Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.

Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije

Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.

Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina. 

"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."

Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.

"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama." 

Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.

"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film."