Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije
Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina.
"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."
Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.
"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama."
Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.
"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film."
736 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije
Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina.
"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."
Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.
"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama."
Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.
"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film."
Janez Pipan, gledališki režiser, avtor priredbe znamenite Balzacove komedije Mercadet ali Poslovni človek, ki je doživela premiero na Velikem odru Mestnega gledališča Ljubljana.
Andrej Omejc, slovenski saksofonist, ki uspešno prepleta glasbena gostovanja doma in v tujini s študijem medicine v Ljubljani ter glasbe na kölnski Akademiji.
Gost tokratne oddaje je bil slovenski avtor Miha Čelar, ki je predstavil svoj nov film Codelli.
Mirt Komel, pisatelj, ki je s svojim kriminalnim romanom Medsočje razburkal bralce in literarno javnost.
Na 16. kongresu slovenskih založnikov, ki je pred kratkim potekal na Bledu, je naziv založnica leta 2018 pripadel Neli Malečkar, urednici izvirnega leposlovja za odrasle pri založbi Mladinska knjiga.
Luka Vidmar, raziskovalec slovenske literature in likovne umetnosti, soavtor razstave ''In vendar so jih brali'' - prepovedane knjige v zgodnjem novem veku (v Narodni univerzitetni knjižnici).
Arhitektki Špela Kuhar in Barbara Viki Šubic o Centru arhitekture Slovenija.
Nina Šenk, mednarodno uspešna slovenska skladateljica je bila gostja oddaje Proti etru. Njeno skladbo bodo na pobudo članov Berlinske filharmonije izvedli na prestižnem britanskem festivalu BBC Proms.
Matjaž Ivanišin, edini slovenski režiser, ki mu v slovenskih kinematografih sočasno vrtijo dva njegova dokumentarna filma: Playing Men in film Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, slednjega je posneli skupaj s hrvaškim režiserjem Rajkom Grličem.
Tomaž Svete, vodilni sodobni slovenski skladatelj operne glasbe, Antigona, njegova osma opera po vrsti, je svoj krst doživela 18.aprila 2018
Uršula Berlot, slovenska vizualna umetnica in umetnostna teoretičarka je bila gostja Nine Zagoričnik.
gledališki in filmski igralec Sebastian Cavazza igra vlogo terapevta Ivana vfilmu Moški ne jočejo.
Matej Blenkuš je bil vodja projekta Nordijski center Planica, dekan Fakultete za arhitekturo ter vodja abiroja.
Gledališki in filmski igralec Mestnega gledališča ljubljanskega Matej Puc, letošnji Prešernov nagrajenec, te dni ga lahko doživimo v novi vlogi francoskega politika in revolucionarja Georgesa Jacquesa Dantona v Büchnerjevi igri Dantonova smrt
"Meje, kjer se konča država in kje začne mafija, so zelo zabrisane," gostja oddaje Proti etru Mojca Širok.
Agata Tomažič, publicistka in pisateljica, do nedavnega novinarka kulturne redakcije časopisa Delo ter ena od sourednikov časopisa Pogledi, piše za razne medije, tudi za revijo Outsider in je avtorica treh literarnih del: prvenca kratkoproznih zgodb »Česar ne moreš povedati frizerki«( 2015), potopisa »Zakaj potujete v take dežele«( 2016 ) ter romana »Tik pod nebom« (2017). Na Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ZRC SAZU je promotorka raziskovalnih rezultatov.
Pascale Delpech, francoska prevajalka, ki je v francoščino prevedla dragoceni literarni opus Danila Kiša, kultnega avtorja židovsko-črnogorskega rodu, ki ga številni literarni teoretiki uvrščajo v družbo največjih evropskih pisateljev Danilo Kiš, ki se je rodil prav na današnji dan 22. februarja 1935, je dobitnik številnih uglednih nagrad za literaturo kot so Ninova nagrada, Andričeva nagrada; prejel je tudi najvišja literarna priznanja v Franciji, Nemčiji, Italiji in ZDA. Mnogi literarni poznavalci in prevajalci ga imajo za nesojenega nobelovca, zato se tudi na vso moč trudijo, pravi Pascale Delpech, da bi njegova dela spoznal najširši krog bralcev
Neveljaven email naslov