Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije
Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina.
"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."
Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.
"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama."
Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.
"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film."
741 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije
Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina.
"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."
Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.
"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama."
Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.
"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film."
Poletna noč je himna slovenske popevke. Besedilo zanjo je pred 51 leti napisala pesnica in pisateljica Elza Budau. Poletna noč je tudi naslov gala koncerta v Križankah, kjer bodo različni izvajalci interpretirali skladbe, za katere je Elza Budau napisala besedilo.
Varja Močnik je filmska selektorica festivala Kino otok, letos je postala urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki, že od študija na AGRFT-u pa jo srečujemo kot filmsko in televizijsko režiserko kratkih in dokumentarnih filmov, scenaristko in filmsko publicistko.
Nina Zagoričnik gosti arhitektki, ki organizirata in vodita festival Odprte hiše Slovenije.
Nina Zagoričnik gosti arhitektki, ki organizirata in vodita festival Odprte hiše Slovenije.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
K Nini Zagoričnik prihaja Marko Brdar, filmski snemalec in direktor fotografije filma Zvizdan.
Nina Zagoričnik gosti arhitektki, ki organizirata in vodita festival Odprte hiše Slovenije.
Sanja Neškovič Peršin je avtorica številnih koreografij, gledaliških plesnih predstav ter samostojnih projektov. Lansko leto je prevzela mesto umetniske vodje baleta v SNG opera in balet. Njena želja je vzpostaviti še en vzporedni program, neke vrste laboratorij za mlade, kjer b lahko uprizarjali manjše, komorne predstave za nove ideje, nekakšen preplet platforme ustvarjanja, improvizacije in plesnega akademizma.
Sanja Neškovič Peršin je avtorica številnih koreografij, gledaliških plesnih predstav ter samostojnih projektov. Lansko leto je prevzela mesto umetniske vodje baleta v SNG opera in balet. Njena želja je vzpostaviti še en vzporedni program, neke vrste laboratorij za mlade, kjer b lahko uprizarjali manjše, komorne predstave za nove ideje, nekakšen preplet platforme ustvarjanja, improvizacije in plesnega akademizma.
Za ilustracije v knjigi ‘Deček in hiša’ je Maja Kastelic prejela priznanje in plaketo Hinka Smrekarja, po razstavi v Bolonji pa že nekaj ponudb iz različnih evropskih založniških hiš.
Vita Mavrič je skupaj z Janijem Kovačičem pripravila koncert “Vitomil Zupan, šlagerji in pesmi iz zapora”, glasbeni projekt, ki je nastajal leto dni!
Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje MAO, arhitekt, arhitekturni kritik, kurator in urednik.
Gregor Pompe je eden najpomembnejših slovenskih muzikologov mlajše generacije, predstojnik, pedagog, skladatelj, dirigent in glasbeni kritik.
Tiha K. Gudac je mlada hrvaška avtorica dokumentarnega filma Goli. V njem nam skozi pripovedovanje svoje mame ter pričevanje družinskih prijateljev razkriva zgodbo dedka, umrlega leta 1992, ki je prestal zloglasno politično taborišče Goli otok, imenovan tudi “Otok strtih duš”.
Dr. Kaja Širok je na bolonjski univerzi raziskovala italijansko povojno historično naracijo ter za svoje akademsko raziskovalno in znanstveno delo, od italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, prejela visoko odlikovanje, naziv viteza reda italijanske zvezde.
Eva Mahkovic je soavtorica priredbe in dramaturginja obeh predstav: Homerjeve 'Iliade' in 'Do zadnjega diha, zdaj', gledališke uprizoritve, ki je nastala po motivih kultnega filma Jean-Luca Godarda Do zadnjega diha.
Neveljaven email naslov