Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije
Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina.
"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."
Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.
"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama."
Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.
"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film."
736 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije
Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina.
"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."
Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.
"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama."
Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.
"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film."
“Pri vseh novejših državah je bila fotografija eden od zelo pomembnih orodij snovanja identitete države. To posledično tudi pomeni, da so cene avtorjev iz določenih držav popolnoma drugačne od cen avtorjev v drugih državah in to umetnikov istega ranga… najdražja je ameriška fotografija, sledi ji ruska, nato nemška, kar pove, kakšno vlogo ima pri fotografiji ekonomski položaj države.” Uroš Abram je eden najbolj prepoznavnih slovenskih mladih fotografov, avtor zelo samosvojih fotografskih razstav, ki nas nenehno preseneča s svojimi idejami, tudi s svojo fotografsko tehniko, vse od leta 2013 pa mu kot fotoreporteju sledimo tudi v reviji Mladina.
Leta 2016 je prejel Zupančičevo nagrado za mogočen pionirski umetniški opus. Njegova pesniška ustvarjalnost je bila nagrajena z vsemi najvišjimi pesniškimi nagradami, prav tako tudi njegov prevodni opus.
Breda Kolar Sluga, direktorica Umetnostne galerije Maribor ter kuratorka razstave Zemlja je ploščata, slovenske in kitajske sodobne umetnosti, pri kateri sodeluje osem mednarodno priznanih sodobnih kitajskih in slovenskih umetnikov.
Breda Kolar Sluga, direktorica Umetnostne galerije Maribor ter kuratorka razstave Zemlja je ploščata, slovenske in kitajske sodobne umetnosti, pri kateri sodeluje osem mednarodno priznanih sodobnih kitajskih in slovenskih umetnikov.
Gost Nine Zagoričnik je bil igralec in slovenski rekorder v recitiranju števila pi Nik Škrlec.
29-letni David Krančan je najprej stripar in nato ilustrator. Ali kot se rad pošali, “ilustrator, ki bi lahko bil stripar, lahko pa tudi obratno, stripar, ki dela ilustracije.” Obe njegovi strip knjigi Pijani zajec in Grdina sta bili takoj razprodani.
Jasmin B. Frelih, slovenski pisatelj, ki je za svoj prvi roman Na/pol prejel nagrado Evropske unije za književnost za leto 2016, gost oddaje Proti etru.
Gledališki režiser Daniel Day Škufca in igralec Robert Korošec, ki sta skupaj postavila monodramo Hamlet, sta bila gosta oddaje Proti etru.
Gledališki režiser Daniel Day Škufca in igralec Robert Korošec, ki sta skupaj postavila monodramo Hamlet, sta bila gosta oddaje Proti etru.
Svetlana Slapšak te dni vznemirja z novo knjigo o hrani “Kuhinja z razgledom”; gre za eseje iz antropologije hrane, ki so bili najprej objavljeni v knjigi Leteći pilav v Beogradu.
Vlado Škafar, filmski režiser in publicist, njegov celovečerni film Mama, bo te ni doživel slovensko premiero.
Vito Taufer, režiser uprizoritve “Butnskala”, nekoč najbolj kultne prve slovenske radijske igre v nadaljevanjih, ki sta jo leta 1979 za Radio Študent začela pisati Emil Filipčič in Marko Derganc.
Karmina Šilec je dirigentka in vodja vokalnega gledališča Carmina Slovenica, ki vsako leto znova žanje mednarodne uspeh, 16. aprila bo v Moskvi prejela nagrado Zlata maska za predstava Ko gora spremeni obleko, ki je zmagala v nominaciji za “Najboljšo tujo produkcijo, predstavljeno v Rusiji v letu 2015”.
Gorazd Trušnovec je urbani čebelar, bolj znan pa kot publicist, filmski kritik, založnik, urednik filmske revije Ekran, bil pa je tudi umetniški direktor Festivala slovenskega filma. Prisluhnite oddaji Proti etru.
Gost tokratne oddaje je Bogo Zupančič, kurator v Muzeju za oblikovanje in arhitekturo.
Marko Mandić, po uspešnem nastopu v teatru La mama v New Yorku, to soboto pa bo Tarzan v novi igri vsestranskega ustvarjalca Roka Vilčnika, ki se podpisuje s psevdonimom rokgre.
Ambrož Čopi je za svoje izjemno ustvarjanje prejel Nagrado Prešernovega sklada 2016. Njegova dela trenutno izvajajo po Evropi in ZDA.
Gost oddaje Proti etru spet ta dež je bil Marko Arnež, vodja galerije Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, ki se že dvajset let nahaja v Prešernovem mestu.
Neveljaven email naslov