Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki
Dr. Edvard Kobal je med drugim leta 2003 zapisal: »Gospodarske družbe imajo lahko trenutno velik zaslužek in dogovorjene posle za prihodnja leta, vendar to ni dovolj za prihodnost. Manjka ,seme'– stalen dotok novih vizij in izbir. Kar velja za posamezno podjetje, lahko velja tudi za družbo; v našem primeru za slovensko družbo.« Danes ni kaj dosti drugače, pravi dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, gost v oddaji Razkošje v glavi.
Edvard Kobal je po stroki kemik, in je kot raziskovalec preučeval sinteze organskih kemijskih spojin, ki se uporabljajo v farmacevtski industriji. Zdaj raziskuje odnose med znanostjo in družbo, razvoj in prenos znanosti, evalviranje in menedžement znanosti ter raziskovalne dejavnosti; ukvarja se tudi z zgodovino znanosti.
Spomini na začetke kemijskega raziskovanja dr. Edvarda Kobala so zelo živi. Kot mlad fant je na bližnjih gmajnah, v okolici rojstnega Logatca, preučeval mavrično obarvane železove kompleksne spojine, ki se vežejo s prstjo in soustvarjajo zanimive tvorbe. Otroci so jih imenovali »nafta«. Ti tako imenovani naftni madeži so nekakšni sekundarni pojavi železove rude, ki jo v zelo skromnem obsegu najdemo na širšem logaškem območju.
Te raziskave so se izkazale za tako zanimive, da je Edvard Kobal izdelal določeno hipotezo o nastanku teh spojin, in jo kot raziskovalno nalogo predstavil v okviru gibanja Znanost mladini. Tam so jo zelo dobro sprejeli in odlično ocenili. Z raziskovalno nalogo se je nato udeležil takratnega jugoslovanskega zveznega tekmovanja gibanja Znanost mladini in postal jugoslovanski prvak v kemiji.
Kdo pa je dr. Edvarda Kobala navdušil za kemijo – je bil to kakšen vzornik, vzornica?
V sedmem razredu osnovne šole se je navdušil za kemijo, doma si je pripravil laboratorij in opravljal prve poskuse. Nato je zadevo širil in kupoval prave kemikalije z vsemi potrebnimi dovoljenji, njegov laboratorij so občudovali vsi, ki so ga videli. Še zlasti avtoštoparji, ki so se ustavljali ob njegovi rojstni hiši.
V srednji šoli je opravil dve raziskavi preučevati je začel anorgansko kemijo, vendar pa ga je navdušila tudi anorganska. V času magisterija in doktorata pa ga je svoje sile usmeril v organsko kemijo in preučevanje snovi za uporabo v farmacevtski industriji.
Pomembno poslanstvo, ki ga vidi in uresničuje dr. Edvard Kobal, je utrjevanje razumevanja in sprejemanja znanosti v najširšem krogu prebivalstva. Pri tem nastopa kot raziskovalec v okviru tematike Mladi in znanost, pa tudi kot pobudnik in organizator letnega slovenskega festivala znanosti.
Zanima ga razvoj znanosti v povezavi z družbo. Meni, da sta družba in znanost vsaka na svojem bregu in se pogosto ali večinoma težko razumeta, kar skuša preseči s promocijo znanosti, ki naj bo bližja navadnim ljudem. Le tako jo bodo lahko cenili in znanstvenike upoštevali.
Med desetimi področji, na katerih najaktivneje deluje dr. Edvard Kobal, je razvijanja in utrjevanje filantropije za več znanosti na Slovenskem. Tu je ustanovitelj Kluba prijateljev Slovenske znanstvene fundacije, organizator zbiranja denarnih sredstev za konkretne namene v okviru te fundacije, pobudnik uvedbe nacionalnega priznanja Prometej znanosti za vzorno donatorstvo, pa tudi raziskovalec filantropije za znanost na Slovenskem.
Filantropija je zanj poseben izziv, tega razmišljanja dobrih 60 let ni bilo, sedaj pa skuša to s promocijo znanosti in znanstvenikov premagati. Občane navdušuje nad vključevanjem v vse faze nastajanja znanstvenega projekta od zamisli, do izvedbe in objave v strokovni in drugi literaturi. Tu javnost lahko nastopa kot podpornik.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki, zato je dr. Edvard Kobal pospeševalec vključevanja slovenskih raziskovalcev v okvir Evropske znanstvene fundacije.
Zanj je zelo pomembno, da se je leta 1995 Slovenska znanstvena fundacija vključila v Evropsko znanstveno fundacijo. To ni pomenilo več denarja, ampak odprlo možnosti za naše znanstvenike, da so in da še sodelujejo s tujimi kolegi v skupnih projektih. Tako so lahko naši znanstveniki uporabljali tujo opremo, ki je pri nas ni bilo.
Osebno vso svojo energijo posveča vodenju Slovenske znanstvene fundacije. To je tudi nujno saj dnevno dobivajo različna pisma, se srečujejo z znanstveniki in jim skušajo pomagati. Tako na področju svetovanja, kot tudi pri pridobivanju denarnih sredstev za raziskave in razvoj. Sicer pa je skušal znanost spodbuditi tudi doma, otrokoma je kupoval osnovne komplete za laboratorijske raziskave. Kasneje pa sta se odločila eden za študij računalniških znanosti, druga pa za umetnostno smer. Kobal tudi sam slika in sicer pripravlja ob obletnici Hermana Potočnika Noordunga, cikel akrilnih risb.
In kaj se bo letos dogajalo na področju znanosti? Dr. Edvard Kobal ji napoveduje boljše čase.
Znanosti v letu 2016 napoveduje uspešno leto, odprtih je kar nekaj projektov. Začeli pa bodo tudi večji mednarodni projekt o velikih otoških kompleksih.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki
Dr. Edvard Kobal je med drugim leta 2003 zapisal: »Gospodarske družbe imajo lahko trenutno velik zaslužek in dogovorjene posle za prihodnja leta, vendar to ni dovolj za prihodnost. Manjka ,seme'– stalen dotok novih vizij in izbir. Kar velja za posamezno podjetje, lahko velja tudi za družbo; v našem primeru za slovensko družbo.« Danes ni kaj dosti drugače, pravi dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije, gost v oddaji Razkošje v glavi.
Edvard Kobal je po stroki kemik, in je kot raziskovalec preučeval sinteze organskih kemijskih spojin, ki se uporabljajo v farmacevtski industriji. Zdaj raziskuje odnose med znanostjo in družbo, razvoj in prenos znanosti, evalviranje in menedžement znanosti ter raziskovalne dejavnosti; ukvarja se tudi z zgodovino znanosti.
Spomini na začetke kemijskega raziskovanja dr. Edvarda Kobala so zelo živi. Kot mlad fant je na bližnjih gmajnah, v okolici rojstnega Logatca, preučeval mavrično obarvane železove kompleksne spojine, ki se vežejo s prstjo in soustvarjajo zanimive tvorbe. Otroci so jih imenovali »nafta«. Ti tako imenovani naftni madeži so nekakšni sekundarni pojavi železove rude, ki jo v zelo skromnem obsegu najdemo na širšem logaškem območju.
Te raziskave so se izkazale za tako zanimive, da je Edvard Kobal izdelal določeno hipotezo o nastanku teh spojin, in jo kot raziskovalno nalogo predstavil v okviru gibanja Znanost mladini. Tam so jo zelo dobro sprejeli in odlično ocenili. Z raziskovalno nalogo se je nato udeležil takratnega jugoslovanskega zveznega tekmovanja gibanja Znanost mladini in postal jugoslovanski prvak v kemiji.
Kdo pa je dr. Edvarda Kobala navdušil za kemijo – je bil to kakšen vzornik, vzornica?
V sedmem razredu osnovne šole se je navdušil za kemijo, doma si je pripravil laboratorij in opravljal prve poskuse. Nato je zadevo širil in kupoval prave kemikalije z vsemi potrebnimi dovoljenji, njegov laboratorij so občudovali vsi, ki so ga videli. Še zlasti avtoštoparji, ki so se ustavljali ob njegovi rojstni hiši.
V srednji šoli je opravil dve raziskavi preučevati je začel anorgansko kemijo, vendar pa ga je navdušila tudi anorganska. V času magisterija in doktorata pa ga je svoje sile usmeril v organsko kemijo in preučevanje snovi za uporabo v farmacevtski industriji.
Pomembno poslanstvo, ki ga vidi in uresničuje dr. Edvard Kobal, je utrjevanje razumevanja in sprejemanja znanosti v najširšem krogu prebivalstva. Pri tem nastopa kot raziskovalec v okviru tematike Mladi in znanost, pa tudi kot pobudnik in organizator letnega slovenskega festivala znanosti.
Zanima ga razvoj znanosti v povezavi z družbo. Meni, da sta družba in znanost vsaka na svojem bregu in se pogosto ali večinoma težko razumeta, kar skuša preseči s promocijo znanosti, ki naj bo bližja navadnim ljudem. Le tako jo bodo lahko cenili in znanstvenike upoštevali.
Med desetimi področji, na katerih najaktivneje deluje dr. Edvard Kobal, je razvijanja in utrjevanje filantropije za več znanosti na Slovenskem. Tu je ustanovitelj Kluba prijateljev Slovenske znanstvene fundacije, organizator zbiranja denarnih sredstev za konkretne namene v okviru te fundacije, pobudnik uvedbe nacionalnega priznanja Prometej znanosti za vzorno donatorstvo, pa tudi raziskovalec filantropije za znanost na Slovenskem.
Filantropija je zanj poseben izziv, tega razmišljanja dobrih 60 let ni bilo, sedaj pa skuša to s promocijo znanosti in znanstvenikov premagati. Občane navdušuje nad vključevanjem v vse faze nastajanja znanstvenega projekta od zamisli, do izvedbe in objave v strokovni in drugi literaturi. Tu javnost lahko nastopa kot podpornik.
Znanost ni sama sebi namen in naši znanstveniki ne morejo ostati samotni otoki, zato je dr. Edvard Kobal pospeševalec vključevanja slovenskih raziskovalcev v okvir Evropske znanstvene fundacije.
Zanj je zelo pomembno, da se je leta 1995 Slovenska znanstvena fundacija vključila v Evropsko znanstveno fundacijo. To ni pomenilo več denarja, ampak odprlo možnosti za naše znanstvenike, da so in da še sodelujejo s tujimi kolegi v skupnih projektih. Tako so lahko naši znanstveniki uporabljali tujo opremo, ki je pri nas ni bilo.
Osebno vso svojo energijo posveča vodenju Slovenske znanstvene fundacije. To je tudi nujno saj dnevno dobivajo različna pisma, se srečujejo z znanstveniki in jim skušajo pomagati. Tako na področju svetovanja, kot tudi pri pridobivanju denarnih sredstev za raziskave in razvoj. Sicer pa je skušal znanost spodbuditi tudi doma, otrokoma je kupoval osnovne komplete za laboratorijske raziskave. Kasneje pa sta se odločila eden za študij računalniških znanosti, druga pa za umetnostno smer. Kobal tudi sam slika in sicer pripravlja ob obletnici Hermana Potočnika Noordunga, cikel akrilnih risb.
In kaj se bo letos dogajalo na področju znanosti? Dr. Edvard Kobal ji napoveduje boljše čase.
Znanosti v letu 2016 napoveduje uspešno leto, odprtih je kar nekaj projektov. Začeli pa bodo tudi večji mednarodni projekt o velikih otoških kompleksih.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Maja Weiss je slovenska režiserka in scenaristka, ki v svojih filmih razkriva krivice, tragične usode ljudi in zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti. Je prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec – Varuh meje (2002). Podpisala se je pod več kot 40 dokumentarnih in igranih filmov, zanje prejela številne nagrade, pa vseeno živi v negotovosti jutrišnjega dne. Umetnica, ki je na lastni koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica, ženska, ki so jo zaznamovali Metlika, Ljubljana in Berlin. To filmsko režiserko in scenaristko, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ilustratorka in oblikovalka Hana Stupica je predstavnica že tretje generacije ilustratork v družini Stupica. Seveda so vse tri umetnice izoblikovale različne in prepoznavne stile svoje izpovednosti, zanimivo pa je, da tako Hano, kot tudi njeno mamo Marijo Lucijo in babico Marlenko, povezujejo motivi zajčkov, ki se očitno selijo iz roda v rod. Vse tri ilustratorke, kot tudi Hanin dedek Gabrijel, so bili za svojo ustvarjalnost nagrajeni s številnimi priznanji, samo Hana pa se lahko ob tem pohvali, da je bila doslej najmlajša umetnica, ki je prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ena najbolj priznanih slovenskih režiserk animiranega filma, tako doma kot v tujini, je Špela Čadež. Pod svoje prve kratke animirane filme se je podpisala v Nemčiji, kjer je po končani Akademiji za likovno umetnost nadaljevala študij na Akademiji medijskih umetnosti v Kölnu. Že njen prvi, Zasukanec, je pobral veliko nagrad, nič drugače ni bilo z drugimi njenimi odmevnimi filmi: Ljubezen je bolezen, Boles in Nočna ptica. Kljub njeni prepoznavnosti in uveljavljenosti ter položaju animiranih filmov v svetu se še vedno se zgodi, da jo ljudje vprašajo, ali ni animacija le za otroke in kdo sploh gleda animirane filme za odrasle. Prav zaradi tega meni, da je animirani film za odrasle najtrša filmska niša.
Prof. dr. Božidar Jezernik je priznani etnolog in antropolog. Že dobrih trideset let predava na Filozofski fakulteti. Zanimivo je, da se je najprej posvetil pravu, šele kasneje pa sta ga povsem prevzeli etnologija in antropologija. Doktoriral je na Univerzi v Ljubljani, na podoktorskem študiju pa se je izpopolnjeval v Londonu. Napisal je več kot dvajset knjig in številne strokovne članke, ki so zadevali življenje v ekstremnih razmerah v taboriščih, tudi naših, posebej pa se je lotil problematike Balkana. O delu, življenju in odnosu do etnologije govori v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov