Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
244 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
V Pesmi v žepu poslušamo pesmi iz projekta »Besede ne ubogajo več« oziroma »Parole indomite«. Literarno-glasbeni projekt je zasnovala pevka in violončelistka Andrejka Možina, v njem pa je zbrala in uglasbila poezijo osmih slovenskih zamejskih pesnic. Posamezne pesmi v celoto povezuje motiv sanj; v glasbeni izvedbi zasedbe Violoncelli Itineranti se zložijo v slikovit kolaž filmskih prizorov, ki nam skozi oči vsake od pesnic približa doživljanje vsakdanjika na oni strani slovenske zahodne meje.
Kantavtorski prvenec filozofa in šansonjerja Primoža Vidoviča »Carmina Humana« se zgleduje pri različnih glasbenih tradicijah urbane ljudske glasbe in s pomočjo družbene kritike išče renesanso v našem srednjem veku. Nekaj skladb z albuma poslušamo v tokratni Pesmi v žepu.
Kantavtorski festival Kantfest je nastal z namenom druženja in predstavljanja nove kantavtorske produkcije, v dobrih dveh desetletjih svojega delovanja pa se je na njegovem odru v Rušah predstavilo skoraj sto domačih in nekaj deset tujih kantavtorjev. Najbolj prepričljivi med njimi so domov odnesli tudi katero od festivalskih nagrad: zlato, srebrno ali bronasto kanto. Letos pa novih kant ne bodo podelili. Zakaj takšna odločitev in kaj se bo s Kantfestom dogajalo v prihodnje, nam v Pesmi v žepu razkriva njegov dolgoletni organizator, pesnik in kantavtor Peter Andrej.
Urša in Jure Mihevc s skupino Fed Horses ustvarjata poslušljiv indie rock. Spomladi sta javnosti predstavila svoj prvi veliki album M. L. A. D., ki je začel nastajati v času epidemije covida, v ospredje pa postavlja tematiko duševnega zdravja.
V mirnem podeželskem okolju v bližini Šentjerneja svoje glasbene sanje udejanja dolenjski glasbenik in producent Borut Antončič – Bort Ross. Konec leta 2023 je izdal svoj drugi album »K tebi odpeljem svoje srce«, ki ga poslušamo v tokratni poletni Pesmi v žepu.
V ospredje kantavtorskega poletja v Pesmi v žepu danes stopa Vlado Kreslin, in to kar z dvema glasbenima izdajama: čisto svežim koncertnim albumom »Križanke, 2. 9. 2023«, ki je izšel prejšnji teden, ter albumom »Kje si bla doslej« s konca leta 2023, o katerem nam je spregovoril ob svojem 70. rojstnem dnevu.
V kantavtorskem poletju je danes z nami zasedba Hamlet Express. Tik pred koncem leta 2023 je izšel njen 6. album »Fantom svobode«, ki se je februarja udejanjil tudi kot vinilna plošča, v Pesmi v žepu pa nam ga je predstavil avtor pesmi in vodja zasedbe, pesnik in kantavtor Andraž Polič. Deseterica pesmi, med njimi dve instrumentalni, nas povabi na popotovanje po raznovrstnih glasbenih pokrajinah.
V Pesmi v žepu vstopamo v kantavtorsko poletje in poslušamo albume iz zadnjega leta, pospremljene s komentarji njihovih ustvarjalcev. Tokrat se nam predstavi mlada slovenska glasbenica Teja Poljanšek, ki je pred nekaj leti na študiju jazzovskega petja v Rotterdamu ustanovila glasbeno skupino »Eleutheria«, kar v stari grščini pomeni svoboda. Pesmi so nastajale v okviru študija, na koncu pa se je Teja odločila, da jih združi v album, ki je hkrati njen kantavtorski prvenec: »Lion«.
Odpotovanja, kantavtorski prvenec Tomaža Pengova, so individualna izpoved samotnega trubadurja, obenem pa brezčasna zapuščina takratnega entuziazma študentske generacije. Ob svojem izidu 1. marca 1974 (z letnico 1973) so obveljala za prvo neodvisno ploščo s področja popularne glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Petdeset let po nastanku originala je pri ZKP RTV Slovenija izšla nova, restavrirana jubilejna izdaja na vinilu, obenem pa je v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija nastal film »V odmevu nekega stranišča«. V dvodelnem nizu oddaj »Pol stoletja Odpotovanj« v Pesmi v žepu prepletamo tri rdeče niti: zgodba o nastanku Odpotovanj pred petdesetimi leti, današnji pogled na to ploščo, ki se zrcali v novem dokumentarnem filmu in novi restavrirani vinilni izdaji, ter Odpotovanja sama: njihovo vsebino in sporočilnost, ki sta ploščo že ob njenem nastanku povzdignili med brezčasne umetniške izdelke. Tokrat poslušamo drugi del.
Odpotovanja, kantavtorski prvenec Tomaža Pengova, so individualna izpoved samotnega trubadurja, obenem pa brezčasna zapuščina takratnega entuziazma študentske generacije. Ob svojem izidu 1. marca 1974 (z letnico 1973) so obveljala za prvo neodvisno ploščo s področja popularne glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Petdeset let po nastanku originala je pri ZKP RTV Slovenija izšla nova, restavrirana jubilejna izdaja na vinilu, obenem pa je v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija nastal film »V odmevu nekega stranišča«. V dvodelnem nizu oddaj »Pol stoletja Odpotovanj« bomo v Pesmi v žepu prepletali tri rdeče niti: zgodba o nastanku Odpotovanj pred petdesetimi leti, današnji pogled na to ploščo, ki se zrcali v novem dokumentarnem filmu in novi restavrirani vinilni izdaji, ter Odpotovanja sama: njihovo vsebino in sporočilnost, ki sta ploščo že ob njenem nastanku povzdignili med brezčasne umetniške izdelke. Tokrat poslušamo prvi del.
Počeni škafi so navdih za svoje ustvarjanje našli v razigranem swingu New Orleansa in ga obogatili s šarmom francoskih šansonov. Kombinacija ulične neizumetničenosti in šansonjerskih besedil je recept, po katerem so zdaj ustvarili že svoj tretji album: Kompas. Grenkosladke zgodbe o privlačnostih in pasteh medosebnih odnosov nam v Pesmi v žepu premierno predstavita pevka Marjeta Prudič in večinski avtor pesmi ter vodja Počenih škafov Jernej Juren.
V Pesmi v žepu poslušamo novi album M. L. A. D. zasedbe Fed Horses, o katerem nam spregovori pevka in soavtorica pesmi Urša Mihevc. Skupino sta pred desetimi leti ustanovila z Juretom Mihevcem in se po začetnih countryjevskih taktih, napisanih v angleščini, odločila za pisanje v slovenščini, kar je Fed Horses približalo širši slovenski javnosti. Z mladostno energijo, zavito v poslušljiv indie rock, se Urša in Jure na novem albumu odločita razgaliti neiskrenosti ustaljenih družbenih konvencij in jim v kontrast ponudita solze, smeh, strah, brezup in upanje – ali kot pravita v eni od pesmi: »Vse, kar sovražim in hkrati ljubim, vržem na plano, nazaj čez ramo.«
V Pesmi v žepu smo zbrali nekaj šansonov z metaforiko iz živalskega sveta, ki vsak na svoj način odslikavajo naš odnos do narave in samih seboj. Z nami bodo Andrej Trobentar in Same babe, Drajnarjuva vampa, Jure Ivanušič, Bakalina Velika in Vita Mavrič, glasbenim izvedbam pa se s svojo interpretacijo pridruži pesnik Dane Zajc.
Narava, ki nas obdaja, v vsakem kraju zveni nekoliko drugače. Najrazličnejše zvoke iz domačega okolja je na severovzhodu Slovenije v mikrofone ujela Alja Petric. Zvočno krajino Prekmurja je nadgradila z uglasbeno poezijo tamkajšnjih pesnikov in nastal je projekt »Pejsaži Prekmurja«.
Vse od leta 2003 se skoraj vsako poletje nekje na Primorskem zbere od 50 do 100 glasbenikov z različnih koncev sveta, ki jih združuje želja po skupnem muziciranju in druženju. In vsakič znova se tako rodi Etno Histeria World Orchestra. O dogajanju na lanski dvajseti izvedbi orkestrskega druženja nam spregovori koordinatorka projekta Laura Krajnc, sicer članica slovenske glasbene zasedbe Zajtrk, ki s seboj prinaša album »Etno Histeria World Orchestra 2023«.
V Pesmi v žepu se nam predstavlja šansonjer Primož Vidovič, ki s svojim prvencem »Carmina humana« išče renesanso v našem srednjem veku. V družbenokritičnem prepletu satiričnih zbadljivk in liričnih ilustracij človeških usod se sprehodi po glasbenih slogih iz različnih kotičkov in časov Evrope, pri tem pa mu s harmoniko kontrapunktira Matjaž Balažic.
Pesem v žepu vas danes vabi na potep s slovenskimi kantavtorji. S Koroške nam zapoje in zaigra Milan Kamnik, iz Ljubljane se oglasi kantavtor prekmurskih korenin Balladero, utrinek s Krasa v svojih novih uglasbitvah pesnika Srečka Kosovela prinaša Tinkara Kovač z Big Bandom RTV Slovenija, novo skladbo nam iz Maribora pošilja Bilbi, potep pa zaključimo v letu 1978 pri kantavtorskem prvencu Andreja Šifrerja »Moj žulj«.
V Pesmi v žepu predstavljamo knjigozvočnico »Besede ne ubogajo več« oziroma »Parole indomite«. V tem literarno-glasbenem projektu je pevka in violončelistka Andrejka Možina zbrala in uglasbila poezijo osmih slovenskih zamejskih pesnic. Posamezne pesmi v celoto povezuje motiv sanj; v glasbeni izvedbi zasedbe Violoncelli Itineranti se zložijo v slikovit kolaž filmskih prizorov, ki nam skozi oči vsake od pesnic približa doživljanje vsakdanjika na oni strani slovenske zahodne meje. Pesmi so zapisane v narečnem ali zbornem jeziku ter prevedene v italijanščino, tako da lahko nagovorijo bralce in poslušalce na obeh straneh meje. O projektu nam spregovori urednica in avtorica glasbe Andrejka Možina.
Prvega marca je naš glasbeni svet pretresla vest o smrti enega najpomembnejših tonskih mojstrov in glasbenih producentov slovenskega in širšega glasbenega prostora. Aco Razbornik je sodeloval z mnogimi zvenečimi imeni slovenske in tuje glasbe. V 80. letih je osnoval legendarni studio Tivoli, v svoji petdesetletni karieri pa je sodeloval pri nastajanju več kot 500 albumov. Vrhunski tehnični mojster se je vedno držal v ozadju, a v radijskem arhivu smo izbrskali posnetek ene od priložnosti, ko se je znašel pred mikrofonom: leta 1999 ga je v oddajo Odrske luči povabil Lado Leskovar. Poslušali bomo nekaj odlomkov iz tega pogovora, v katerem je Aco Razbornik spregovoril o svojem delu in glasbenih sodelovanjih, še prej pa se bomo na kratko ustavili pri Ačevem prvem snemalnem podvigu: kultnem albumu »Odpotovanja« Tomaža Pengova.
V središču današnje Pesmi v žepu bosta dve imeni: September in Janez Bončina Benč. Legendarni bend in njegov vokalist, avtor pesmi in soustanovitelj. September bi prihodnje leto dopolnil petdeset let, Benč ima še dobrega četrt stoletja več. Sklenil je, da zgodbo zasedbe September pripelje do konca, do zadnjega koncerta. Ob tej priložnosti nam spregovori o svoji razgibani glasbeni poti, o ustvarjalnih sopotnikih in glasbi, ki so jo ustvarjali skupaj.
Neveljaven email naslov