Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju
Marija Zidar je režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje. Na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož je bil film nagrajen s tremi prestižnimi nagradami; vesno za najboljši dokumentarni film in vesno za montažo ter z nazivom najboljšega dokumantarca, ki ga je v tekmovalnem programu podelilo Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI.
"Vesela sem bila nagrade za montažo, ker gre za zelo dolgotrajen in zahteven proces. Posneli smo 250 ur filmskega gradiva, kar za obdobje snemanja dokumentarnega filma v štirih letih niti ni tako veliko. Veliko je bilo vizualnega pristopa in kamere."
Filmska zgodba govori o dolgotrajnem sporu med dvema družinama v albanskem visokogorju, kjer je bilo ubito 18-letno dekle. Hkrati govori tudi o spravi med družinama. Ne gre za ruralno sago, film sprevrača stereotipe. Nastal je v koprodukciji med Slovenijo, Srbijo, Črno goro in Kosovim. Režiserka opozarja, da je krvno maščevanje po kanonu izredno ritualizirano. "To, kar se dogaja danes, ni krvno maščevanje, vsaj tudi po mnenju albanskih strokovnjakov preučevanja kanona."
"Že v raziskavi sem ugotovila, da se v ozadju krvnega maščevanja dogaja nekaj drugega. V tem obdobju je veliko Albancev iskalo azil v tujini. Nevladne organizacije so pisale, da so prosilci za azil v krvnem maščevanju, da bi prej prejeli dovoljenje za bivanje v tuji državi. Vse skupaj je postal šov za Zahod."
Albanska družba ne sledi kontinuiteti iz preteklosti, tega, kar je bilo pred sto leti, ni več. Kot pove režiserka, je imela Albanija verjetno eno najbolj radikalnih oblik komunistične diktature. O tem se ve zelo malo, ker je bil val odkritij pokomunističnih držav 20. stoletja zamujen.
"Punca v filmu ni ubita iz krvnega maščevanja, ampak v sporu, kot posledica dolgotrajnega konflikta. Številke krvnega maščevanja v Albaniji so prenapihnjene. Ne rečem, da ti primeri niso hudi, da ne gre za težke družinske osebne položaje, ampak, kot sem rekla, to niso več krvna maščevanja."
Mariji Zidar je bila v veliko breme obljuba, da bo film pred premiero pokazala tudi družinama, ki nastopata v njem. "To ni samo film, to je zgodba ljudi. S tem lahko tudi posežeš v ta konflikt, ljudje se lahko ne strinjajo s svojo prikazano podobo. Čutila sem veliko moralno odgovornost." Proces ustvarjanja dokumentarnega filma Odpuščanje se je začel leta 2013. Snemanje tega žanra je zelo naporno. Scenaristka filma se je zavedala, da ni šolana, zato je že na terenu začela študij zgodovine dokumantarnega filma, montaže in kamere.
"Stvari nisem videla črno-belih. S podporo in trmo sem se dokopala do konca. Pomembno mi je bilo pokazati, kaj se dogaja v ozadju teh ritualov v sodobnosti. Proces kreganja med ljudmi je povsem vsakdanji. V preteklosti so bile ženske iz pogovorov o krvnem maščevanju vedno izvzete. Tudi ta stereotip modrih, patriarhalnih očakov ne drži. Včasih se moški vedejo kot otroci, kjer nihče ne želi popustiti."
741 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju
Marija Zidar je režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje. Na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož je bil film nagrajen s tremi prestižnimi nagradami; vesno za najboljši dokumentarni film in vesno za montažo ter z nazivom najboljšega dokumantarca, ki ga je v tekmovalnem programu podelilo Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI.
"Vesela sem bila nagrade za montažo, ker gre za zelo dolgotrajen in zahteven proces. Posneli smo 250 ur filmskega gradiva, kar za obdobje snemanja dokumentarnega filma v štirih letih niti ni tako veliko. Veliko je bilo vizualnega pristopa in kamere."
Filmska zgodba govori o dolgotrajnem sporu med dvema družinama v albanskem visokogorju, kjer je bilo ubito 18-letno dekle. Hkrati govori tudi o spravi med družinama. Ne gre za ruralno sago, film sprevrača stereotipe. Nastal je v koprodukciji med Slovenijo, Srbijo, Črno goro in Kosovim. Režiserka opozarja, da je krvno maščevanje po kanonu izredno ritualizirano. "To, kar se dogaja danes, ni krvno maščevanje, vsaj tudi po mnenju albanskih strokovnjakov preučevanja kanona."
"Že v raziskavi sem ugotovila, da se v ozadju krvnega maščevanja dogaja nekaj drugega. V tem obdobju je veliko Albancev iskalo azil v tujini. Nevladne organizacije so pisale, da so prosilci za azil v krvnem maščevanju, da bi prej prejeli dovoljenje za bivanje v tuji državi. Vse skupaj je postal šov za Zahod."
Albanska družba ne sledi kontinuiteti iz preteklosti, tega, kar je bilo pred sto leti, ni več. Kot pove režiserka, je imela Albanija verjetno eno najbolj radikalnih oblik komunistične diktature. O tem se ve zelo malo, ker je bil val odkritij pokomunističnih držav 20. stoletja zamujen.
"Punca v filmu ni ubita iz krvnega maščevanja, ampak v sporu, kot posledica dolgotrajnega konflikta. Številke krvnega maščevanja v Albaniji so prenapihnjene. Ne rečem, da ti primeri niso hudi, da ne gre za težke družinske osebne položaje, ampak, kot sem rekla, to niso več krvna maščevanja."
Mariji Zidar je bila v veliko breme obljuba, da bo film pred premiero pokazala tudi družinama, ki nastopata v njem. "To ni samo film, to je zgodba ljudi. S tem lahko tudi posežeš v ta konflikt, ljudje se lahko ne strinjajo s svojo prikazano podobo. Čutila sem veliko moralno odgovornost." Proces ustvarjanja dokumentarnega filma Odpuščanje se je začel leta 2013. Snemanje tega žanra je zelo naporno. Scenaristka filma se je zavedala, da ni šolana, zato je že na terenu začela študij zgodovine dokumantarnega filma, montaže in kamere.
"Stvari nisem videla črno-belih. S podporo in trmo sem se dokopala do konca. Pomembno mi je bilo pokazati, kaj se dogaja v ozadju teh ritualov v sodobnosti. Proces kreganja med ljudmi je povsem vsakdanji. V preteklosti so bile ženske iz pogovorov o krvnem maščevanju vedno izvzete. Tudi ta stereotip modrih, patriarhalnih očakov ne drži. Včasih se moški vedejo kot otroci, kjer nihče ne želi popustiti."
Mak Tepšić je dijak 3. letnika koprske gimnazije in je v mladinskem filmu Pojdi z mano režiserja Igorja Šterka skupaj s četverico najstnikov doživel filmski krst.
Marinka Poštrak, umetniška vodja Prešernovega gledališča Kranj zaradi finančne podhranjenosti sodeluje v koprodukciji s Celjskim, Ptujskim in Goriškim teatrom. Z vrhunskimi sodobnimi besedili letos predstavljajo nekaj posebnega, imajo pa tudi 4 slovenske praizvedbe. Sezono so začeli z Nušičevo komedijo Žalujoča družina v režiji beograjskega debitanta Vuka Torbice, na njihov oder pa prvič prihaja režiser Marko Sosič.
Gosta oddaje sta bila Andrej in Tomaž Toporišič, sinova jezikoslovca prof. Jožeta Toporišiča, osrednje osebnosti sodobne jezikovne slovenistike, avtorja najobsežnejše slovenske slovnice. Andrej in Tomaž sta očetovo strokovno zapuščino darovala Narodni univerzitetni knjižnici NUK-u. Zapuščine seveda še nista pregledala, najprej sta morala razvozlati sistem po katerem je prof.Toporišič shranjeval svoje gradivo, ki ga je, kot pravita njuna sinova, shranjeval zelo sistematično. En del zajetne knjižnice se nahaja v Ljubljani, drugi del pa na Nemškem Rovtu pri Bohinju.
Tobias Putrih, slovenski umetnik, ki živi in ustvarja v ZDA, gost oddaje Proti etru spet ta dež.
“Pri vseh novejših državah je bila fotografija eden od zelo pomembnih orodij snovanja identitete države. To posledično tudi pomeni, da so cene avtorjev iz določenih držav popolnoma drugačne od cen avtorjev v drugih državah in to umetnikov istega ranga… najdražja je ameriška fotografija, sledi ji ruska, nato nemška, kar pove, kakšno vlogo ima pri fotografiji ekonomski položaj države.” Uroš Abram je eden najbolj prepoznavnih slovenskih mladih fotografov, avtor zelo samosvojih fotografskih razstav, ki nas nenehno preseneča s svojimi idejami, tudi s svojo fotografsko tehniko, vse od leta 2013 pa mu kot fotoreporteju sledimo tudi v reviji Mladina.
Leta 2016 je prejel Zupančičevo nagrado za mogočen pionirski umetniški opus. Njegova pesniška ustvarjalnost je bila nagrajena z vsemi najvišjimi pesniškimi nagradami, prav tako tudi njegov prevodni opus.
Breda Kolar Sluga, direktorica Umetnostne galerije Maribor ter kuratorka razstave Zemlja je ploščata, slovenske in kitajske sodobne umetnosti, pri kateri sodeluje osem mednarodno priznanih sodobnih kitajskih in slovenskih umetnikov.
Breda Kolar Sluga, direktorica Umetnostne galerije Maribor ter kuratorka razstave Zemlja je ploščata, slovenske in kitajske sodobne umetnosti, pri kateri sodeluje osem mednarodno priznanih sodobnih kitajskih in slovenskih umetnikov.
Gost Nine Zagoričnik je bil igralec in slovenski rekorder v recitiranju števila pi Nik Škrlec.
29-letni David Krančan je najprej stripar in nato ilustrator. Ali kot se rad pošali, “ilustrator, ki bi lahko bil stripar, lahko pa tudi obratno, stripar, ki dela ilustracije.” Obe njegovi strip knjigi Pijani zajec in Grdina sta bili takoj razprodani.
Jasmin B. Frelih, slovenski pisatelj, ki je za svoj prvi roman Na/pol prejel nagrado Evropske unije za književnost za leto 2016, gost oddaje Proti etru.
Gledališki režiser Daniel Day Škufca in igralec Robert Korošec, ki sta skupaj postavila monodramo Hamlet, sta bila gosta oddaje Proti etru.
Gledališki režiser Daniel Day Škufca in igralec Robert Korošec, ki sta skupaj postavila monodramo Hamlet, sta bila gosta oddaje Proti etru.
Svetlana Slapšak te dni vznemirja z novo knjigo o hrani “Kuhinja z razgledom”; gre za eseje iz antropologije hrane, ki so bili najprej objavljeni v knjigi Leteći pilav v Beogradu.
Vlado Škafar, filmski režiser in publicist, njegov celovečerni film Mama, bo te ni doživel slovensko premiero.
Vito Taufer, režiser uprizoritve “Butnskala”, nekoč najbolj kultne prve slovenske radijske igre v nadaljevanjih, ki sta jo leta 1979 za Radio Študent začela pisati Emil Filipčič in Marko Derganc.
Karmina Šilec je dirigentka in vodja vokalnega gledališča Carmina Slovenica, ki vsako leto znova žanje mednarodne uspeh, 16. aprila bo v Moskvi prejela nagrado Zlata maska za predstava Ko gora spremeni obleko, ki je zmagala v nominaciji za “Najboljšo tujo produkcijo, predstavljeno v Rusiji v letu 2015”.
Gorazd Trušnovec je urbani čebelar, bolj znan pa kot publicist, filmski kritik, založnik, urednik filmske revije Ekran, bil pa je tudi umetniški direktor Festivala slovenskega filma. Prisluhnite oddaji Proti etru.
Neveljaven email naslov