Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na nočni obisk prihajata Manca Filak in Žiga Gorišek, avtorja etnografskega filma Lukomir, moj dom. Gre za vasico na pobočjih Bjelašnice v Bosni in Hercegovini, kjer sta mlada raziskovalca in ustvarjalca s starejšim parom v različnih obdobjih preživela eno leto. Njuno življenje in dogajanje na tem skoraj tisoč 500 metrov visokem odmaknjenem območju pa sta zabeležila v filmu. Kaj pomeni ustvarjanje etnografskega filma, pri katerem gre za raziskovanje z udeležbo in katere vidike življenja predstavlja film Lukomir, moj dom, boste izvedeli po polnoči.
Etnografski film o najvišje ležeči vasi v Bosni in Hercegovini prikazuje cikel pašne sezone na pobočjih Bjelašnice
Etnografski film Lukomir, moj dom, ki sta ga ustvarila mlada raziskovalca Manca Filak in Žiga Gorišek, prikazuje življenje starejšega para, Tidže in Hismeta Čomor. Lukomir je najvišje ležeča vas v Bosni in Hercegovini, ki se nahaja na pobočjih Bjelašnice na višini slabih 1500 metrov. Tam omenjeni par še vedno živi na tradicionalni pašniški način. Vasica ima tudi v kontekstu tamkajšnjega območja in Bosne in Hercegovine posebno mesto, saj je ena redkih, ki med vojno na Balkanu ni bila požgana. Njena lega je do neke mere med drugim nudila varno zavetje ljudem, ki so se vanjo zatekli pred vojno vihro. Prav zato danes kljub temu, da še omogoča tradicionalni način življenja, s svojo ohranjenostjo arhitekture in krajine, postaja turistično zelo privlačna.
Manca in Žiga sta se z območjem Balkana spoznala prek študijske izmenjave. Manca je svoje študijske obveznosti opravljala v Makedoniji, Žiga pa v Sarajevu in tako je tudi prvič spoznal Lukomir. Tamkajšnje življenje in transhumanca sta ga zelo privlačili. Ta način življenja jima ni bil tuj, saj sta pred tem že opravila raziskovalni projekt takega življenja v Sloveniji pod Mangartom.
Žiga: Jaz sem takrat iskal lokacijo, kjer bi lahko opravil svojo raziskavo, zanimala me je transhumanca in našel sem Bjelašnico in s tem Lukomir. Danes je to precej znana vas, veliko objav o njej najdemo tudi na svetovnem spletu. Lukomir sem izbral, ker ponuja preplet sodobnega turizma in tradicionalnega pašništva.
Manca: Oba naju povezuje veselje do vizualne antropologije, ki se je razvilo med najinim študijem antropologije in etnologije.
Etnografski film je posebna zvrst. Do neke mere se njegove prvine prepletajo z lastnostmi dokumentarnega filma, a obstajajo pomembne razlike. Ustvarjanje poteka s kamero, terenskim dnevnikom in drugimi pripomočki, predvsem pa je pomembno raziskovanje z udeležbo. Tako sta tudi Manca in Žiga v okviru raziskave morala poprijeti za vsa dela, ki jih je na planini treba opraviti. Ker sta se s to dejavnostjo že srečala, jima niso bila tuja. Sčasoma so se zaradi tega med njima in Tidžo in Hismetom Čomorjem spletle tesne, skoraj družinske vezi. Tako je Lukomir na nek način postal tudi njun dom.
Posebnost ustvarjanja etnografskega filma je tudi ta, da takó kot življenje, ki ga beleži, nima napisanega scenarija. Med snemanjem materiala nikoli nista vnaprej vedela, kaj ju tisti dan čaka. Vse se dogaja sproti in avtor se mora na to ustrezno odzvati.
Manca: Predvsem ne gre za to, da bi imel nek scenarij, preden odideš na teren. Beležiš vsakdanjik, nek način življenja, ki te zanima. Režiserskih posegov tu, v smislu kot so pri dokumentarnem filmu, ni. Razlika je torej predvsem v metodi.
Žiga: Delo se je začelo že v Sloveniji. Moral sem najti tudi prostor, kjer bom raziskoval. Če govorimo o samem snemanju, pa sva spremljala njihov vsakdan. Tidža in Hismet sta se najine prisotnosti s kamero navadila, midva pa sva, ko so nama to dovolili, snemala. Skušala sva posneti resnično življenje v Lukomiru. Na nek način je par tudi narekoval tempo snemanja, stvari, ki nama jih je želel pokazati. Dlje kot sva bila tam, več sva lahko tudi posnela.
Manca: Pozneje so nama ljudje celo sami govorili, zakaj česa ne posnameva. Kakšen odnos vzpostaviš z ljudmi na terenu, se neizogibno vidi tudi v filmu. Gledalec to vidi, čuti se v filmu. Tega ne moreš opisati z besedami.
Zelo pomembna je tudi etična drža, ki sta jo kot avtorja uporabila pri izbiri kadrov, iz katerih sta sestavila film Lukomir, moj dom. Določeno mero občutka sta razvila že med študijem, po pridobljenih izkušnjah pa sta tudi hitro vedela, če sta v kakšni situaciji šla predaleč in vedela, kaj lahko uporabita in kaj ne. Kot izpostavljata Manca in Žiga, pa je najpomembnejše to, da znaš poslušati in gledati, kaj se okoli tebe dogaja, in da skušaš priti resnici do dna. Film je nastajal več kot tri leta. V njem prikažeta življenje Tidže in Hismeta Čomorja skozi celotno pašniško sezono, torej skozi vse leto, letne čase.
Prvotna zasnova oziroma ideja pri ustvarjanju filma Lukomir, moj dom ni bila, da bo prikazoval pašniško življenje. A je ob nabiranju materiala ta koncept vedno bolj prihajal v ospredje.
Žiga: Midva takrat še nisva vedela, da bova posnela celoten cikel, celo leto. Začela sva spremljati njuno življenje poleti, potem pa sva se enostavno prepustila. Ker sva dobila dobre rezultate, sva se odločila, ok, posnemiva še spust v dolino in potem življenje pozimi v Hadžičih. Potem pa spet vzpon. Tako je na koncu nastal film, ki opisuje celotni cikel, podoben njihovem življenju, ki ga zaznamuje transhumantna paša.
Manca: Žigo je najprej zanimal vpliv turizma na spremembe v pašništvu, zato je bil fokus raziskovanja najprej osredotočen na ta del življenja. Pričakovala sva, da bo temu primerno tudi vizualno gradivo. Ampak potem sva ta pogled povsem spremenila. Osredotočila sva se na vsakodnevno življenje, se pravi, kaj se dogaja, ko so tam turisti, ko je pašništvo in kako gre to življenje naprej. Kot avtor do konca ne veš, kaj boš dobil in ali boš sploh lahko iz vsega naredil film.
Vasica Lukomir je bila stalno naseljena do leta 2010, zdaj pa se ob koncu sezone, ki traja približno do novembra, prebivalci vasi odpravijo v nižje ležeče kraje. Tidža in Hismet Čomor prebivata v vasici Hadžiči in tam čakata, da se maja, ko odprejo ceste proti Bjelašnici, lahko vrneta nazaj v Lukomir, ki je njun pravi dom.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Na nočni obisk prihajata Manca Filak in Žiga Gorišek, avtorja etnografskega filma Lukomir, moj dom. Gre za vasico na pobočjih Bjelašnice v Bosni in Hercegovini, kjer sta mlada raziskovalca in ustvarjalca s starejšim parom v različnih obdobjih preživela eno leto. Njuno življenje in dogajanje na tem skoraj tisoč 500 metrov visokem odmaknjenem območju pa sta zabeležila v filmu. Kaj pomeni ustvarjanje etnografskega filma, pri katerem gre za raziskovanje z udeležbo in katere vidike življenja predstavlja film Lukomir, moj dom, boste izvedeli po polnoči.
Etnografski film o najvišje ležeči vasi v Bosni in Hercegovini prikazuje cikel pašne sezone na pobočjih Bjelašnice
Etnografski film Lukomir, moj dom, ki sta ga ustvarila mlada raziskovalca Manca Filak in Žiga Gorišek, prikazuje življenje starejšega para, Tidže in Hismeta Čomor. Lukomir je najvišje ležeča vas v Bosni in Hercegovini, ki se nahaja na pobočjih Bjelašnice na višini slabih 1500 metrov. Tam omenjeni par še vedno živi na tradicionalni pašniški način. Vasica ima tudi v kontekstu tamkajšnjega območja in Bosne in Hercegovine posebno mesto, saj je ena redkih, ki med vojno na Balkanu ni bila požgana. Njena lega je do neke mere med drugim nudila varno zavetje ljudem, ki so se vanjo zatekli pred vojno vihro. Prav zato danes kljub temu, da še omogoča tradicionalni način življenja, s svojo ohranjenostjo arhitekture in krajine, postaja turistično zelo privlačna.
Manca in Žiga sta se z območjem Balkana spoznala prek študijske izmenjave. Manca je svoje študijske obveznosti opravljala v Makedoniji, Žiga pa v Sarajevu in tako je tudi prvič spoznal Lukomir. Tamkajšnje življenje in transhumanca sta ga zelo privlačili. Ta način življenja jima ni bil tuj, saj sta pred tem že opravila raziskovalni projekt takega življenja v Sloveniji pod Mangartom.
Žiga: Jaz sem takrat iskal lokacijo, kjer bi lahko opravil svojo raziskavo, zanimala me je transhumanca in našel sem Bjelašnico in s tem Lukomir. Danes je to precej znana vas, veliko objav o njej najdemo tudi na svetovnem spletu. Lukomir sem izbral, ker ponuja preplet sodobnega turizma in tradicionalnega pašništva.
Manca: Oba naju povezuje veselje do vizualne antropologije, ki se je razvilo med najinim študijem antropologije in etnologije.
Etnografski film je posebna zvrst. Do neke mere se njegove prvine prepletajo z lastnostmi dokumentarnega filma, a obstajajo pomembne razlike. Ustvarjanje poteka s kamero, terenskim dnevnikom in drugimi pripomočki, predvsem pa je pomembno raziskovanje z udeležbo. Tako sta tudi Manca in Žiga v okviru raziskave morala poprijeti za vsa dela, ki jih je na planini treba opraviti. Ker sta se s to dejavnostjo že srečala, jima niso bila tuja. Sčasoma so se zaradi tega med njima in Tidžo in Hismetom Čomorjem spletle tesne, skoraj družinske vezi. Tako je Lukomir na nek način postal tudi njun dom.
Posebnost ustvarjanja etnografskega filma je tudi ta, da takó kot življenje, ki ga beleži, nima napisanega scenarija. Med snemanjem materiala nikoli nista vnaprej vedela, kaj ju tisti dan čaka. Vse se dogaja sproti in avtor se mora na to ustrezno odzvati.
Manca: Predvsem ne gre za to, da bi imel nek scenarij, preden odideš na teren. Beležiš vsakdanjik, nek način življenja, ki te zanima. Režiserskih posegov tu, v smislu kot so pri dokumentarnem filmu, ni. Razlika je torej predvsem v metodi.
Žiga: Delo se je začelo že v Sloveniji. Moral sem najti tudi prostor, kjer bom raziskoval. Če govorimo o samem snemanju, pa sva spremljala njihov vsakdan. Tidža in Hismet sta se najine prisotnosti s kamero navadila, midva pa sva, ko so nama to dovolili, snemala. Skušala sva posneti resnično življenje v Lukomiru. Na nek način je par tudi narekoval tempo snemanja, stvari, ki nama jih je želel pokazati. Dlje kot sva bila tam, več sva lahko tudi posnela.
Manca: Pozneje so nama ljudje celo sami govorili, zakaj česa ne posnameva. Kakšen odnos vzpostaviš z ljudmi na terenu, se neizogibno vidi tudi v filmu. Gledalec to vidi, čuti se v filmu. Tega ne moreš opisati z besedami.
Zelo pomembna je tudi etična drža, ki sta jo kot avtorja uporabila pri izbiri kadrov, iz katerih sta sestavila film Lukomir, moj dom. Določeno mero občutka sta razvila že med študijem, po pridobljenih izkušnjah pa sta tudi hitro vedela, če sta v kakšni situaciji šla predaleč in vedela, kaj lahko uporabita in kaj ne. Kot izpostavljata Manca in Žiga, pa je najpomembnejše to, da znaš poslušati in gledati, kaj se okoli tebe dogaja, in da skušaš priti resnici do dna. Film je nastajal več kot tri leta. V njem prikažeta življenje Tidže in Hismeta Čomorja skozi celotno pašniško sezono, torej skozi vse leto, letne čase.
Prvotna zasnova oziroma ideja pri ustvarjanju filma Lukomir, moj dom ni bila, da bo prikazoval pašniško življenje. A je ob nabiranju materiala ta koncept vedno bolj prihajal v ospredje.
Žiga: Midva takrat še nisva vedela, da bova posnela celoten cikel, celo leto. Začela sva spremljati njuno življenje poleti, potem pa sva se enostavno prepustila. Ker sva dobila dobre rezultate, sva se odločila, ok, posnemiva še spust v dolino in potem življenje pozimi v Hadžičih. Potem pa spet vzpon. Tako je na koncu nastal film, ki opisuje celotni cikel, podoben njihovem življenju, ki ga zaznamuje transhumantna paša.
Manca: Žigo je najprej zanimal vpliv turizma na spremembe v pašništvu, zato je bil fokus raziskovanja najprej osredotočen na ta del življenja. Pričakovala sva, da bo temu primerno tudi vizualno gradivo. Ampak potem sva ta pogled povsem spremenila. Osredotočila sva se na vsakodnevno življenje, se pravi, kaj se dogaja, ko so tam turisti, ko je pašništvo in kako gre to življenje naprej. Kot avtor do konca ne veš, kaj boš dobil in ali boš sploh lahko iz vsega naredil film.
Vasica Lukomir je bila stalno naseljena do leta 2010, zdaj pa se ob koncu sezone, ki traja približno do novembra, prebivalci vasi odpravijo v nižje ležeče kraje. Tidža in Hismet Čomor prebivata v vasici Hadžiči in tam čakata, da se maja, ko odprejo ceste proti Bjelašnici, lahko vrneta nazaj v Lukomir, ki je njun pravi dom.
Gostja nočnega programa bo Lara Delić, univerzitetna diplomirana psihologinja, ki se je že v sedmem razredu osnovne šole odločila, da bo to njen poklic. Govorili bomo o stiskah ljudi, sploh mladih, ki jih je prinesla korona, pa tudi o izgorelosti, ki jo danes čutijo mnogi. Nekaj časa pa bomo namenili tudi ljubezni do plesa in družini. Na nočni klepet jo je povabil Robert Zajšek.
Najprej se je rodil, kar je lepo dejstvo, glede na to, kaj vse je nočni gost ponudil občestvu. Pronicljiv filmski, gledališki in televizijski igralec, glasbenik, režiser, pisec pesmi, voditelj, direktor, knjižničar, učitelj, lesar in tabornik Gojmir Lešnjak - Gojc, čigar život je rokenrol, je bil posredno gost nočnega programa. Z voditeljico Lucijo Grm smo se sprehodili skozi Gojčevo glasbeno ustvarjalno pot.
Rok Ferenčak zase pravi, da ljubi petje, živali in svobodo. Kako mu je to uspelo združiti na svoji poklicni pevski poti in na kakšen način mu ostale ljubezni prepletajo življenje, nam bo razkril v Nočnem pogovoru. Z njim se bo pogovarjala nočna voditeljica Višnja Fičor.
Februarja se za lovske pse galge začne v Španiji kruto obdobje. Ko je konec lovske sezone, lovcem postanejo odveč in znebijo se jih na različne krute načine. Da je odslužene hrte mogoče posvojiti tudi pri nas, je tudi zasluga nočne gostje, Dorotee Verše Paič. Skrbnica in ne lastnica dveh hrtov, prostovoljka na področju pomoči živalim, občudovalka in spoštovalka narave, jamarka, ki je poskrbela, da je varstvo jam postalo del usposabljanja mladih jamarjev. Na nočni obisk jo je povabila Alenka Terlep.
Robotika in mehanizmi je dejavnost, ki jo že več kot desetletje mladim prek različnih projektov približuje Alenka Malej, profesorica matematike in doktorica informacijsko upravljavskih ved. S sestavljanjem in raziskovanjem otroci spoznavajo naravoslovne vede, zlasti matematiko, ki je lahko povezana tudi z glasbo in športom. "Programirati robota, da gre po zarisani črti, ni tako preprosto", pravi Malejeva, ki jo navdušuje predvsem radovednost in iznajdljivost otrok. Z nekaterimi se je v preteklih letih udeležila tudi mednarodnih tekmovanj. Teh v zadnjem letu zaradi razmer ni bilo, tudi robo delavnica v Kopru še miruje. Kljub temu idej z robotskimi mehanizmi ne manjka. Z dr. Alenko Malej se bo v nočnem programu pogovarjala Tjaša Lotrič.
Pri 21-ih se po anesteziji ob porodu več ur ni prebudila in morda je bilo prav to sprožilec za močan izbruh pigmentne retinopatije, redke genetske bolezni oči, ki vodi v slepoto. »Kot bi mi nekdo izruval korenine! Padla sem,« po skoraj štirih desetletjih življenja s to boleznijo pripoveduje Mihela Gorše. Po dolgem obdobju iskanja čudežne terapije ali zdravila, ki jo je vodilo po svetu, se je z boleznijo spoprijela drugače – kljub invalidski upokojitvi je še enkrat rodila, pri 40-ih diplomirala, se vpisala v izobraževalni program za učitelje na waldorfski šoli, z avtodomom raziskovala Evropo, začela vrtnariti po biodinamični metodi in lani ustanovila Društvo obolelih za redkimi boleznimi očmi na genetski osnovi »Svetloba«. Na nočni obisk jo je povabila Andreja Čokl.
Gost nočne voditeljice Helene Ajdnik bo magister socialne pedagogike in trener nevrolingvističnega programiranja Jani Prgić. Pojasnil bo razliko med nevroznanostjo in nevrolingvističnim programiranjem in predstavil termine, kot sta pozitivna disciplina in mediacija. Ob teoriji pa se tudi s praktičnimi primeri dotaknil partnerskih odnosov, vzgoje otrok in delovanja možganov. Ti so neverjetno zmogljivi, česar se pravzaprav ne zavedamo. Kako biti dober do njih in zanje primerno skrbeti – boste izvedeli po polnoči.
V današnjem zelo oblikovanem svetu se zdi, da je bilo vse že narejeno in nas le redko lahko še kaj preseneti. A motivi, vzorci in objekti, ki jih ustvarja David Tavčar, dokazujejo nasprotno. Svojo pot industrijskega oblikovalca si je začrtal že zgodaj in se takoj po gimnaziji odpravil študirat na Šolo uporabnih umetnosti na Dunaju. Rad oblikuje tekstil in porcelan, ceni in išče že skoraj pozabljeno obrtniško mojstrstvo izdelovanja predmetov, a enak izziv mu pomeni tudi oblikovanje za množično proizvodnjo z indstrijskega tekočega traku. Živi med Ljubljano in Dunajem, sodeluje z mnogimi znanimi evropskimi podjetji. Dela mu nikoli ne zmanjka. Na nočni klepet ga je povabila Nada Vodušek.
21. februarja obeležujemo mednarodni dan maternega jezika. Njegov osnovni pomen je spodbujanje spoštovanja ne le lastnega maternega jezika, temveč tudi maternih jezikov drugih ljudi in kultur, s tem pa tudi ohranjanja večjezičnosti in kulturne raznolikosti sveta. Popis prebivalstva iz leta 2002 je pokazal, da na območju Slovenije najdemo več kot petdeset materinščin. »Več jezikov govoriš, več veljaš«, meni gostja Nočnega obiska, Samanta Baranja. Jezikoslovka in naravna govorka romskega jezika, ki svoj materni jezik, romščino, raziskuje že več kot deset let, bo z nami delila še svojo izkušnjo odraščanja v večjezičnem okolju in izzivih, ki jih ta prinaša. Samanto Baranjo je na klepet povabil Sandi Horvat.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
V nočnem programu bomo tokrat gostili urologa in genitalnega kirurga Miloša Petroviča. Sogovorniku predstavlja poseben izziv zdravljenje Peyronijeve bolezni, erektilnih disfunkcij, pri svojem delu se ukvarja s penilnimi implanti ter kirurgijo potrditve spola. Na svoji profesionalni poti se je izobraževal in pridobival izkušnje v tujini, več let je sodeloval s kliničnim centrom Cattinara v Trstu, kjer je sodeloval na področju rekonstruktivne kirurgije genitalij, sečnic in na področju transseksualne kirurgije. Spregovorili bomo tudi o vzgibih, ki so ga pripeljali do poklica zdravnika ter o stanju v medicini danes. S sogovornikom se bo pogovarjal Blaž Maljevac.
Nocojšnji nočni program bo odet v barve jesenskega cvetja, v zgodbe ljubezni in v glasbo nadarjene, iskrive in odločne pevke Nine Pušlar. Gostila jo bo njena odrska mama, nočna voditeljica Lucija Grm.
Gostja po polnoči bo Nina Medved, pesnica, kulturna producentka, urednica, fotografinja in prevajalka; na Festivalu mlade literature Urška je pred dvema letoma postala tudi uršljanka, najbolj perspektivna mlada literarna ustvarjalka. Vodi pesniško društvo Slam zverine in je tudi prva slovenska prvakinja v slam poeziji. Njena poezija domuje tudi v literarnih revijah, živih nastopih in drugih jezikih. Z njo se bo pogovarjala nočna voditeljica Darinka Čobec.
Predstavljajte si, da se, otovorjeni s težko opremo, vzpenjate po strmih, neobljudenih stezicah, ki se vijugajo do vodnih izvirov. Da se potapljate v skrivnosti kraških jam in sledite tokovom podzemnih voda. Sliši se pustolovsko. Romantično. Včasih je tudi naporno, predvsem pa je zaznamovano z znanstveno doslednostjo in natančnostjo. Delo višje znanstvene sodelavke na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU Nataše Ravbar je zapisano terenu. Raziskovanja naravnih pojavov pač ne moreš opravljati za pisalno mizo. Njena potepanja po kraškem svetu segajo onstran slovenskih meja. V času študija je več kot leto dni preživela na Kitajskem in tja se rada vrača. Tudi zaradi vezi, ki jih je pri svojem delu spletla s tamkajšnjimi raziskovalci. Z Natašo Ravbar se bo pogovarjala nočna voditeljica Nada Vodušek.
"Za nemalo občutljivih ljudi ostaja njihova resnica o samem sebi globoko in temeljito skrita. Kako pa lahko ljubiš nekaj, česar ne poznaš, kar nikoli ni bilo ljubljeno", je zapisala Alice Miller v knjigi Drama je biti otrok. Nemalo odraslih ljudi ostaja ujetih v njihova nerazumljena otroška čustva, zaradi katerih neprestano obupano poustvarjajo tisti čas, četudi so že zdavnaj veliki in zmorejo poskrbeti sami zase. Zaradi travmatičnih izkušenj se vrtijo v bolečih ljubezenskih odnosih, v katerih se ne počutijo dovolj dobri, prosjačijo za ljubezen, se odvisno oklepajo destruktivnih partnerjev in ne zmorejo zaživeti polnega življenja. Sanjarijo o idealu, ki jih bo ljubil, a zaradi nerazrešenih bolečin, se to ponavadi ne zgodi. Po prazniku zaljubljenih je čas, da na ljubezen pogledamo tudi s te, manj znane plati. Za ljubezen se ne prosi. Prisluhnite nočnemu programu to nedeljo ob Polnoči z voditeljico Vesno Topolovec. Njen gost bo klinični psiholog dr. Bojan Varjačič Rajko.
Andreja in Jože Potrebuješ se poznata iz šolskih klopi, njuna ljubezenska zgodba pa se je začela pred Jožetovim odhodom k vojakom. Par sta že več kot trideset let. Na kakšen način po tridesetih letih netita iskre ljubezni? Kaj je zanju ljubezen? Kako jo negujeta? Na valentinov nočni pogovor so povabili Andreja in Jože Potrebuješ ter Iztok Konc.
Gostja tokratnega nočnega programa bo učiteljica Mateja Peršolja. Primorka iz Vrtojbe že dvajset let živi v Domžalah, matematiko pa poučuje na Osnovni šoli Preserje pri Rádomljah. Že od začetka učiteljevanja raziskuje nove načine poučevanja in posvetila se je formativnemu spremljanju. Izdala je priročnik za učitelje Formativno spremljanje v praksi. Zaradi svojega dela je tudi ena izmed petih kandidatov, ki se potegujejo za mesto slovenskega predstavnika na svetovnem izboru Najboljši učitelj na svetu. Na nočni klepet jo je povabila Karin Zorn Čebokli.
Na nočnem obisku se nam je pridružila Špela Jezovšek – Stella, 20 letnica, ki je pred kratkim izdala svoj prvi studijski album z naslovom Ta neki neki. Vsestransko ustvarjalko odlikuje izvrsten glas, vsaj toliko pa tudi izvirni avtorski teksti in glasba. Ena izmed pesmi na albumu je napisana celo v japonskem jeziku, ki mu je zaradi zvena naša nočna gostja posvetila tudi študijsko pot. Ob tem Stella igra še klavir, violino in ukulele, na katere nam je med pogovorom tudi zaigrala. Pa tudi o oblakih, plesu in drugih stvareh, ki življenje Špele Jezovšek - Stelle delajo zanimivo, smo govorili.
V prvi ura nočnega programa bomo izdelovali domače milo. Naša gostja bo Mateja Fištravec, profesorica sociologije in prevajalka za nemški jezik, ki zase pravi, da je strastna raziskovalka življenja, radovedna in kreativna.
Človeško oko sliši marsikaj, a še zdaleč ne vsega. Medtem ko oko opazuje pajka, ki leze po steni, uho ne zaznava zvoka, ki ga njegovo premikanje ustvarja. Bioakustični umetnik Boštjan Perovšek ga ozvoči in posname. Neslišni vibracijski signali živali postanejo del njegovih kompozicij, ki pa niso zgolj znanstveno dokumentaristične. Umetnik jih obdeluje, posega vanje z avtorskimi intervencijami, bogati in spreminja zvočno sliko s pomočjo računalnika. Zanimajo ga tudi urbani zvoki in človeški glasovi. Njegove kompozicije kombinirajo zvočne pokrajine in ustvarjajo nove. Tako nastajajo številne zvočne instalacije, posnetki, zvoki za razstave, glasba za filme. Njegovo zadnje odmevno delo so Koronske noči v Ljubljani. Prisluhnite zvokom mesta med policijsko uro in pogovoru z umetnikom Boštjanom Perovškom, ki ga je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Neveljaven email naslov