Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju
Marija Zidar je režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje. Na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož je bil film nagrajen s tremi prestižnimi nagradami; vesno za najboljši dokumentarni film in vesno za montažo ter z nazivom najboljšega dokumantarca, ki ga je v tekmovalnem programu podelilo Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI.
"Vesela sem bila nagrade za montažo, ker gre za zelo dolgotrajen in zahteven proces. Posneli smo 250 ur filmskega gradiva, kar za obdobje snemanja dokumentarnega filma v štirih letih niti ni tako veliko. Veliko je bilo vizualnega pristopa in kamere."
Filmska zgodba govori o dolgotrajnem sporu med dvema družinama v albanskem visokogorju, kjer je bilo ubito 18-letno dekle. Hkrati govori tudi o spravi med družinama. Ne gre za ruralno sago, film sprevrača stereotipe. Nastal je v koprodukciji med Slovenijo, Srbijo, Črno goro in Kosovim. Režiserka opozarja, da je krvno maščevanje po kanonu izredno ritualizirano. "To, kar se dogaja danes, ni krvno maščevanje, vsaj tudi po mnenju albanskih strokovnjakov preučevanja kanona."
"Že v raziskavi sem ugotovila, da se v ozadju krvnega maščevanja dogaja nekaj drugega. V tem obdobju je veliko Albancev iskalo azil v tujini. Nevladne organizacije so pisale, da so prosilci za azil v krvnem maščevanju, da bi prej prejeli dovoljenje za bivanje v tuji državi. Vse skupaj je postal šov za Zahod."
Albanska družba ne sledi kontinuiteti iz preteklosti, tega, kar je bilo pred sto leti, ni več. Kot pove režiserka, je imela Albanija verjetno eno najbolj radikalnih oblik komunistične diktature. O tem se ve zelo malo, ker je bil val odkritij pokomunističnih držav 20. stoletja zamujen.
"Punca v filmu ni ubita iz krvnega maščevanja, ampak v sporu, kot posledica dolgotrajnega konflikta. Številke krvnega maščevanja v Albaniji so prenapihnjene. Ne rečem, da ti primeri niso hudi, da ne gre za težke družinske osebne položaje, ampak, kot sem rekla, to niso več krvna maščevanja."
Mariji Zidar je bila v veliko breme obljuba, da bo film pred premiero pokazala tudi družinama, ki nastopata v njem. "To ni samo film, to je zgodba ljudi. S tem lahko tudi posežeš v ta konflikt, ljudje se lahko ne strinjajo s svojo prikazano podobo. Čutila sem veliko moralno odgovornost." Proces ustvarjanja dokumentarnega filma Odpuščanje se je začel leta 2013. Snemanje tega žanra je zelo naporno. Scenaristka filma se je zavedala, da ni šolana, zato je že na terenu začela študij zgodovine dokumantarnega filma, montaže in kamere.
"Stvari nisem videla črno-belih. S podporo in trmo sem se dokopala do konca. Pomembno mi je bilo pokazati, kaj se dogaja v ozadju teh ritualov v sodobnosti. Proces kreganja med ljudmi je povsem vsakdanji. V preteklosti so bile ženske iz pogovorov o krvnem maščevanju vedno izvzete. Tudi ta stereotip modrih, patriarhalnih očakov ne drži. Včasih se moški vedejo kot otroci, kjer nihče ne želi popustiti."
737 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju
Marija Zidar je režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje. Na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož je bil film nagrajen s tremi prestižnimi nagradami; vesno za najboljši dokumentarni film in vesno za montažo ter z nazivom najboljšega dokumantarca, ki ga je v tekmovalnem programu podelilo Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI.
"Vesela sem bila nagrade za montažo, ker gre za zelo dolgotrajen in zahteven proces. Posneli smo 250 ur filmskega gradiva, kar za obdobje snemanja dokumentarnega filma v štirih letih niti ni tako veliko. Veliko je bilo vizualnega pristopa in kamere."
Filmska zgodba govori o dolgotrajnem sporu med dvema družinama v albanskem visokogorju, kjer je bilo ubito 18-letno dekle. Hkrati govori tudi o spravi med družinama. Ne gre za ruralno sago, film sprevrača stereotipe. Nastal je v koprodukciji med Slovenijo, Srbijo, Črno goro in Kosovim. Režiserka opozarja, da je krvno maščevanje po kanonu izredno ritualizirano. "To, kar se dogaja danes, ni krvno maščevanje, vsaj tudi po mnenju albanskih strokovnjakov preučevanja kanona."
"Že v raziskavi sem ugotovila, da se v ozadju krvnega maščevanja dogaja nekaj drugega. V tem obdobju je veliko Albancev iskalo azil v tujini. Nevladne organizacije so pisale, da so prosilci za azil v krvnem maščevanju, da bi prej prejeli dovoljenje za bivanje v tuji državi. Vse skupaj je postal šov za Zahod."
Albanska družba ne sledi kontinuiteti iz preteklosti, tega, kar je bilo pred sto leti, ni več. Kot pove režiserka, je imela Albanija verjetno eno najbolj radikalnih oblik komunistične diktature. O tem se ve zelo malo, ker je bil val odkritij pokomunističnih držav 20. stoletja zamujen.
"Punca v filmu ni ubita iz krvnega maščevanja, ampak v sporu, kot posledica dolgotrajnega konflikta. Številke krvnega maščevanja v Albaniji so prenapihnjene. Ne rečem, da ti primeri niso hudi, da ne gre za težke družinske osebne položaje, ampak, kot sem rekla, to niso več krvna maščevanja."
Mariji Zidar je bila v veliko breme obljuba, da bo film pred premiero pokazala tudi družinama, ki nastopata v njem. "To ni samo film, to je zgodba ljudi. S tem lahko tudi posežeš v ta konflikt, ljudje se lahko ne strinjajo s svojo prikazano podobo. Čutila sem veliko moralno odgovornost." Proces ustvarjanja dokumentarnega filma Odpuščanje se je začel leta 2013. Snemanje tega žanra je zelo naporno. Scenaristka filma se je zavedala, da ni šolana, zato je že na terenu začela študij zgodovine dokumantarnega filma, montaže in kamere.
"Stvari nisem videla črno-belih. S podporo in trmo sem se dokopala do konca. Pomembno mi je bilo pokazati, kaj se dogaja v ozadju teh ritualov v sodobnosti. Proces kreganja med ljudmi je povsem vsakdanji. V preteklosti so bile ženske iz pogovorov o krvnem maščevanju vedno izvzete. Tudi ta stereotip modrih, patriarhalnih očakov ne drži. Včasih se moški vedejo kot otroci, kjer nihče ne želi popustiti."
Andraž Pöschl je avtor dokumentarnih filmov in odgovorni urednik Kulturnega in umetniškega programa.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Sinja Ožbolt, plesalka in koreografinja ter plesna pedagoginja, ki je skupaj z Matjažem Zupančičem premierno uprizorila gledališko plesno predstavo 20th Century Fog – Megla stoletja na odru Španskih borcev.
Kaja Dolar je mlada raziskovalka na področju lingvistike na pariški univerzi Nanterre, je sourednica prvega tiskanega prostega slovarja žive slovenščine "Razvezani jezik XX XY", ki je izšel pravkar.
Gost oddaje Proti etru, spet ta dež bo filmski režiser Marko Naberšnik. Na 25. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFE bo predstavil svoj vojni film “Gozdovi so še vedno zeleni”.
Aleksandar Popovski je na velikem odru SNG Drama postavil krstno uprizoritev Figure Veneris Historie, prav tako makedonskega dramatika Gorana Stefanovskega.
Scenaristka in režiserka filma Drevo, ki je začel svojo pot po slovenskih kinematografih.
Prejemnik Borštnikovega prstana Vlado Novak se takole spominja svojih začetkov: “Kot mlad mulc sem v predstavi ‘Škrlatni prah’ igral možakarja s plavo brad, to je bila ena zelo majhna vloga, kjer je kritik Borut Trekman napisal, … možakarja s plavo brado je igral Vlado Novak, njegov govor zagotovo ni sodil na oder profesionalnega gledališča in je imel seveda absolutno prav. Takrat sem jaz govoril v pristni mariborščini …” Vlado Novak, gledališki in filmski igralec, član SNG Maribor.
Tina Gregorič vabi vse, ki bi jih zanimala izkušnja nanoturizma in bivanja znotraj razstave BIO50. Bivanje v Fužinskem gradu pomeni, da lahko vsak udeleženec sodeluje pri razstavi, lahko premešča predmete in s tem postane sooblikovalec razstave …
Igor Prassel, ki stoji takorekoč na čelu dveh filmskih festivalov v Sloveniji, kot vodja Festivala slovenskega filma ter programski direktor in ustanovitelj Animateke, mednarodnega festivala animiranega filma, v oddaji Proti etru.
V oddaji Proti etru spet ta dež bo Nina Zagoričnik gostila 29-letnega filmskega režiserja Blaža Završnika.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Borja Močnik v oddaji Proti etru spet ta dež ponuja novo ploščo nemške afro zasedbe Woima Collective.
Gostja oddaje Proti etru spet ta dež je gledališka in filmska igralka Tina Vrbnjak, avtorica idejne zasnove in igralka predstave Marie Curie – Hystérie je, ki je nastala po knjigi “Knjiga o Blanche in Marie”, švedskega pisatelja in dramatika Pera Olova Enquista.
Gostja oddaje Proti etru spet ta dež je gledališka in filmska igralka Tina Vrbnjak, avtorica idejne zasnove in igralka predstave Marie Curie – Hystérie je, ki je nastala po knjigi “Knjiga o Blanche in Marie”, švedskega pisatelja in dramatika Pera Olova Enquista.
Gostja oddaje Proti etru je bila Bernarda Županek, kustosinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana in glavna kuratorka velike razstave “EMONA, Mesto v imperiju”, ene od ključnih dogodkov krovnega projekta “EMONA 2000”.
Sogovornik je bil Jožko Rutar, direktor Filmskega centra Slovenije.
Vizualna umetnica Huiqin Wang je avtorica slikanice “Hallerstein, Slovenec v prepovedanem mestu.”. Gre za prvo slovensko–kitajsko knjigo, ki skozi tekst in ilustracije govori o slovenski legendarni oseb/nosti Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu – s kitajskim imenom Liu Songling, astronomu, matematiku, zgodovinarju, geografu in diplomatu, ki je bil v svojem času, zaradi znanstvenih odkritij, eden največjih učenjakov na svetu.
Livija Pandur je kot dramaturginja sodelovala pri vseh uprizoritvah režiserja in brata Tomaža Pandurja, ki ji je zaupal tudi vodenje njihovega gledališča Pandur Theaters.
“Slovenija ima kar 24 gastronomskih regij, kar marsikdo v Evropi ne more razumet, da pri toliko kvadratnih kilometrih imamo tolikšno različnost in bogastvo hkrati”, trdi etnolog Janez Bogataj, avtor 14 knjig o kulinariki in edini Slovenec, ki ga je britanska založba kulinaričnih knjig Anness Publishing povabila, da napiše knjigo o slovenskih jedeh. Knjiga v angleškem izvirniku The Food and Cooking of Slovenia je doživela celo ponatis!
Neveljaven email naslov