Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju
Marija Zidar je režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje. Na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož je bil film nagrajen s tremi prestižnimi nagradami; vesno za najboljši dokumentarni film in vesno za montažo ter z nazivom najboljšega dokumantarca, ki ga je v tekmovalnem programu podelilo Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI.
"Vesela sem bila nagrade za montažo, ker gre za zelo dolgotrajen in zahteven proces. Posneli smo 250 ur filmskega gradiva, kar za obdobje snemanja dokumentarnega filma v štirih letih niti ni tako veliko. Veliko je bilo vizualnega pristopa in kamere."
Filmska zgodba govori o dolgotrajnem sporu med dvema družinama v albanskem visokogorju, kjer je bilo ubito 18-letno dekle. Hkrati govori tudi o spravi med družinama. Ne gre za ruralno sago, film sprevrača stereotipe. Nastal je v koprodukciji med Slovenijo, Srbijo, Črno goro in Kosovim. Režiserka opozarja, da je krvno maščevanje po kanonu izredno ritualizirano. "To, kar se dogaja danes, ni krvno maščevanje, vsaj tudi po mnenju albanskih strokovnjakov preučevanja kanona."
"Že v raziskavi sem ugotovila, da se v ozadju krvnega maščevanja dogaja nekaj drugega. V tem obdobju je veliko Albancev iskalo azil v tujini. Nevladne organizacije so pisale, da so prosilci za azil v krvnem maščevanju, da bi prej prejeli dovoljenje za bivanje v tuji državi. Vse skupaj je postal šov za Zahod."
Albanska družba ne sledi kontinuiteti iz preteklosti, tega, kar je bilo pred sto leti, ni več. Kot pove režiserka, je imela Albanija verjetno eno najbolj radikalnih oblik komunistične diktature. O tem se ve zelo malo, ker je bil val odkritij pokomunističnih držav 20. stoletja zamujen.
"Punca v filmu ni ubita iz krvnega maščevanja, ampak v sporu, kot posledica dolgotrajnega konflikta. Številke krvnega maščevanja v Albaniji so prenapihnjene. Ne rečem, da ti primeri niso hudi, da ne gre za težke družinske osebne položaje, ampak, kot sem rekla, to niso več krvna maščevanja."
Mariji Zidar je bila v veliko breme obljuba, da bo film pred premiero pokazala tudi družinama, ki nastopata v njem. "To ni samo film, to je zgodba ljudi. S tem lahko tudi posežeš v ta konflikt, ljudje se lahko ne strinjajo s svojo prikazano podobo. Čutila sem veliko moralno odgovornost." Proces ustvarjanja dokumentarnega filma Odpuščanje se je začel leta 2013. Snemanje tega žanra je zelo naporno. Scenaristka filma se je zavedala, da ni šolana, zato je že na terenu začela študij zgodovine dokumantarnega filma, montaže in kamere.
"Stvari nisem videla črno-belih. S podporo in trmo sem se dokopala do konca. Pomembno mi je bilo pokazati, kaj se dogaja v ozadju teh ritualov v sodobnosti. Proces kreganja med ljudmi je povsem vsakdanji. V preteklosti so bile ženske iz pogovorov o krvnem maščevanju vedno izvzete. Tudi ta stereotip modrih, patriarhalnih očakov ne drži. Včasih se moški vedejo kot otroci, kjer nihče ne želi popustiti."
741 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju
Marija Zidar je režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje. Na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož je bil film nagrajen s tremi prestižnimi nagradami; vesno za najboljši dokumentarni film in vesno za montažo ter z nazivom najboljšega dokumantarca, ki ga je v tekmovalnem programu podelilo Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI.
"Vesela sem bila nagrade za montažo, ker gre za zelo dolgotrajen in zahteven proces. Posneli smo 250 ur filmskega gradiva, kar za obdobje snemanja dokumentarnega filma v štirih letih niti ni tako veliko. Veliko je bilo vizualnega pristopa in kamere."
Filmska zgodba govori o dolgotrajnem sporu med dvema družinama v albanskem visokogorju, kjer je bilo ubito 18-letno dekle. Hkrati govori tudi o spravi med družinama. Ne gre za ruralno sago, film sprevrača stereotipe. Nastal je v koprodukciji med Slovenijo, Srbijo, Črno goro in Kosovim. Režiserka opozarja, da je krvno maščevanje po kanonu izredno ritualizirano. "To, kar se dogaja danes, ni krvno maščevanje, vsaj tudi po mnenju albanskih strokovnjakov preučevanja kanona."
"Že v raziskavi sem ugotovila, da se v ozadju krvnega maščevanja dogaja nekaj drugega. V tem obdobju je veliko Albancev iskalo azil v tujini. Nevladne organizacije so pisale, da so prosilci za azil v krvnem maščevanju, da bi prej prejeli dovoljenje za bivanje v tuji državi. Vse skupaj je postal šov za Zahod."
Albanska družba ne sledi kontinuiteti iz preteklosti, tega, kar je bilo pred sto leti, ni več. Kot pove režiserka, je imela Albanija verjetno eno najbolj radikalnih oblik komunistične diktature. O tem se ve zelo malo, ker je bil val odkritij pokomunističnih držav 20. stoletja zamujen.
"Punca v filmu ni ubita iz krvnega maščevanja, ampak v sporu, kot posledica dolgotrajnega konflikta. Številke krvnega maščevanja v Albaniji so prenapihnjene. Ne rečem, da ti primeri niso hudi, da ne gre za težke družinske osebne položaje, ampak, kot sem rekla, to niso več krvna maščevanja."
Mariji Zidar je bila v veliko breme obljuba, da bo film pred premiero pokazala tudi družinama, ki nastopata v njem. "To ni samo film, to je zgodba ljudi. S tem lahko tudi posežeš v ta konflikt, ljudje se lahko ne strinjajo s svojo prikazano podobo. Čutila sem veliko moralno odgovornost." Proces ustvarjanja dokumentarnega filma Odpuščanje se je začel leta 2013. Snemanje tega žanra je zelo naporno. Scenaristka filma se je zavedala, da ni šolana, zato je že na terenu začela študij zgodovine dokumantarnega filma, montaže in kamere.
"Stvari nisem videla črno-belih. S podporo in trmo sem se dokopala do konca. Pomembno mi je bilo pokazati, kaj se dogaja v ozadju teh ritualov v sodobnosti. Proces kreganja med ljudmi je povsem vsakdanji. V preteklosti so bile ženske iz pogovorov o krvnem maščevanju vedno izvzete. Tudi ta stereotip modrih, patriarhalnih očakov ne drži. Včasih se moški vedejo kot otroci, kjer nihče ne želi popustiti."
Poletna noč je himna slovenske popevke. Besedilo zanjo je pred 51 leti napisala pesnica in pisateljica Elza Budau. Poletna noč je tudi naslov gala koncerta v Križankah, kjer bodo različni izvajalci interpretirali skladbe, za katere je Elza Budau napisala besedilo.
Varja Močnik je filmska selektorica festivala Kino otok, letos je postala urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki, že od študija na AGRFT-u pa jo srečujemo kot filmsko in televizijsko režiserko kratkih in dokumentarnih filmov, scenaristko in filmsko publicistko.
Nina Zagoričnik gosti arhitektki, ki organizirata in vodita festival Odprte hiše Slovenije.
Nina Zagoričnik gosti arhitektki, ki organizirata in vodita festival Odprte hiše Slovenije.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
K Nini Zagoričnik prihaja Marko Brdar, filmski snemalec in direktor fotografije filma Zvizdan.
Nina Zagoričnik gosti arhitektki, ki organizirata in vodita festival Odprte hiše Slovenije.
Sanja Neškovič Peršin je avtorica številnih koreografij, gledaliških plesnih predstav ter samostojnih projektov. Lansko leto je prevzela mesto umetniske vodje baleta v SNG opera in balet. Njena želja je vzpostaviti še en vzporedni program, neke vrste laboratorij za mlade, kjer b lahko uprizarjali manjše, komorne predstave za nove ideje, nekakšen preplet platforme ustvarjanja, improvizacije in plesnega akademizma.
Sanja Neškovič Peršin je avtorica številnih koreografij, gledaliških plesnih predstav ter samostojnih projektov. Lansko leto je prevzela mesto umetniske vodje baleta v SNG opera in balet. Njena želja je vzpostaviti še en vzporedni program, neke vrste laboratorij za mlade, kjer b lahko uprizarjali manjše, komorne predstave za nove ideje, nekakšen preplet platforme ustvarjanja, improvizacije in plesnega akademizma.
Za ilustracije v knjigi ‘Deček in hiša’ je Maja Kastelic prejela priznanje in plaketo Hinka Smrekarja, po razstavi v Bolonji pa že nekaj ponudb iz različnih evropskih založniških hiš.
Vita Mavrič je skupaj z Janijem Kovačičem pripravila koncert “Vitomil Zupan, šlagerji in pesmi iz zapora”, glasbeni projekt, ki je nastajal leto dni!
Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje MAO, arhitekt, arhitekturni kritik, kurator in urednik.
Gregor Pompe je eden najpomembnejših slovenskih muzikologov mlajše generacije, predstojnik, pedagog, skladatelj, dirigent in glasbeni kritik.
Tiha K. Gudac je mlada hrvaška avtorica dokumentarnega filma Goli. V njem nam skozi pripovedovanje svoje mame ter pričevanje družinskih prijateljev razkriva zgodbo dedka, umrlega leta 1992, ki je prestal zloglasno politično taborišče Goli otok, imenovan tudi “Otok strtih duš”.
Dr. Kaja Širok je na bolonjski univerzi raziskovala italijansko povojno historično naracijo ter za svoje akademsko raziskovalno in znanstveno delo, od italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, prejela visoko odlikovanje, naziv viteza reda italijanske zvezde.
Eva Mahkovic je soavtorica priredbe in dramaturginja obeh predstav: Homerjeve 'Iliade' in 'Do zadnjega diha, zdaj', gledališke uprizoritve, ki je nastala po motivih kultnega filma Jean-Luca Godarda Do zadnjega diha.
Neveljaven email naslov