Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na nočni obisk prihajata Manca Filak in Žiga Gorišek, avtorja etnografskega filma Lukomir, moj dom. Gre za vasico na pobočjih Bjelašnice v Bosni in Hercegovini, kjer sta mlada raziskovalca in ustvarjalca s starejšim parom v različnih obdobjih preživela eno leto. Njuno življenje in dogajanje na tem skoraj tisoč 500 metrov visokem odmaknjenem območju pa sta zabeležila v filmu. Kaj pomeni ustvarjanje etnografskega filma, pri katerem gre za raziskovanje z udeležbo in katere vidike življenja predstavlja film Lukomir, moj dom, boste izvedeli po polnoči.
Etnografski film o najvišje ležeči vasi v Bosni in Hercegovini prikazuje cikel pašne sezone na pobočjih Bjelašnice
Etnografski film Lukomir, moj dom, ki sta ga ustvarila mlada raziskovalca Manca Filak in Žiga Gorišek, prikazuje življenje starejšega para, Tidže in Hismeta Čomor. Lukomir je najvišje ležeča vas v Bosni in Hercegovini, ki se nahaja na pobočjih Bjelašnice na višini slabih 1500 metrov. Tam omenjeni par še vedno živi na tradicionalni pašniški način. Vasica ima tudi v kontekstu tamkajšnjega območja in Bosne in Hercegovine posebno mesto, saj je ena redkih, ki med vojno na Balkanu ni bila požgana. Njena lega je do neke mere med drugim nudila varno zavetje ljudem, ki so se vanjo zatekli pred vojno vihro. Prav zato danes kljub temu, da še omogoča tradicionalni način življenja, s svojo ohranjenostjo arhitekture in krajine, postaja turistično zelo privlačna.
Manca in Žiga sta se z območjem Balkana spoznala prek študijske izmenjave. Manca je svoje študijske obveznosti opravljala v Makedoniji, Žiga pa v Sarajevu in tako je tudi prvič spoznal Lukomir. Tamkajšnje življenje in transhumanca sta ga zelo privlačili. Ta način življenja jima ni bil tuj, saj sta pred tem že opravila raziskovalni projekt takega življenja v Sloveniji pod Mangartom.
Žiga: Jaz sem takrat iskal lokacijo, kjer bi lahko opravil svojo raziskavo, zanimala me je transhumanca in našel sem Bjelašnico in s tem Lukomir. Danes je to precej znana vas, veliko objav o njej najdemo tudi na svetovnem spletu. Lukomir sem izbral, ker ponuja preplet sodobnega turizma in tradicionalnega pašništva.
Manca: Oba naju povezuje veselje do vizualne antropologije, ki se je razvilo med najinim študijem antropologije in etnologije.
Etnografski film je posebna zvrst. Do neke mere se njegove prvine prepletajo z lastnostmi dokumentarnega filma, a obstajajo pomembne razlike. Ustvarjanje poteka s kamero, terenskim dnevnikom in drugimi pripomočki, predvsem pa je pomembno raziskovanje z udeležbo. Tako sta tudi Manca in Žiga v okviru raziskave morala poprijeti za vsa dela, ki jih je na planini treba opraviti. Ker sta se s to dejavnostjo že srečala, jima niso bila tuja. Sčasoma so se zaradi tega med njima in Tidžo in Hismetom Čomorjem spletle tesne, skoraj družinske vezi. Tako je Lukomir na nek način postal tudi njun dom.
Posebnost ustvarjanja etnografskega filma je tudi ta, da takó kot življenje, ki ga beleži, nima napisanega scenarija. Med snemanjem materiala nikoli nista vnaprej vedela, kaj ju tisti dan čaka. Vse se dogaja sproti in avtor se mora na to ustrezno odzvati.
Manca: Predvsem ne gre za to, da bi imel nek scenarij, preden odideš na teren. Beležiš vsakdanjik, nek način življenja, ki te zanima. Režiserskih posegov tu, v smislu kot so pri dokumentarnem filmu, ni. Razlika je torej predvsem v metodi.
Žiga: Delo se je začelo že v Sloveniji. Moral sem najti tudi prostor, kjer bom raziskoval. Če govorimo o samem snemanju, pa sva spremljala njihov vsakdan. Tidža in Hismet sta se najine prisotnosti s kamero navadila, midva pa sva, ko so nama to dovolili, snemala. Skušala sva posneti resnično življenje v Lukomiru. Na nek način je par tudi narekoval tempo snemanja, stvari, ki nama jih je želel pokazati. Dlje kot sva bila tam, več sva lahko tudi posnela.
Manca: Pozneje so nama ljudje celo sami govorili, zakaj česa ne posnameva. Kakšen odnos vzpostaviš z ljudmi na terenu, se neizogibno vidi tudi v filmu. Gledalec to vidi, čuti se v filmu. Tega ne moreš opisati z besedami.
Zelo pomembna je tudi etična drža, ki sta jo kot avtorja uporabila pri izbiri kadrov, iz katerih sta sestavila film Lukomir, moj dom. Določeno mero občutka sta razvila že med študijem, po pridobljenih izkušnjah pa sta tudi hitro vedela, če sta v kakšni situaciji šla predaleč in vedela, kaj lahko uporabita in kaj ne. Kot izpostavljata Manca in Žiga, pa je najpomembnejše to, da znaš poslušati in gledati, kaj se okoli tebe dogaja, in da skušaš priti resnici do dna. Film je nastajal več kot tri leta. V njem prikažeta življenje Tidže in Hismeta Čomorja skozi celotno pašniško sezono, torej skozi vse leto, letne čase.
Prvotna zasnova oziroma ideja pri ustvarjanju filma Lukomir, moj dom ni bila, da bo prikazoval pašniško življenje. A je ob nabiranju materiala ta koncept vedno bolj prihajal v ospredje.
Žiga: Midva takrat še nisva vedela, da bova posnela celoten cikel, celo leto. Začela sva spremljati njuno življenje poleti, potem pa sva se enostavno prepustila. Ker sva dobila dobre rezultate, sva se odločila, ok, posnemiva še spust v dolino in potem življenje pozimi v Hadžičih. Potem pa spet vzpon. Tako je na koncu nastal film, ki opisuje celotni cikel, podoben njihovem življenju, ki ga zaznamuje transhumantna paša.
Manca: Žigo je najprej zanimal vpliv turizma na spremembe v pašništvu, zato je bil fokus raziskovanja najprej osredotočen na ta del življenja. Pričakovala sva, da bo temu primerno tudi vizualno gradivo. Ampak potem sva ta pogled povsem spremenila. Osredotočila sva se na vsakodnevno življenje, se pravi, kaj se dogaja, ko so tam turisti, ko je pašništvo in kako gre to življenje naprej. Kot avtor do konca ne veš, kaj boš dobil in ali boš sploh lahko iz vsega naredil film.
Vasica Lukomir je bila stalno naseljena do leta 2010, zdaj pa se ob koncu sezone, ki traja približno do novembra, prebivalci vasi odpravijo v nižje ležeče kraje. Tidža in Hismet Čomor prebivata v vasici Hadžiči in tam čakata, da se maja, ko odprejo ceste proti Bjelašnici, lahko vrneta nazaj v Lukomir, ki je njun pravi dom.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Na nočni obisk prihajata Manca Filak in Žiga Gorišek, avtorja etnografskega filma Lukomir, moj dom. Gre za vasico na pobočjih Bjelašnice v Bosni in Hercegovini, kjer sta mlada raziskovalca in ustvarjalca s starejšim parom v različnih obdobjih preživela eno leto. Njuno življenje in dogajanje na tem skoraj tisoč 500 metrov visokem odmaknjenem območju pa sta zabeležila v filmu. Kaj pomeni ustvarjanje etnografskega filma, pri katerem gre za raziskovanje z udeležbo in katere vidike življenja predstavlja film Lukomir, moj dom, boste izvedeli po polnoči.
Etnografski film o najvišje ležeči vasi v Bosni in Hercegovini prikazuje cikel pašne sezone na pobočjih Bjelašnice
Etnografski film Lukomir, moj dom, ki sta ga ustvarila mlada raziskovalca Manca Filak in Žiga Gorišek, prikazuje življenje starejšega para, Tidže in Hismeta Čomor. Lukomir je najvišje ležeča vas v Bosni in Hercegovini, ki se nahaja na pobočjih Bjelašnice na višini slabih 1500 metrov. Tam omenjeni par še vedno živi na tradicionalni pašniški način. Vasica ima tudi v kontekstu tamkajšnjega območja in Bosne in Hercegovine posebno mesto, saj je ena redkih, ki med vojno na Balkanu ni bila požgana. Njena lega je do neke mere med drugim nudila varno zavetje ljudem, ki so se vanjo zatekli pred vojno vihro. Prav zato danes kljub temu, da še omogoča tradicionalni način življenja, s svojo ohranjenostjo arhitekture in krajine, postaja turistično zelo privlačna.
Manca in Žiga sta se z območjem Balkana spoznala prek študijske izmenjave. Manca je svoje študijske obveznosti opravljala v Makedoniji, Žiga pa v Sarajevu in tako je tudi prvič spoznal Lukomir. Tamkajšnje življenje in transhumanca sta ga zelo privlačili. Ta način življenja jima ni bil tuj, saj sta pred tem že opravila raziskovalni projekt takega življenja v Sloveniji pod Mangartom.
Žiga: Jaz sem takrat iskal lokacijo, kjer bi lahko opravil svojo raziskavo, zanimala me je transhumanca in našel sem Bjelašnico in s tem Lukomir. Danes je to precej znana vas, veliko objav o njej najdemo tudi na svetovnem spletu. Lukomir sem izbral, ker ponuja preplet sodobnega turizma in tradicionalnega pašništva.
Manca: Oba naju povezuje veselje do vizualne antropologije, ki se je razvilo med najinim študijem antropologije in etnologije.
Etnografski film je posebna zvrst. Do neke mere se njegove prvine prepletajo z lastnostmi dokumentarnega filma, a obstajajo pomembne razlike. Ustvarjanje poteka s kamero, terenskim dnevnikom in drugimi pripomočki, predvsem pa je pomembno raziskovanje z udeležbo. Tako sta tudi Manca in Žiga v okviru raziskave morala poprijeti za vsa dela, ki jih je na planini treba opraviti. Ker sta se s to dejavnostjo že srečala, jima niso bila tuja. Sčasoma so se zaradi tega med njima in Tidžo in Hismetom Čomorjem spletle tesne, skoraj družinske vezi. Tako je Lukomir na nek način postal tudi njun dom.
Posebnost ustvarjanja etnografskega filma je tudi ta, da takó kot življenje, ki ga beleži, nima napisanega scenarija. Med snemanjem materiala nikoli nista vnaprej vedela, kaj ju tisti dan čaka. Vse se dogaja sproti in avtor se mora na to ustrezno odzvati.
Manca: Predvsem ne gre za to, da bi imel nek scenarij, preden odideš na teren. Beležiš vsakdanjik, nek način življenja, ki te zanima. Režiserskih posegov tu, v smislu kot so pri dokumentarnem filmu, ni. Razlika je torej predvsem v metodi.
Žiga: Delo se je začelo že v Sloveniji. Moral sem najti tudi prostor, kjer bom raziskoval. Če govorimo o samem snemanju, pa sva spremljala njihov vsakdan. Tidža in Hismet sta se najine prisotnosti s kamero navadila, midva pa sva, ko so nama to dovolili, snemala. Skušala sva posneti resnično življenje v Lukomiru. Na nek način je par tudi narekoval tempo snemanja, stvari, ki nama jih je želel pokazati. Dlje kot sva bila tam, več sva lahko tudi posnela.
Manca: Pozneje so nama ljudje celo sami govorili, zakaj česa ne posnameva. Kakšen odnos vzpostaviš z ljudmi na terenu, se neizogibno vidi tudi v filmu. Gledalec to vidi, čuti se v filmu. Tega ne moreš opisati z besedami.
Zelo pomembna je tudi etična drža, ki sta jo kot avtorja uporabila pri izbiri kadrov, iz katerih sta sestavila film Lukomir, moj dom. Določeno mero občutka sta razvila že med študijem, po pridobljenih izkušnjah pa sta tudi hitro vedela, če sta v kakšni situaciji šla predaleč in vedela, kaj lahko uporabita in kaj ne. Kot izpostavljata Manca in Žiga, pa je najpomembnejše to, da znaš poslušati in gledati, kaj se okoli tebe dogaja, in da skušaš priti resnici do dna. Film je nastajal več kot tri leta. V njem prikažeta življenje Tidže in Hismeta Čomorja skozi celotno pašniško sezono, torej skozi vse leto, letne čase.
Prvotna zasnova oziroma ideja pri ustvarjanju filma Lukomir, moj dom ni bila, da bo prikazoval pašniško življenje. A je ob nabiranju materiala ta koncept vedno bolj prihajal v ospredje.
Žiga: Midva takrat še nisva vedela, da bova posnela celoten cikel, celo leto. Začela sva spremljati njuno življenje poleti, potem pa sva se enostavno prepustila. Ker sva dobila dobre rezultate, sva se odločila, ok, posnemiva še spust v dolino in potem življenje pozimi v Hadžičih. Potem pa spet vzpon. Tako je na koncu nastal film, ki opisuje celotni cikel, podoben njihovem življenju, ki ga zaznamuje transhumantna paša.
Manca: Žigo je najprej zanimal vpliv turizma na spremembe v pašništvu, zato je bil fokus raziskovanja najprej osredotočen na ta del življenja. Pričakovala sva, da bo temu primerno tudi vizualno gradivo. Ampak potem sva ta pogled povsem spremenila. Osredotočila sva se na vsakodnevno življenje, se pravi, kaj se dogaja, ko so tam turisti, ko je pašništvo in kako gre to življenje naprej. Kot avtor do konca ne veš, kaj boš dobil in ali boš sploh lahko iz vsega naredil film.
Vasica Lukomir je bila stalno naseljena do leta 2010, zdaj pa se ob koncu sezone, ki traja približno do novembra, prebivalci vasi odpravijo v nižje ležeče kraje. Tidža in Hismet Čomor prebivata v vasici Hadžiči in tam čakata, da se maja, ko odprejo ceste proti Bjelašnici, lahko vrneta nazaj v Lukomir, ki je njun pravi dom.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Na nočni obisk prihaja dr. Nadja Terčon, kustosinja Pomorskega muzeja, ki svojo bogato raziskovalno dejavnost že več kot tri desetletja namenja novejši zgodovini pomorstva. Letos je objavila odmevno monografijo, posvečeno našima prvima pomorščakinjama, Savi Kaluža in Jolandi Gruden. Terčonova poudarja, da pomorska usmeritev neke države ni nekaj samoumevnega, ni dana kar z morjem. Še posebej ne v mestih ob današnji slovenski obali, iz katerih so po vojni večinoma odšli italijanski prebivalci, naselili pa so jih prebivalci iz vse Slovenije in iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Šele generacija, ki ima danes petdeset let in več, je te kraje začutila kot svoj pravi dom, izpostavlja. Več pa bo povedala novinarki Lei Širok.
Na Nočni obisk prihaja psihologinja, zakonska in družinska psihoterapevtka in supervizorka doc. dr. Andreja Poljanec. Njeno strokovno delo sega na številna področja psihologije in psihoterapije, še posebej blizu so ji medosebni odnosi, pri čemer si prizadeva k razvoju čustvenega stika in empatije. V svojem strokovnem in zasebnem življenju, kot žena in mama petih otrok, raziskuje in preučuje razvoj sproščenega in sočutnega starševstva ter razvija terapevtsko delo s skupinami, družinami, otroki, mladostniki in pari. Doc. dr. Andreja Poljanec je soustanoviteljica in strokovna vodja Študijsko raziskovalnega centra za družino in vodja študijskega programa Psihologija na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana, predava pa tudi na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Je avtorica številnih slovenskih in tudi mednarodnih prispevkov, med drugim knjig; Rahločutnost do otrok, Rahločutno starševstvo, Med dvema ognjema. Spodbuja k ustvarjanju varnih in dostojanstvenih odnosov, ki omogočajo kvalitetnejše in polnejše življenje ter razvoj posameznika.
Ta teden zaznamujemo teden multiple skleroze, ki se bo končal z mednarodnim dnevom multiple skleroze v nedeljo, 30. maja. Na nočni obisk smo zato povabili Mariborčana Davorina Živkoviča, ki ga bolezen tisočerih obrazov, kot ji tudi rečemo, spremlja že dobrih 10 let. Kinča, kot ga kličejo prijatelji, v vsem tem času ni izgubil veselja do življenja in, kot pravi v knjižici, ki jo je napisal in nosi naslov Smešna plat bolezni, verjame, da se je treba z multiplo sklerozo naučiti živeti.
Na nočni obisk prihaja umetnica, akademsko izobražena pevka in slikarka Eva Pavli. Zanjo kreativnost nima meja, zato zelo rada združuje različne umetniške zvrsti. Navdih za ustvarjanje išče v naravi, klasični glasbi in dobrih knjigah, pa tudi v ljudeh, ki jih srečuje. Je strastna zagovornica narave in ekologije. Več Eva Pavli pove v pogovoru z voditeljico Tadejo Bizilj.
V mesecu majo prevladuje pravo čebelje rojilno razpoloženje. Čebelice vzgojijo novo matico, ko ta odloči, da je čas, da zapustijo svoje domovanje, se družina odpravi. Zato ste morda naleteli na grozde čebel na drevesih, v grmovjih, dimnikih. Takrat ne pridejo na pomoč le gasilci, velikokrat so podizvajalci teh del prav čebelarji, ki čebele ujamejo in naselijo v panj. Biti čebelar pomeni biti 'tavžent mojster'. Treba je znati tudi popraviti, pobarvati panj, domisliti inovacije, svet čebelarja je zelo širok. Skrb za čebele pomeni samo en delček. O tej esenci življenja na našem planetu bo v nedeljo ob polnoči z voditeljico Vesno Topolovec govoril Rok Šteblaj, čebelar, predsednik Čebelarskega društva Ig, tudi član upravnega odbora pri Čebelarski zvezi Slovenije.
Naše posebno koronaživljenje se še kar nadaljuje, te dni v vrstah pred cepilnimi centri. Če ste se za to odločili, kako ste cepljenje preživeli, ste imeli kakšne stranske učinke? Topli dnevi so že in voditeljico Mojco zanima, kakšni so vaši načrti za poletje. Kam vas bo zanesla na novo pridobljena svoboda? Pokličite pet čez polnoč, pa bomo poklepetali tudi o številnih drugih temah, mogoče se bomo celo nasmejali!
Nočni program bo tokrat potekal iz studia Radia Koper. V njem bo Jasna Preskar gostila predsednika Smučarske zveze Slovenije, direktorja družbe Atlantic Droga Kolinska in menedžerja leta, Enza Smrekarja. Z njim se bo pogovarjala o uspehih naših športnikov, njihovih pripravah na prihodnjo sezono in olimpijske igre, pa tudi o izzivih, s katerimi se srečujejo gospodarstveniki.
V začetku tedna smo obeležili svetovni dan telekomunikacij in informacijske družbe, zato tudi tokratni gost Nočnega obiska prihaja iz teh voda. Po izobrazbi inženir elektronike, strokovnjak, menedžer in podjetnik, direktor edinega slovenskega podjetja v Vietnamu in na Filipinih. Njegovo podjetje sicer deluje v več kot 20 državah, kar mu je uspelo s trdim delom, veliko poguma, nenehnim učenjem in s stalnim načrtovanjem novih ciljev. Andrej Boštjančič je svetovljan, veliko potuje, tako poslovno kot zasebno. Na svetovni dan kulturne raznolikosti sta z Andrejo Čokl govorila o medkulturnih razlikah, poslovanju in potovanjih v »korona času«, pa tudi, kako pomembne so v teh okoliščinah telekomunikacije in informatika.
Gostja po polnoči bo bibliotekarka v splošni knjižnici Maribor, avtorica več knjig za otroke in mladino, pravljic, humoresk in pesmi, prevajalka in pravljičarka, Tatjana Jamnik Pocajt. Pred leti je med potovanjem po Aljaski nastalo njeno izvirno avtorsko delo Duh gore Denali, v katerem posebej izpostavlja srčnost, pogum in vztrajnost, lastnosti, ki so v tem času še kako pomembne.
Glava je komandant, vse je v njej, pravi glavni junak romana Nikolaj. Ali je to sploh njegovo pravo ime, ne vemo. Roman Pripovedovalec nam razgrne njegovo življenjsko zgodbo, skozi katero se nam pred očmi zavrti usoda človeka v vrtincu zgodovine. Svojo zgodbo pripoveduje ženski, s katero sta vstopila v neobičajno razmerje, ki obema daje tisto kar sta potrebovala: on zvesto poslušalko, ona materialno varnost. Mojstrsko napisan roman nas ne izpusti vse do zadnjega stavka. Po zbirkah kratkih zgodb, za katere je prejela kar nekaj nagrad, in prvencu Babuškin kovček je to avtoričin drugi roman, ki je letos nominiran tudi za Cankarjevo nagrado. Pisateljico Mirano Likar je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Nekega lepega dne 1969 leta je na svet privekala Anuška Žnideršič, deklica, ki je že v zgodnjem otroštvu pokazala veliko pevsko nadarjenost, saj je že takrat rada pela in nastopala pred poslušalci. Danes jo pozna ne le Slovenija, pač pa tudi Evropa. A čeprav na glasbenem področju ves čas ustvarjanja žanje lepe uspehe, ji največ pomeni družina – saj bi bili brez nje tudi največji uspehi nesmiselni, pravi. Več o poti, karieri in glasbi pa v tokratnem nočnem obisku. V studio je Lucija Grm povabila edinstveno Nušo Derendo.
V prvih minutah nedelje se nam bo na nočnem obisku pridružila prof. dr. Kristina Sepčić, predstojnica katedre za biokemijo na Oddelku za biologijo, Biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Lansko leto ji je Slovensko biokemijsko društvo podelilo Lapanjetovo nagrado, najvišje strokovno priznanje za vrhunske delovne dosežke, raziskovalne uspehe, znanstvene projekte, patente in pedagoško delo. Prejela je tudi naziv Mentorica leta 2019. O raziskovanju, delu z mladimi, o Cresu, umetnosti, karateju in še čem se bo s prof. dr. Kristino Sepčić na nočnem obisku pogovarjala Mojca Delač.
Slovenija je iz obrobne kolesarske dežele, z nekaj posameznimi prebliski v minulih letih in desetletjih, postala tako rekoč velesila, s prvim in drugim kolesarjem svetovne lestvice. O fenomenu, ki ga predstavljata Primož Roglič in Tadej Pogačar, o izzivih, ki so pred njima in tudi pred ljubitelji tega garaškega športa, nam bo več povedal David Črmelj. David je v Vipavski dolini od koder prihaja, nekoč tudi sam vrtel pedala, danes kolesarskim karavanam na največjih dirkah sledi kot športni novinar televizije Slovenija. Na nočni obisk ga je povabil Sandi Škvarč, v pogovoru tudi zanimivosti iz zakulisja tega športa.
Na nočni obisk prihaja Ana Ferme, pevka in igralka, ki že pol desetletja nastopa kot spremljevalni vokal Nine Pušlar, blestela pa je tudi v muzikalih Cvetje v jeseni in Briljantina. Nase je opozorila že s singlom Na pogled, nedavno pa je posnela novo pesem z naslovom Sama, ki jo boste med pogovorom tudi slišali. Poleg tega, da Ana Ferme nastopa na koncertnih in festivalskih odrih, je tudi strastna motoristka in ljubiteljica živali. Prav zato sta bili njeni psički glavni zvezdi videospota, ki ga je posnela za pesem Sama.
V prvi uri nočnega programa bomo kolesarili. Naš gost bo Simon Eržen, vodja projekta Diagonala 335, ki spodbuja ljudi h gibanju, vztrajnosti in dobrodelnosti. Simon je že od malih nog kolesar. V najstniških letih je z BMX-om je osvojil 72 zmag doma in v tujini, kasneje pa prekolesaril 27 držav, zadnjih pet let je gonilna sila Diagonale 335, mož prav tako aktivne žene Mateje in oče enoletne hčere Elle. Gostil ga bo Robert Zajšek.
Njegovo ustvarjanje se pretaka skozi polja muzike, zvoka, slikarstva, performansa in multimedijskih instalacij. V tem plesu z različnimi izraznimi oblikami ga zanima, kako ujeti tisto, kar se skriva onkraj besednega. Vse naše zastrte reasničnosti. Zvok je vezivo za vizuane podobe, v prepletu se razkrijejo nova doživetja, nove razsežnosti. Pri ustvarjanju glasbe se pusti ponesti njenemu toku in včasih ga cilj tudi preseneti. Pomembno je, da ob njenih zvokih telo in duša zaplešeta. Ne boji se nostalgije in sentimentalnosti. V svojih zvočnih eksperimentih razvija romantično poetiko. Smisel in napredek človeštva vidi izključno v pripravljenosti na medsebojni čustveni stik posameznikov. Luko Uršiča je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
To noč bomo vnovič posvetili nekaterim pevcem francoskega šansona, ki so bili stalnica pariških odrov 50-ih let, nekateri pa tudi že prejšnjega ali še naslednjih desetletij, in so pomembno sooblikovali podobo te zvrsti: morda ne toliko z velikanskim lastnim opusom, saj je bila takrat navada, da so številni šansonjerji peli iste pesmi, ki so bile pač železni repertoar časa, kolikor z individualno interpretacijo, ki jim je zagotovila mesto v zgodovinskem spominu. Tokrat bomo poslušali Andréja Claveauja in Tina Rossija, pa prepevajoče igralce tistega časa, kot so bili Lucien Jeunesse, Arléty, Andrex, pa še Féluxa Martena, Anny Gould, Francisa Blacha in Mathé Altéry, Henrija Slavadorja in Annie Cordy, Félixa Leclerca in zasedbo Les Compagnons de la chanson. Povedali bomo kaj o njihovem življenju in karierni poti, predvsem pa bomo predstavili šansone, ki so jih poustvarjali, tudi s prevodi besedil. Nočni voditelj bo Miha Zor.
Naša kultura je močno usidrana v vizualno dojemanje, vendar je zvok – čeprav pogosto spregledan – prav tako pomemben za naš razvoj. V našem vsakdanjem življenju še toliko bolj - sploh glede na dejstvo, da zvok zaznavamo z vsako celico našega telesa. Tako je tudi z glasbo. O poslušanju in odzivih na zvok in glasbo od zgodnjega otroštva do pozne starosti, se bomo pogovarjali z doktorico psihologije in glasbenico, Katarino Habe. Pogovor bo vodila Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Nina Kovšca je četrto leto pevka Špadnih fantov z Vipavskega. Njen zares čudovit glas pa jo je zapeljal v kar nekaj različnih glasbenih žanrov. Slišali jo boste kot solistko pri vipavskih Tamburjaših …, poje pa tudi v dveh domačih zborih, v cerkvenem ter v zboru Duri s Cola. Jutri je dan Evrope … In Nina je Evropo doživela na enomesečni turneji s svetovno operno divo Anno Netrebko, z opero Jolanta, Petra Iljiča Čajkovskega. Pela je z zborom Ljubljanske opere in zborom Slovenske filharmonije. Narodno-zabavno glasbo je Nina pred leti prepevala v ansamblu Gorski cvet, danes pa poje s Špadnimi fanti, in prav s pesmijo Špadnih fantov začenjam klepet z Nino Kovšca. Venček travniških je to …
Neveljaven email naslov