Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na nočni obisk prihajata Manca Filak in Žiga Gorišek, avtorja etnografskega filma Lukomir, moj dom. Gre za vasico na pobočjih Bjelašnice v Bosni in Hercegovini, kjer sta mlada raziskovalca in ustvarjalca s starejšim parom v različnih obdobjih preživela eno leto. Njuno življenje in dogajanje na tem skoraj tisoč 500 metrov visokem odmaknjenem območju pa sta zabeležila v filmu. Kaj pomeni ustvarjanje etnografskega filma, pri katerem gre za raziskovanje z udeležbo in katere vidike življenja predstavlja film Lukomir, moj dom, boste izvedeli po polnoči.
Etnografski film o najvišje ležeči vasi v Bosni in Hercegovini prikazuje cikel pašne sezone na pobočjih Bjelašnice
Etnografski film Lukomir, moj dom, ki sta ga ustvarila mlada raziskovalca Manca Filak in Žiga Gorišek, prikazuje življenje starejšega para, Tidže in Hismeta Čomor. Lukomir je najvišje ležeča vas v Bosni in Hercegovini, ki se nahaja na pobočjih Bjelašnice na višini slabih 1500 metrov. Tam omenjeni par še vedno živi na tradicionalni pašniški način. Vasica ima tudi v kontekstu tamkajšnjega območja in Bosne in Hercegovine posebno mesto, saj je ena redkih, ki med vojno na Balkanu ni bila požgana. Njena lega je do neke mere med drugim nudila varno zavetje ljudem, ki so se vanjo zatekli pred vojno vihro. Prav zato danes kljub temu, da še omogoča tradicionalni način življenja, s svojo ohranjenostjo arhitekture in krajine, postaja turistično zelo privlačna.
Manca in Žiga sta se z območjem Balkana spoznala prek študijske izmenjave. Manca je svoje študijske obveznosti opravljala v Makedoniji, Žiga pa v Sarajevu in tako je tudi prvič spoznal Lukomir. Tamkajšnje življenje in transhumanca sta ga zelo privlačili. Ta način življenja jima ni bil tuj, saj sta pred tem že opravila raziskovalni projekt takega življenja v Sloveniji pod Mangartom.
Žiga: Jaz sem takrat iskal lokacijo, kjer bi lahko opravil svojo raziskavo, zanimala me je transhumanca in našel sem Bjelašnico in s tem Lukomir. Danes je to precej znana vas, veliko objav o njej najdemo tudi na svetovnem spletu. Lukomir sem izbral, ker ponuja preplet sodobnega turizma in tradicionalnega pašništva.
Manca: Oba naju povezuje veselje do vizualne antropologije, ki se je razvilo med najinim študijem antropologije in etnologije.
Etnografski film je posebna zvrst. Do neke mere se njegove prvine prepletajo z lastnostmi dokumentarnega filma, a obstajajo pomembne razlike. Ustvarjanje poteka s kamero, terenskim dnevnikom in drugimi pripomočki, predvsem pa je pomembno raziskovanje z udeležbo. Tako sta tudi Manca in Žiga v okviru raziskave morala poprijeti za vsa dela, ki jih je na planini treba opraviti. Ker sta se s to dejavnostjo že srečala, jima niso bila tuja. Sčasoma so se zaradi tega med njima in Tidžo in Hismetom Čomorjem spletle tesne, skoraj družinske vezi. Tako je Lukomir na nek način postal tudi njun dom.
Posebnost ustvarjanja etnografskega filma je tudi ta, da takó kot življenje, ki ga beleži, nima napisanega scenarija. Med snemanjem materiala nikoli nista vnaprej vedela, kaj ju tisti dan čaka. Vse se dogaja sproti in avtor se mora na to ustrezno odzvati.
Manca: Predvsem ne gre za to, da bi imel nek scenarij, preden odideš na teren. Beležiš vsakdanjik, nek način življenja, ki te zanima. Režiserskih posegov tu, v smislu kot so pri dokumentarnem filmu, ni. Razlika je torej predvsem v metodi.
Žiga: Delo se je začelo že v Sloveniji. Moral sem najti tudi prostor, kjer bom raziskoval. Če govorimo o samem snemanju, pa sva spremljala njihov vsakdan. Tidža in Hismet sta se najine prisotnosti s kamero navadila, midva pa sva, ko so nama to dovolili, snemala. Skušala sva posneti resnično življenje v Lukomiru. Na nek način je par tudi narekoval tempo snemanja, stvari, ki nama jih je želel pokazati. Dlje kot sva bila tam, več sva lahko tudi posnela.
Manca: Pozneje so nama ljudje celo sami govorili, zakaj česa ne posnameva. Kakšen odnos vzpostaviš z ljudmi na terenu, se neizogibno vidi tudi v filmu. Gledalec to vidi, čuti se v filmu. Tega ne moreš opisati z besedami.
Zelo pomembna je tudi etična drža, ki sta jo kot avtorja uporabila pri izbiri kadrov, iz katerih sta sestavila film Lukomir, moj dom. Določeno mero občutka sta razvila že med študijem, po pridobljenih izkušnjah pa sta tudi hitro vedela, če sta v kakšni situaciji šla predaleč in vedela, kaj lahko uporabita in kaj ne. Kot izpostavljata Manca in Žiga, pa je najpomembnejše to, da znaš poslušati in gledati, kaj se okoli tebe dogaja, in da skušaš priti resnici do dna. Film je nastajal več kot tri leta. V njem prikažeta življenje Tidže in Hismeta Čomorja skozi celotno pašniško sezono, torej skozi vse leto, letne čase.
Prvotna zasnova oziroma ideja pri ustvarjanju filma Lukomir, moj dom ni bila, da bo prikazoval pašniško življenje. A je ob nabiranju materiala ta koncept vedno bolj prihajal v ospredje.
Žiga: Midva takrat še nisva vedela, da bova posnela celoten cikel, celo leto. Začela sva spremljati njuno življenje poleti, potem pa sva se enostavno prepustila. Ker sva dobila dobre rezultate, sva se odločila, ok, posnemiva še spust v dolino in potem življenje pozimi v Hadžičih. Potem pa spet vzpon. Tako je na koncu nastal film, ki opisuje celotni cikel, podoben njihovem življenju, ki ga zaznamuje transhumantna paša.
Manca: Žigo je najprej zanimal vpliv turizma na spremembe v pašništvu, zato je bil fokus raziskovanja najprej osredotočen na ta del življenja. Pričakovala sva, da bo temu primerno tudi vizualno gradivo. Ampak potem sva ta pogled povsem spremenila. Osredotočila sva se na vsakodnevno življenje, se pravi, kaj se dogaja, ko so tam turisti, ko je pašništvo in kako gre to življenje naprej. Kot avtor do konca ne veš, kaj boš dobil in ali boš sploh lahko iz vsega naredil film.
Vasica Lukomir je bila stalno naseljena do leta 2010, zdaj pa se ob koncu sezone, ki traja približno do novembra, prebivalci vasi odpravijo v nižje ležeče kraje. Tidža in Hismet Čomor prebivata v vasici Hadžiči in tam čakata, da se maja, ko odprejo ceste proti Bjelašnici, lahko vrneta nazaj v Lukomir, ki je njun pravi dom.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Na nočni obisk prihajata Manca Filak in Žiga Gorišek, avtorja etnografskega filma Lukomir, moj dom. Gre za vasico na pobočjih Bjelašnice v Bosni in Hercegovini, kjer sta mlada raziskovalca in ustvarjalca s starejšim parom v različnih obdobjih preživela eno leto. Njuno življenje in dogajanje na tem skoraj tisoč 500 metrov visokem odmaknjenem območju pa sta zabeležila v filmu. Kaj pomeni ustvarjanje etnografskega filma, pri katerem gre za raziskovanje z udeležbo in katere vidike življenja predstavlja film Lukomir, moj dom, boste izvedeli po polnoči.
Etnografski film o najvišje ležeči vasi v Bosni in Hercegovini prikazuje cikel pašne sezone na pobočjih Bjelašnice
Etnografski film Lukomir, moj dom, ki sta ga ustvarila mlada raziskovalca Manca Filak in Žiga Gorišek, prikazuje življenje starejšega para, Tidže in Hismeta Čomor. Lukomir je najvišje ležeča vas v Bosni in Hercegovini, ki se nahaja na pobočjih Bjelašnice na višini slabih 1500 metrov. Tam omenjeni par še vedno živi na tradicionalni pašniški način. Vasica ima tudi v kontekstu tamkajšnjega območja in Bosne in Hercegovine posebno mesto, saj je ena redkih, ki med vojno na Balkanu ni bila požgana. Njena lega je do neke mere med drugim nudila varno zavetje ljudem, ki so se vanjo zatekli pred vojno vihro. Prav zato danes kljub temu, da še omogoča tradicionalni način življenja, s svojo ohranjenostjo arhitekture in krajine, postaja turistično zelo privlačna.
Manca in Žiga sta se z območjem Balkana spoznala prek študijske izmenjave. Manca je svoje študijske obveznosti opravljala v Makedoniji, Žiga pa v Sarajevu in tako je tudi prvič spoznal Lukomir. Tamkajšnje življenje in transhumanca sta ga zelo privlačili. Ta način življenja jima ni bil tuj, saj sta pred tem že opravila raziskovalni projekt takega življenja v Sloveniji pod Mangartom.
Žiga: Jaz sem takrat iskal lokacijo, kjer bi lahko opravil svojo raziskavo, zanimala me je transhumanca in našel sem Bjelašnico in s tem Lukomir. Danes je to precej znana vas, veliko objav o njej najdemo tudi na svetovnem spletu. Lukomir sem izbral, ker ponuja preplet sodobnega turizma in tradicionalnega pašništva.
Manca: Oba naju povezuje veselje do vizualne antropologije, ki se je razvilo med najinim študijem antropologije in etnologije.
Etnografski film je posebna zvrst. Do neke mere se njegove prvine prepletajo z lastnostmi dokumentarnega filma, a obstajajo pomembne razlike. Ustvarjanje poteka s kamero, terenskim dnevnikom in drugimi pripomočki, predvsem pa je pomembno raziskovanje z udeležbo. Tako sta tudi Manca in Žiga v okviru raziskave morala poprijeti za vsa dela, ki jih je na planini treba opraviti. Ker sta se s to dejavnostjo že srečala, jima niso bila tuja. Sčasoma so se zaradi tega med njima in Tidžo in Hismetom Čomorjem spletle tesne, skoraj družinske vezi. Tako je Lukomir na nek način postal tudi njun dom.
Posebnost ustvarjanja etnografskega filma je tudi ta, da takó kot življenje, ki ga beleži, nima napisanega scenarija. Med snemanjem materiala nikoli nista vnaprej vedela, kaj ju tisti dan čaka. Vse se dogaja sproti in avtor se mora na to ustrezno odzvati.
Manca: Predvsem ne gre za to, da bi imel nek scenarij, preden odideš na teren. Beležiš vsakdanjik, nek način življenja, ki te zanima. Režiserskih posegov tu, v smislu kot so pri dokumentarnem filmu, ni. Razlika je torej predvsem v metodi.
Žiga: Delo se je začelo že v Sloveniji. Moral sem najti tudi prostor, kjer bom raziskoval. Če govorimo o samem snemanju, pa sva spremljala njihov vsakdan. Tidža in Hismet sta se najine prisotnosti s kamero navadila, midva pa sva, ko so nama to dovolili, snemala. Skušala sva posneti resnično življenje v Lukomiru. Na nek način je par tudi narekoval tempo snemanja, stvari, ki nama jih je želel pokazati. Dlje kot sva bila tam, več sva lahko tudi posnela.
Manca: Pozneje so nama ljudje celo sami govorili, zakaj česa ne posnameva. Kakšen odnos vzpostaviš z ljudmi na terenu, se neizogibno vidi tudi v filmu. Gledalec to vidi, čuti se v filmu. Tega ne moreš opisati z besedami.
Zelo pomembna je tudi etična drža, ki sta jo kot avtorja uporabila pri izbiri kadrov, iz katerih sta sestavila film Lukomir, moj dom. Določeno mero občutka sta razvila že med študijem, po pridobljenih izkušnjah pa sta tudi hitro vedela, če sta v kakšni situaciji šla predaleč in vedela, kaj lahko uporabita in kaj ne. Kot izpostavljata Manca in Žiga, pa je najpomembnejše to, da znaš poslušati in gledati, kaj se okoli tebe dogaja, in da skušaš priti resnici do dna. Film je nastajal več kot tri leta. V njem prikažeta življenje Tidže in Hismeta Čomorja skozi celotno pašniško sezono, torej skozi vse leto, letne čase.
Prvotna zasnova oziroma ideja pri ustvarjanju filma Lukomir, moj dom ni bila, da bo prikazoval pašniško življenje. A je ob nabiranju materiala ta koncept vedno bolj prihajal v ospredje.
Žiga: Midva takrat še nisva vedela, da bova posnela celoten cikel, celo leto. Začela sva spremljati njuno življenje poleti, potem pa sva se enostavno prepustila. Ker sva dobila dobre rezultate, sva se odločila, ok, posnemiva še spust v dolino in potem življenje pozimi v Hadžičih. Potem pa spet vzpon. Tako je na koncu nastal film, ki opisuje celotni cikel, podoben njihovem življenju, ki ga zaznamuje transhumantna paša.
Manca: Žigo je najprej zanimal vpliv turizma na spremembe v pašništvu, zato je bil fokus raziskovanja najprej osredotočen na ta del življenja. Pričakovala sva, da bo temu primerno tudi vizualno gradivo. Ampak potem sva ta pogled povsem spremenila. Osredotočila sva se na vsakodnevno življenje, se pravi, kaj se dogaja, ko so tam turisti, ko je pašništvo in kako gre to življenje naprej. Kot avtor do konca ne veš, kaj boš dobil in ali boš sploh lahko iz vsega naredil film.
Vasica Lukomir je bila stalno naseljena do leta 2010, zdaj pa se ob koncu sezone, ki traja približno do novembra, prebivalci vasi odpravijo v nižje ležeče kraje. Tidža in Hismet Čomor prebivata v vasici Hadžiči in tam čakata, da se maja, ko odprejo ceste proti Bjelašnici, lahko vrneta nazaj v Lukomir, ki je njun pravi dom.
V nocojšnji oddaji Nočni obisk boste lahko spoznali Mateja Prevca, magistra klasične filologije in navdušenca nad latinščino, ki ta mrtvi jezik na izviren način približuje mladim, pa tudi glasbenika, asistenta režiserja in še marsikaj. Z njim se bo pogovarjala nočna voditeljica Višnja Fičor.
Napovedujemo jo s citatom:»Žulji in čepki za ušesa, oboje je del caminovske ikonografije, podobno kot školjka in palica.«* To je avtorica knjižnih uspešnic pisateljica Janja Vidmar. V njenem najnovejšem romanu z naslovom »Niti koraka več« z junakinjo Alenko hodimo po najbolj znani romarski poti Camino in odkrivamo skrivnosti življenja. Pogovarjala sta se Janja Vidmar in Iztok Konc. *Bukla, leto17/ št. 160
V goste smo nocoj povabili dr. Suzano Todorović, profesorico italijanskega jezika in književnosti, univerzitetno diplomirano sociologinjo kulture. Pred dnevi je izšla njena prva knjiga o narečjih letos, sicer pa v zadnjih 7 letih že petnajsta. Tokrat se je lotila govora in ljudske kulture treh med sabo jezikovno precej različnih vasi. To so Bertoki, Šared in Pomjan. V nasprotju s prvima dvema, o Pomjanu že obstajajo dialektološki zapisi. Kljub temu pa je v tokratnem delu dodala tisto, za kar razume kot neobhodno osnovo jezikovnega proučevanja. To je terensko delo, s čimer je v Bertoke in na Šared kot raziskovalka prišla prva. Kaj je odkrila, nam bo zaupala v nočnem pogovoru z Matejo Brežan.
Gostja nocojšnjega Nočnega obiska Sonja Pungertnik pravi, da ima v življenju nekaj osnovnih vodil, ki se jih skuša držati: »Biti hvaležna in se veseliti tistega, kar mi je dano. Učiti se iz preteklosti in v polnosti živeti sedanjost tako, da mi mojega ravnanja v prihodnosti ne bo treba obžalovati.« Vse življenje se spoprijema z izzivi, ki jih prinaša slepota. Zaveda pa se, da je slepota samo ena izmed njenih okoliščin, in dokazala je, da zanjo ni ovira v življenju. V sebi in v drugih išče dobro in lepo, predvsem pa se trudi pričevati s svojim življenjem. Sad njenih prizadevanj je tudi književno delo - njen prvenec Misliš resno?, v kateri je glavni junakinji pripisala tudi številne svoje izkušnje. Sonja Pungertnik je tudi Slovenka leta 2014 in ravnateljica Ignacijevega doma duhovnosti.
V četrtkovem nočnem programu bomo spoznali mariborski Kulturni center Pekarna. Nekdanji vojaški kompleks že od sredine devetdesetih let gosti raznolike alternativne kulturnike in nevladne organizacije, ki pa jih v zadnjem času vznemirja občinska ideja, da bi njihove dejavnosti preselili. V nadaljevanju noči bomo prisluhnili tudi odlični glasbi mariborskega reggae ustvarjalca Tadeja Tratnika in kantavtorja Marka Groblerja. Skozi noč vas bo popeljal voditelj Bratko Zavrnik.
V oddaji Sami naši na Prvem vam bomo nocoj predstavili dva zanimiva manjšinska projekta. Prvi je projekt zavoda Burja, manjšinska mladinoteka, drugi pa je ustanovitev prvega dneva srbsko-slovenskega prijateljstva. Predvsem pa poslušajte prispevek o Slovensko-srbsko-makedonski glasbeni skupini Lelee, ki bo v petek predstavila svoj novi album.
Nadenimo si slušalke in se odpravimo na pohod po degradiranem mestnem območju ob železniških tirih. Ali pa prisluhnimo življenju dreves, zvoku listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, zvoku lomljenja vej, podiranja dreves in uničujočega ognja. Brane Zorman raziskuje zvok na mnogotere načine. Sodobne umetniške prakse udejanja skozi delovanje zavoda CONA, ki sta ga leta 2007 ustanovila z Ireno Pivka. Njuni performansi nas vodijo po pokrajinah naravnega in urbanega zvoka in umetnost povezujejo z družbo, ekologijo, tehnologijo in prostorom. Kot skladatelj je ustvaril številna glasbena dela za gledališke in plesne predstave, performanse in instalacije. Pomnimo ga tudi kot frontmana skupine O! KULT, ki je zaznamovala slovensko punk in post industrijsko muziko. Braneta Zormana je na nočni zvočni sprehod povabila Nada Vodušek.
Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij je krovna mreža slovenskih nevladnih organizacij pri nas. Združujejo več kot 1400 različnih zvez in posameznih društev, zavodov in ustanov. S svojim znanjem in izkušnjami, s strokovnjaki s področij zagovorništva, prava, vodenja projektov, financ in komuniciranja slovenskemu nevladnemu sektorju zagotavljajo celostno in profesionalno strokovno podporo, razvijajo potenciale sektorja in spodbujamo kreativno in kritično miselnost. Kako to delo poteka v praksi in s kakšnimi izzivi, programi in predlogi se na njih obračajo tisti, ki delujejo v nevladnem sektorju? Na to in še mnoga druga vprašanja bomo iskali odgovore skupaj z vodjo zagovorništa, Tino Divjak s centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij. Na nočni klepet jo je povabil Sandi Horvat.
V nočnem obisku bomo tokrat govorili o boleznih in težavah govornega aparata. S specialistko, klinično psihologinjo magistro Petro Bavčar, se bo pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V nočnem programu bo govora o varnosti na slovenskih avtocestah, ki so poleti med najbolj obremenjenimi v Evropi. Kako bo delovala avtocestna policija, ki za zdaj nima ne zadostnih kadrov, ne opreme ... Z gostom Mitjo Palčičem, dolgoletnim komandirjem koprske prometne policije, ki je zdaj v vrhu avtocestne policije se jepogovarjala Tjaša Škamperle.
Je edini slovenski manager, ki ima status vrhunskega športnika v svetovnem razredu. Prvi Slovenec, ki je pod vodo, v t. i. statični apneji, zdržal dobrih devet minut. Večkratni državni prvak in rekorder v potapljanju na vdih v bazenskih disciplinah, svetovni podprvak v dinamični apneji s plavutjo. In vse te športne uspehe uspešno združuje z uspešno poslovno potjo, je vodja oz. center manager največjega nakupovalnega središča pri nas. 40-letni Kranjčan Andrej Ropret ljubi izzive, predvsem tiste najtežje, in tekmuje predvsem s samim seboj in s svojim telesom. Na Nočni obisk po polnoči ga je povabila Andreja Čokl.
V prvi uri nočnega programa bo naš gost upokojeni zdravnik dr. Elko Borko. 7. junija 1941 so ga kot 8 letnega dečka v Slovenski Bistrici z družino natrpali v živinske železniške vagone in kot prve slovenske izgnance odpeljali v Srbijo. O fenomenu medvojnega izgnanstva bo spregovorila tudi dr. Monika Kokalj Kočevar iz Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani.
Pleše že od malih nog. Zakaj je postala plesalka, pa se je začela spraševati mnogo kasneje, takrat, ko je za hip podvomila v svojo odločitev in si zastavila vprašanje, ali je zaradi barve svoje kože nezavedno ponotranjila stereotipe in pričakovanja svoje okolice? Kajti to, da je drugačna, ji je okolica sporočala od nekdaj. Sama pa si je želela biti čim bolj neopazna. Morda se zdi paradoksalno, da je stopila na oder, vsem na očeh. Toda oder je njeno ustvarjalno polje, na njem sama postane ples, kar osvobodi in spremeni pogled. O izkušnjah drugačnosti pripoveduje tudi njena zadnja predstava Črna koža, bele maske. Plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja Maša Kagao Knez je nočna gostja Nade Vodušek.
To noč bomo vnovič posvetili nekaterim pevcem francoskega šansona, ki so bili stalnica pariških odrov 50-ih let, nekateri pa tudi že prejšnjega ali še naslednjih desetletij, in so pomembno sooblikovali podobo te zvrsti: morda ne toliko z velikanskim lastnim opusom, saj je bila takrat navada, da so številni šansonjerji peli iste pesmi, ki so bile pač železni repertoar časa, kolikor z individualno interpretacijo, ki jim je zagotovila mesto v zgodovinskem spominu. Tokrat bomo poslušali nekatera največja imena francoskega šansona: Charlesa Treneta, Léoja Ferréja, Catherine Sauvage, Gilberta Bécauda in Georgea Brassensa. Povedali bomo kaj o njihovem življenju in karierni poti, predvsem pa bomo predstavili šansone, ki so jih poustvarjali, tudi s prevodi besedil.
Kaj delajo čebele ponoči? Koliko se že ve o njihovem ritmu budnosti in spanja? To je gotovo eno od vprašanj, ki ga zastavimo nedeljskemu nočnemu gostu, izr. prof. dr. Janku Božiču s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Profesor Božič je izjemen mednarodno uveljavljen poznavalec čebel in čebeljega vedenja, ki se je za čebelarjenje navdušil že v osnovni šoli, nato pa ga je to vodilo po njegovi akademski poti, kjer se s čebelami ukvarja še danes. Več o svojem življenju in delu nam bo povedal kmalu po polnoči. Izr. prof. dr. Janka Božiča je na nočni obisk povabila Mojca Delač.
Na nočni obisk bo najprej prišla sociologinja, dr. Jasna Podreka, raziskovalka na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Njena področja raziskovanja so vprašanja diskriminacije žensk ter nasilja nad ženskami, spolnega nasilja intimnopartnerskih umorov in femicida. Če ženske predčasno umrejo zaradi nasilnih vzrokov, je to najpogosteje posledica intimnopartnerskega nasilja in nasilja, ki ga v družini izvajajo drugi sorodniki, izpostavlja raziskovalka Jasna Podreka. Z njo se bo pogovarjala Vesna Potočar Godnič.
Skozi polja umetnosti in popularne kulture potuje kot strasten raziskovalec, ki ga zanima vse od filma, popularne glasbe, stripov, mode, življenjskih slogov, do kulinarike. Vse, kar oblikuje našo skupno identiteto v času, ki ga živimo, zna v svojih člankih in knjigah ubesediti temeljito in duhovito. Študentom in študentkam kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer je redni profesor, med predavanji gotovo ni dolgčas. Pravkar je izšel drugi del njegove Zgodovine slovenskega celovečernega igranega filma, zato se bo nočni klepet pletel med gibljivimi podobami, zvoki popularne glasbe, a tudi med mnogimi drugimi rečmi, ki nas sooblikujejo. Petra Stankovića je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Na nočni obisk prihaja slikar Rajko Ferk, ki ga ljubezen do slikanja spremlja že dobri dve desetletji. Slika z lopaticami, kar ni povezano samo s to posebno tehniko, ampak ima tudi praktični namen. Izvedeli boste ob poslušanju nočnega klepeta, v katerem bomo predstavili letošnjo že 12. mednarodno likovno kolonijDuplek art, ki bo ta vikend. Na nočni klepet ga je povabil Robert Zajšek. V nadaljevanju noči pa bomo gostili upokojenega ekonomista in predsednika domačega planinskega društva Janka Kovačica iz Poljčan, razvajali pa vas bomo tudi z aktualno glasbo z lestvice Top 17.
Kako je, če bolnišnično haljo zamenjaš za mikrofon, kakšna je razlika med malim vaškim odrom in največjim evropskim, kaj je Gitarijada? Svojo glasbeno odisejado bo v tokratnem nočnem programu, Luciji Grm razkrival vedno energičen, navihan, šaljiv in nasmejan slovenski pevec popularne, rock in heavy metal glasbe - Vili Resnik.
V goste prihaja Ana Tavčar. Večina poslušalcev jo zagotovo pozna kot enega obrazov, ki nas vsak delavnik pozdravi preko televizijskih zaslonov v oddaji Dobro jutro. Le malokdo ve, da je Ana po izobrazbi profesorica angleščine in nemščine. Je tudi doktorica znanosti, saj je doktorirala s področja jezikoslovja na oddelku za germanistiko. Jeziki so ena njenih strasti, ki jih je potrebno negovati, ohranjati, razvijati. Svojo ženstveno energijo pa vliva v številne skladbe in glasbo, letos je posnela tudi avtorsko skladbo. V Nočnem obisku nas bo popeljala v zakulisje oddaje Dobro jutro in odgrnila zavese svojega vsakdana ter spregovorila o ljubezni do življenja na sploh. Z Ano Tavčar bo v zadnji majski noči poklepetal Sandi Horvat.
Neveljaven email naslov