Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na nočni obisk prihajata Manca Filak in Žiga Gorišek, avtorja etnografskega filma Lukomir, moj dom. Gre za vasico na pobočjih Bjelašnice v Bosni in Hercegovini, kjer sta mlada raziskovalca in ustvarjalca s starejšim parom v različnih obdobjih preživela eno leto. Njuno življenje in dogajanje na tem skoraj tisoč 500 metrov visokem odmaknjenem območju pa sta zabeležila v filmu. Kaj pomeni ustvarjanje etnografskega filma, pri katerem gre za raziskovanje z udeležbo in katere vidike življenja predstavlja film Lukomir, moj dom, boste izvedeli po polnoči.
Etnografski film o najvišje ležeči vasi v Bosni in Hercegovini prikazuje cikel pašne sezone na pobočjih Bjelašnice
Etnografski film Lukomir, moj dom, ki sta ga ustvarila mlada raziskovalca Manca Filak in Žiga Gorišek, prikazuje življenje starejšega para, Tidže in Hismeta Čomor. Lukomir je najvišje ležeča vas v Bosni in Hercegovini, ki se nahaja na pobočjih Bjelašnice na višini slabih 1500 metrov. Tam omenjeni par še vedno živi na tradicionalni pašniški način. Vasica ima tudi v kontekstu tamkajšnjega območja in Bosne in Hercegovine posebno mesto, saj je ena redkih, ki med vojno na Balkanu ni bila požgana. Njena lega je do neke mere med drugim nudila varno zavetje ljudem, ki so se vanjo zatekli pred vojno vihro. Prav zato danes kljub temu, da še omogoča tradicionalni način življenja, s svojo ohranjenostjo arhitekture in krajine, postaja turistično zelo privlačna.
Manca in Žiga sta se z območjem Balkana spoznala prek študijske izmenjave. Manca je svoje študijske obveznosti opravljala v Makedoniji, Žiga pa v Sarajevu in tako je tudi prvič spoznal Lukomir. Tamkajšnje življenje in transhumanca sta ga zelo privlačili. Ta način življenja jima ni bil tuj, saj sta pred tem že opravila raziskovalni projekt takega življenja v Sloveniji pod Mangartom.
Žiga: Jaz sem takrat iskal lokacijo, kjer bi lahko opravil svojo raziskavo, zanimala me je transhumanca in našel sem Bjelašnico in s tem Lukomir. Danes je to precej znana vas, veliko objav o njej najdemo tudi na svetovnem spletu. Lukomir sem izbral, ker ponuja preplet sodobnega turizma in tradicionalnega pašništva.
Manca: Oba naju povezuje veselje do vizualne antropologije, ki se je razvilo med najinim študijem antropologije in etnologije.
Etnografski film je posebna zvrst. Do neke mere se njegove prvine prepletajo z lastnostmi dokumentarnega filma, a obstajajo pomembne razlike. Ustvarjanje poteka s kamero, terenskim dnevnikom in drugimi pripomočki, predvsem pa je pomembno raziskovanje z udeležbo. Tako sta tudi Manca in Žiga v okviru raziskave morala poprijeti za vsa dela, ki jih je na planini treba opraviti. Ker sta se s to dejavnostjo že srečala, jima niso bila tuja. Sčasoma so se zaradi tega med njima in Tidžo in Hismetom Čomorjem spletle tesne, skoraj družinske vezi. Tako je Lukomir na nek način postal tudi njun dom.
Posebnost ustvarjanja etnografskega filma je tudi ta, da takó kot življenje, ki ga beleži, nima napisanega scenarija. Med snemanjem materiala nikoli nista vnaprej vedela, kaj ju tisti dan čaka. Vse se dogaja sproti in avtor se mora na to ustrezno odzvati.
Manca: Predvsem ne gre za to, da bi imel nek scenarij, preden odideš na teren. Beležiš vsakdanjik, nek način življenja, ki te zanima. Režiserskih posegov tu, v smislu kot so pri dokumentarnem filmu, ni. Razlika je torej predvsem v metodi.
Žiga: Delo se je začelo že v Sloveniji. Moral sem najti tudi prostor, kjer bom raziskoval. Če govorimo o samem snemanju, pa sva spremljala njihov vsakdan. Tidža in Hismet sta se najine prisotnosti s kamero navadila, midva pa sva, ko so nama to dovolili, snemala. Skušala sva posneti resnično življenje v Lukomiru. Na nek način je par tudi narekoval tempo snemanja, stvari, ki nama jih je želel pokazati. Dlje kot sva bila tam, več sva lahko tudi posnela.
Manca: Pozneje so nama ljudje celo sami govorili, zakaj česa ne posnameva. Kakšen odnos vzpostaviš z ljudmi na terenu, se neizogibno vidi tudi v filmu. Gledalec to vidi, čuti se v filmu. Tega ne moreš opisati z besedami.
Zelo pomembna je tudi etična drža, ki sta jo kot avtorja uporabila pri izbiri kadrov, iz katerih sta sestavila film Lukomir, moj dom. Določeno mero občutka sta razvila že med študijem, po pridobljenih izkušnjah pa sta tudi hitro vedela, če sta v kakšni situaciji šla predaleč in vedela, kaj lahko uporabita in kaj ne. Kot izpostavljata Manca in Žiga, pa je najpomembnejše to, da znaš poslušati in gledati, kaj se okoli tebe dogaja, in da skušaš priti resnici do dna. Film je nastajal več kot tri leta. V njem prikažeta življenje Tidže in Hismeta Čomorja skozi celotno pašniško sezono, torej skozi vse leto, letne čase.
Prvotna zasnova oziroma ideja pri ustvarjanju filma Lukomir, moj dom ni bila, da bo prikazoval pašniško življenje. A je ob nabiranju materiala ta koncept vedno bolj prihajal v ospredje.
Žiga: Midva takrat še nisva vedela, da bova posnela celoten cikel, celo leto. Začela sva spremljati njuno življenje poleti, potem pa sva se enostavno prepustila. Ker sva dobila dobre rezultate, sva se odločila, ok, posnemiva še spust v dolino in potem življenje pozimi v Hadžičih. Potem pa spet vzpon. Tako je na koncu nastal film, ki opisuje celotni cikel, podoben njihovem življenju, ki ga zaznamuje transhumantna paša.
Manca: Žigo je najprej zanimal vpliv turizma na spremembe v pašništvu, zato je bil fokus raziskovanja najprej osredotočen na ta del življenja. Pričakovala sva, da bo temu primerno tudi vizualno gradivo. Ampak potem sva ta pogled povsem spremenila. Osredotočila sva se na vsakodnevno življenje, se pravi, kaj se dogaja, ko so tam turisti, ko je pašništvo in kako gre to življenje naprej. Kot avtor do konca ne veš, kaj boš dobil in ali boš sploh lahko iz vsega naredil film.
Vasica Lukomir je bila stalno naseljena do leta 2010, zdaj pa se ob koncu sezone, ki traja približno do novembra, prebivalci vasi odpravijo v nižje ležeče kraje. Tidža in Hismet Čomor prebivata v vasici Hadžiči in tam čakata, da se maja, ko odprejo ceste proti Bjelašnici, lahko vrneta nazaj v Lukomir, ki je njun pravi dom.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Na nočni obisk prihajata Manca Filak in Žiga Gorišek, avtorja etnografskega filma Lukomir, moj dom. Gre za vasico na pobočjih Bjelašnice v Bosni in Hercegovini, kjer sta mlada raziskovalca in ustvarjalca s starejšim parom v različnih obdobjih preživela eno leto. Njuno življenje in dogajanje na tem skoraj tisoč 500 metrov visokem odmaknjenem območju pa sta zabeležila v filmu. Kaj pomeni ustvarjanje etnografskega filma, pri katerem gre za raziskovanje z udeležbo in katere vidike življenja predstavlja film Lukomir, moj dom, boste izvedeli po polnoči.
Etnografski film o najvišje ležeči vasi v Bosni in Hercegovini prikazuje cikel pašne sezone na pobočjih Bjelašnice
Etnografski film Lukomir, moj dom, ki sta ga ustvarila mlada raziskovalca Manca Filak in Žiga Gorišek, prikazuje življenje starejšega para, Tidže in Hismeta Čomor. Lukomir je najvišje ležeča vas v Bosni in Hercegovini, ki se nahaja na pobočjih Bjelašnice na višini slabih 1500 metrov. Tam omenjeni par še vedno živi na tradicionalni pašniški način. Vasica ima tudi v kontekstu tamkajšnjega območja in Bosne in Hercegovine posebno mesto, saj je ena redkih, ki med vojno na Balkanu ni bila požgana. Njena lega je do neke mere med drugim nudila varno zavetje ljudem, ki so se vanjo zatekli pred vojno vihro. Prav zato danes kljub temu, da še omogoča tradicionalni način življenja, s svojo ohranjenostjo arhitekture in krajine, postaja turistično zelo privlačna.
Manca in Žiga sta se z območjem Balkana spoznala prek študijske izmenjave. Manca je svoje študijske obveznosti opravljala v Makedoniji, Žiga pa v Sarajevu in tako je tudi prvič spoznal Lukomir. Tamkajšnje življenje in transhumanca sta ga zelo privlačili. Ta način življenja jima ni bil tuj, saj sta pred tem že opravila raziskovalni projekt takega življenja v Sloveniji pod Mangartom.
Žiga: Jaz sem takrat iskal lokacijo, kjer bi lahko opravil svojo raziskavo, zanimala me je transhumanca in našel sem Bjelašnico in s tem Lukomir. Danes je to precej znana vas, veliko objav o njej najdemo tudi na svetovnem spletu. Lukomir sem izbral, ker ponuja preplet sodobnega turizma in tradicionalnega pašništva.
Manca: Oba naju povezuje veselje do vizualne antropologije, ki se je razvilo med najinim študijem antropologije in etnologije.
Etnografski film je posebna zvrst. Do neke mere se njegove prvine prepletajo z lastnostmi dokumentarnega filma, a obstajajo pomembne razlike. Ustvarjanje poteka s kamero, terenskim dnevnikom in drugimi pripomočki, predvsem pa je pomembno raziskovanje z udeležbo. Tako sta tudi Manca in Žiga v okviru raziskave morala poprijeti za vsa dela, ki jih je na planini treba opraviti. Ker sta se s to dejavnostjo že srečala, jima niso bila tuja. Sčasoma so se zaradi tega med njima in Tidžo in Hismetom Čomorjem spletle tesne, skoraj družinske vezi. Tako je Lukomir na nek način postal tudi njun dom.
Posebnost ustvarjanja etnografskega filma je tudi ta, da takó kot življenje, ki ga beleži, nima napisanega scenarija. Med snemanjem materiala nikoli nista vnaprej vedela, kaj ju tisti dan čaka. Vse se dogaja sproti in avtor se mora na to ustrezno odzvati.
Manca: Predvsem ne gre za to, da bi imel nek scenarij, preden odideš na teren. Beležiš vsakdanjik, nek način življenja, ki te zanima. Režiserskih posegov tu, v smislu kot so pri dokumentarnem filmu, ni. Razlika je torej predvsem v metodi.
Žiga: Delo se je začelo že v Sloveniji. Moral sem najti tudi prostor, kjer bom raziskoval. Če govorimo o samem snemanju, pa sva spremljala njihov vsakdan. Tidža in Hismet sta se najine prisotnosti s kamero navadila, midva pa sva, ko so nama to dovolili, snemala. Skušala sva posneti resnično življenje v Lukomiru. Na nek način je par tudi narekoval tempo snemanja, stvari, ki nama jih je želel pokazati. Dlje kot sva bila tam, več sva lahko tudi posnela.
Manca: Pozneje so nama ljudje celo sami govorili, zakaj česa ne posnameva. Kakšen odnos vzpostaviš z ljudmi na terenu, se neizogibno vidi tudi v filmu. Gledalec to vidi, čuti se v filmu. Tega ne moreš opisati z besedami.
Zelo pomembna je tudi etična drža, ki sta jo kot avtorja uporabila pri izbiri kadrov, iz katerih sta sestavila film Lukomir, moj dom. Določeno mero občutka sta razvila že med študijem, po pridobljenih izkušnjah pa sta tudi hitro vedela, če sta v kakšni situaciji šla predaleč in vedela, kaj lahko uporabita in kaj ne. Kot izpostavljata Manca in Žiga, pa je najpomembnejše to, da znaš poslušati in gledati, kaj se okoli tebe dogaja, in da skušaš priti resnici do dna. Film je nastajal več kot tri leta. V njem prikažeta življenje Tidže in Hismeta Čomorja skozi celotno pašniško sezono, torej skozi vse leto, letne čase.
Prvotna zasnova oziroma ideja pri ustvarjanju filma Lukomir, moj dom ni bila, da bo prikazoval pašniško življenje. A je ob nabiranju materiala ta koncept vedno bolj prihajal v ospredje.
Žiga: Midva takrat še nisva vedela, da bova posnela celoten cikel, celo leto. Začela sva spremljati njuno življenje poleti, potem pa sva se enostavno prepustila. Ker sva dobila dobre rezultate, sva se odločila, ok, posnemiva še spust v dolino in potem življenje pozimi v Hadžičih. Potem pa spet vzpon. Tako je na koncu nastal film, ki opisuje celotni cikel, podoben njihovem življenju, ki ga zaznamuje transhumantna paša.
Manca: Žigo je najprej zanimal vpliv turizma na spremembe v pašništvu, zato je bil fokus raziskovanja najprej osredotočen na ta del življenja. Pričakovala sva, da bo temu primerno tudi vizualno gradivo. Ampak potem sva ta pogled povsem spremenila. Osredotočila sva se na vsakodnevno življenje, se pravi, kaj se dogaja, ko so tam turisti, ko je pašništvo in kako gre to življenje naprej. Kot avtor do konca ne veš, kaj boš dobil in ali boš sploh lahko iz vsega naredil film.
Vasica Lukomir je bila stalno naseljena do leta 2010, zdaj pa se ob koncu sezone, ki traja približno do novembra, prebivalci vasi odpravijo v nižje ležeče kraje. Tidža in Hismet Čomor prebivata v vasici Hadžiči in tam čakata, da se maja, ko odprejo ceste proti Bjelašnici, lahko vrneta nazaj v Lukomir, ki je njun pravi dom.
Tale koronavirus je pa res trmast, ampak slej ko prej ga bomo že zbrcali stran. Preprečuje nam celo, da bi se družili, ampak v nočnem programu s tem ni težav. Prijateljstvo ostaja, jeza in osamljenost pa rojevata kup nabritih šal. V vsaki je zrno resnice - zato pa so tako smešne. Voditeljica Mojca vas vabi v družbo nočnih sov. Vsaka je drugačna, pa vendar se imamo vse prav dobro, ko smo skupaj.
Potem, ko so pred dobrimi tremi leti o spolnem nadlegovanju javno spregovorile ameriške igralke, so svoj glas povzdignile tudi igralke iz Srbije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Slovensko javnost pa je pred dnevi razburila izpoved igralke Mie Skrbinac o nadlegovanju, ki ga je bila kot študentka deležna na AGRFT. Gibanje #nisisama, ki mu v teh dneh podporo izreka na tisoče ljudi, je preplavilo družabna omrežja, mag. Nika Kovač, pobudnica slovenskega gibanja #jaztudi, pa je skupaj s sodelavci Inštituta 8. marec vložila pobudo za spremembo kazenskega zakonika glede posilstva. Povabili smo jo v oddajo Nočni obisk, kjer bo spregovorila o aktualni družbeni problematiki.
V prvi uri boste deležni pogovora z vsestranskim ustvarjalcem Robertom Šabcem, ki se je v Koper pripeljal iz prestolnice, kjer zadnja leta živi. Sicer pa prihaja iz kraja, ki ga vsi poznamo vsaj po prečudovitih čipkah, skupini Kuzle in rudniku. Na nočni obisk smo ga povabili, ker je konec preteklega leta izdal mladinsko knjigo ŠTIRIPERESNA DETELJICA IN ZAKLAD Z LADJE REX, ki je svojevrsten poklon Izoli, temu čezoceanskemu parniku, ki je povezoval Italijo in ZDA, pa tudi, kot boste slišali, svojevrsten, neizbrisljiv poklon zgodovini. Pogovoru boste lahko prisluhnili takoj po uvodni skladbi idrijske punk zasedbe, ki je delovala med letoma 1979 in 1981.
Ema Koselj je prvo torto spekla za fantov rojstni dan pred petimi leti. Bila je porazno neokusna in zelo težko je šla po grlu. A namesto, da bi poslušala fanta, ki je rekel, naj to delo raje prepusti tistim, ki jim gre dobro od rok, je zavihala rokave in se odločila, da bo poskušala toliko časa, dokler ne bo spekla popolne torte. Danes se lahko pohvali s svojo trgovinico s tortami in kar desetimi zaposlenimi. Kakšen je v resnici svet podjetništva v teh časih? Kakšne bitke bijejo podjetniki "na skrivaj", medtem ko socialna omrežja pripovedujejo povsem drugačno zgodbo? Ali ostati zvest sebi in biti pristen ali biti všeč vsem? O vsem tem pa tudi o okusnih tortah, krofih, brovnijih, pitah, makronih, buhtljih in drugih sladkostih več v pogovoru nočne gostje Eme Koselj z voditeljico Tadejo Bizilj.
V zadnjem času precej odmeva zgodba s financiranjem Radia Študent, ki mu grozi ukinitev oziroma zmanjšanje financiranja s strani študentske organizacije. Podobne izkušnje ima tudi Mariborski Radio Študent oziroma Radio MARŠ, ki je brez študentskega sofinanciranja ostal pred več kot desetletjem. O tem in kako se kljub temu borijo za obstanek študentskega radia, se bomo v četrtkovem nočnem programu pogovarjali z odgovornim urednikom Janom Podbrežnikom in direktorjem Martinom Germavcem.
Med mnogimi aforizmi Žarka Petana je tudi tale: "V gledališču je režiser bog - žal pa so igralci ateisti." Koliko to drži, če sploh, nam bo razkril tokratni nočni obiskovalec, ki je vajen večernih terminov, gledališki in filmski igralec Uroš Fürst. Gostiteljici Luciji Grm bo morda razkril tudi svojo glasbeno stran.
V današnjem Nočnem obisku bomo pokukali v vrtoglavo brezno motenj hranjenja. Kje tičijo vzroki zanje, kateri psihološki profili so ji bolj podvrženi in zakaj govorjenje o njih še vedno vzbuja sram in nelagodje. O vsem tem in tudi o tem, da je vendarle možno zajeziti te demone v sebi, bo tudi iz lastne izkušnje razkrivala psihoterapevtka Barbara Volkar. Z njo se bo pogovarjala nočna voditeljica Višnja Fičor.
Tokrat na nočni obisk prihaja bivši pripadnik specialnih sil Slovenske vojske. Je avtor knjige Ris, ki je v teh dneh izšla že v drugem ponatisu. Glavni namen knjige je več mladih prepričati v to, da bi se odločali za služenje vojaškega roka. Knjiga med drugim podrobno opisuje usposabljanje v Slovenski vojski, od služenja prostovoljnega vojaškega roka do selekcije in delovanja v specialni enoti. Kakšne psihofizične preizkušnje so torej del usposabljanja kot tudi dela na misijah na Kosovem, v Maliju in Iraku? Kakšen doprinos za posameznika ima vojska v modernem času? Vse to je Luka Zorenč razkril v nočnem programu. Z njim se je pogovarjal Marko Rozman.
Tokrat se o glasbi nasploh, posebej tudi o slovenski ljudski glasbi, ljudski glasbi drugih narodov, plesu ter svetovljanskem pogledu na glasbo in svet, pogovarjamo z legendo slovenske popevke Ladom Leskovarjem. Lado je, ob spremljavi pianista Gregorja Zagorca, v studiu Hendrix v živo zapel del svojega obsežnega glasbenega opusa. K poslušanju vabi avtorica oddaje Smilja Baranja.
Tokratni nočni obisk bo v znamenju štirih strun. V goste prihaja Andrej Hočevar, diplomirani basist in pedagog. Je član številnih zasedb, studijsko in koncertno je sodeloval z različnimi komornimi skupinami, orkestri in solisti. Trenutno pa je dejaven v zasedbah New Creatives inc. in Nonstopband-u. O svojih bogatih glasbenih izkušnjah in glasbeni poti se bo pogovarjal z voditeljem Andrejem Prezeljem.
Na nočni obisk prihaja zgodovinar dr. Borut Batagelj, sicer direktor Zgodovinskega arhiva v Celju. Je poznavalec razvoja zimskih športov na Slovenskem, socialni zgodovini smučanja pa je posvetil tudi svoj doktorski študij. Pred desetletjem je, da bi razkril vse plasti vplivov zime na človeka pripravil odmevno razstavo Zima: od strahu k veselju. Čas pred stoletjem je pomenil prelomno obdobje. Začela so se prva tekmovanja, smučarski zagnanci pa so se povezali v Jugoslovansko zimskošportno zvezo, ki je ob koncu tridesetih let štela že okoli 70 tisoč članov – smučarjev. Več pa v prvi uri po polnoči. Voditelj bo Stane Kocutar.
Prvo razstavo portretov je Jože Suhadolnik imel leta 1984. Takrat je bil še skoraj mulc, radoveden in radoživ kronist alternativne scene osemdesetih, ki ni zamudil nobenega punk koncerta. Že kot šestnajstletnik je sodeloval tudi s tiskovno agencijo Tanjug. Potem so prišli časopisi, revije in z njimi aktualna fotoreporterska fotografija, s katero sta prijatelja še danes. Ves čas lovi tudi podobe življenja ljudi iz bližnjih in daljnih krajev. Tako nastajajo presunljivi in lepi fotografski eseji in tudi poetični portreti. Z Jožetom Suhadolnikom se bo pogovarjala nočna voditeljica Nada Vodušek.
Ples je pesem, v kateri je vsaka kretnja beseda. In s poezijo plesa bomo v nov dan vstopili s plesalko, koreografinjo, TV voditeljico, trikratno dobitnico viktorja za najelegantnejšo medijsko osebnost in ambasadorko združenja Evropa Donna Barbro Drnač.
Včasih si, da smo tudi takole sredi noči še budni, privoščimo kofein. Popijemo skodelico kave ali čaja, pojemo košček čokolade. V vsem tem se skrivajo učinkovine, ki vplivajo na naš živčni sistem in nas lahko zbudijo. Seveda pa so poživila samo res majhen drobec v širokem in pisanem spektru, ki ga odpira področje farmakologije, vede, ki preučuje učinke in gibanje zdravila v organizmu ter njegovo presnovo. O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Mojco Kržan, predstojnico Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo. Pripovedovala nam je o svoji življenjski in raziskovalni poti, izkušnjah doma in po svetu ter odpeljala v svet raziskovanja zdravil, snovi in učinkovin. Na radijski Nočni obisk jo je povabila Mojca Delač.
Na nočni obisk smo povabili prvega moža znanstveno raziskovalnega središča koper, doktorja Rada Pišota. K poslušanju nadvse zanimive življenjske zgodbe priznanega kineziologa, znanstvenika in direktorja, ki je v svojem prostem času odigral tudi vlogo popotnika, motorista, tabornika, športnika od A do Ž, nogometnega trenerja, smučarskega učitelja, priložnostnega glasbenika in kmeta, vabi Iztok Novak Easy. Z gostom se bosta dotaknila tudi aktualne covid situacije, čas epidemije, ko bi morali poslušati znanost. Pa jo? Kaj je tisto, kar znanstvenike morda zmede in njihovo kredibilnost celo postavi pod vprašaj… Ob polnoči.
Če boste Klaro Avsenik Žagar iskali na spletu, to počnete na lastno odgovornost! Popotniške duše se boste namreč ure in ure izgubljale med njenimi fotografskimi utrinki s potovanj in sanjarile o novih destinacijah. Gurmani boste vzdihovali nad preprostostjo njenih receptov in barvitostjo jedi, ki jih pripravlja, pa naj bo to v profesionalni kuhinji ali na ognjišču v gozdu. Njen način življenja, ki ga dokumentira na družbenih omrežjih, vas bo navdušil nad minimalizmom in samooskrbo. Klarina baza sta majhna hiška in vrt na Dolenjskem, njeno dvorišče pa svet. Na Nočni obisk jo je povabila Darja Pograjc.
Čuječnost je močno in učinkovito orodje za osebnostno rast in psihološko spoprijemanje s težavami in je lahko izziv sodobnega načina življenja. Katere so pozitivne lastnosti čuječnosti, kaj nas čuječnost lahko nauči in kako močna je ozaveščenost med Slovenci o tem? V nočnem programu, s predsednico Društva za razvijanje čuječnosti Katarino Cerar Bajde. Voditelj: Teodor Bostič.
”Svet potrebuje veliko pravljic s srečnim koncem, da si bo opomogel”. Etnologinja in kulturna antropologinja ne živi odmaknjenega, akademskega življenja. Družbo in ljudi v njej spremlja od blizu, vanjo posega s svojim delovanjem. Je ena tistih, ki so pri društvu Kralji ulice skupaj z brezdomci pognali prvi slovenski ulični časopis in preizkušali alternativne skupnosti, ki ne delujejo po načelih tržne ekonomije, ampak razvijajo vrednote socialne ekonomije. Svoje drugo poslanstvo pa je našla v pisanju. V šali pravi, da je to govorila že od nekdaj, le da ji nihče ni verjel. Zato je morala začeti pisati. V njenem romanesknem prvencu Starinarnica starinar Sensa pod krinko menjanja predmetov v resnici uči ljudi ekonomije daru. Zgodbe v zbirki Konstrukt d.b.o., ki je izšla lani, pa bralca hipoma potegnejo vase s spretnostjo in duhovitostjo pripovedovanja, tako da se na mu koncu že zdi, kot da jih je sam doživel. Luna Jurančič Šribar v nočnem pogovoru z Nado Vodušek.
Na nočni obisk tokrat prihaja soavtorica trilogije enciklopedičnih knjig o začimbah Ščepec, Marija Kočevar, s katero bo nočna voditeljica Vesna Topolovec govorila o začimbah, ki nas "povlečejo" iz teme in ki nas naredijo bolj vedre in svetle posebej ob pojavu tesnobe in strahu, ki ju s seboj prinaša epidemija. Izvedeli bomo tudi, kako so začimbe sploh prišle v našo prehrano, kako smo skozi tisoče generacij povezani z njimi ter kako jih v tem času gojimo ali nabiramo sami.
Ujeti v spirali dvomov, strahu in denarne stiske si v teh časih še bolj pogosto zaželimo tople človeške bližine. Kdo bi si mislil, kaj vse bomo doživeli! Da bi se malo sprostili, mogoče za par ur pozabili na maske in policijsko uro, vas voditeljica Mojca Blažej Cirej vabi na nočni pogovor. Če imate kje skrito še kakšno dobro šalo, le na dan z njo!
Neveljaven email naslov