Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki
Dr. Edvard Kobal je med drugim leta 2003 zapisal: »Gospodarske družbe imajo lahko trenutno velik zaslužek in dogovorjene posle za prihodnja leta, vendar to ni dovolj za prihodnost. Manjka ,seme'– stalen dotok novih vizij in izbir. Kar velja za posamezno podjetje, lahko velja tudi za družbo; v našem primeru za slovensko družbo.« Danes ni kaj dosti drugače, pravi dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, gost v oddaji Razkošje v glavi.
Edvard Kobal je po stroki kemik, in je kot raziskovalec preučeval sinteze organskih kemijskih spojin, ki se uporabljajo v farmacevtski industriji. Zdaj raziskuje odnose med znanostjo in družbo, razvoj in prenos znanosti, evalviranje in menedžement znanosti ter raziskovalne dejavnosti; ukvarja se tudi z zgodovino znanosti.
Spomini na začetke kemijskega raziskovanja dr. Edvarda Kobala so zelo živi. Kot mlad fant je na bližnjih gmajnah, v okolici rojstnega Logatca, preučeval mavrično obarvane železove kompleksne spojine, ki se vežejo s prstjo in soustvarjajo zanimive tvorbe. Otroci so jih imenovali »nafta«. Ti tako imenovani naftni madeži so nekakšni sekundarni pojavi železove rude, ki jo v zelo skromnem obsegu najdemo na širšem logaškem območju.
Te raziskave so se izkazale za tako zanimive, da je Edvard Kobal izdelal določeno hipotezo o nastanku teh spojin, in jo kot raziskovalno nalogo predstavil v okviru gibanja Znanost mladini. Tam so jo zelo dobro sprejeli in odlično ocenili. Z raziskovalno nalogo se je nato udeležil takratnega jugoslovanskega zveznega tekmovanja gibanja Znanost mladini in postal jugoslovanski prvak v kemiji.
Kdo pa je dr. Edvarda Kobala navdušil za kemijo – je bil to kakšen vzornik, vzornica?
V sedmem razredu osnovne šole se je navdušil za kemijo, doma si je pripravil laboratorij in opravljal prve poskuse. Nato je zadevo širil in kupoval prave kemikalije z vsemi potrebnimi dovoljenji, njegov laboratorij so občudovali vsi, ki so ga videli. Še zlasti avtoštoparji, ki so se ustavljali ob njegovi rojstni hiši.
V srednji šoli je opravil dve raziskavi preučevati je začel anorgansko kemijo, vendar pa ga je navdušila tudi anorganska. V času magisterija in doktorata pa ga je svoje sile usmeril v organsko kemijo in preučevanje snovi za uporabo v farmacevtski industriji.
Pomembno poslanstvo, ki ga vidi in uresničuje dr. Edvard Kobal, je utrjevanje razumevanja in sprejemanja znanosti v najširšem krogu prebivalstva. Pri tem nastopa kot raziskovalec v okviru tematike Mladi in znanost, pa tudi kot pobudnik in organizator letnega slovenskega festivala znanosti.
Zanima ga razvoj znanosti v povezavi z družbo. Meni, da sta družba in znanost vsaka na svojem bregu in se pogosto ali večinoma težko razumeta, kar skuša preseči s promocijo znanosti, ki naj bo bližja navadnim ljudem. Le tako jo bodo lahko cenili in znanstvenike upoštevali.
Med desetimi področji, na katerih najaktivneje deluje dr. Edvard Kobal, je razvijanja in utrjevanje filantropije za več znanosti na Slovenskem. Tu je ustanovitelj Kluba prijateljev Slovenske znanstvene fundacije, organizator zbiranja denarnih sredstev za konkretne namene v okviru te fundacije, pobudnik uvedbe nacionalnega priznanja Prometej znanosti za vzorno donatorstvo, pa tudi raziskovalec filantropije za znanost na Slovenskem.
Filantropija je zanj poseben izziv, tega razmišljanja dobrih 60 let ni bilo, sedaj pa skuša to s promocijo znanosti in znanstvenikov premagati. Občane navdušuje nad vključevanjem v vse faze nastajanja znanstvenega projekta od zamisli, do izvedbe in objave v strokovni in drugi literaturi. Tu javnost lahko nastopa kot podpornik.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki, zato je dr. Edvard Kobal pospeševalec vključevanja slovenskih raziskovalcev v okvir Evropske znanstvene fundacije.
Zanj je zelo pomembno, da se je leta 1995 Slovenska znanstvena fundacija vključila v Evropsko znanstveno fundacijo. To ni pomenilo več denarja, ampak odprlo možnosti za naše znanstvenike, da so in da še sodelujejo s tujimi kolegi v skupnih projektih. Tako so lahko naši znanstveniki uporabljali tujo opremo, ki je pri nas ni bilo.
Osebno vso svojo energijo posveča vodenju Slovenske znanstvene fundacije. To je tudi nujno saj dnevno dobivajo različna pisma, se srečujejo z znanstveniki in jim skušajo pomagati. Tako na področju svetovanja, kot tudi pri pridobivanju denarnih sredstev za raziskave in razvoj. Sicer pa je skušal znanost spodbuditi tudi doma, otrokoma je kupoval osnovne komplete za laboratorijske raziskave. Kasneje pa sta se odločila eden za študij računalniških znanosti, druga pa za umetnostno smer. Kobal tudi sam slika in sicer pripravlja ob obletnici Hermana Potočnika Noordunga, cikel akrilnih risb.
In kaj se bo letos dogajalo na področju znanosti? Dr. Edvard Kobal ji napoveduje boljše čase.
Znanosti v letu 2016 napoveduje uspešno leto, odprtih je kar nekaj projektov. Začeli pa bodo tudi večji mednarodni projekt o velikih otoških kompleksih.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki
Dr. Edvard Kobal je med drugim leta 2003 zapisal: »Gospodarske družbe imajo lahko trenutno velik zaslužek in dogovorjene posle za prihodnja leta, vendar to ni dovolj za prihodnost. Manjka ,seme'– stalen dotok novih vizij in izbir. Kar velja za posamezno podjetje, lahko velja tudi za družbo; v našem primeru za slovensko družbo.« Danes ni kaj dosti drugače, pravi dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, gost v oddaji Razkošje v glavi.
Edvard Kobal je po stroki kemik, in je kot raziskovalec preučeval sinteze organskih kemijskih spojin, ki se uporabljajo v farmacevtski industriji. Zdaj raziskuje odnose med znanostjo in družbo, razvoj in prenos znanosti, evalviranje in menedžement znanosti ter raziskovalne dejavnosti; ukvarja se tudi z zgodovino znanosti.
Spomini na začetke kemijskega raziskovanja dr. Edvarda Kobala so zelo živi. Kot mlad fant je na bližnjih gmajnah, v okolici rojstnega Logatca, preučeval mavrično obarvane železove kompleksne spojine, ki se vežejo s prstjo in soustvarjajo zanimive tvorbe. Otroci so jih imenovali »nafta«. Ti tako imenovani naftni madeži so nekakšni sekundarni pojavi železove rude, ki jo v zelo skromnem obsegu najdemo na širšem logaškem območju.
Te raziskave so se izkazale za tako zanimive, da je Edvard Kobal izdelal določeno hipotezo o nastanku teh spojin, in jo kot raziskovalno nalogo predstavil v okviru gibanja Znanost mladini. Tam so jo zelo dobro sprejeli in odlično ocenili. Z raziskovalno nalogo se je nato udeležil takratnega jugoslovanskega zveznega tekmovanja gibanja Znanost mladini in postal jugoslovanski prvak v kemiji.
Kdo pa je dr. Edvarda Kobala navdušil za kemijo – je bil to kakšen vzornik, vzornica?
V sedmem razredu osnovne šole se je navdušil za kemijo, doma si je pripravil laboratorij in opravljal prve poskuse. Nato je zadevo širil in kupoval prave kemikalije z vsemi potrebnimi dovoljenji, njegov laboratorij so občudovali vsi, ki so ga videli. Še zlasti avtoštoparji, ki so se ustavljali ob njegovi rojstni hiši.
V srednji šoli je opravil dve raziskavi preučevati je začel anorgansko kemijo, vendar pa ga je navdušila tudi anorganska. V času magisterija in doktorata pa ga je svoje sile usmeril v organsko kemijo in preučevanje snovi za uporabo v farmacevtski industriji.
Pomembno poslanstvo, ki ga vidi in uresničuje dr. Edvard Kobal, je utrjevanje razumevanja in sprejemanja znanosti v najširšem krogu prebivalstva. Pri tem nastopa kot raziskovalec v okviru tematike Mladi in znanost, pa tudi kot pobudnik in organizator letnega slovenskega festivala znanosti.
Zanima ga razvoj znanosti v povezavi z družbo. Meni, da sta družba in znanost vsaka na svojem bregu in se pogosto ali večinoma težko razumeta, kar skuša preseči s promocijo znanosti, ki naj bo bližja navadnim ljudem. Le tako jo bodo lahko cenili in znanstvenike upoštevali.
Med desetimi področji, na katerih najaktivneje deluje dr. Edvard Kobal, je razvijanja in utrjevanje filantropije za več znanosti na Slovenskem. Tu je ustanovitelj Kluba prijateljev Slovenske znanstvene fundacije, organizator zbiranja denarnih sredstev za konkretne namene v okviru te fundacije, pobudnik uvedbe nacionalnega priznanja Prometej znanosti za vzorno donatorstvo, pa tudi raziskovalec filantropije za znanost na Slovenskem.
Filantropija je zanj poseben izziv, tega razmišljanja dobrih 60 let ni bilo, sedaj pa skuša to s promocijo znanosti in znanstvenikov premagati. Občane navdušuje nad vključevanjem v vse faze nastajanja znanstvenega projekta od zamisli, do izvedbe in objave v strokovni in drugi literaturi. Tu javnost lahko nastopa kot podpornik.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki, zato je dr. Edvard Kobal pospeševalec vključevanja slovenskih raziskovalcev v okvir Evropske znanstvene fundacije.
Zanj je zelo pomembno, da se je leta 1995 Slovenska znanstvena fundacija vključila v Evropsko znanstveno fundacijo. To ni pomenilo več denarja, ampak odprlo možnosti za naše znanstvenike, da so in da še sodelujejo s tujimi kolegi v skupnih projektih. Tako so lahko naši znanstveniki uporabljali tujo opremo, ki je pri nas ni bilo.
Osebno vso svojo energijo posveča vodenju Slovenske znanstvene fundacije. To je tudi nujno saj dnevno dobivajo različna pisma, se srečujejo z znanstveniki in jim skušajo pomagati. Tako na področju svetovanja, kot tudi pri pridobivanju denarnih sredstev za raziskave in razvoj. Sicer pa je skušal znanost spodbuditi tudi doma, otrokoma je kupoval osnovne komplete za laboratorijske raziskave. Kasneje pa sta se odločila eden za študij računalniških znanosti, druga pa za umetnostno smer. Kobal tudi sam slika in sicer pripravlja ob obletnici Hermana Potočnika Noordunga, cikel akrilnih risb.
In kaj se bo letos dogajalo na področju znanosti? Dr. Edvard Kobal ji napoveduje boljše čase.
Znanosti v letu 2016 napoveduje uspešno leto, odprtih je kar nekaj projektov. Začeli pa bodo tudi večji mednarodni projekt o velikih otoških kompleksih.
»Prostovoljci so posamezniki, ki se odločijo, da bodo tudi zunaj družine ali kroga ožjih prijateljev naredili nekaj dobrega za sočloveka v stiski. Preprosto zato, ker v sebi čutijo to željo in potrebo, da bi pomagali drugim,« poudarja Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije in predsednica Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Slovenije. »Toda prostovoljsko delo lahko prinese tudi veliko psihično obremenitev, še posebej, če je prostovoljec priča težkim stvarem in je hkrati zelo sočuten,« opozarja Tereza Novak, ki jo je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, se z restavratorstvom ukvarja od leta 1961, poklicno pa od leta 1970. Za svoje delo je prejel več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 1980 jugoslovansko plaketo za delo na področju spomeniškega varstva, dve Steletovi priznanji in Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Leta 2003 je ob svoji 60-letnici zapisal: "Zelo rad sem delal s slikami in lesom. Tako sem dobil v delo tudi ukradene krilne table iz cerkve pri Sv. Treh Kraljih v Slovenskih goricah, ki jih je nepridiprav razžagal po dolgem in počez, da bi iz dvostransko slikanih tabel dobil več enostranskih podob. Na srečo so slike našli v prodaji v Gradcu, še preden so se razpršile med več kupcev?" Ivan Bogovčič bo gost v današnji oddaji Razkošje v glavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. To pa pomeni, da se s tem vrednote postavljajo na nove temelje, katerih obris lahko le slutimo. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa številni bralci še vedno radi posežejo po klasični knjigi, vendar je ne kupijo, ampak si jo raje izposodijo v knjižnicah. To pomeni, da tudi antikvariati počasi spreminjajo svojo vlogo. Kakšna je in bo ta vloga, pa v oddaji Razkošje v glavi. Gost bo Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki se ukvarja z antikvarstvom ? prodajo starih tiskov, razglednic, zemljevidov, dokumentov in podobnih stvari. Pripravlja: Milan Trobič
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dejanu Sotirovu, diplomiranemu zdravstveniku iz Novega mesta, so v otroštvu diagnosticirali motnjo hiperaktivnosti in primanjkljaj pozornosti. Zdaj to "motnjo" uporablja v prid otrokom in mladostnikom, ki se počutijo drugačne, a ne vedo, kaj početi s to drugačnostjo. Z namenom raziskovati in pomagati otrokom in staršem je pred leti ustanovil društvo Eternia, vsako leto pa naniza za več kot tisoč ur predavanj po šolah. Zanima ga nešteto stvari pa naj gre za kamne, jadralno padalstvo, konje, avstralska glasbila domorodcev, ki jih tudi sam izdeluje ? V vsem vidi izziv in priložnost za novo znanje, ki ga bo lahko uporabil tudi na taboru Mavričnih bojevnikom kamor vsako leto prihaja vse več otrok in kjer se dogaja čarovnija, ki ji pravimo resnično iskreno povezovanje, zabavno učenje, torej vse tisto kar naša družba potrebuje za svetlo prihodnost. Neustavljiv duh in nalezljivo voljo po dobrem bo Dejan Sotirov s Carmen L. Oven delil v oddaji Razkošje v glavi, 14. maja ob 16.30 na Prvem programu Radia Slovenija.
Alenka Glazer, letos devetdesetletna hči pesnika, literarnega zgodovinarja, knjižničarja in urednika Janka Glazerja se je tako kot oče zapisala poeziji, literarni zgodovini in urejanju, poleg tega pa še prevajanju, predvsem iz nemščine in ruščine. Pričakovali bi, da ji je bilo, kot številnim v Glazerjevem rodu, vse to položeno v zibko, a ni bilo povsem tako. Kot najstnica je bila nekaj tednov po nacistični okupaciji z družino izseljena v Srbijo, kjer je v vojnem času v Kragujevcu maturirala in po vojni diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od začetka šestdesetih let je bila predavateljica novejše slovenske književnosti na tedanji mariborski Pedagoški fakulteti ter sourednica revije Otrok in knjiga. Alenka Glazer je objavila štiri pesniške zbirke z naslovi: Ujma, Branike, Jerebika in Kolobar. Za otroke je izdala pesniški zbirki z naslovoma Žigažaga in Gugalnice. Tako kot v pesmih njenega očeta je tudi v njenih delih zaživela podoba pohorske narave. Letošnji Prešernov nagrajenec Tone Partljič je zapisal, da brez nje kot svoje profesorice na Pedagoški akademiji ne bi nikoli izvedel za literarno ustvarjalnost Stanka Majcna in njegovo hišo pod mariborsko Kalvarijo, niti ne bi imel v knjižnici prepovedanega Zaliva Borisa Pahorja. Razkošje v glavi z Alenko Glazer je pripravil Stane Kocutar.
Doktorica Gabi Čačinovič Vogrinčič je zaslužna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo in zagovarja načelo, da je treba rešitve za tiste, ki potrebujejo pomoč, soustvarjati skupaj z njimi. Znana je tudi po tem, da svojih besed ne zavija v celofan leporečja: "Naša kriza je sicer sestavni del svetovne krize. Toda naša kriza je tudi grda posledica zahrbtnosti in kraje. Umazane, gole kraje ter zakonodaje, ki je to omogočala," je med drugim poudarila že pred leti. "Zato smo izgubili temelje socialne države. Pri nas gre za to, da mora dobiček pristati v žepu lastnikov in ne gre za preživetje podjetja. Ne gre za to, da bi delavci imeli delo, ampak da do konca izkoristiš ljudi in jih uničiš ?" V oddajo Razkošje v glavi jo je povabil Dušan Berne.
Iskriva rdečelasa pišoča popotnica Manca Čujež prihaja iz velike družine. Najmlajšo od petih otrok jo je kmalu odneslo v svet. Ena od poti, ki jo je kot gornico in človeka najbolj zaznamovala, je večkratno raziskovanje Himalaje, tudi po potresu v Nepalu, kamor se je vrnila, da bi pomagala po razdejanju. Gore so njena radost, so njen zapik miru, so pa tudi njeno delo, saj kot vodnica in predstavnica za odnose z javnostjo na Planinski zvezi Slovenije, združuje svoj konjiček in preživetje. Brati gore pa je le eden od projektov, kjer združuje več svojih ljubezni – gore in knjige, ki so, kot pravi Manca Čujež, najboljši par.
Gost sobotne oddaje Razkošje v glavi bo Sibil Svilan, dolgoletni direktor SID banke, ki je slovenska izvozna in razvojna banka. Gre za bankirja z veliko začetnico,ki je v finančno tveganih časih banko uspel zavarovati pred nasedlimi investicijami in slabimi posojili. Povsem se je izognil tajkunskim zgodbam in kasneje s SID banko pomagal pri sanaciji nekaterih drugih bank. Zanimiva bo tudi njegova pripoved o finančnem osamosvajanju Slovenije,saj bo prvič spregovoril o tem projektu, ki je javnosti tako rekoč neznan.Poleg tega bomo v oddaji RVG povedali nekaj več o njem samem,saj so uradni podatki o Sibilu Svilanu vezani zgolj na poklicno pot. Šolal se je doma in na tujem, znanje bančnika nabiral v ZDA, Veliki Britaniji in Zvezni republiki Nemčiji. Zanimivo pa je, da se je kot mladenič bolj zanimal za vesolje in filozofijo kot pa za denar, dokler ni spoznal, da je denar eden največjih izumov, ki kroji usodo posameznikov in celotnega človeštva. Avtor: Marjan Rogelj
Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univ. dipl. arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Kot arheolog že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje- Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Knjigam v izložbah Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi ulici v Ljubljani tudi letos v predprazničnem času delajo družbo plišasti pirhi, zajčki in figurice angeljčkov. Seveda prodaja tovrstnih izdelkov v blagajno naše najstarejše založbe ne prispeva veliko denarja, se pa vsekakor izkaže za spretno poslovno potezo, če se kupci plišastih drobnarij ustavijo tudi pri policah, ki se šibijo pod težo knjig. In prav tega, da bi knjige, kljub tanjšim denarnicam večine Slovencev, vendarle našle pot do bralcev, si je pred kratkim upokojeni profesor Jože Faganel, nekdanji direktor Celjske Mohorjeve družbe, najbolj želel. Pri tem je še posebej poudarjal: »V Mohorjevi uveljavljamo nazorsko in zvrstno širino z dvema izločitvenima meriloma: hermetičnost v izrazu in nihilizem v nazoru …« Za oddajo Razkošje v glavi je profesorja Faganela pred mikrofon povabil Dušan Berne.
dr. Rosana Cerkvenik, je krasoslovka, jamarka-članica Jamarskega društva Sežana, in vodi mednarodne projekte v Parku Škocjanske jame. Ta park praznuje letos 20-letnico vpisa v seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESC-u. Leta 2006 je v svoji diplomi med drugim zapisala: " jame so človeku poznane od vedno. Uporabljal jih je kot zavetišče ali bivališče. V njih so živeli tudi bogovi ( nrp. Mitra, poznani so obredi darovanja v Mušjo jamo in podobno). V jamah so živeli tudi zli demoni, le redko pa tudi dobre vile. In vedno je bila prisotna želja, da bi vedeli kaj se skriva za temnimi vhodi ter da bi razumeli kako so te jame nastale in na kakšen način se povezane s podzemnim tokom Reke?"
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Anton Velušček, predstojnik Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je bil leta 2002 vodja ekipe, ki je na Ljubljanskem barju našla najstarejše leseno kolo z osjo. Dr. Velušček se od leta 1995 v glavnem ukvarja s proučevanjem kolišč na Ljubljanskem barju in je vodilni strokovnjak za arheologijo mokrih tal v Sloveniji. Njegova raziskovalna pot pa ni bila zvezdniška; kot pove sam, je arheologijo vzljubil, ko je v času študija razčistil svoj odnos do te vede. Ko je minil čas mladostniške vihravosti, je vedel, da se je odločil prav.
Neveljaven email naslov