Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Za na pot: peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova

17.10.2019

Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.

Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova

Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.

 

»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«

Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.

»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:

»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«

Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu

 

Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:

»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«

Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«

Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu

 

»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«

Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu

 

Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:

»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«

Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu

 

»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:

»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«

Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu

 

V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.

»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.

 

 

Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:


Pesem v žepu

251 epizod


Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.

Za na pot: peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova

17.10.2019

Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.

Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova

Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.

 

»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«

Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.

»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:

»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«

Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu

 

Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:

»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«

Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«

Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu

 

»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«

Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu

 

Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:

»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«

Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu

 

»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:

»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«

Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu

 

V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.

»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.

 

 

Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:


20.05.2021

Luka Gluvić: Velerajnki L. G.

Kantavtor Luka Gluvić pri svojem ustvarjanju črpa iz bogate ameriške glasbene zakladnice, prvine folka in countryja pa prepleta z izvirno avtorsko poetiko. S tokratnim albumom »Velerajnki L. G.« ustvari poseben poklon kantavtorju Townesu Van Zandtu in nas ob poslušanju povabi na svojevrstno potovanje pesmi.


13.05.2021

Boštjan Gartner: Čas brez iluzij

Kantavtor Boštjan Gartner se je dobrih dvajset let po svojem prvem albumu Reka (1996) odločil znova stopiti pred studijski mikrofon, kjer so se njegovemu vokalu in kitari pridružile klaviature Boruta Činča. Nastal je album »Čas brez iluzij«, umirjena glasbena ilustracija različnih plati življenja, ki nam ga avtor predstavi v tokratni Pesmi v žepu.


06.05.2021

Boris Cavazza Kvintet: Sprehod

Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje, šansone s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo, napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, ki nam jo v Pesmi v žepu predstavlja Boris Cavazza.


22.04.2021

Utrinki s koncerta Tomaža Pengova v Klubu K4

V Pesmi v žepu poslušamo nekaj pesmi s koncerta Tomaža Pengova, 28. novembra 1994. V Klubu K4 je nastopil pred ameriškim kantavtorjem Townesom Van Zandtom, koncert pa je posnel Radio Slovenija. Leta 2019, ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova, je izšel na dvojni zgoščenki »Kamor greš …«, skupaj z novimi predelavami Pengovovih pesmi v izvedbi zasedbe David in ukradeno pero.


15.04.2021

Kantavtorske pesmi z orkestrsko spremljavo

Kantavtorske pesmi so po glasbeni plati pogosto preproste, v ospredju je namreč sporočilo, izraženo skozi besedilo pesmi. Včasih pa se kljub temu zgodi, da takšna pesem zaživi v bogatem orkestrskem aranžmaju. Nekaj jih poslušamo v tokratni Pesmi v žepu.


08.04.2021

Ditka 10: Live & Unplugged

Mlada koroška glasbenica Ditka je v slovenskem prostoru znana predvsem po uglasbitvah poezije Ferija Lainščka, obenem pa kot kantavtorica ustvarja pesmi v angleškem jeziku. Obe plati svojega dela je ob desetletnici svoje poklicne poti združila na vinilni plošči, posneti živo v studiu Radia Maribor. Glasbeno ustvarjanje je pri Ditki neločljivo povezano z ljudmi, ki so ji blizu in s katerimi jo družijo podobne vrednote – vse to pa se zrcali v njenih pesmih.


01.04.2021

Žan Hauptman: Finished, not perfect

Mladi jazzovski pevec in klaviaturist Žan Hauptman je pesmi za svoj prvenec Finished, not perfect napisal sam, do končne podobe pa so jim pomagali njegovi prijatelji glasbeniki, ki jih je povabil v svoj bend. Žan svoje pesmi ustvarja v angleščini, vendar je v njegovem primeru glasbeni jezik nedvomno pomembnejši od jezika besed. Pesmi na albumu smiselno dopolnijo poetični utrinki Urške Supej, kar poslušalcu ponudi celostno izkušnjo.


18.03.2021

Jure Lesar: Je kaj novega

Pevec in kitarist Jure Lesar je svojo glasbeno pot začel kot vodja skupine Eskobars, nato pa se je podal na samostojno pot. Po prvencu »Zemljin sin« (2018) se nam zdaj predstavlja z drugo avtorsko ploščo »Je kaj novega«. Osem pesmi na albumu je vsebinsko in zvočno raznolikih, Jure se poigrava z besedno in glasbeno vsebino in pravi: »Splača se tvegati, da pokažeš svoj izraz.«


04.03.2021

Jani Kovačič: Ženske štorije

»Ženske štorije« so presunljive zgodbe žensk, ki jih same niso mogle povedati – in so ostajale pozabljene, preslišane. V daljni ali bližnji preteklosti, pa tudi tukaj in zdaj. Na svoj novi album jih je ujel kantavtor Jani Kovačič, ob njem jih izvajajo še vokalistka Medea Novak, pianistka Neža Pajek Arambašić in kontrabasist Luka Dobnikar. Ob osmem marcu jih Jani Kovačič poklanja vsem ženskam, pravi pa, da jih morajo slišati tudi – ali predvsem – moški.


25.02.2021

Stella: Ta neki neki

S svojim prvencem »Ta neki neki« se nam predstavlja Špela Jezovšek – Stella. Pesmi na plošči zaznamuje njen prepričljiv vokal, ki v okviru mladostnega popa prinaša njena avtorska besedila in glasbo. Stellina energična izpoved je obenem poklon prijateljstvu, ki napaja njeno ustvarjalnost.


18.02.2021

Dve poglavji Festivala slovenskega šansona

Slovenski šanson ima v svoji zgodovini dve festivalski poglavji. Prvo sta v osemdesetih letih spisala skladatelj Bojan Adamič in glasbena urednica Meri Avsenak, drugo pa je pred dvajsetimi leti odprla Vita Mavrič, ob tem pa se ji je pridružil Radio Slovenija. Snovalci festivalov so želeli spodbuditi nastajanje kakovostnih pesmi v slovenskem jeziku in tako ustvariti izvirno zvrst, ki se ne bi opirala na tuje zglede in slovenskim avtorjem in glasbenikom omogočala izražanje na visoki umetniški ravni. O podobi in vlogi slovenskega šansona ter pomenu festivala bosta spregovorila šansonjerka Vita Mavrič in urednik Rudi Pančur.


04.02.2021

Uglasbitve Prešernovih pesmi v popularni glasbi

Pesmi Franceta Prešerna so skladatelji začeli uglasbljati še za njegovega življenja, najprej predvsem kot pesmi za glas ob spremljavi klavirja ali kot zborovske pesmi, s spreminjanjem popularne glasbe in prihodom novih zvrsti pa so se možnosti za uglasbitve precej razširile. V Pesmi v žepu se bomo dotaknili nekaterih najzanimivejših in najpomenljivejših izvedb, z nami pa se bo pogovarjal pesnik, kantavtor in literarni teoretik Matej Krajnc.


28.01.2021

Pesem v žepu: Kantavtorski dueti

Kantavtorstvo je že po svoji naravi nekaj samotnega, individualnega. Kantavtorji največkrat spišejo besedilo, glasbo, aranžma, pesmi tudi izvajajo, ob tem pa so po možnosti še sami svoji producenti, založniki, promotorji in še kaj. Vse to je precej dela za enega samega človeka – in zato je povsem naravno, da nekatere od teh nalog zaupajo drugim. Včasih tudi tiste večje, kot je pisanje aranžmajev ali celo ustvarjanje glasbe za njihova besedila. V Pesmi v žepu tokrat razkrivamo nekaj tovrstnih sodelovanj naslednjih dvojic: Vlado Kreslin in Miro Tomassini, duo Natriletno kolobarjenje s praho, duo Zajtrk, Katarina Avbar in Peter Dekleva ter Iztok Mlakar in David Šuligoj.


21.01.2021

Andraž Polič: Morje

Pesnik in kantavtor Andraž Polič se nam predstavlja z novo solistično malo ploščo Morje. Šest pesmi na plošči povezuje hrepenenje po svobodi, ki ga začrta s prvo, uglasbitvijo pesmi Srečka Kosovela »Moja velika nada« - v njegovi izvedbi preprosto kot »Nada«. Andraž sicer vodi zasedbo Hamlet Express, ki izvaja njegovo uglasbeno poezijo – tokrat pa so ga okoliščine prisilile in obenem spodbudile, da se snemanja loti solistično, zgolj z akustično kitaro in vokalom.


14.01.2021

Nove smernice domačega kantavtorstva: 18. kantavtorski festival Kantfest 2020

Nastopajoče na kantavtorskem festivalu Kantfest je v preteklem letu namesto občinstva v Rušah pozdravilo virtualno občinstvo. Mednarodna komponenta festivala je tokrat odpadla, namesto na odru pa so se kantavtorice in kantavtorji soočili s snemanjem v studiu. Kljub temu je tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto uspelo: zlato kanto je prejel Primož Vidovič, srebrno Blaž Mencinger, bronasto oziroma nagrado silence fiction za tujejezične pesmi si je prislužil Duo 3RMA, spletno občinstvo pa je najbolj prepričal Andrej Vilčnik. O razvoju festivala in smernicah domače kantavtorske glasbe se pogovarjamo z organizatorjem festivala Petrom Andrejem in članom strokovne žirije Janijem Kovačičem, nekaj besed pa povesta tudi dobitnika dveh od štirih tokratnih nagrad: Primož Vidovič in Blaž Mencinger.


24.12.2020

Pesem v žepu - Borut Gombač

V Pesmi v žepu navadno gostimo glasbenike, danes pa se bomo ustavili na drugi strani uglasbene besede. Z nami je namreč pesnik Borut Gombač. Obiskali smo ga v Mariboru, zaposlen je namreč v tamkajšnji univerzitetni knjižnici. Njegove pesmi so uglasbili Vasko Atanasovski, skupina Kvinton, kantavtor Marko Grobler in drugi.


17.12.2020

Kantavtorice in kantavtorji, šansonjerke in šansonjerji v letu 2020

V Pesmi v žepu smo zbrali nekaj svetlejših glasbenih utrinkov iztekajočega se leta 2020, ki sicer glasbenikom ni bilo najbolj naklonjeno. Poslušali bomo skladbe z letošnjih albumov s področja kantavtorske glasbe in šansona, ki so jih ustvarili Vita Mavrič, Boris Cavazza, Tomaž Hostnik, Sandra Erpe, Severa Gjurin in Počeni škafi.


10.12.2020

Pesem v žepu: Songi o hudih časih

Vsak čas prinaša svoje preizkušnje, ki se slej ko prej prezrcalijo v pripovedi, pesmi in druge oblike ustvarjalnosti. Tiste večje, kolektivne izkušnje, kot so vojne, pomanjkanje in druge stiske, včasih tako odzvanjajo še desetletja ali stoletja. Za vas smo jih nekaj zbrali v današnji kantavtorski Pesmi v žepu.


03.12.2020

Hostnik pa Krečič: Mačahe

»Mačahe« kantavtorja Tomaža Hostnika, ki jih izvaja v duu z violinistom Matijo Krečičem, so šopek glasbenih slik sodobnega vaškega okolja. Pesmi so vsebinsko izredno močne, večinoma obravnavajo težke, zelo življenjske teme. O nekaterih stvareh je težko spregovoriti, še težje jih je spraviti v pesem – ampak Tomaž se tega loti na samosvoj način in nam omogoči, da se tudi sami vživimo v zgodbe ljudi, ki jih je ujel v svoje skladbe.


26.11.2020

Rudi Bučar: Kambjale so čase

Istrski kantavtor Rudi Bučar se v pesmih s svoje sedme samostojne plošče »Kambjale so čase« poigrava s časovno komponento. Spremembe, ki jih kot posamezniki in družba doživljamo v razponu desetletij (ali pa včasih zgolj nekaj tednov, kot se je zgodilo v aktualnem letu), se odražajo tudi v izbiri zvočne barve posameznih pesmi, kar je Rudi Bučar dosegel v sodelovanju s številnimi glasbeniki: Goran Krmac, Anže Vrabec, Robert Pikl, Tomi Purić, Hamo, Martin Štibernik, Giulio Rosselli, Boštjan Gombač …


Stran 8 od 13
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov