Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«
Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu
Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.
»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:
»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:
»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«
Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu
Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:
»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:
»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.
»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.
Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«
Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu
Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.
»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:
»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:
»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«
Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu
Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:
»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:
»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.
»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.
Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:
Luka Gluvić je pred štirimi leti na spletnem portalu Bandcamp objavil svoj prvi kantavtorski album »Vstopanje«. Začetni poskusi so hitro prestopili okvir enkratnega eksperimenta – in tako imamo danes v rokah njegovo novo, četrto kantavtorsko ploščo »Dnevi in noči«, obenem pa še pravkar izdano »Antologijo« z izborom njegovih prvih pesmi z Bandcampa. Luka Gluvić svoje pesmi tudi sam posname in producira, v vseh ustvarjalnih korakih pa se zgleduje po angloameriški kantavtorski tradiciji in zvoku 60. in 70. let preteklega stoletja.
V Pesmi v žepu se bomo tokrat uglasili z naravo. Intimistična lirika Srečka Kosovela v uglasbitvi Nike Solce, razigrana in obenem angažirana neposrednost kantavtorskega dua Zajtrk ter spoštljivo sledenje stopinjam prednikov Janija Kutina z zasedbo Bakalina Velika nam bodo odprli vrata v svet predanosti vrednotam, ki smo jim v zagovarjanju napredka nalepili oznako »zastarele«, a so še kako ključne za našo skupno prihodnost.
Pasji dnevi za kantavtorje je originalni naslov pesmi Pasji dnevi, ene prvih kantavtorskih uspešnic, s katerimi je pred štirimi desetletji na slovenske odre stopil Adi Smolar. Njegove hudomušne in iskrene pesmi so med ljudmi hitro naletele na odprta ušesa, v devetdesetih letih je tako pod okriljem založbe Helidon skoraj vsako leto predstavil nov album. Ob štiridesetletnici nastopanja je v sodelovanju s svojo prvo založbo – Helidonom – pripravil izbor bolj in manj znanih pesmi s prvih šestih plošč z naslovom "Pasji dnevi za kantavtorje", ki jih poslušamo v tokratni Pesmi v žepu. Adi bo z nami spregovoril o svojem odnosu do poslušalcev in nastopanja, o kantavtorstvu in o svojih pesmih s sporočili, ki razveseljujejo vse generacije.
Izbrali smo nekaj posnetkov živih koncertnih izvedb slovenskih kantavtorjev. Zaigrali in zapeli nam bodo: Sandra Erpe, Nataša Vester Trseglav, Tomaž Pengov, Tomaž Domicelj, Marko Grobler in Robert Petan. Posnetki koncertov ne ujamejo le zvoka, ujamejo vzdušje, doživetje, le nekaj domišljije potrebujemo, da nam oživijo pred očmi.
V Žabji vasi se v mačji družbi pogovarjamo z letošnjo Ježkovo nagrajenko, najbolj reprezentativno sodobno slovensko pravljičarko, satirično šansonjerko, igralko, dramatičarko, glasbenico, ilustratorko, predvsem pa pesnico, ki je močno zaznamovala slovenski kulturni prostor. Njeni šansoni in pesmi za otroke, uglasbitve ljudskih balad, njena besedila za izvirne in prirejene popevke, narodnozabavne viže ter različne uglasbitve njene poezije so povsod okoli nas, le pozorno morate prisluhniti.
Pred desetletjem so na Festivalu slovenskega šansona prvič združili moči pevka Ani Frece, kitarist Marko Mozetič - Mozo ter tekstopisec in pisatelj Tomaž Letnar. Iz njihovega prvega šansona »Hotel za srečo« je zrasla istoimenska živa glasbena zasedba, ki jo poleg Ani in Moza sestavljajo še en kitarist Marko Čepak - Maki, harmonikar Zmago Štih in kontrabasist Nikola Matošić. Njihov prvenec »Hotel za srečo« nas v desetih pesmih v ritmu gipsy swinga odpelje med pripovedi z ženskega zornega kota, ki so jih za Ani Frece napisali Tomaž Letnar, Marko Mozetič - Mozo in Joseph Nzobandora - Jose.
Recept za današnjo Pesem v žepu je naslednji: vokal, kitare, bobne in klaviature odločno premešamo v rokenrol in zalijemo z nekaj decilitri vina ali piva. S štajerskimi koreninami, seveda. Dodamo premislek o vsakdanjih tegobah in radostih človeškega življenja, na koncu pa potresemo še s kančkom humorja. In dobimo album »Črno na belem« zasedbe Mi2. Predstavil nam ga bo kitarist in vokalist ter ustanovni član skupine Jernej Dirnbek.
Leta 2001 je na glasbeni delavnici v Beli krajini nekaj mladih glasbenikov začelo skupaj poustvarjati slovenske ljudske pesmi. Danes so za njimi devet plošč, dva baleta in glasbena predstava za otroke ter nešteto koncertov doma in v tujini. Prvotna šesterica – Vesna Zornik, Polona Janežič, Boštjan Gombač, Boštjan Narat, Tibor Mihelič Syed in Robert Rebolj – je še vedno skupaj; poznate jo pod imenom Katalena. Ustvarjanje skupine s poudarkom na njihovi deveti plošči »Kužne pesmi« bo v Pesmi v žepu predstavil Boštjan Narat, čigar zamisel je pred dvema desetletjema spodbudila nastanek skupine.
Na skrajnem severovzhodu Prlekije, nekaj korakov od hrvaške meje, med meglicami in rokavi Mure, leži Razkrižje. Majhno naselje že dolga stoletja vztraja na prepihu jezikov in kultur. In skriva svojo lastno zgodovino, ujeto v stare pripovedi. V Razkrižju je doma tudi pisatelj Vlado Žabot; duhovno dediščino tega kraja je prelil v cikel desetih pesmi, ki so v uglasbitvi Rudija Pančurja in izvedbi zasedbe Mala mestna muzika zdaj dočakale svojo glasbeno izdajo. Nastale so Žalostinke po razkriško. V Pesmi v žepu nam jih bosta predstavila oba avtorja: Vlado Žabot in Rudi Pančur.
Od daleč zvenijo kot odmev zlatih let Slovenske popevke, od blizu pa nas presenetita njihova izvirnost in pozornost do detajlov. Šestčlansko zasedbo Vudlenderji sestavljajo pevka in flavtistka Maša But, pianist Tomaž Hostnik, kitarist Matic Plemenitaš, saksofonist Žiga Vešligaj, basist Jaka Krušič in bobnar Gregor Hrovat. S svojo avtorsko glasbo v slovenski prostor vnašajo plesne ritme, igrive melodije in premišljena besedila. Zbrali so jih na prvencu »Si ti tisti«, ki ga v Pesmi v žepu predstavljata dva od članov zasedbe: avtor pesmi Tomaž Hostnik ter producent Matic Plemenitaš.
Kantavtorski duo Zajtrk sestavljata violinistka in pevka Laura Krajnc in kitarist Sven Horvat. V njunih pesmih se razkriva igriv in obenem kritičen pogled na svet. Njuna druga plošča, razgibana in hudomušna Žetev, je nastajala spontano, deloma v dvoje in deloma iz glasbenih prijateljstev, ki sta jih spletla na festivalu Plavajoči grad. Tako kot s prvencem Pričutenja (2018) nas tudi tokrat povabita na doživeto glasbeno potovanje po čisto vsakdanjih, a vseeno nekoliko nenavadnih, v etno šanson zavitih življenjskih prigodah.
Tokrat bomo vstopili v prostrano vesolje glasbene zgodbe zasedbe Edenon, ki jo vodi pesnik in kantavtor Miha Lajlar. »Izdih« je njihova tretja plošča, v devetih pesmih na njej se v sozvočju igre besed in glasbe razprostira avtorjeva intima. V času od zadnjega albuma (»Oko v črti«, 2019) se je naš svet korenito spremenil, kar je vplivalo tudi na zasedbo in ustvarjanje članov skupine. Namesto ustaljene skupinske igre so namreč k ustvarjanju pristopili precej bolj individualno in si dovolili veliko svobode pri eksperimentiranju, kar se odraža v samem zvoku plošče – ta se od rocka vse bolj odmika v smer elektronike v kombinaciji z akustiko.
V šesto sezono oddaje Pesem v žepu vstopamo z utrinki z 19. kantavtorskega festivala Kantfest 2021. 18. avgusta so festivalske nagrade – kante – dobile vsaka svojega lastnika: zlato je prejela Nataša Vester Trseglav, srebrno Matej Kavčič oziroma Črn škrat, bronasto pa Janez Ogris. Na veselje vseh vpletenih je festival po lanski spletni različici tokrat znova potekal živo. Poleg nastopajočih bomo slišali še komentar organizatorja festivala Petra Andreja in člana strokovne žirije Janija Kovačiča.
V Pesmi v žepu se tokrat osredotočamo predvsem na mlajšo generacijo kantavtorjev in predstavljamo lanske nagrajence kantavtorskega festivala Kantfest: Primož Vidovič, Blaž Mencinger in duo 3:RMA, v katerem ustvarjata Urška Supej in Maša But. Z nami pa se pogovarja tudi Jure Reherman, idejni vodja festivala Sumo, platforme za združevanje in predstavljanje mladih glasbenikov različnih neodvisnih zvrsti.
V današnjem kantavtorskem izboru bomo v žep spravili potni list, sončna očala in seveda – pesmi. Po svetu nas bodo odpeljali Milan Kamnik, Gal Gjurin, Leon Matek in Tomaž Domicelj.
Kantavtorski festival Kantfest se po lanski epidemijski studijski izvedbi vrača na oder in k sodelovanju vabi vse kantavtorje, ki želijo predstaviti nove, še neizdane pesmi. V Pesmi v žepu poslušamo nekaj nagrajencev festivala iz preteklih let, svoje poglede na festival in kantavtorstvo pa nam zaupata dva od članov strokovne žirije: kantavtorja Adi Smolar in Jani Kovačič.
Kantavtorski festival Kantfest se po lanski epidemijski studijski izvedbi vrača na oder in k sodelovanju vabi vse kantavtorje, ki želijo predstaviti nove, še neizdane pesmi. V Pesmi v žepu poslušamo nekaj nagrajencev festivala iz preteklih let, svoje poglede na festival in kantavtorstvo pa nam zaupata dva od članov strokovne žirije: kantavtorja Adi Smolar in Jani Kovačič.
Koncertne plošče nastajajo v stiku glasbenikov z občinstvom, na posnetku ujeta energija nato oživi ob vsakem našem poslušanju. Nova dvojna vinilna plošča »Šelestenja« Rudija Bučarja pa se je rodila v drugačnih okoliščinah: kot radijski koncert v studiu Hendrix Radia Koper novembra 2020, v času popolnega zaprtja. Rudijeve pesmi iz vseh njegovih ustvarjalnih obdobij zaživijo v izvedbi tria, pri čemer pianist Anže Vrabec in tubist Goran Krmac kantavtorskim in ljudskim elementom dodata jazzovski pečat, capo di banda Rudi Bučar pa uspe na svojevrsten način vzpostaviti dialog z oddaljenim občinstvom. V »Šelestenja« se tako za vedno ujamejo trenutki hrepenenja po bližini in obenem veselja ob živi glasbeni izvedbi.
Skoraj živa koncertna izvedba za skorajšnje življenje v času epidemije: Matevž Šalehar Hamo je z zasedbo Tribute 2 Love v lanskem letu posnel ploščo z osmimi pesmimi s prejšnjega, četrega albuma »4K«, tokrat v akustični izvedbi. Rdeča nit njegovega ustvarjanja ostaja poklon ljubezni, na plošči »Iz4Kani skorlajv« pa sporočilo zazveni drugače: vokal ob nežnejši spremljavi pride močneje do izraza, nekatere pesmi pa v spremenjenih, epidemičnih okoliščinah dobijo povsem nov, močno aktualen pomen.
V domačih Brežicah ga menda že vsi poznajo, zato ni imel druge izbire, kot da naslovi širšo slovensko javnost: mladi kantavtor Robert Petan se nam predstavlja s svojim prvencem »Ni za konja dirka, ni za srečne raj«. V štirinajstih pesmih nam dokaže, da mu zlepa ne zmanjka besed, glasbeno pa se odlično počuti v različnih slogih in ob različnih instrumentih. Pri izbiranju navdiha za svoje pesmi ne diskriminira: privošči si tako druge kot samega sebe, njegove domislice in neposredna pripoved pa nam pri poslušanju hitro izvabijo nasmešek.
Neveljaven email naslov