski les posebnost. "Zakaj posebnost? Če se ozremo v zgodovino, lahko na višjih predelih, na katerih raste macesen, še zdaj vidimo ohranjene visoke štore, stare sto let in več." O trpežnosti lesa priča tudi ta anekdota: "Pred časom smo raziskovali ostrešje solčavske cerkve in ugotovili, da je staro več kot 700 let, čeprav imaš, ko ga pogledaš, občutek, da je staro le 20 let."
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine.
Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.
Solčava, ki je s 5 prebivalci na kvadratni kilometer najredkeje poseljena občina v Sloveniji, se lahko pohvali s predelavo lesa, marmorja, volne...
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru živi povprečno le pet prebivalcev. Naravne zanimivosti občine so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj znane dele občine.
Solčavsko, ki se lahko pohvali s kar 37 kilometri panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, zato je tudi narečje bliže koroškemu. Najbližja urbana središča so oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km je do Kamnika, 53 km do Velenja, do Celja, Ljubljane in Celovca pa 70.
Pogrejte se z volno
Nič nenavadnega ni videti domačina s Solčavskega, oblečenega v volnen izdelek. Kako tudi ne, ko pa se lahko pohvalijo z avtohtono jezersko-solčavsko ovco. V društvu za promocijo izdelkov iz volne jezersko-solčavske ovce – bicka skrbijo, da znanje polstenja oz. »filcanja« ne gre v pozabo. Članica društva Mojca Ošep: "Najbolje, da začnemo kar pri ovci. Ovco ostrižemo ‒ to počnemo dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Zelo pomembno je, da se volna dobro izbere in se vsa resasta odstrani. To volno potem operejo in skrtačijo, da nastanejo plasti. Te plasti polagajo skupaj, obdelujemo jih z milom in vodo. Za to je potrebno veliko masiranja, gnetenja, kar veliko ročnega obdelovanja, da dobimo končni izdelek." Samo za občutek: za polstene copate je potrebnih približno šest ur dela.
Solčavska kulinarična piramida
Zgornjesavinjski želodec je skoraj pri vrhu solčavske kulinarične piramide, domačinom pa tekne v kombinaciji s sirnekom. Ta ima zelo intenziven okus in vonj, to lahko potrdi vsak, ki ga je pokusil, pravi Helena Krivec z ekološke turistične kmetije Ramšak. "Sirnek je značilen za naše solčavske konce. Pripravljen je iz fermentirane skute, ki jo v zaprtem vedru staramo kakšna dva meseca. Nato jo ponudimo z različnimi dodatki kot prilogo, največkrat za malico, skupaj s slanino in domačim kruhom. Zraven je obvezno solčavski jabolčnik."
Še opozorilo: morda okus ne bo všeč vsakomur. Kot smo že namignili, je okus sirneka zelo poseben. Dobro je, če si na intenzivne okuse navajen že iz otroštva. "Slovencem je okus naših staranih sirov in sirneka zelo tuj. Preostali obiskovalci, predvsem Francozi, Nizozemci, Belgijci, pa radi sežejo po teh izdelkih, ker imajo bolj razvit okus kot naši domači gosti," še pojasni Helena Krivec.
Nihče pa se ne bi pritoževal nad »grušavimi« oziroma hruškovimi žlinkrofi. Zabeljeni so z maslom in prepraženi na drobtinah, čeznje pa prelijemo med … Potrebujete še več prepričevanja? Mateja Brlec Suhodolnik, avtorica knjižice Kuhinja naših babic: Spoznajmo, okusimo, ohranimo in ponudimo solčavske jedi: "Grušavi žlinkrofi so nastali zato, ker so ljudje kuhali in nadevali testo s tistim, kar so imeli. Hruške so pač skuhali, da so se zmehčale, nato so jih zmleli v flajšmašini. Drobtine so popražili na maslu, dodali malo sladkorja in cimeta, mogoče še malo sladke smetane." In nadev je bil pripravljen.
Les ali marmor? Oboje!
V Solčavi lahko zgradbo okrasiš bodisi s solčavskim lesom bodisi s solčavskim marmorjem. Začnimo pri trdnejšem materialu ... Logarski apnenec ali solčavski marmor je svetlo rožnato rdeče barve, domačini pa so ga pa uporabljali za grajenje. Solčavski marmor tako krasi cerkev Marije Snežne, ki velja za edino v celoti ohranjeno gotsko cerkev v Zgornji Savinjski dolini v Solčavi. Iz tega dekorativnega kamna so izdelali številne kapelice in spomenike, krstni kamen in obloge hiš. "Marmor Hotavlje je imel v preteklosti pogodbo za delo z našim marmorjem. Takrat se je najbrž delala kar velika škoda. Doma sem v bližini in se spomnim, da je vse poletje pokalo, ko so minirali. Niso imeli občutka. Zdajšnji gospodar, Darko Šumet, ki je tudi kamnosek po izobrazbi, ima čisto drugačen odnos do tega marmorja. Res ga zna ceniti," pove Mateja Brlec Suhadolnik.
Toda Solčavani so si na 'ti' tudi z drugimi materiali. Na primer z lesom. Solčavskim lesom. Alojz Lipnik z Zavoda za gozdove Slovenije je mnenja, da je solčavski les posebnost. "Zakaj posebnost? Če se ozremo v zgodovino, lahko na višjih predelih, na katerih raste macesen, še zdaj vidimo ohranjene visoke štore, stare sto let in več." O trpežnosti lesa priča tudi ta anekdota: "Pred časom smo raziskovali ostrešje solčavske cerkve in ugotovili, da je staro več kot 700 let, čeprav imaš, ko ga pogledaš, občutek, da je staro le 20 let."
Napotki nas danes popeljejo globoko na Notranjsko, v kraje, ki jim ne prizanašata sneg in mraz. No, saj včasih je bilo tako. Meteorološka opazovanja in meritve v vasi Šmarata imajo več kot stoletno zgodovino. Zadnjih 40 let vremenska postaja domuje na naslovu Šmarata 1, družinsko tradicijo spremljanja, beleženja in posredovanja vremenskih podatkov na Agencijo za okolje zdaj že 11 leto nadaljuje Franc Avsec, ki je na prvi dan letošnjega meteorološkega poletja sprejel avotrja današnje epizode NaPOTkov, Bojana Leskovca.
V tokratnih naPOTkih potujemo proti Cerkniškemu jezeru. Tam je to pomlad kar nekaj vode zaradi padavin, vseeno pa je teh manj kot pred desetletji, bomo izvedeli v naslednjih minutah. V vasi Otok, ki je lahko ob res močnem deževju nastal pravi otok v Cerkniškem jezeru, je digitalni register padavin, v samem središču Cerknice pa je merjenje količine padavin že več kot 80 let naloga družine Gógala. Tja se je na deževen majski dan odpravila Špela Šebenik.
Opazovalna postaja Dravograd je le streljaj oddaljena od sotočja Drave, Mislinje in Meže, malce dvignjena nad ta hip nič kaj lenobno Dravo, postavljena v zaselek Robindvor, planotasto ujet med dolino in gozdovi, ki se vijejo proti Ojstrici in dlje v sosednjo Avstrijo. Stane Kocutar je pozvonil pri družini Gantar Kališnik in pripravil naPOTke.
Deset vremenskih postaj širom po Sloveniji smo že obiskali v tokratni sezoni oddaje Napotki. Danes je pred nami enajsta postaja in da bomo prišli do te, se bo treba kar precej povzpeti – na več kot 1000 metrov nadmorske višine. V Belih vodah količino padavin za Agencijo RS za okolje meri Irena Mazej. Pri njej se je oglasila Andreja Gradišar.
V Napotkih se odpravljamo v slovensko Sibirijo – na Babno Polje. Tam je bila izmerjena najnižja uradna temperatura v Sloveniji, ki je -36,4 °C, povprečna letna temperatura pa je okoli 7 °C, tako da ni nič nenavadnega, če prebivalci kraja kurijo tudi sredi poletja. Tradicija opazovanja vremena je na Babnem Polju sicer že zelo dolga. Kako nalogo v zadnjem letu in pol opravlja Nevenka Ule in da je bila najnižja uradna temperatura v naši državi izmerjena prav na njihovi vremenski postaji, izveste v Napotkih, ki jih je pripravil Aleš Ogrin.
Od marca po Sloveniji obiskujemo številne opazovalce vremena, ki so vključeni v državno mrežo honorarnih meteoroloških opazovalcev Agencije za okolje. V 12. sezoni naPOTkov jih bomo tja do sredine junija spoznali še približno sedem, danes pa gremo v sevniško občino. Nataša Rašl je potrkala na vrata 93-letnega gospoda, ki je prostovoljni meteorološki opazovalec že več kot 40 let.
Verjetno vas ni veliko, ki bi že slišali za vas Čolnica. Brez skrbi, v tokratni epizodi Napotkov jo omenimo večkrat, saj tam živi vremenski opazovalec Slavko Jereb, ki ima dežemer postavljen kar na svojem vrtu pred hišo. Pravi, da v zadnjih letih, odkar ga je Agencija za okolje povabila k sodelovanju in opazovanju vremenskih pojavov, opaža kar nekaj sprememb, med drugim pojav megle. Kaj je še značilno za vreme na Kanalskem kolovratu in zakaj meni, da kostanjev med ni čisti kostanjev med, slišite v novi epizodi 12. sezone Napotkov. Pripravila jo je Ana Skrt.
Naslednja epizoda Napotkov nas bo odpeljala na Zgornji Kamenščak nad Ljutomerom. V omenjenem naselju, na domačem vrtu Stanislave in Darka Beka, se nahaja padavinska postaja, ki ji namenjamo naslednjih (dobrih) 10 minut. Upokojeni par, ki skrbi za postajo zadnjih 5 let, pa je opazovanje vremena spremljalo že od malih nog oz. veliko prej kot sta prevzela to dnevno jutranjo obveznost. Avtorica: Darja Pograjc.
V 12. sezoni naše jutranje nedeljske oddaje naPOTki obiskujemo vremenske postaje po Sloveniji, tokrat ostajamo blizu Ljubljane. Postaja, ki beleži vremenske razmere v zahodnem delu Polhograjskega hribovja, stoji v Topolu pri Medvodah, takoj pod vrhom priljubljene izletniške točke Katarina nad Ljubljano. Prvo meteorološko postajo so v Topolu postavili že leta 1895, nato pa jo večkrat premaknili. Na mestu, kjer stoji zadnjih 30 let, se je ustavila Andreja Čokl.
»Marelice in breskve so zdaj začele cveteti, prvi je bil pa dren,« je Darji Pograjc razložil Franc Čahuk, ki skrbi za padavinsko postajo v vasi Ivanovci. Zadnji dve leti so mu namreč na Agenciji za okolje zaupali novo nalogo. Poleg opazovanja padavin in priprave mesečnega poročila o vremenu, mora zdaj zapisovati tudi fenološka opažanja. Nalogo je z veseljem sprejel. 67-letnik namreč vreme oz. padavine opazuje že več kot 50 let! Pa pojdimo v Prekmurje in preverimo, kako opravlja to delo. Napotki!
Bizeljsko je naselje v občini Brežice, ki leži ob meji s Hrvaško. Tja se je tokrat odpeljala Nataša Rašl v lov za novo epizodo naPOTkov, v kateri trkamo na vrata honorarnih meteoroloških opazovalcev, ki v sodelovanju z Agencijo za okolje v okviru državne meteorološke mreže spremljajo podatke te vrste na določenem območju. Na Bizeljskem imajo sončnih dni dovolj, merilnik za višino snežne odeje ta hip miruje, v pokoju pa je zadnjih 10 let Viktor Karničnik, tamkajšnji prebivalec. In točno toliko časa na vrtu pred njegovo hišo stoji tudi vremenska hišica.
12. sezona Napotkov prinaša spoznavanje dela na postajah državne meteorološke mreže oziroma v njej obiskujemo opazovalce, ki po vsej državi skrbijo za to, da na Agencijo za okolje prihajajo ažurirani podatki o vremenu na določenem območju. Bili smo že v Vipavski dolini, Sevnem, danes pa je čas za obisk Koroške. Gremo na vremensko postajo Šmartno pri Slovenj Gradcu.
naPOTki gredo v jugovzhodni del občine Šmartno pri Litiji, v vas Sevno, kjer vreme ''merijo'' že več kot 60 let. Prebivalcev je po zadnjih podatkih nekaj manj kot 50, med njimi tudi meteorološki opazovalec, ki je pred štirimi leti prevzel omenjeno nalogo od gospe, ki je meritve opravljala od začetka. Z vidika klimatologije je Sevno - zaradi specifične lege v Posavju - zelo pomembna točka. Tudi zato imajo meteorološke meritve in opazovanja tam dolgoletno tradicijo.
12. sezono naPOTkov začenjamo z obiskom padavinske postaje v Podragi v Vipavski dolini, kjer upokojeni gradbenik Miro Trošt že več kot 15 let vsak dan odčita količino padavin in zabeleži pomembnejše atmosferske pojave. Padavinsko poročilo nato konec meseca pošlje na Agencijo za okolje, kjer podatke pretipkajo v digitalno bazo, poročilo pa shranijo v arhivu.
V Napotkih se odpravljamo v srce Oglarske dežele. Tam 30 kilometrov vzhodno od Litije, 30 kilometrov severozahodno od Trebnjega in 70 kilometrov od Ljubljane leži Smučarsko rekreacijski center Dole pri Litiji. Smučišče ima skupno en kilometer prog, eno vlečnico, stavijo pa na domačnost, ki k njim vedno znova vrača smučarje, ki se spustijo po strminah. To domačnost je na smučišču Dole pri Litiji izkusil tudi Aleš Ogrin.
Tokrat smo ugodno smuko iskali na smučišču, ki se vzpenja nad knežjim mestom in pod Tolstim vrhom. 15-minutna vožnja nas iz Celja pripelje na smučišče Celjska koča. Prvič so tam smučali že leta 1932. Malo smučišče nudi skupaj 1200m prog, dve vlečnici in trak za najmlajše pa omogočajo smuko za vso družino. Na voljo je tudi nočna smuka, zato se radi pohvalijo, da imajo vse, kar imajo veliki.
Odprava NaPOTkov je tokrat obiskala smučišče, ki je od Ljubljane oddaljeno pičlih 25 kilometrov. Smučišče Šentjošt nad Horjulom se razteza na površini hektar in pol, leži na nadmorski višini 600 metrov in spominja na amfiteater sredi vasi. Čeprav malo smučišče, ima vse kar imajo veliki: umetno zasneževanje, nočno smuko, šolo smučanja, nujno medicinsko pomoč in več kot 50 letno tradicijo. Zadnja leta so, kljub prislovično zelenim zimam, za Šentjošt ugodna- lani so imeli 82 smučarskih dni, današnji je 32-ti v letošnji sezoni. Bojan Leskovec je spoznal družinam prijazno smučišče Šentjošt nad Horjulom na sončen in mrzel zimski dan, ki ga je popestril živahen počitniški utrip.
V nekaterih delih severovzhodne Slovenije so – vsaj za zdaj – ostali brez snežne odeje. Tudi na najnižje ležečem smučišču pri nas, ki deluje od konca 90-ih let prejšnjega stoletja: na Smučišču Globoki klanec, ki leži v trikotniku med Ptujem, Ormožem in Ljutomerom. Lanska sezona je bila najuspešnejša, na letošnjo še optimistično čakajo.
18 km od Ajdovščine, 17 km od Idrije in 22 km od Logatca se nahaja smučišče SKI BOR Črni vrh. Darja Pograjc se je v četrtek dopoldne odpravila v snežnobelo odeto idilo v omenjene konce – proti Črnemu vrhu nad Idrijo. V času njenega obiska je smučišče pravzaprav šele ravno dobro zaživelo. Pretekli vikend je bil namreč prvi, ki je dejansko ponudil vremenske pogoje, ki so omogočili odprtje smučišča.
Veste, kje je bila zgrajena ena prvih smučarskih sedežnic v Sloveniji? Ali pa raje kar v bivši Jugoslaviji? Odgovor je za marsikoga malce nepričakovan – na Španovem vrhu, smučišču nad Jesenicami in pod Golico. Planina pod Golico je sicer najbolj znana po rastišču narcis, a nekoč je bila tudi pomembno smučarsko središče, dolgo časa pa je veljala za najdaljo sedežnico v skupni državi. Po zaslugi zanesenjaških domačinov, ki so leta 2016 sedežnico in smučišče odkupili od občine Jesenice in ju tako rešili pred uničenjem, pa se lahko smučarji tudi letos med vikendi smučajo na 2.200 metrov dolgi progi.
Neveljaven email naslov
