Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju
Marija Zidar je režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje. Na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož je bil film nagrajen s tremi prestižnimi nagradami; vesno za najboljši dokumentarni film in vesno za montažo ter z nazivom najboljšega dokumantarca, ki ga je v tekmovalnem programu podelilo Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI.
"Vesela sem bila nagrade za montažo, ker gre za zelo dolgotrajen in zahteven proces. Posneli smo 250 ur filmskega gradiva, kar za obdobje snemanja dokumentarnega filma v štirih letih niti ni tako veliko. Veliko je bilo vizualnega pristopa in kamere."
Filmska zgodba govori o dolgotrajnem sporu med dvema družinama v albanskem visokogorju, kjer je bilo ubito 18-letno dekle. Hkrati govori tudi o spravi med družinama. Ne gre za ruralno sago, film sprevrača stereotipe. Nastal je v koprodukciji med Slovenijo, Srbijo, Črno goro in Kosovim. Režiserka opozarja, da je krvno maščevanje po kanonu izredno ritualizirano. "To, kar se dogaja danes, ni krvno maščevanje, vsaj tudi po mnenju albanskih strokovnjakov preučevanja kanona."
"Že v raziskavi sem ugotovila, da se v ozadju krvnega maščevanja dogaja nekaj drugega. V tem obdobju je veliko Albancev iskalo azil v tujini. Nevladne organizacije so pisale, da so prosilci za azil v krvnem maščevanju, da bi prej prejeli dovoljenje za bivanje v tuji državi. Vse skupaj je postal šov za Zahod."
Albanska družba ne sledi kontinuiteti iz preteklosti, tega, kar je bilo pred sto leti, ni več. Kot pove režiserka, je imela Albanija verjetno eno najbolj radikalnih oblik komunistične diktature. O tem se ve zelo malo, ker je bil val odkritij pokomunističnih držav 20. stoletja zamujen.
"Punca v filmu ni ubita iz krvnega maščevanja, ampak v sporu, kot posledica dolgotrajnega konflikta. Številke krvnega maščevanja v Albaniji so prenapihnjene. Ne rečem, da ti primeri niso hudi, da ne gre za težke družinske osebne položaje, ampak, kot sem rekla, to niso več krvna maščevanja."
Mariji Zidar je bila v veliko breme obljuba, da bo film pred premiero pokazala tudi družinama, ki nastopata v njem. "To ni samo film, to je zgodba ljudi. S tem lahko tudi posežeš v ta konflikt, ljudje se lahko ne strinjajo s svojo prikazano podobo. Čutila sem veliko moralno odgovornost." Proces ustvarjanja dokumentarnega filma Odpuščanje se je začel leta 2013. Snemanje tega žanra je zelo naporno. Scenaristka filma se je zavedala, da ni šolana, zato je že na terenu začela študij zgodovine dokumantarnega filma, montaže in kamere.
"Stvari nisem videla črno-belih. S podporo in trmo sem se dokopala do konca. Pomembno mi je bilo pokazati, kaj se dogaja v ozadju teh ritualov v sodobnosti. Proces kreganja med ljudmi je povsem vsakdanji. V preteklosti so bile ženske iz pogovorov o krvnem maščevanju vedno izvzete. Tudi ta stereotip modrih, patriarhalnih očakov ne drži. Včasih se moški vedejo kot otroci, kjer nihče ne želi popustiti."
741 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju.
Režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje Marija Zidar je na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož prejela tri prestižne nagrade. O zahtevnem procesu snemanja, odgovornosti in krvnem maščevanju
Marija Zidar je režiserka in scenaristka dokumentarnega filma Odpuščanje. Na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož je bil film nagrajen s tremi prestižnimi nagradami; vesno za najboljši dokumentarni film in vesno za montažo ter z nazivom najboljšega dokumantarca, ki ga je v tekmovalnem programu podelilo Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI.
"Vesela sem bila nagrade za montažo, ker gre za zelo dolgotrajen in zahteven proces. Posneli smo 250 ur filmskega gradiva, kar za obdobje snemanja dokumentarnega filma v štirih letih niti ni tako veliko. Veliko je bilo vizualnega pristopa in kamere."
Filmska zgodba govori o dolgotrajnem sporu med dvema družinama v albanskem visokogorju, kjer je bilo ubito 18-letno dekle. Hkrati govori tudi o spravi med družinama. Ne gre za ruralno sago, film sprevrača stereotipe. Nastal je v koprodukciji med Slovenijo, Srbijo, Črno goro in Kosovim. Režiserka opozarja, da je krvno maščevanje po kanonu izredno ritualizirano. "To, kar se dogaja danes, ni krvno maščevanje, vsaj tudi po mnenju albanskih strokovnjakov preučevanja kanona."
"Že v raziskavi sem ugotovila, da se v ozadju krvnega maščevanja dogaja nekaj drugega. V tem obdobju je veliko Albancev iskalo azil v tujini. Nevladne organizacije so pisale, da so prosilci za azil v krvnem maščevanju, da bi prej prejeli dovoljenje za bivanje v tuji državi. Vse skupaj je postal šov za Zahod."
Albanska družba ne sledi kontinuiteti iz preteklosti, tega, kar je bilo pred sto leti, ni več. Kot pove režiserka, je imela Albanija verjetno eno najbolj radikalnih oblik komunistične diktature. O tem se ve zelo malo, ker je bil val odkritij pokomunističnih držav 20. stoletja zamujen.
"Punca v filmu ni ubita iz krvnega maščevanja, ampak v sporu, kot posledica dolgotrajnega konflikta. Številke krvnega maščevanja v Albaniji so prenapihnjene. Ne rečem, da ti primeri niso hudi, da ne gre za težke družinske osebne položaje, ampak, kot sem rekla, to niso več krvna maščevanja."
Mariji Zidar je bila v veliko breme obljuba, da bo film pred premiero pokazala tudi družinama, ki nastopata v njem. "To ni samo film, to je zgodba ljudi. S tem lahko tudi posežeš v ta konflikt, ljudje se lahko ne strinjajo s svojo prikazano podobo. Čutila sem veliko moralno odgovornost." Proces ustvarjanja dokumentarnega filma Odpuščanje se je začel leta 2013. Snemanje tega žanra je zelo naporno. Scenaristka filma se je zavedala, da ni šolana, zato je že na terenu začela študij zgodovine dokumantarnega filma, montaže in kamere.
"Stvari nisem videla črno-belih. S podporo in trmo sem se dokopala do konca. Pomembno mi je bilo pokazati, kaj se dogaja v ozadju teh ritualov v sodobnosti. Proces kreganja med ljudmi je povsem vsakdanji. V preteklosti so bile ženske iz pogovorov o krvnem maščevanju vedno izvzete. Tudi ta stereotip modrih, patriarhalnih očakov ne drži. Včasih se moški vedejo kot otroci, kjer nihče ne želi popustiti."
Sogovornik je bil Jožko Rutar, direktor Filmskega centra Slovenije.
Vizualna umetnica Huiqin Wang je avtorica slikanice “Hallerstein, Slovenec v prepovedanem mestu.”. Gre za prvo slovensko–kitajsko knjigo, ki skozi tekst in ilustracije govori o slovenski legendarni oseb/nosti Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu – s kitajskim imenom Liu Songling, astronomu, matematiku, zgodovinarju, geografu in diplomatu, ki je bil v svojem času, zaradi znanstvenih odkritij, eden največjih učenjakov na svetu.
Livija Pandur je kot dramaturginja sodelovala pri vseh uprizoritvah režiserja in brata Tomaža Pandurja, ki ji je zaupal tudi vodenje njihovega gledališča Pandur Theaters.
“Slovenija ima kar 24 gastronomskih regij, kar marsikdo v Evropi ne more razumet, da pri toliko kvadratnih kilometrih imamo tolikšno različnost in bogastvo hkrati”, trdi etnolog Janez Bogataj, avtor 14 knjig o kulinariki in edini Slovenec, ki ga je britanska založba kulinaričnih knjig Anness Publishing povabila, da napiše knjigo o slovenskih jedeh. Knjiga v angleškem izvirniku The Food and Cooking of Slovenia je doživela celo ponatis!
Jera Ivanc je klasična filologinja in odlična prevajalka, dramatičarka in dramaturginja, in je velika poznavalka Evripideve in Senekeve Medeje. Slednjo je prevedla leta 2008 za založbo Modrian. Po njenem prevodu so jo pred kratkim premierno uprizorili na Velikem odru SNG Drama. Prevedla je tudi igro Plavtovih Dvojčkov in jo posvetila svojemu bratu dvojčku.
Marija Skočir, kustosinja in vodja Galerija Vžigalica in Galerije Jakopič, soavtorica retrospektivne razstave Labirinti časa in kataloga.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Rojen v Trstu leta 1982. Piše in riše že od osnovne šole dalje. Zelo ga fascinira tudi gledališče, čeprav ne ve zakaj……«podpišem to izjavo«, pravi Igor Pison, ki je zapisana na ovitku njegovega literarnega prvenca v slovenščini »Zasilni izhodi«. Igor Pison se te dni podpisuje tudi pod avtorsko priredbo in režijo krstne uprizoritve romana Angel pozabe, Maje Haderlap koroške slovenske pesnice in dramaturginje, na Malem odru SNG Drama. Igor Pison je doživel tudi gledališki krst v slovenskem gledališkem prostoru!
Marko Terseglav, etnolog, dolgoletni raziskovalec na Glasbenonarodopisnem inštitutu.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Medtem ko je Alica še vedno v Čudežni deželi, jo je Barbara Stupica po premieri morala zapustiti in se preseliti v svet Kaligule, v svet neizprosne in hladnokrvne volje do moči.
Z Majo Vardjan tokrat o Muzeju za arhitekturo in oblikovanje - MAO v Fužinskem gradu, ob 50.obletnici BIO.
Jernej Šugman se je po 22 letih ponovno znašel v Cankarjevi Betajnovi fari, tokrat kot bogati in pohlepni fabrikant Jožef Kantor, tako imenovani Kralj na Betajnovi.
V ZDA študira in raziskuje z mednarodno skupino znanstvenikov. Mlada slovenska astrofizičarka je že ob rojstvu dobila ime, po katerem bi lahko poimenovali zvezdo v vesolju.
Vitomil Zupan šele prihaja,..pravi Ifigenija Simonovič, pesnica in pisateljica, ki se je prva v Sloveniji lotila pretipkavanja Zupanove neobljavljene poezijie, ki jo je sedem let kot politični zapornik pisal v celici. Ob stoletnici njegovega rojstva je Ifigenija Simonovič v Narodni univerzitetni knjižnici NUK pripravila zanimivo razstavo o pisateljevem življenju in delu.
Jazzist, ki je diplomo medicine obesil na klin, da bi lahko vse življenje ustvarjal neverjeten glasbeni opus kot skladatelj, trobentač in dirigent, da bi bil soustanovitelj Ljubljanskega jazz festivala, vodja Ljubljanskega jazz ansambla, avtor glasbe za 96 gledaliških predstav in številnih radijskih iger, da bi lahko komponiral glasbo za celovečerne in televizijske filme, šansone, baletne in plesne predstave, klasično in sodobno glasbo ter jazz.
Kako narisati slikanico o prvi svetovni vojni? Ideje se je domislil ilustrator Damijan Stepančič, ki se pri svojih slikanicah in stripih večkrat loteva situacij, kjer, kot sam pravi, zdravorazumska logika odpove in se je potrebno zelo hitro odzivati na trenutne vzgibe in ideje. “Hkrati, ko rišeš nek detalj, misliš na celoto. In ko je celota narejena, moraš biti spet pozoren na detajl. Gibanje med temi skrajnostmi me ves čas drži na neki nikogaršnji zemlji, tukaj sem in stvari gledam skozi to optiko.” Damijan Stepančič pripravlja tudi antologijo pesmi Srečka Kosovela in je eden vidnejših predstavnikov s področja mladinskega stripa, med drugim riše za mladinski reviji Pil in Moj planet, ilustrira knjige in učbenike, nekaj časa je sodeloval tudi pri revijah Playboy in Nova.
Neveljaven email naslov