Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«
Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu
Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.
»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:
»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:
»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«
Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu
Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:
»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:
»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.
»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.
Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«
Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu
Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.
»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:
»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:
»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«
Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu
Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:
»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:
»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.
»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.
Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:
17. kantavtorski festival Kantfest International 2019 je 16. avgusta na oder Kulturnega doma Ruše prinesel pisan nabor avtorskih pesmi domačih in nekaterih tujih ustvarjalcev. Glasbeno druženje je dodatno razgibalo tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Pesmi in komentarje nastopajočih bomo poslušali v dveh zaporednih oddajah; tokrat je na vrsti prvi del.
Pred 17. mednarodnim festivalom Kantfest International 2019 poslušamo izbor pesmi s preteklih izdaj festivala, ki je v svoji zgodovini gostil številna domača in tudi nekatera tuja kantavtorska imena. O kantavtorstvu spregovorita organizator festivala Peter Andrej in lanska dobitnica zlate kante Sandra Erpe.
Mihael Lajlar je pesnik, kantavtor, roker - vse troje pa združuje pod imenom Edenon. Poslušamo novo ploščo Oko v črti, na kateri se temačna vsebina preliva v različne glasbene odtenke, ki jih poleg vokalista in akustičnega kitarista Mihaela ustvarjajo še Urban Krč (bobni), Rok Lajlar (električna kitara) in Jurij Repar (baskitara).
Skupina Tantadruj s svojim šestim albumom "Vihar" nadaljuje z uglasbljanjem klasikov slovenske poezije. Na sprehod med pesmimi z nove plošče nas bo pospremil vodja skupine Boštjan Soklič.
Kantavtorski festival Kantfest bo letos že 17. po vrsti, k sodelovanju pa vabi domače in tuje ustvarjalce, ki se (z)najdejo v polju kantavtorskega ustvarjanja in se želijo pomeriti v tekmovanju za zlato, srebrno in bronasto kanto. O načrtih za letošnjo edicijo festivala se pogovarjamo z organizatorjem, kantavtorjem Petrom Andrejem.
V Pesmi v žepu se nam predstavlja mlada kantavtorica Manca Berlec s svojim prvencem »Gola«. Ljubezenske pesmi na njem bi lahko označili za nekakšno sodobno žensko trubadursko liriko, ki jo Manca podaja na preprost in neposreden način.
Z nami se pogovarja novomeški kantavtor Jernej Zoran, ki na svoji 5. plošči "Stik" združuje moči s pevko Nino Radkovič. "Stik" prinaša predvsem pesmi z ljubezensko vsebino, ki se izmenjujejo z instrumentalnimi skladbami, vse pa prežema Jernejev optimistični pogled na svet.
Skupina Hamlet Express, ki jo vodi kantavtor Andraž Polič, ustvarja že skoraj dvajset let, pred kratkim pa je izdala svoj peti album "Opium Blue". Z Andražem se v Pesmi v žepu pogovarjamo o idejah, ki stojijo za pesmimi, pa tudi o njegovih pogledih na ustvarjanje, kulturo in družbo.
Bobnar in pevec Tulio Furlanič bo v Pesmi v žepu spregovoril o svoji glasbeni poti, ki ga je vodila od skupine Kameleoni v šestdesetih letih prek Faraonov, Yesterday in končno do samostojne kariere. Vmes ga je za dolga leta odneslo v tujino, pa se je spet vrnil in vedno znova našel načine za približevanje ljudem skozi glasbo. Zdaj ga čaka nova prelomnica, sedemdeseti rojstni dan, ob tem pa še vedno ustvarja in pripravlja pesmi za nov samostojni album.
S prvencem "Cloudless" se kantavtor Jakob Kobal loteva razkrivanja lastnega dojemanja sveta skozi glasbo. Namesto aktivnega zoperstavljanja zahtevam sodobne družbe se raje odmakne in prepušča toku, kar mu ponuja možnost za neobremenjeno opazovanje in glasbenobesedilno slikanje vtisov iz narave.
V Pesmi v žepu so z nami Viki, Marko in Marko, polovica šansonjerske zasedbe Same babe. Njihova četrta plošča "Vražji bend" nadaljuje žanrsko pisano uglasbljanje poezije, pri čemer ne manjka pikrih satiričnih glasbenih domislic.
V Pesmi v žepu ostajamo pri kantavtorski glasbi in šansonu ter poslušamo izbor pesmi slovenskih ustvarjalcev. Tokrat se sprašujemo, na kakšne načine je mogoče skozi pesmi pogledati na svet.
Tomaž Štular se pod imenom Bordo podaja na samostojno kantavtorsko pot in si na albumu "Medzvezdje" zastavlja večna vprašanja o vlogi in mestu človeka med ljudmi.
Svoje pesmi v žepu tokrat prinaša kantavtor Andrej Šifrer. Spregovorili bomo o njegovih zadnjih dveh ploščah: "40 let norosti" in "40 let - Moj žulj".
Pred letom dni – prav na dan žena – se je po dolgi bolezni poslovila ena vidnejših slovenskih kantavtoric Katarina Avbar. Njeno glasbenobesedilno ustvarjanje je vseskozi usmerjal njen veder in dobrohoten, a kljub temu kritičen pogled na svet. Svoje pesmi je najprej pisala za druge, sčasoma pa jih je pričenjala tudi sama postavljati na oder. Ob tem sta jo spodbujala njen partner, sicer kitarist in producent Peter Dekleva, ter pevka Vesna Zornik, s katero se pogovarjamo v tokratni oddaji.
Z nami se pogovarjata Laura Krajnc in Sven Horvat, kantavtorski duo Zajtrk. Pred kratkim je luč sveta ugledal njun prvenec "Pričutenja".
V Pesmi v žepu se pogovarjamo z Anino Trobec, pevko ustvarjalnega kolektiva Generator. Njihov prvenec »Open Eyes« z žanrsko fuzijo in minimalističnim pristopom v dvanajstih pesmih ponuja neobremenjen, a hkrati izredno domišljen glasbeni svet, v katerem se lahko najdejo tudi zahtevnejši poslušalci.
Rokerji Bališ prihajajo z avstrijske Koroške. Pred kratkim so izdali svoj četrti album "11°", ki ga bo v Pesmi v žepu predstavil Marko Stern.
Ob kulturnem prazniku se o uglasbeni poeziji, njenem pomenu in mestu, ki ga zaseda v današnjem svetu, z nami pogovarja pesnik Milan Dekleva. Poleg njegovih pesmi poslušamo tudi izbor uglasbitev drugih slovenskih pesnikov in pesnic.
Kolektiv vsestranskih glasbenikov pod vodstvom Roberta Jukiča se pod imenom Slepa kura prelevi v rokerje, ki želijo z družbenoangažiranimi besedili premikati meje v glavah. Preprosto idejo pospremijo z dodelano glasbeno izvedbo, ki nas ob poslušanju albuma »Odprta sezona lova na politike« prijetno preseneti tudi po estetski plati.
Neveljaven email naslov