Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki
Dr. Edvard Kobal je med drugim leta 2003 zapisal: »Gospodarske družbe imajo lahko trenutno velik zaslužek in dogovorjene posle za prihodnja leta, vendar to ni dovolj za prihodnost. Manjka ,seme'– stalen dotok novih vizij in izbir. Kar velja za posamezno podjetje, lahko velja tudi za družbo; v našem primeru za slovensko družbo.« Danes ni kaj dosti drugače, pravi dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, gost v oddaji Razkošje v glavi.
Edvard Kobal je po stroki kemik, in je kot raziskovalec preučeval sinteze organskih kemijskih spojin, ki se uporabljajo v farmacevtski industriji. Zdaj raziskuje odnose med znanostjo in družbo, razvoj in prenos znanosti, evalviranje in menedžement znanosti ter raziskovalne dejavnosti; ukvarja se tudi z zgodovino znanosti.
Spomini na začetke kemijskega raziskovanja dr. Edvarda Kobala so zelo živi. Kot mlad fant je na bližnjih gmajnah, v okolici rojstnega Logatca, preučeval mavrično obarvane železove kompleksne spojine, ki se vežejo s prstjo in soustvarjajo zanimive tvorbe. Otroci so jih imenovali »nafta«. Ti tako imenovani naftni madeži so nekakšni sekundarni pojavi železove rude, ki jo v zelo skromnem obsegu najdemo na širšem logaškem območju.
Te raziskave so se izkazale za tako zanimive, da je Edvard Kobal izdelal določeno hipotezo o nastanku teh spojin, in jo kot raziskovalno nalogo predstavil v okviru gibanja Znanost mladini. Tam so jo zelo dobro sprejeli in odlično ocenili. Z raziskovalno nalogo se je nato udeležil takratnega jugoslovanskega zveznega tekmovanja gibanja Znanost mladini in postal jugoslovanski prvak v kemiji.
Kdo pa je dr. Edvarda Kobala navdušil za kemijo – je bil to kakšen vzornik, vzornica?
V sedmem razredu osnovne šole se je navdušil za kemijo, doma si je pripravil laboratorij in opravljal prve poskuse. Nato je zadevo širil in kupoval prave kemikalije z vsemi potrebnimi dovoljenji, njegov laboratorij so občudovali vsi, ki so ga videli. Še zlasti avtoštoparji, ki so se ustavljali ob njegovi rojstni hiši.
V srednji šoli je opravil dve raziskavi preučevati je začel anorgansko kemijo, vendar pa ga je navdušila tudi anorganska. V času magisterija in doktorata pa ga je svoje sile usmeril v organsko kemijo in preučevanje snovi za uporabo v farmacevtski industriji.
Pomembno poslanstvo, ki ga vidi in uresničuje dr. Edvard Kobal, je utrjevanje razumevanja in sprejemanja znanosti v najširšem krogu prebivalstva. Pri tem nastopa kot raziskovalec v okviru tematike Mladi in znanost, pa tudi kot pobudnik in organizator letnega slovenskega festivala znanosti.
Zanima ga razvoj znanosti v povezavi z družbo. Meni, da sta družba in znanost vsaka na svojem bregu in se pogosto ali večinoma težko razumeta, kar skuša preseči s promocijo znanosti, ki naj bo bližja navadnim ljudem. Le tako jo bodo lahko cenili in znanstvenike upoštevali.
Med desetimi področji, na katerih najaktivneje deluje dr. Edvard Kobal, je razvijanja in utrjevanje filantropije za več znanosti na Slovenskem. Tu je ustanovitelj Kluba prijateljev Slovenske znanstvene fundacije, organizator zbiranja denarnih sredstev za konkretne namene v okviru te fundacije, pobudnik uvedbe nacionalnega priznanja Prometej znanosti za vzorno donatorstvo, pa tudi raziskovalec filantropije za znanost na Slovenskem.
Filantropija je zanj poseben izziv, tega razmišljanja dobrih 60 let ni bilo, sedaj pa skuša to s promocijo znanosti in znanstvenikov premagati. Občane navdušuje nad vključevanjem v vse faze nastajanja znanstvenega projekta od zamisli, do izvedbe in objave v strokovni in drugi literaturi. Tu javnost lahko nastopa kot podpornik.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki, zato je dr. Edvard Kobal pospeševalec vključevanja slovenskih raziskovalcev v okvir Evropske znanstvene fundacije.
Zanj je zelo pomembno, da se je leta 1995 Slovenska znanstvena fundacija vključila v Evropsko znanstveno fundacijo. To ni pomenilo več denarja, ampak odprlo možnosti za naše znanstvenike, da so in da še sodelujejo s tujimi kolegi v skupnih projektih. Tako so lahko naši znanstveniki uporabljali tujo opremo, ki je pri nas ni bilo.
Osebno vso svojo energijo posveča vodenju Slovenske znanstvene fundacije. To je tudi nujno saj dnevno dobivajo različna pisma, se srečujejo z znanstveniki in jim skušajo pomagati. Tako na področju svetovanja, kot tudi pri pridobivanju denarnih sredstev za raziskave in razvoj. Sicer pa je skušal znanost spodbuditi tudi doma, otrokoma je kupoval osnovne komplete za laboratorijske raziskave. Kasneje pa sta se odločila eden za študij računalniških znanosti, druga pa za umetnostno smer. Kobal tudi sam slika in sicer pripravlja ob obletnici Hermana Potočnika Noordunga, cikel akrilnih risb.
In kaj se bo letos dogajalo na področju znanosti? Dr. Edvard Kobal ji napoveduje boljše čase.
Znanosti v letu 2016 napoveduje uspešno leto, odprtih je kar nekaj projektov. Začeli pa bodo tudi večji mednarodni projekt o velikih otoških kompleksih.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki
Dr. Edvard Kobal je med drugim leta 2003 zapisal: »Gospodarske družbe imajo lahko trenutno velik zaslužek in dogovorjene posle za prihodnja leta, vendar to ni dovolj za prihodnost. Manjka ,seme'– stalen dotok novih vizij in izbir. Kar velja za posamezno podjetje, lahko velja tudi za družbo; v našem primeru za slovensko družbo.« Danes ni kaj dosti drugače, pravi dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, gost v oddaji Razkošje v glavi.
Edvard Kobal je po stroki kemik, in je kot raziskovalec preučeval sinteze organskih kemijskih spojin, ki se uporabljajo v farmacevtski industriji. Zdaj raziskuje odnose med znanostjo in družbo, razvoj in prenos znanosti, evalviranje in menedžement znanosti ter raziskovalne dejavnosti; ukvarja se tudi z zgodovino znanosti.
Spomini na začetke kemijskega raziskovanja dr. Edvarda Kobala so zelo živi. Kot mlad fant je na bližnjih gmajnah, v okolici rojstnega Logatca, preučeval mavrično obarvane železove kompleksne spojine, ki se vežejo s prstjo in soustvarjajo zanimive tvorbe. Otroci so jih imenovali »nafta«. Ti tako imenovani naftni madeži so nekakšni sekundarni pojavi železove rude, ki jo v zelo skromnem obsegu najdemo na širšem logaškem območju.
Te raziskave so se izkazale za tako zanimive, da je Edvard Kobal izdelal določeno hipotezo o nastanku teh spojin, in jo kot raziskovalno nalogo predstavil v okviru gibanja Znanost mladini. Tam so jo zelo dobro sprejeli in odlično ocenili. Z raziskovalno nalogo se je nato udeležil takratnega jugoslovanskega zveznega tekmovanja gibanja Znanost mladini in postal jugoslovanski prvak v kemiji.
Kdo pa je dr. Edvarda Kobala navdušil za kemijo – je bil to kakšen vzornik, vzornica?
V sedmem razredu osnovne šole se je navdušil za kemijo, doma si je pripravil laboratorij in opravljal prve poskuse. Nato je zadevo širil in kupoval prave kemikalije z vsemi potrebnimi dovoljenji, njegov laboratorij so občudovali vsi, ki so ga videli. Še zlasti avtoštoparji, ki so se ustavljali ob njegovi rojstni hiši.
V srednji šoli je opravil dve raziskavi preučevati je začel anorgansko kemijo, vendar pa ga je navdušila tudi anorganska. V času magisterija in doktorata pa ga je svoje sile usmeril v organsko kemijo in preučevanje snovi za uporabo v farmacevtski industriji.
Pomembno poslanstvo, ki ga vidi in uresničuje dr. Edvard Kobal, je utrjevanje razumevanja in sprejemanja znanosti v najširšem krogu prebivalstva. Pri tem nastopa kot raziskovalec v okviru tematike Mladi in znanost, pa tudi kot pobudnik in organizator letnega slovenskega festivala znanosti.
Zanima ga razvoj znanosti v povezavi z družbo. Meni, da sta družba in znanost vsaka na svojem bregu in se pogosto ali večinoma težko razumeta, kar skuša preseči s promocijo znanosti, ki naj bo bližja navadnim ljudem. Le tako jo bodo lahko cenili in znanstvenike upoštevali.
Med desetimi področji, na katerih najaktivneje deluje dr. Edvard Kobal, je razvijanja in utrjevanje filantropije za več znanosti na Slovenskem. Tu je ustanovitelj Kluba prijateljev Slovenske znanstvene fundacije, organizator zbiranja denarnih sredstev za konkretne namene v okviru te fundacije, pobudnik uvedbe nacionalnega priznanja Prometej znanosti za vzorno donatorstvo, pa tudi raziskovalec filantropije za znanost na Slovenskem.
Filantropija je zanj poseben izziv, tega razmišljanja dobrih 60 let ni bilo, sedaj pa skuša to s promocijo znanosti in znanstvenikov premagati. Občane navdušuje nad vključevanjem v vse faze nastajanja znanstvenega projekta od zamisli, do izvedbe in objave v strokovni in drugi literaturi. Tu javnost lahko nastopa kot podpornik.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki, zato je dr. Edvard Kobal pospeševalec vključevanja slovenskih raziskovalcev v okvir Evropske znanstvene fundacije.
Zanj je zelo pomembno, da se je leta 1995 Slovenska znanstvena fundacija vključila v Evropsko znanstveno fundacijo. To ni pomenilo več denarja, ampak odprlo možnosti za naše znanstvenike, da so in da še sodelujejo s tujimi kolegi v skupnih projektih. Tako so lahko naši znanstveniki uporabljali tujo opremo, ki je pri nas ni bilo.
Osebno vso svojo energijo posveča vodenju Slovenske znanstvene fundacije. To je tudi nujno saj dnevno dobivajo različna pisma, se srečujejo z znanstveniki in jim skušajo pomagati. Tako na področju svetovanja, kot tudi pri pridobivanju denarnih sredstev za raziskave in razvoj. Sicer pa je skušal znanost spodbuditi tudi doma, otrokoma je kupoval osnovne komplete za laboratorijske raziskave. Kasneje pa sta se odločila eden za študij računalniških znanosti, druga pa za umetnostno smer. Kobal tudi sam slika in sicer pripravlja ob obletnici Hermana Potočnika Noordunga, cikel akrilnih risb.
In kaj se bo letos dogajalo na področju znanosti? Dr. Edvard Kobal ji napoveduje boljše čase.
Znanosti v letu 2016 napoveduje uspešno leto, odprtih je kar nekaj projektov. Začeli pa bodo tudi večji mednarodni projekt o velikih otoških kompleksih.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
»Moj oče in rodovi očetov pred njim so mi predali ne le modrost o vinu in marljivem delu, pač pa tudi ljubezen do tega koščka zemlje in hvaležnost za vse, kar nam ponuja – in kar lahko sama ponudim drugim. Vsem, ki cenijo pristno, z osebno noto pridelano vino. Vino zame ni poklic, je način življenja.« Tako je na svoji spletni strani Vinarstvo Šibav zapisala Dušica Šibav, ki je končala univerzitetni študij agronomije in diplomirala iz vinarstva – to pomeni, da je vinogradnica, vinarka, ki se z vinom ukvarja že od leta 1990, od leta 2003 pa zagovarja in uresničuje do narave prijazno pridelavo grozdja in kakovostnega, vrhunskega vina. Tega pridela v svojih vinogradih tik pod domačijo v Fojani, v srcu Goriških Brd. Dušica Šibav je gostja v oddaji Razkošje v glavi.
Ilustratorka ter otroška in mladinska pisateljica Jelka Godec Schmid je bila, kot sama poudarja, »z užitkom nagajiva učenka«, ki je rada na skrivaj spotikala sošolke, ko jih je učiteljica poklicala pred tablo. Sicer pa je bila odličnjakinja, ki je svoj prosti čas zapolnila z likovnim krožkom v Pionirskem domu ter z ritmiko in s pevskim zborom, za nameček pa je hodila tudi v glasbeno šolo, kjer se je učila igrati na flavto. Njena mama, Ančka Gošnik Godec, ki je prav tako ilustratorka, jo je poleg tega spodbujala tudi k branju in k risanju, pri čemer seveda Jelki ni bilo treba skrbeti za papir in barvice, pa tudi otroških knjig je bilo na domačih knjižnih policah vselej veliko. »Po končani gimnaziji je bil tako študij na likovni akademiji v Ljubljani pravzaprav samo nekakšno logično nadaljevanje poti, na katero sem stopila že v rani mladosti, na tej poti pa je zdaj za mano že več kot sto knjig, ki sem jih ilustrirala, ter tudi nekaj takšnih, ki sem jih sama napisala,« pravi Jelka Godec Schmidt.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Novinarsko pero Branka Sobana je že dolgo eno najbolj prepoznavnih in verodostojnih v slovenski medijski krajini. Kot zunanje-politični dopisnik časopisne hiše Delo je poročal z Bližnjega vzhoda, poročal je iz Rusije ter drugih bivših sovjetskih republik, dandanes se pogosto javlja iz Strasbourga, z zasedanj Sveta Evrope. Je tudi avtor dveh knjig intervjujev, s pomočjo katerih osvetljuje občutljive odnose med Zahodom, Rusijo in islamom, vendar pred svoj mikrofon še zdaleč ne vabi le ministrov ali diplomatov. Soban je namreč prepričan, da visoki vladni uradniki vsega sveta praviloma lažejo. Zato se redno pogovarja s pisatelji in znanstveniki, inženirji, zdravniki, pravniki in humanitarnimi delavci, z vsemi tistimi, skratka, ki lahko zares razkrijejo, kakšno je dejansko stanje v državah, o katerih poroča. To pa tudi kaže, da Sobanu ne gre samo za suho obveščanje, ampak verjame, da je novinarjeva ključna dolžnost, da zastavi svojo besedo za vse tiste, ki v kaosu pogosto krvave sodobne zgodovine, polne vojn, terorja, zatiranj in uporov, sistematično ostajajo brez lastnega glasu. Nekaj zgodb iz svoje bogate novinarske kariere je Branko Soban za tokratno Razkošje v glavi delil z Goranom Deklevom. Na tem mestu objavljamo razširjeno različico oddaje. foto: Goran Dekleva
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Peter Fister, doktor arhitekturnih znanosti, se je rodil leta 1940 v Celju. Njegova znanstvenoraziskovalna pot je izjemno zanimiva in bogata. V Sloveniji je uvedel metodologijo interdisciplinarnega načrtovanja revitalizacije arhitekturne dediščine, razvil je mednarodno primerljivo metodo dokumentiranja arhitekturnih spomenikov, ki so jo sprejeli tudi kot posebno dokumentacijo za potrebe Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine. Vodil je izdelavo načrtov varstva in prenove več kot 40-ih spomeniško zaščitenih mestnih in vaških jeder v Sloveniji in po Evropi. Na Fakulteti za arhitekturo je ustanovil osnovni arhiv dokumentacije arhitekturne dediščine Slovenije, ki zajema 4.500 naselij in 35.000 stavb v Sloveniji in je zdaj v celoti prenesen v Državni arhiv Slovenije pod naslovom Korpus slovenske arhitekture. Veliko zanimanje pa je vzbudila ena izmed njegovih knjig: Arhitektura slovenskih protiturških taborov. Dr. Peter Fister je gost oddaje Razkošje v glavi.
»Kakšna je razlika med Slovenci in Američani? Tudi če se v naših spletnih medijih pojavi na primer poročilo o skakalni tekmi v Planici, se na forumu že na prvi strani pojavi razprava med ta belimi in ta rdečimi, v Ameriki pa se razprava med severom in jugom razvname šele na tretji strani.« Tako razmišlja dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in k temu doda še misel: »Ene same resnice ni in jaz bežim pred tistimi, ki pravijo, da jo poznajo.«
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Matjaž Šmalc je režiser, ki je že pred dobrim desetletjem obrnil hrbet bleščavi žarometov, ki osvetljujejo odrske deske po naših institucionalnih gledališčih, in se zapisal skrbi za razvoj ljubiteljskega teatra na Slovenskem. Tako danes pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti bdi nad organizacijo ljubiteljskih gledaliških festivalov, srečanj in izobraževalnih delavnic. V tem smislu sicer mora precej energije vložiti v suhoparno administrativno delo, a pravi, da ta napor še zdaleč ni zaman. Ljubiteljsko gledališče po Šmalčevem prepričanju namreč skrbi za intelektualno rast in poglabljanje ustvarjalnih talentov mladih in starih na način, ki po svoje pravzaprav presega domet in moč profesionalnega gledališča. Pa tudi lokalne skupnosti, sredi katerih delujejo ljubiteljske gledališke skupine, so menda notranje trdneje povezane, kakor tiste, kjer takih skupin ni. Kakšna je torej skrivnostna moč sicer pogosto podcenjevanega ljubiteljskega gledališča in kako jo pomaga krepiti Matjaž Šmalc, smo preverjali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Matjaža Šmalca
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Danes 85 – letni Drago Šauperl je pri 15 letih že statiral v Operi SNG Maribor, nato se mu je odprla pot med zboriste in žametni bariton v navezi z osebnostno radoživostjo mu je omogočil nastopanje po domačih in tujih odrih. Ljubezen ga je odpeljala v nemški Köln, kjer je še danes solist tamkajšnjega moškega pevskega zbora, ki goji tradicijo od leta 1842. Ves čas – dobrih 55 let – pa vsako leto prihaja na daljše počitnice v rojstno mesto in pravi, da ni boljšega kot v sončnem jutru ob Dravi med srkanjem kave prebrati časopis in opazovati ljudi. Njegovo življenje je polno in pestro, kot je pač lahko življenje nekoga, ki mu je med drugim uspelo s solističnim nastopom s pesmijo v kölnskem narečju v Pekingu navdušiti kitajsko občinstvo. Mariborčan Drago Šauperl – Šaupi bo gost tokratnega Razkošja v glavi. Z njim se bo pogovarjal Stane Kocutar.
"Z dediščino se je treba pogovarjati," je trditev, ki nekako najbolj označuje vsestranskega etnologa in umetnostnega zgodovinarja prof. dr. Vita Hazlerja. Pravi, da ko je delal inventuro svojega življenja, je ugotovil, da se je že sedemkrat preselil. Rodil se je v Mariboru, nato so živeli v Tepanjah, v Savinjski dolini, njegova mama je bila namreč učiteljica in včasih so učitelje večkrat prestavljali sem in tja po Sloveniji. Nato so se za nekaj let ustavili na Gomilskem, potem se je njegova pot nadaljevala v Celje, nato v Ljubljano in nazadnje v Horjul, kjer živi danes. Že od nekdaj ga je zanimala umetnost, zato se je najprej odločil za študij umetnostne zgodovine, ker pa se mu je to zdelo nekako preozko, se je na prigovarjanje prijatelja odločil še za študij etnologije. Sčasoma je postala etnologija njegov osrednji predmet, kjer "se je našel". Prof. dr. Vito Hazler je mož, ki prepriča s svojo pozitivnostjo, širokim, toplim nasmehom in voljo, ki je nalezljiva. To bomo spoznali tudi v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kot režiserka se je podpisala pod več kot 15 gledaliških, opernih in lutkovnih predstav ter avtorskih projektov. Nekajkrat je bila tudi asistentka režije, vodila je gledališke delavnice, se sprehodila v filmski svet. 35-letna Yulia Roschina je vsestranska režiserka, ki svoje gledališke vizije za otroke in odrasle postavlja na različne odre od Kopra in Nove Gorice prek Ljubljane do Maribora, za zgled pa ima ruska gledališča. Odraščala je namreč v Moskvi, kjer je obiskovala baletne, operne in gledališke predstave.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Andrej Stermecki sam zase pravi, da je profesor, arhitekt, glasbenik, popotnik, ljubiteljski etnolog in animator. Pa ne vselej v tem vrstnem redu, še doda. Kot arhitekt in profesor umetnostne zgodovine je tako skušal dijakom vcepiti tudi zanimanje za nekatere manj znane kulture, ki jih je lahko sam spoznal med svojimi potepanji po vseh petih celinah sveta. Kot bobnar in glasbeni pedagog je v svoji glasbeni karieri uspešno sodeloval s skoraj dvema ducatoma domačih in tujih ansamblov. Kot svetovni popotnik, animator in ljubiteljski etnolog pa zdaj na svojh potopisnih predavanjih in učnih delavnicah predvsem osnovnošolcem rad pokaže, kako se recimo igra afriške bobne ali pa iz papirja izdela japonski origami. V oddajo Razkošje v glavi je Andreja Stermeckega povabil Dušan Berne.
Nataša Polajnar Frelih, magistrica umetnostne zgodovine in diplomirana etnologinja, je direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični. Doma je v Ljubljani. Iz etnologije je diplomirala leta 1990 z diplomsko nalogo »Razvoj amaterskega gledališča v Logatcu«. Dve leti kasneje je diplomirala še iz umetnostne zgodovine z diplomsko nalogo o ljubljanskem baročnem kamnoseku Mihaelu Kuši (Mihael Cussa), avtorju številnih zgodnjebaročnih črnih baročnih kamnitih oltarjev, prižnic in lavabojev na Kranjskem. Za diplomsko nalogo z naslovom »Mihael Cussa- Universae carnioliae lapicida et architectus« je dobila fakultetno Prešernovo nagrado.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov