Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«
Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu
Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.
»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:
»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:
»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«
Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu
Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:
»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:
»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.
»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.
Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«
Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu
Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.
»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:
»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:
»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«
Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu
Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:
»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:
»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.
»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.
Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:
Na Prvem odštevamo dneve in ure do zaključnega dejanja letošnjega Festivala slovenskega šansona. Ta zvrst ima pri nas dolgo zgodovino, ki so jo oblikovali predvsem entuziastični posamezniki: Frane Milčinski Ježek, Bojan Adamič, Meri Avsenak, Vita Mavrič, Svetlana Makarovič, Iztok Mlakar, zadnja leta se jim pridružujejo tudi mlajša imena. Nekaj jih bomo slišali tudi na odru Festivala slovenskega šansona, v soboto ob 20h v Kulturnem centru v Rogaški Slatini. V Pesmi v žepu bomo nocoj z vami delili besede dveh ustvarjalcev nekdanjega Festivala jugoslovanskega šansona: mojstra Bojana Adamiča in pesnika Ervina Fritza, pridruži se jima šansonjerka Vita Mavrič, nekaj misli o letošnjih nastopajočih pa bo povedal predsednik ene od letošnjih festivalskih žirij, pisatelj in pesnik Vlado Žabot.
Približuje se zaključno dejanje letošnjega Festivala slovenskega šansona, ki bo 28. oktobra 2023 v Kulturnem centru Rogaška Slatina. V dveh zaporednih Pesmih v žepu posvečamo nekaj pozornosti tistim skladbam, ki se v finale sicer niso uspele uvrstiti, a so vsaka zase unikaten in domišljen spoj besedila in glasbe. Šansoni druge oddaje se gibljejo med sedanjostjo in brezčasnostjo, izvajajo jih Rade kvartet, Prašnati, Gala trio, Ana Mezgec in Nakána ter Glas 'n bas.
Približuje se zaključno dejanje letošnjega Festivala slovenskega šansona, ki bo 28. oktobra 2023 v Kulturnem centru Rogaška Slatina. V dveh zaporednih Pesmih v žepu posvečamo nekaj pozornosti tistim skladbam, ki se v finale sicer niso uspele uvrstiti, a so vsaka zase unikaten in domišljen spoj besedila in glasbe. Rdeča nit prve oddaje bo motivika ljubezni, ki jo vsak na svoj način v pesmih predstavijo Anja Strajnar, Mihael Lajlar, Café Noisette, Dimme in Pedenjpedi ter Anja Hrastovšek.
Andraž Hribar se je širši javnosti prvič predstavil pred 25 leti na festivalu Slovenska popevka, leta 2001 je bil nagrajen na prvem Festivalu slovenskega šansona, istega leta je nastopil tudi na slovenskem izboru za pesem Evrovizije in se tja v naslednjih letih vrnil še štirikrat, ves ta čas pa ostaja stalnica domačih glasbenih odrov. Sedem svojih samostojnih glasbenih albumov je doslej spravil na polico, tokrat nam v Pesem v žepu prinaša osmega, album ljubezenskih pesmi z naslovom ∞ (Neskončno).
Dvojina v ritmu bossa nove: BosaZnova sta Vanja in Matjaž Romih, ustvarjalni par, ki je svoje zgodbe iz zasebnega okolja pred kratkim prenesel na velike odre, kot sta Popevka in Melodije morja in sonca. Na svojem prvem albumu »Terapija za pare« nam skozi trinajst pesmi v duetu pripovedujeta o povsem vsakdanjih plateh življenja v dvoje.
Vstopamo v pesniški svet Kajetana Koviča, Cirila Zlobca, Toneta Pavčka in Janeza Menarta – in njihovih pesmi, ki so leta 1953 izšle v skupni zbirki »Pesmi štirih«. Zbirka je kmalu obveljala za ključno delo slovenske poezije, štirje pesniki pa s svojimi tematikami že sedemdeset let nagovarjajo glasbenike, ki v zapisanih verzih najdejo odmev svojih lastnih misli. Nekaj njihovih uglasbitev bomo poslušali v tokratni Pesmi v žepu.
Sanje o ustvarjanju glasbe so štiri najstnike iz Zreč pred leti združile v bend, jih nato odpeljale vsakega na svojo profesionalno glasbeno pot in po desetletju spet povezale v želji, da posnamejo avtorski album. Vokalist, kitarist in avtor Janez Skaza, klaviaturist Samo Jezovšek, baskitarist Tomaž Dolžan in bobnar Matjaž Skaza nam kot skupina Petsto metrov predstavljajo »Telo«. Rdeča nit albuma je ljubezen, ki na izrazito neposreden, vsakdanji, a nikakor ne banalen način v celoto poveže vseh deset zvrstno pisanih pesmi. O albumu nam v Pesmi v žepu spregovorita brata Janez in Matjaž Skaza.
Osmo sezono oddaje Pesem v žepu začenjamo s predstavitvijo novega albuma »Tree« zasedbe Blu.Sine. Drevo, ki je pognalo korenine v času lockdowna, se skozi glasbo na trenutke ozira v preteklost in obenem pogleduje v prihodnost, medtem ko se besedila spoprijemajo z osebnim ter hkrati občečloveškim vprašanjem smisla našega obstoja. Z nami se pogovarjata dva od članov zasedbe Blu.Sine: pevka in avtorica besedil Urška Bajec ter kitarist in producent Žiga Kroflič.
Prejšnji teden smo se v Pesmi v žepu ustavili na 21. festivalu Kantfest 2023. Festival, za katerim sta dve desetletji uspešnega delovanja, je do danes na svojem odru gostil veliko večino slovenskih kantavtoric in kantavtorjev, pa tudi nekaj tujih. Posnetki njihovih pesmi z vseh dosedanjih festivalov predstavljajo svojevrstno zakladnico: pregled, kako se je skozi teh 20 let razvijala slovenska kantavtorska scena, obenem pa tudi vpogled v zgodnejše faze ustvarjanja nastopajočih posameznikov. Nekaj jih poslušamo v tokratni Pesmi v žepu, pred mikrofonom pa se zvrstijo organizator Peter Andrej ter člana žirije Adi Smolar in Jani Kovačič.
Prvi program se vsako leto ustavi na kantavtorskem festivalu v Rušah in prisluhne nastopajočim. Med njimi se namreč vedno najdejo tudi takšni, ki bodo v prihodnosti oblikovali podobo slovenske glasbe. V Rušah smo bili tako tudi 11. avgusta letos, ko je 21. Kantfest 2023 razdelil nove kante. V Pesem v žepu prinašamo festivalski utrip in poslušamo nekaj nastopajočih, z nami pa spregovorijo organizator Peter Andrej, člani festivalske žirije Urška Čop Šmajgert, Jure Potokar in Adi Smolar ter trije nagrajenci: prejemnik zlate kante Matjaž Verčič – Wera Bestrd, prejemnik bronaste kante Boštjan Pertinač in nagrajenec za pesmi v tujem jeziku Vedran Ivorek.
Utrip tokratne Pesmi v žepu bodo narekovali ritmi brazilske bossa nove. V slovenščini, seveda. Poslušali bomo izbrane avtorske in prirejene skladbe v izvedbi zasedb Bossa de Novo in BosaZnova ter kantavtorice Sandre Erpe.
V tokratnem zvrstno pisanem kantavtorskem izboru znova povabimo na letošnji 21. Kantfest in poslušamo lanskega prejemnika srebrne kante Mišela Ristova - Ama, zapoje nam Iztok Mlakar z Big Bandom RTV Slovenija, nato pa se posvetimo albumu »Kontra-Alba«, na katerem sta Vita Mavrič in Jaka Pucihar predstavila izbrane manj znane pesmi Janija Kovačiča.
V Pesmi v žepu se najprej ustavimo na Obali, kjer poslušamo Draga Misleja Mefa in Rudija Bučarja, nato pa odpotujemo na festival Novomeško poletje na nastop Aleksandra Mežka. Aleksander nam premierno predstavi »Cloonaholly«, pesem »Tu sem doma« v angleškem jeziku, ki jo je posnel v duetu s škotskim glasbenikom Ianom Bruceom. Z nami spregovorita tudi organizatorja festivala Novomeško poletje Anja Pavlin in Igor Ilić.
Žgoči sončni žarki in nepredvidljivi nevihtni oblaki, svežina rečnega toka, šelestenje drevesnih krošenj in šum morskih valov. Poletna impresija bo usmerjala potek današnje kantavtorske Pesmi v žepu, s svojimi pesmimi bodo z nami Nika Solce, Marko Grobler, Andraž Polič, Marko Brecelj in Tomaž Pengov.
V drugem Poletnem utripu se ustavimo pri domači avtorici in izvajalki ter njeni novi mali plošči. Pevka Ajda Stina Turek se na EP-albumu »Trauma« loteva ozaveščanja o težavah duševnega zdravja, ki se je v zadnjih letih (predvsem po zaslugi epidemije koronavirusa) še posebej pri mladih precej poslabšalo. Album je nastal v okviru Ajdinega magistrskega študija na Berkleeju v Valencii, v štirih pesmih pa se je avtorica poleg pisanja in petja prvič lotila tudi glasbene produkcije.
Prva poletna Pesem v žepu vas najprej povabi različne kantavtorske koncerte po vsej Sloveniji, nato pa se ustavimo pri razpisu za letošnji 21. kantavtorski festival Kantfest International 2023. Prijave so odprte do 12. julija, nastopajoči pa si bodo 11. avgusta v Rušah poskušali priboriti zlato, srebrno ali bronasto kanto. Nad Kantfestom vse od začetka bdi kantavtor in pesnik Peter Andrej, s katerim spregovorimo o dvajsetih preteklih in prihajajočem enaindvajsetem festivalu.
Upamo, da je to vprašanje zgolj retorično, pa vendarle je lebdelo v zraku med pogovorom, ki je nastajal za tokratno Pesem v žepu. V središču bosta založba oziroma ustvarjalno polje Celinka in njen festival Godibodi, ki letos že šestnajstič po vrsti predstavlja nove glasbene projekte in izdaje. Z nami se pogovarja glasbenik in skladatelj ter umetniški vodja založbe in festivala Janez Dovč, pogovor pa prepletemo z glasbo nekaterih ustvarjalcev, ki so v preteklih letih sodelovali z založbo in nastopili na festivalu Godibodi: Sounds of Slovenia, Robert Petan, Počeni Škafi, Rudi Bučar, Katice, Lamai, Bilbi, Volk Folk, Elevators in Nula Kelvina.
Festival slovenskega šansona se je v prvi polovici maja vrnil na slovenske odre. V Kulturnem domu Krško in Gledališču Park Murska Sobota se je predstavila izbrana dvajseterica nastopajočih, ki so nam takoj po nastopih zaupali svoje vtise: Tomaž Hostnik, Irena Gantar, Ana Vipotnik, Laura Krajnc, Smaal Tokk, Patricija Škof, Dejan Dimec, Kaya Tokuhisa, Klemen Smolej, Ana Maria Mitić, Anja Strajnar, Boštjan Rous, Veronika Nikolovska, Mihael Lajlar, Andrejka Možina, Andrej Tomšič, Anja Hrastovšek, Primož Vidovič, Ana Mezgec in Jure Ivanušič. Poglede na festival so z nami delili tudi člani strokovne žirije: Jadranka Juras, Barbara Šinigoj, Gregor Stermecki, Miha Zor in Vlado Žabot.
V Pesmi v žepu se tokrat odpravljamo na kantavtorske koncerte iz bližnje in nekoliko bolj oddaljene preteklosti. Zapeli in zaigrali nam bodo Robert Petan, Tomaž Pengov, Vlado Kreslin in Momento Cigano, Hostnik pa Krečič, Vita Mavrič in Iztok Mlakar.
Pesem, še posebno kantavtorska pesem, je nosilka sporočil. Tudi takšnih z uporniško držo, ki želijo povezati podobno misleče posameznike in skupine ali zbosti tiste, ki so na drugi strani. A tokrat v središču naše pozornosti ne bodo angažirane, protestne pesmi, ki premikajo množice. Glas upora se lahko namreč v pesem ujame tudi na druge načine: kot spomin na preteklost, kot reakcija na sedanjost in nenazadnje kot obet – ali svarilo – na poti v prihodnost.
Neveljaven email naslov