Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki
Dr. Edvard Kobal je med drugim leta 2003 zapisal: »Gospodarske družbe imajo lahko trenutno velik zaslužek in dogovorjene posle za prihodnja leta, vendar to ni dovolj za prihodnost. Manjka ,seme'– stalen dotok novih vizij in izbir. Kar velja za posamezno podjetje, lahko velja tudi za družbo; v našem primeru za slovensko družbo.« Danes ni kaj dosti drugače, pravi dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, gost v oddaji Razkošje v glavi.
Edvard Kobal je po stroki kemik, in je kot raziskovalec preučeval sinteze organskih kemijskih spojin, ki se uporabljajo v farmacevtski industriji. Zdaj raziskuje odnose med znanostjo in družbo, razvoj in prenos znanosti, evalviranje in menedžement znanosti ter raziskovalne dejavnosti; ukvarja se tudi z zgodovino znanosti.
Spomini na začetke kemijskega raziskovanja dr. Edvarda Kobala so zelo živi. Kot mlad fant je na bližnjih gmajnah, v okolici rojstnega Logatca, preučeval mavrično obarvane železove kompleksne spojine, ki se vežejo s prstjo in soustvarjajo zanimive tvorbe. Otroci so jih imenovali »nafta«. Ti tako imenovani naftni madeži so nekakšni sekundarni pojavi železove rude, ki jo v zelo skromnem obsegu najdemo na širšem logaškem območju.
Te raziskave so se izkazale za tako zanimive, da je Edvard Kobal izdelal določeno hipotezo o nastanku teh spojin, in jo kot raziskovalno nalogo predstavil v okviru gibanja Znanost mladini. Tam so jo zelo dobro sprejeli in odlično ocenili. Z raziskovalno nalogo se je nato udeležil takratnega jugoslovanskega zveznega tekmovanja gibanja Znanost mladini in postal jugoslovanski prvak v kemiji.
Kdo pa je dr. Edvarda Kobala navdušil za kemijo – je bil to kakšen vzornik, vzornica?
V sedmem razredu osnovne šole se je navdušil za kemijo, doma si je pripravil laboratorij in opravljal prve poskuse. Nato je zadevo širil in kupoval prave kemikalije z vsemi potrebnimi dovoljenji, njegov laboratorij so občudovali vsi, ki so ga videli. Še zlasti avtoštoparji, ki so se ustavljali ob njegovi rojstni hiši.
V srednji šoli je opravil dve raziskavi preučevati je začel anorgansko kemijo, vendar pa ga je navdušila tudi anorganska. V času magisterija in doktorata pa ga je svoje sile usmeril v organsko kemijo in preučevanje snovi za uporabo v farmacevtski industriji.
Pomembno poslanstvo, ki ga vidi in uresničuje dr. Edvard Kobal, je utrjevanje razumevanja in sprejemanja znanosti v najširšem krogu prebivalstva. Pri tem nastopa kot raziskovalec v okviru tematike Mladi in znanost, pa tudi kot pobudnik in organizator letnega slovenskega festivala znanosti.
Zanima ga razvoj znanosti v povezavi z družbo. Meni, da sta družba in znanost vsaka na svojem bregu in se pogosto ali večinoma težko razumeta, kar skuša preseči s promocijo znanosti, ki naj bo bližja navadnim ljudem. Le tako jo bodo lahko cenili in znanstvenike upoštevali.
Med desetimi področji, na katerih najaktivneje deluje dr. Edvard Kobal, je razvijanja in utrjevanje filantropije za več znanosti na Slovenskem. Tu je ustanovitelj Kluba prijateljev Slovenske znanstvene fundacije, organizator zbiranja denarnih sredstev za konkretne namene v okviru te fundacije, pobudnik uvedbe nacionalnega priznanja Prometej znanosti za vzorno donatorstvo, pa tudi raziskovalec filantropije za znanost na Slovenskem.
Filantropija je zanj poseben izziv, tega razmišljanja dobrih 60 let ni bilo, sedaj pa skuša to s promocijo znanosti in znanstvenikov premagati. Občane navdušuje nad vključevanjem v vse faze nastajanja znanstvenega projekta od zamisli, do izvedbe in objave v strokovni in drugi literaturi. Tu javnost lahko nastopa kot podpornik.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki, zato je dr. Edvard Kobal pospeševalec vključevanja slovenskih raziskovalcev v okvir Evropske znanstvene fundacije.
Zanj je zelo pomembno, da se je leta 1995 Slovenska znanstvena fundacija vključila v Evropsko znanstveno fundacijo. To ni pomenilo več denarja, ampak odprlo možnosti za naše znanstvenike, da so in da še sodelujejo s tujimi kolegi v skupnih projektih. Tako so lahko naši znanstveniki uporabljali tujo opremo, ki je pri nas ni bilo.
Osebno vso svojo energijo posveča vodenju Slovenske znanstvene fundacije. To je tudi nujno saj dnevno dobivajo različna pisma, se srečujejo z znanstveniki in jim skušajo pomagati. Tako na področju svetovanja, kot tudi pri pridobivanju denarnih sredstev za raziskave in razvoj. Sicer pa je skušal znanost spodbuditi tudi doma, otrokoma je kupoval osnovne komplete za laboratorijske raziskave. Kasneje pa sta se odločila eden za študij računalniških znanosti, druga pa za umetnostno smer. Kobal tudi sam slika in sicer pripravlja ob obletnici Hermana Potočnika Noordunga, cikel akrilnih risb.
In kaj se bo letos dogajalo na področju znanosti? Dr. Edvard Kobal ji napoveduje boljše čase.
Znanosti v letu 2016 napoveduje uspešno leto, odprtih je kar nekaj projektov. Začeli pa bodo tudi večji mednarodni projekt o velikih otoških kompleksih.
904 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki
Dr. Edvard Kobal je med drugim leta 2003 zapisal: »Gospodarske družbe imajo lahko trenutno velik zaslužek in dogovorjene posle za prihodnja leta, vendar to ni dovolj za prihodnost. Manjka ,seme'– stalen dotok novih vizij in izbir. Kar velja za posamezno podjetje, lahko velja tudi za družbo; v našem primeru za slovensko družbo.« Danes ni kaj dosti drugače, pravi dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, gost v oddaji Razkošje v glavi.
Edvard Kobal je po stroki kemik, in je kot raziskovalec preučeval sinteze organskih kemijskih spojin, ki se uporabljajo v farmacevtski industriji. Zdaj raziskuje odnose med znanostjo in družbo, razvoj in prenos znanosti, evalviranje in menedžement znanosti ter raziskovalne dejavnosti; ukvarja se tudi z zgodovino znanosti.
Spomini na začetke kemijskega raziskovanja dr. Edvarda Kobala so zelo živi. Kot mlad fant je na bližnjih gmajnah, v okolici rojstnega Logatca, preučeval mavrično obarvane železove kompleksne spojine, ki se vežejo s prstjo in soustvarjajo zanimive tvorbe. Otroci so jih imenovali »nafta«. Ti tako imenovani naftni madeži so nekakšni sekundarni pojavi železove rude, ki jo v zelo skromnem obsegu najdemo na širšem logaškem območju.
Te raziskave so se izkazale za tako zanimive, da je Edvard Kobal izdelal določeno hipotezo o nastanku teh spojin, in jo kot raziskovalno nalogo predstavil v okviru gibanja Znanost mladini. Tam so jo zelo dobro sprejeli in odlično ocenili. Z raziskovalno nalogo se je nato udeležil takratnega jugoslovanskega zveznega tekmovanja gibanja Znanost mladini in postal jugoslovanski prvak v kemiji.
Kdo pa je dr. Edvarda Kobala navdušil za kemijo – je bil to kakšen vzornik, vzornica?
V sedmem razredu osnovne šole se je navdušil za kemijo, doma si je pripravil laboratorij in opravljal prve poskuse. Nato je zadevo širil in kupoval prave kemikalije z vsemi potrebnimi dovoljenji, njegov laboratorij so občudovali vsi, ki so ga videli. Še zlasti avtoštoparji, ki so se ustavljali ob njegovi rojstni hiši.
V srednji šoli je opravil dve raziskavi preučevati je začel anorgansko kemijo, vendar pa ga je navdušila tudi anorganska. V času magisterija in doktorata pa ga je svoje sile usmeril v organsko kemijo in preučevanje snovi za uporabo v farmacevtski industriji.
Pomembno poslanstvo, ki ga vidi in uresničuje dr. Edvard Kobal, je utrjevanje razumevanja in sprejemanja znanosti v najširšem krogu prebivalstva. Pri tem nastopa kot raziskovalec v okviru tematike Mladi in znanost, pa tudi kot pobudnik in organizator letnega slovenskega festivala znanosti.
Zanima ga razvoj znanosti v povezavi z družbo. Meni, da sta družba in znanost vsaka na svojem bregu in se pogosto ali večinoma težko razumeta, kar skuša preseči s promocijo znanosti, ki naj bo bližja navadnim ljudem. Le tako jo bodo lahko cenili in znanstvenike upoštevali.
Med desetimi področji, na katerih najaktivneje deluje dr. Edvard Kobal, je razvijanja in utrjevanje filantropije za več znanosti na Slovenskem. Tu je ustanovitelj Kluba prijateljev Slovenske znanstvene fundacije, organizator zbiranja denarnih sredstev za konkretne namene v okviru te fundacije, pobudnik uvedbe nacionalnega priznanja Prometej znanosti za vzorno donatorstvo, pa tudi raziskovalec filantropije za znanost na Slovenskem.
Filantropija je zanj poseben izziv, tega razmišljanja dobrih 60 let ni bilo, sedaj pa skuša to s promocijo znanosti in znanstvenikov premagati. Občane navdušuje nad vključevanjem v vse faze nastajanja znanstvenega projekta od zamisli, do izvedbe in objave v strokovni in drugi literaturi. Tu javnost lahko nastopa kot podpornik.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki, zato je dr. Edvard Kobal pospeševalec vključevanja slovenskih raziskovalcev v okvir Evropske znanstvene fundacije.
Zanj je zelo pomembno, da se je leta 1995 Slovenska znanstvena fundacija vključila v Evropsko znanstveno fundacijo. To ni pomenilo več denarja, ampak odprlo možnosti za naše znanstvenike, da so in da še sodelujejo s tujimi kolegi v skupnih projektih. Tako so lahko naši znanstveniki uporabljali tujo opremo, ki je pri nas ni bilo.
Osebno vso svojo energijo posveča vodenju Slovenske znanstvene fundacije. To je tudi nujno saj dnevno dobivajo različna pisma, se srečujejo z znanstveniki in jim skušajo pomagati. Tako na področju svetovanja, kot tudi pri pridobivanju denarnih sredstev za raziskave in razvoj. Sicer pa je skušal znanost spodbuditi tudi doma, otrokoma je kupoval osnovne komplete za laboratorijske raziskave. Kasneje pa sta se odločila eden za študij računalniških znanosti, druga pa za umetnostno smer. Kobal tudi sam slika in sicer pripravlja ob obletnici Hermana Potočnika Noordunga, cikel akrilnih risb.
In kaj se bo letos dogajalo na področju znanosti? Dr. Edvard Kobal ji napoveduje boljše čase.
Znanosti v letu 2016 napoveduje uspešno leto, odprtih je kar nekaj projektov. Začeli pa bodo tudi večji mednarodni projekt o velikih otoških kompleksih.
Široka razgledanost, strokovnost, znanstveni pristop in natančnost dokumentiranja najdb in skrb, da bi se izsledki dediščine ohranili in prenesli na mlajše rodove – tako bi lahko opisali arheologa in zgodovinarja ter kustosa v Dolenjskem muzeju Boruta Križa. Od začetka devetdesetih let 20. stoletja v Novem mestu, vodi vsakoletna zavarovalna arheološka izkopavanja arheološkega najdišča Kapiteljska njiva, pripravil je več strokovnih razstav doma in v tujini, stalno arheološko razstavo v Dolenjskem muzeju in razstavo Jantar – dragulji Baltika v Novem mestu. Napisal je skoraj dvesto strokovnih člankov in sedem razstavnih katalogov, monografijo o situlski umetnosti Novega mesta, poljudni publikaciji Dežela situl in Novo mesto-mesto situl, prezentacijo dela obzidja na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah in Arheološko pot Cvinger ter prezentacijo talnih slojev v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju. Z arheologom in zgodovinarjem Borutom Križem se je v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Petra Medved.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Uroša Grilca bržčas najbolje poznamo kot nekdanjega ministra za kulturo in organizatorja odmevnega projekta Ljubljana, prestolnica knjige. Toda Grilc še zdaleč ni le suhoparni politični administrator slovenske kulture, ampak je vsaj še filozof - strokovnjak za misel Jacquesa Derridaja -, urednik in založnik, prav pred nedavnim pa je naša javnost presenečeno izvedela, da je bil v mladih letih tudi pevec v tujini zdaj že kultnega težko-metalskega benda Satanic Legion of Death. Kako Uroš Grilc lovi ravnotežje med temi nasprotji, med prizadevnim delom v državnih institucijah in brezkompromisnim proti-sistemskim anarhizmom, lastnim najtršemu izmed rockovskih žanrov, preverjamo v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni zaslužni profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, je letos dopolnil 93 let, pa se prav nič ne pritožuje, ko gre za njegovo fizično kondicijo, ampak ga bolj skrbi, če se bo po tolikih desetletjih še spomnil vseh imen in drugih podrobnosti iz njegove bogate poklicne kariere. Znan je po tem, da se tudi po upokojitvi še vedno odziva na anomalije v družbi, saj se, kot pravi, spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih sedanji politiki ponavljali. Mnogi njegovi študenti različnih generacij poudarjajo, da je bil zaradi svoje strokovnosti in tudi sicer bolj gospod kot pa tovariš že v socialističnih časih, poleg tega pa je znal vselej prisluhniti tudi mnenjem in stališčem tistih, ki jim je predaval. V oddajo Razkošje v glavi ga je povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Kdo so bili skrivnostni prazgodovinski prebivalci Krasa in Notranjske, ki so za seboj pustili osupljive ostanke na vzpetinah - gradišča? So bili to Japodi, ki jih je Rimljanom uspelo premagati šele po dolgotrajnih bojih, v končni bitki pri Metulumu? O vsem tem in še marsičem, kar je zavito v tančico pozabe, razmišlja podjetnik, direktor zasebnega podjetja, strokovnjak in svetovalec na različnih področjih, od organizacije proizvodnje do optimizacije komercialnih mrež - Goran Živec. Toda njegovo razmišljanje ima tudi čisto konkretne učinke: eno od gradišč, Debelo Grižo pri Komnu na Krasu, želi oživiti in ustvariti enkratno zgodbo - muzej na prostem.
"Na koncu ostaneš vedno sam. Tako ali drugače. Tek je vedno borba s samim seboj, ne glede na okoliščine, ki se pojavijo ali se ustvarijo okrog tebe. Obvladaš okoliščine - obvladaš misli - obvladaš telo - opraviš delo. Čisto preprosto je vse skupaj. No, ja, recimo ?" Tako svoja razmišljanja, spoznanja in prepričanja v besede preliva ekstremni rekreativni tekač Bogomir Dolenc, ki ga je takoj po letošnji dobrodelni akciji "10 krogov za 10 nasmehov" v studio povabil Dušan Berne.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
S široko paleto barv in tenkoćutnih miselnih odtenkov bo v oddaji Razkošje v glavi svoj radiofonski avtoportret z besedami narisala akademska slikarka Metka Krašovec, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življensko delo. V studio jo je povabil Dušan Berne.
Franci Rogač je začel svojo življenjsko pot kot uporniški najstnik, pustil je šolo, zabijal svoj čas v pankerskih in skinhedovskih skupinah, se opijal in se iz dneva v dan zabaval. Zato so ga starši postavili pred vrata in pogosto je prespal v parkih, pod mostovi, na železniški postaji. Toda tu se zgodba pravzaprav začne. Po vrsti čudežnih srečanj z neznanci, ki so mu namenili posebna sporočila za njegovo življenje, se je prelevil v pisatelja, v avtorja in pripovedovalca pravljic. V človeka, ki je končal srednjo šolo in nato še fakulteto. In presenetljivo, danes opravlja povsem navadno fizično delo, popisuje vodovodne števce. Prvo pravljico - Izgubljena slončica je napisal leta 2002. Skupaj pa je napisal in izdal 9 pravljic, 1 roman in imel 6 ponatisov. Glavna značilnost junakov njegovih pravljic je, da niso popolni, vsak ima kakšno telesno hibo.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ana Bordjan, po stroki biologinja in pedagoginja, je svoje poslanstvo prepoznala v raziskovanju skrivnostne govorice živali, iskanju, negovanju in plemenitenju prvinskega stika med konji in njihovimi občudovalci. Tudi v zasebnem zavodu Belmondo širi etiko dela s konji in z njihovo pomočjo, kot predana naravovarstvenica zaposlena na Zavodu za gozdove, uči spoštljivega odnosa do narave. Kot pedagoginja in mati sina, se zavzema tudi za otrokom razvojno bližnje načine učenja kot so denimo gozdni vrtci in šole, ki so v Evropi razširjena in priznana oblika vzgoje otrok, največ v Skandinaviji, kjer so na Švedskem gozdni vrtci prisotni že več kot 100 let. S konji kot terapevti sodeluje tudi v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, kjer delajo z otroki, ki imajo razvojne motnje ali pa so v različnih stiskah. V ljubljanskem ZOO-ju je zagnala in vodila program treninga živali z metodo pozitivne spodbude. Svoje obsežno znanje in veščine je nabirala po vsem svetu – v ZDA, Nemčiji, Švici in Avstriji, kjer se je seznanila z metodo Tellington Touch, ki jo je izumila svetovno znana psihologinja živali Linda Tellington – Jones. Bordjanova je sodelovala in se učila tudi od drugih največjih mojstrov s področja komunikacije in treninga živali kot sta denimo Ken Ramirez, specializiran za morske sesalce ali pa Hans Jurgen Neuhauser, virtuoz komunikacije s konji. Njena živalska ljubezen je kobila – lipicanka Lili, ki jo uči tudi tega, kaj zares pomeni šepetati konjem. Več pa boste izvedeli v pogovoru s to čuječno in zanimivo sogovornico v tokratni oddaji. Njena avtorica je Liana Buršič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Drago Bajt je literarni zgodovinar, prevajalec, esejist, publicist in literarni kritik, bil pa je tudi urednik in ugankar. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je najprej leta 1971 diplomiral iz primerjalne književnosti, čez tri leta pa je k temu dodal še diplomo iz rusistike. Potem je bil dobro desetletje zaposlen na Radiu Ljubljana v kulturno-literarnem uredništvu, se od tam preselil na mesto urednika knjižnega programa pri Tehniški založbi Slovenije, do leta 2004, ko je postal urednik založbe Nova revija, pa je urejal leksikografijo pri založbi Mladinska knjiga. Toda kljub vrsti odgovornih delovnih nalog v naštetih ustanovah, je bil ves čas tudi prevajalec iz ruščine, hrvaščine, srbščine in slovaščine, kot esejist pa je med drugim pisal o sodobni ruski književnosti od simbolizma do postmodernizma. In kot da to še ne bi bilo dovolj, se je lahko po upokojitvi, kot sam pravi, »še bolj posvetil pisanju refleksij o stanju slovenskega duha«, pri čemer objavlja predvsem svoja razmišljanja o aktualnem dogajanju na področju politike, družbe in kulture.
V oddaji Razkošje v glavi boste spoštovane poslušalke in poslušalci nekoliko bolj podrobno spoznali profesorja dr. Matijo Tomšiča, znamenitega revmatologa, predstojnika oddelka za revmatologijo KC in tudi zelo priljubljenega profesorja študentov ljubljanske medicinske fakultete.Kot otrok je s starši živel v več krajih v Sloveniji, saj je bil oče veterinar, kasneje pa se je družina ustalila v Ljubljani. Tu je končal gimnazijo in fakulteto ter se najprej zaposlil kot družinski zdravnik, kasneje pa v bolnišnici Petra Držaja, kjer bo počakal na upokojitev. Domala vse življenje se posveča bolnikom z revmo, veliko je raziskoval, objavljal strokovne članke in kot vodja oddelka uspel oblikovati harmonični tim, ki se z vsem znanjem in predanostjo spopada z vsemi posledicami, ki jih revmatska obolenja prinašajo. Je miren in odločen, predan družini in športnik,ki ga njegova kronična astma ne ovira, da ne bi vsak dan kolesaril v službo, sicer z ženo ljubita gorsko kolesarjenje.
Človek, ki ga žene ustvarjalni nemir, ki je zabeljen z dobro mero raziskovalnih podvigov. Ti pa ne ostanejo sami sebi namen, ali le zadostitev osebnih potreb, ampak jih Marko razda poslušalcem s svojimi predavanji, članki in knjigami. Tako nekako bi lahko zelo na hitro predstavili mag. Marka Simića, jamarja, naravovarstvenika, fotografa in publicista. Mag. Marko Simić se je rodil leta 1956 v Ljubljani. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomiral z raziskovalno nalogo o Krnskem jezeru. Takrat se je ob terenskem delu za diplomsko nalogo srečal tudi s sledovi soške fronte, ki so ga navdušili in pretresli. Od tedaj dalje pa se je kot kamenček z vrha gore, ki je postal plaz, sprožilo njegovo zanimanje za vojaške spopade izpred 100 let, kar je pripeljalo do cele vrste predavanj. O teh odkritjih je napisal tudi več poljudnih in strokovnih člankov in knjigi - Po sledeh Soške fronte in Utrdbi pod Rombonom.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Fotografinja Manca Juvan (1981) se je šolala na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, kjer zdaj po več kot desetletju fotoreporterskega svobodnjaštva, tudi poučuje. V svetu fotografije je prisotna od leta 2000, v tem času pa je sodelovala s številnimi uglednimi svetovnimi mediji (The Times, The Guardian, National Geographic, Frankfurter Allgemeine Zeitung, Chicago Tribune, etc). Doma je nase zelo izrazito opozorila leta 2006 s prvo zmago na nekdanjem Emzinovem natečaju za fotografijo leta v kategoriji fotoreportaže, kar je nato ponovila še v naslednjih dveh letih. Leta 2010 je dosegla enega vrhuncev svojega dotedanjega dela, ko je izšla njena monografija Afganistan: neobičajna življenja, ki jo je spremljala razstava v Moderni galeriji. Monografija je leta 2012 izšla tudi v angleškem jeziku.
Neveljaven email naslov