Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univerzitetni diplomirani arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Področje njegovega delovanja so: muzeologija, afrikanistika, egiptologija, arheologija. Kot arheolog pa že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (Severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje Razkošje v glavi.
Doktor arheološki znanosti Marko Frelih je doma iz Logatca, kraja, ki ima zelo lepo, bogato in zanimivo preteklost. Že v rimski dobi je obstajalo naselje Longaticum in ta kontinuiteta z današnjim Logatcem se je ohranila predvsem v imenu.
Vedno pa je bilo vprašanje, kje so materialne ostaline tega kraja. V samem Logatcu je teh pomnikov, na srečo, ne samo iz rimske dobe, ampak tudi iz ostalih obdobij zelo veliko. S temi se je je srečeval že kot otrok. Tu je šlo tako za ostaline iz prve kot iz druge svetovne vojne in iz bližnjega srednjega veka - predvsem v sosednji Planini pri Rakeku. Pozneje, v času gimnazijskega študija pa se je bolj intenzivno srečal z ostalinami iz rimske dobe.
Prav v Logatcu in bližnji okolici so namreč Rimljani zgradili izjemen gradbeni in tehnološki objekt: postavili so rimski obrambni sistem. To je pomenilo graditev zidov in stolpov, s katerih so nadzirali zelo občutljiv teren oziroma cestni prehod od Ljubljanskega barja čez Hrušico v Vipavsko dolino.
V Logatcu je v smeri proti Vrhniki, na eni strani ohranjena skoraj 10 km dolga obrambna linija. Na drugi strani proti Planini in Rakeku pa je spet manjši zaporni sistem z utrdbo.
Potem pa se na Hrušici ti rimski ostanki kar vrstijo. Frelih je v gimnaziji precej pogosto zahajal v te kraje, največ časa je preživel na Hrušici, predvsem na Lanišču, kjer je zelo lepo ohranjen rimski stolp.
V gimnaziji se je tudi izkristalizirala ideja o študiju arheologije in leta 1981 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na smer arheologija. Potem se je v okviru študija spoznaval z različnimi kulturami, vendar pa je bila stalnica njegovega interesa rimska zgodovina, predvsem v domačem kraju. Ob tem je ves čas sistematično dokumentiral vse, kar se nahaja v okolici Logatca. Leta 1989 je nato v domačem kraju izpeljal lep podvig. Malo po spletu okoliščin, malo pa tudi na podlagi znanja je odkril rimske ostanke obcestnega postajališča, ki so ga Rimljani imenovali Mansio. Tako so v samem središču Dolnjega Logatca našli zelo dobro ohranjene ostanke stavb, in druge lepe najdbe, ki so postavile to rimsko postajo v 1. stoletje našega štetja. S tem odkritjem je končal svojo "logaško kariero".
Terensko delo je za arheologa še vedno osnova, pravi dr. Marko Frelih. Brez terena ne gre, če ne poznaš geografskih značilnosti prostora, boš zelo težko razumel, zakaj so ljudje tam živeli, oziroma zakaj se tam niso naselili. Zelo pomembno je tudi ljudsko izročilo. Vedno je rad prisluhnil ljudem, kaj mislijo o prostoru, v katerem živijo, kaj vedo o preteklosti, kaj so izvedeli od svojih prednikov. In v tem ljudskem izročilu, ki je včasih zelo pravljično, je nekje zrno resnice, nekaj oprijemljivega. Tu so neke konkretne informacije, ki jih raziskava lahko potrdi, in potem odkrijemo ostanke naselbin ali kake druge najdbe. Tako da brez terena arheolog ne more in teren ga tudi najbolj obogati. Tako spozna nove kraje, nove ljudi in dobi izkušnje.
Dr. Marka Freliha je zelo prevzela bitka pri Frigidu oziroma pri Mrzli reki. Gre za enega največjih rimskih spopadov v našem prostoru, oziroma za enega največjih vojaških dogodkov, večja je bila le še Soška fronta. Spopad leta 394 med rimskim cesarjem Teodozijem in Evgenijem, ki se je oklical za cesarja, je nekaj izjemnega. Kljub vsej tej razsežnosti bitke je še danes odprto vprašanje, kje se je ta bitka odvijala. Večina se nagiba k temu, da je bitka potekala na območju Vipavske doline. Vendar za čuda tam ob vseh gradbenih delih, do danes še niso odkrili nobenih ostankov spopadov ali nekega orožja. V glavnem je ta bitka zelo skrivnostna. Vendar pa je v zvezi z njo dokumentirano, da se je odvijala ob reki Frigido. Frelih je pred leti tako postavil tezo, da bi bilo morda to lokacijo treba iskati na območju Posočja. Na tako imenovanem zemljevidu rimskega cesarstva Tabula Peutingeriana je vrisana reka Frigido. V vertikali z izrazitim okljukom izvira izpod Alp. Zastavilo se mu je vprašanje, zakaj bi Rimljani risali nek malo večji potok ali rečico, kot je Hubelj, ob tem bi pa ob tako selektivni karti, ki prikazuje celo cesarstvo, izpustili reko Sočo, dolgo 140 km.
Tudi Škocjanske jame so po oceni dr. Freliha poseben fenomen, ne samo z vidika krasoslovja. To so res čudovite jame, pravo darilo narave našemu prostoru. Čar Škocjanskih jam je človek spoznal že zelo zgodaj, že v najstarejših obdobjih, predvsem pa v obdobju bronaste in železne dobe, pozneje tudi v antiki. Zanimivo pa je obdobje, recimo nekje okrog leta 1000 pr. n. št., ko se pojavijo sledi daritvenih obredij. Ta prostor zaživi v nekem kultnem kontekstu, predvsem Mušja jama, ki je zelo neopazna, večina ljudi zanjo sploh ne ve. Gre za vertikalno, približno 50 metrov globoko brezno in v to brezno so ljudje metali različne predmete, predvsem nakit in orožje z vseh delov Evrope.
Prihajali so iz Sredozemlja in prav v to zelo neopazno brezno metali zelo dragocene predmete. Celotne Škocjanske jame so bile eno samo veliko kultno središče, v Mušji jami pa so očitno ljudje z zelo močnim motivom darovali predmete. Seveda ne vemo, kaj je bil motiv, ampak očitno je šlo za darovanje nekim božanstvom, lahko podzemnim božanstvom, ki so povezana s kultom verovanja v onstranstvo, recimo Hadu, bogu podzemlja. Mogoče so darovali tudi boginji Zemlje, to ostaja odprto. Dejstvo pa je, da je Mušja jama eno večjih jamskih svetišč v tem delu Evrope.
Od nekdaj so ga zanimale tudi medkulturne povezave v sredozemskem prostoru. Tisti, ki ga bolje poznajo, vedo, da je na nek način "obseden" z Egiptom. Egipt je njegova "totalna obsesija". To ni naključje. Treba se je zavedati, da je Egipt civilizacija, ki je trajala zelo dolgo, vezana je na sredozemski in afriški prostor. Ta civilizacija je okoli sebe sevala tisočletja svoje materialne in duhovne dobrine.
Vpliv Egipta na druge kulture pa je to, kar Freliha ves čas zanima. Po njegovem vemo, da najdemo v Sredozemlju egipčanske ostaline tako rekoč vsepovsod do Gibraltarja, do ostalih evropskih držav. Ta medkulturni dialog, kot bi ga imenovali danes, je obstajal že od nekdaj, tudi v prazgodovini in v antiki. Človek je od nekdaj potoval, komuniciral in izmenjaval ne samo materialne dobrine, ampak predvsem duhovne. Prav ta duhovni stik, kako se vse prepleta, kako se ohranja, kako se pretvori v nekaj novega, je tisto, kar ga zanima, ne samo kako je to potekal nekoč, ampak tudi dandanes.
Tudi to področje mu je zelo blizu. Predvsem ga zanima stik Slovencev z drugimi kulturami oziroma, kako so potem posamezniki to drugo kulturo posredovali nazaj svojim rojakom v domovino. Tu je zelo zgodaj prišel v stik z etnologi, predvsem s profesorjem dr. Zmagom Šmitkom. Z njim je že leta 1984 potoval na tako imenovani ruski orient, takrat je bila to ekskurzija v Aškabad, v Dušanbe, v Samarkand. Takrat se mu je odprl pogled na Slovence, ki so potovali v različne kraje in tam seveda zbirali različne predmete. Najbolj sta ga zanimala Baraga in Knoblehar. Baraga je na eni strani šel v Severno Ameriko, na drugi strani Knoblehar v Afriko. Z njima je začel spoznavati to področje in tako nekako prišel tudi v stik z Etnografskim muzejem. Tam so se potem vzpostavile povezave, ki so ga pripeljale do zaposlitve v Slovenskem etnografskem muzeju. Nato je dobil možnost, da je začel preučevati stike Slovencev z drugimi kulturami, predvsem s področji Afrike in Severne Amerike.
Potovanja so bila morda nekoč bolj kakovostna kot danes, ko so to množična potovanja "all inclusive". Potovanje v 19. stoletju je bilo nekaj popolnoma drugega. Ko se je Friderik Irenej Baraga odpravljal v Ameriko, je potreboval skoraj mesec dni, samo da je prišel do obale v Franciji, da je sploh lahko šel na ladjo in odpotoval dalje proti Ameriki. Tudi stik s tujimi kulturami je bil drugačen. Ljudje so odšli v čisto neznan svet. Baraga dejansko ni vedel ničesar o prostoru, v katerega se je namenil, še manj je o tem vedel Igancij Knoblehar, ki se je odpravil v Južni Sudan.
To je bil popolnoma neznan svet. Iz ure v uro, iz enega v drug kilometer nisi vedel, kaj je dejansko pred tabo, kam prihajaš, koga boš srečal, kakšni bodo ljudje, kako te bodo sprejeli. Na drugi strani pa je zanimivo, kako so se s to kulturo srečali, kako so z njo vzpostavili stik. Zelo pomembno se mu zdi pri Baragi, da se je zavedal pomena jezika in se je naučil jezika domačinov. Zavedal se je, da tam ne bo mogel živeti s prevajalcem ali komunicirati v tujem jeziku, predvsem v francoščini ali nemščini. Zelo hitro se je naučil jezika domačinov in ga obvladal tako dobro, da je potem napisal tudi slovar in slovnico očipvejskega jezika.
Podobno je potem naredil tudi Knoblehar, ko je prišel med Barijce v južnem Sudanu. To je na območju današnje Jube, glavnega mesta republike Južni Sudan. Tam je Knoblehar ustanovil manjšo misijonsko postajo Gondokoro in se med domačini hitro naučil jezika. Na Dunaju so na rokopisnem oddelku shranjeni vzorci, kako je želel narediti slovnico in slovar barijskega jezika. Tega žal ni uresničil, ker je zelo mlad umrl.
Vsaka razstava ima svoj čar in z vsako je dr. Frelih osebno povezan. Vsako razstavo mora tako rekoč videti v svoji glavi in mora biti nekako vpet v to zgodbo in poosebiti vsebino. Najbolj odmevne so bile tiste, ki jih je postavil v Slovenskem etnografskem muzeju. Zadnja je bila- Magija amuletov.
Ta mu je osebno še najbolj blizu, ker je bila povezana z Egiptom, hkrati pa je pokazala tudi široko uporabo amuletov oziroma njihovo vlogo, ki jo imajo skozi zgodovino človeštva vse do danes. Še danes ljudje močno živimo s tem, z vero v neke predmete, v njihovo magično moč. Tako, da vsak človek vzpostavi nek odnos do določenih predmetov in jih ima ves čas pri sebi. Povezani so z vero ali pa so nekaj čisto osebnega, nekaj, kar človek skozi predmet vzpostavi, neko duhovno razsežnost, povezavo z neznanimi silami. Ta razstava je bila zagotovo zelo zanimiva, ker je pokazala neko širino, kako človek zavaruje sebe, prostor, svoje bližnje in tako naprej. Prikazala je amulete v različnih kulturah - od starega Egipta, predvsem Afrike, seveda pa je bil dodan tudi sodobni vidik.
Zanimiva je bila tudi razstava o Ignaciju Knobleharju z naslovom Sudanska misija. Pokazala je njegovo zanimivo zgodbo, kako se je odpravil v južni Sudan, seveda s katoliško idejo, da bo tam pokristjanil domačine. To mu ni uspelo, ker je prezgodaj umrl. Kljub vsemu pa je to poglavje pustilo široko sled v preučevanju odnosov med Afriko in Evropo. Pomembno je predvsem to, da je bil Knoblehar med prvimi, ki so sistematično začeli raziskovati Beli Nil. Na Dunaju je ohranjen njegov ladijski dnevnik, iz katerega je razvidno, da je zelo načrtno izvajal različne meritve. Bil je daleč pred ostalimi raziskovalci, predvsem pred Francozi in Angleži, ki so se šele pozneje lotili teh raziskav. On je bil že v tistem času zelo znan po Evropi, tudi v Ameriki, kot eden od pionirjev raziskovalcev Belega Nila. To se je žal pozneje vse pozabilo, ta razstava pa je oživila to plat njegovega življenja.
Pomembna se mu zdi tudi fotografska razstava, ki pa prinaša novo odkritje, to je razstava z naslovom- Togo album.
Povezana je z Antonom Codellijem, znanim Ljubljančanom. Iz njegove zapuščine imajo v Slovenskem etnografskem muzeju ohranjen fotografski arhiv, ki zelo nazorno kaže njegovo delovanje v Afriki pred I. svetovno vojno. Takrat je v nemški koloniji Togo za podjetje Telefunken s svojimi sodelavci gradil radio-telegrafsko postajo in tik pred I. svetovno vojno, leta 1914, uspel vzpostaviti brezžično komunikacijo med Berlinom in Afriko. Ko se je v Evropi začela vojna, se je seveda prenesla tudi v Afriko, in iz Berlina je prišel ukaz, da je treba to postajo uničiti. In to, kar so gradili kar nekaj let, so v petih urah uničili z dinamitom. Prav v teh dneh ( začetek meseca aprila) poteka snemanje igrano- dokumentarnega filma o življenju Antona Codellija, kjer bo sodeloval tudi dr. Frelih. Snemanje poteka v džungli, kjer so še zelo dobro ohranjeni ostanki te radio-telegrafske postaje.
Glede na to, da sva večkrat izpostavljala Egipt, Afriko, Sredozemlje: kako vi gledate na trenutno dogajanje v tem prostoru, na begunstvo, migracije?
Na žalost je to zgodba, ki jo vse bolj intenzivno spremljamo. Arheologa dr. Marka Freliha žalosti, da se to sploh dogaja in predvsem, da se stvari tako dolgo vlečejo, da toliko ljudi trpi in da celotnega problema ne rešujejo tam, kjer se je začel. Se pravi, na samem prizorišču spopadov. Te bi morali ustaviti, da bi ljudje čim prej dobili možnost, da se vrnejo domov. Na drugi strani pa je žalostna seveda tudi reakcija proti sprejemanju beguncev, ki jo vidimo v različnih oblikah. To je tragedija, in treba bo najti ustrezen odgovor. Tu je na prvem mestu politika in tudi mi sami, ki se lahko po svojih močeh angažiramo in tem ljudem pomagamo.
S temi ljudmi potujejo tudi različni predmeti, arheološke ostaline, artefakti?
Kdor rešuje svoje življenje, bolj malo misli na arheologijo, na znamenitosti in predmete. Zagotovo pa bi med begunci našli marsikaj. Vse je stvar posameznika, ki se odloči, kaj bo vzel s sabo oziroma kako bo skušal preživeti. Zagotovo je bilo marsikaj v zvezi z dediščino prizadeto, videli smo, da je bilo veliko arheoloških ostalin v Siriji uničenih. To je dediščina ne samo ljudi, ki tam živijo, ampak vseh nas, to je svetovna dediščina. Upa, da se bo kmalu vzpostavilo neko normalno stanje, da bodo lahko kar je bilo uničenega obnovili, rekonstruirali, in tako bomo dobili nazaj tisto, kar smo izgubili.
Vse bo ostalo aktualno, saj so stvari med seboj povezane, kar je po eni strani čar, saj se jih med seboj veliko prepleta in tako jih je treba tudi obravnavati. Med področji, ki jih raziskuje so recimo tudi romanja, poseben odmev je imelo eno največjih romanj Slovencev v Sveto deželo.
Poudarek bo na preučevanju zbirk, ki so v Slovenskem etnografskem muzeju. Tu je nekaj zelo zanimivih muzejskih predmetov, ki jih slovenska in širša javnost še ni videla, tako da bo treba poskrbeti za to. Ena taka zelo lepa zbirka, sicer po obsegu majhna, ima samo 95 predmetov, je zbirka Pigmejcev iz Konga. Zbirka je prišla tik pred II. svetovno vojno v muzej in je še popolnoma neobdelana in čaka na predstavitev. Zanimive so tudi zbirke, ki so nastale med obema vojnama v tako imenovanih misijonskih muzejih. En manjši misijonski muzej je bil že na Metelkovi 1, nasproti sedanjega muzeja SEM. Pripadala je misijonski družbi sv. Petra Klaverja, to zbirko dr. Frelih trenutno obdeluje. Zelo zanimiva je zbirka, ki so jo imeli jezuiti in je predstavila gradivo iz Indije, to je bil "Bengalski muzej" pri sv. Jožefu. Manj vemo o afriški zbirki oziroma o neevropski zbirki v Grobljah pri Domžalah. Tam so bili lazaristi in tudi zanje vemo, da so bili veliki podporniki misijona in so imeli veliko zbirko neevropskih predmetov, ki je bila med II. svetovno vojno žal uničena in se je za njo izgubila vsaka sled. Trenutno preučuje te zbirke.
Zmaji so na prvi pogled fantastična bitja, s katerimi naj bi se bolj ukvarjali otroci, vendar Frelih pravi, da so zanimivi tudi za odrasle. Predvsem pa so zmaji stalnica človeške civilizacije. Najdemo jih vsepovsod, po celem svetu.
Ta pestrost zmajskih zgodb ga zelo pritegne tudi kot arheologa, zmaji so večkrat povezani z različnimi arheološkimi ostalinami. Nastopajo lahko čisto simbolno, pogosto pa tudi zelo konkretno in res zaznamujejo svete kraje, najsi bodo to svetišča ali grobnice. Ta hibridna podoba zmajev, ki se prepleta od ene vrste pošasti do druge, je res nekaj očarljivega tudi v našem prostoru. Slovenija je, kot Frelih večkrat izpostavlja, dežela zmajev, imamo namreč zelo veliko zmajskih zgodb.
In pogosto so po eni strani povezane z zanimivimi naravnimi pojavi, na drugi strani pa predvsem z zanimivo arheološko dediščino.
Konkretno na terenu ne več, ampak pozorno spremlja, kaj se dogaja na področju arheologije, predvsem v Sloveniji, širši okolici in po svetu. Vse to si z veseljem ogleda in spremlja različne oddaje. Arheologija mu je še vedno zelo blizu in ji ostaja zvest. Je pa z njo povezan še drugače. Tako, da vsako leto v mediteranskem prostoru, v zadnjih letih predvsem na grških otokih načrtno zbira podatke o jamskih svetiščih.
To je njegova posebna oblika preživljanja dopusta, tako da sistematično zbira podatke. Lokacije svetišč tudi obišče in pove, da se mu je v zadnjih letih nabralo kar lepo število teh jamskih svetišč na različnih grških otokih, v Mali Aziji v Turčiji in tudi na Balkanu.
Sestavlja neko pregledno sliko teh jamskih svetišč v sredozemskem prostoru v povezavi s preživetjem teh lokacij od prazgodovine do sodobnega časa. Marsikje v Grčiji so ta jamska svetišča preživela, tako da so v njihovi neposredni bližini še danes cerkvice ali pa samostani.
Po drugi strani pa so seveda ob tem zanimive še razne pripovedi, legende oziroma ljudsko izročilo, ki je vezano na te jame.
Tu se sodobnost prepleta s preteklostjo, kar dr. Marka Freliha tudi najbolj zanima.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univerzitetni diplomirani arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Področje njegovega delovanja so: muzeologija, afrikanistika, egiptologija, arheologija. Kot arheolog pa že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (Severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje Razkošje v glavi.
Doktor arheološki znanosti Marko Frelih je doma iz Logatca, kraja, ki ima zelo lepo, bogato in zanimivo preteklost. Že v rimski dobi je obstajalo naselje Longaticum in ta kontinuiteta z današnjim Logatcem se je ohranila predvsem v imenu.
Vedno pa je bilo vprašanje, kje so materialne ostaline tega kraja. V samem Logatcu je teh pomnikov, na srečo, ne samo iz rimske dobe, ampak tudi iz ostalih obdobij zelo veliko. S temi se je je srečeval že kot otrok. Tu je šlo tako za ostaline iz prve kot iz druge svetovne vojne in iz bližnjega srednjega veka - predvsem v sosednji Planini pri Rakeku. Pozneje, v času gimnazijskega študija pa se je bolj intenzivno srečal z ostalinami iz rimske dobe.
Prav v Logatcu in bližnji okolici so namreč Rimljani zgradili izjemen gradbeni in tehnološki objekt: postavili so rimski obrambni sistem. To je pomenilo graditev zidov in stolpov, s katerih so nadzirali zelo občutljiv teren oziroma cestni prehod od Ljubljanskega barja čez Hrušico v Vipavsko dolino.
V Logatcu je v smeri proti Vrhniki, na eni strani ohranjena skoraj 10 km dolga obrambna linija. Na drugi strani proti Planini in Rakeku pa je spet manjši zaporni sistem z utrdbo.
Potem pa se na Hrušici ti rimski ostanki kar vrstijo. Frelih je v gimnaziji precej pogosto zahajal v te kraje, največ časa je preživel na Hrušici, predvsem na Lanišču, kjer je zelo lepo ohranjen rimski stolp.
V gimnaziji se je tudi izkristalizirala ideja o študiju arheologije in leta 1981 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na smer arheologija. Potem se je v okviru študija spoznaval z različnimi kulturami, vendar pa je bila stalnica njegovega interesa rimska zgodovina, predvsem v domačem kraju. Ob tem je ves čas sistematično dokumentiral vse, kar se nahaja v okolici Logatca. Leta 1989 je nato v domačem kraju izpeljal lep podvig. Malo po spletu okoliščin, malo pa tudi na podlagi znanja je odkril rimske ostanke obcestnega postajališča, ki so ga Rimljani imenovali Mansio. Tako so v samem središču Dolnjega Logatca našli zelo dobro ohranjene ostanke stavb, in druge lepe najdbe, ki so postavile to rimsko postajo v 1. stoletje našega štetja. S tem odkritjem je končal svojo "logaško kariero".
Terensko delo je za arheologa še vedno osnova, pravi dr. Marko Frelih. Brez terena ne gre, če ne poznaš geografskih značilnosti prostora, boš zelo težko razumel, zakaj so ljudje tam živeli, oziroma zakaj se tam niso naselili. Zelo pomembno je tudi ljudsko izročilo. Vedno je rad prisluhnil ljudem, kaj mislijo o prostoru, v katerem živijo, kaj vedo o preteklosti, kaj so izvedeli od svojih prednikov. In v tem ljudskem izročilu, ki je včasih zelo pravljično, je nekje zrno resnice, nekaj oprijemljivega. Tu so neke konkretne informacije, ki jih raziskava lahko potrdi, in potem odkrijemo ostanke naselbin ali kake druge najdbe. Tako da brez terena arheolog ne more in teren ga tudi najbolj obogati. Tako spozna nove kraje, nove ljudi in dobi izkušnje.
Dr. Marka Freliha je zelo prevzela bitka pri Frigidu oziroma pri Mrzli reki. Gre za enega največjih rimskih spopadov v našem prostoru, oziroma za enega največjih vojaških dogodkov, večja je bila le še Soška fronta. Spopad leta 394 med rimskim cesarjem Teodozijem in Evgenijem, ki se je oklical za cesarja, je nekaj izjemnega. Kljub vsej tej razsežnosti bitke je še danes odprto vprašanje, kje se je ta bitka odvijala. Večina se nagiba k temu, da je bitka potekala na območju Vipavske doline. Vendar za čuda tam ob vseh gradbenih delih, do danes še niso odkrili nobenih ostankov spopadov ali nekega orožja. V glavnem je ta bitka zelo skrivnostna. Vendar pa je v zvezi z njo dokumentirano, da se je odvijala ob reki Frigido. Frelih je pred leti tako postavil tezo, da bi bilo morda to lokacijo treba iskati na območju Posočja. Na tako imenovanem zemljevidu rimskega cesarstva Tabula Peutingeriana je vrisana reka Frigido. V vertikali z izrazitim okljukom izvira izpod Alp. Zastavilo se mu je vprašanje, zakaj bi Rimljani risali nek malo večji potok ali rečico, kot je Hubelj, ob tem bi pa ob tako selektivni karti, ki prikazuje celo cesarstvo, izpustili reko Sočo, dolgo 140 km.
Tudi Škocjanske jame so po oceni dr. Freliha poseben fenomen, ne samo z vidika krasoslovja. To so res čudovite jame, pravo darilo narave našemu prostoru. Čar Škocjanskih jam je človek spoznal že zelo zgodaj, že v najstarejših obdobjih, predvsem pa v obdobju bronaste in železne dobe, pozneje tudi v antiki. Zanimivo pa je obdobje, recimo nekje okrog leta 1000 pr. n. št., ko se pojavijo sledi daritvenih obredij. Ta prostor zaživi v nekem kultnem kontekstu, predvsem Mušja jama, ki je zelo neopazna, večina ljudi zanjo sploh ne ve. Gre za vertikalno, približno 50 metrov globoko brezno in v to brezno so ljudje metali različne predmete, predvsem nakit in orožje z vseh delov Evrope.
Prihajali so iz Sredozemlja in prav v to zelo neopazno brezno metali zelo dragocene predmete. Celotne Škocjanske jame so bile eno samo veliko kultno središče, v Mušji jami pa so očitno ljudje z zelo močnim motivom darovali predmete. Seveda ne vemo, kaj je bil motiv, ampak očitno je šlo za darovanje nekim božanstvom, lahko podzemnim božanstvom, ki so povezana s kultom verovanja v onstranstvo, recimo Hadu, bogu podzemlja. Mogoče so darovali tudi boginji Zemlje, to ostaja odprto. Dejstvo pa je, da je Mušja jama eno večjih jamskih svetišč v tem delu Evrope.
Od nekdaj so ga zanimale tudi medkulturne povezave v sredozemskem prostoru. Tisti, ki ga bolje poznajo, vedo, da je na nek način "obseden" z Egiptom. Egipt je njegova "totalna obsesija". To ni naključje. Treba se je zavedati, da je Egipt civilizacija, ki je trajala zelo dolgo, vezana je na sredozemski in afriški prostor. Ta civilizacija je okoli sebe sevala tisočletja svoje materialne in duhovne dobrine.
Vpliv Egipta na druge kulture pa je to, kar Freliha ves čas zanima. Po njegovem vemo, da najdemo v Sredozemlju egipčanske ostaline tako rekoč vsepovsod do Gibraltarja, do ostalih evropskih držav. Ta medkulturni dialog, kot bi ga imenovali danes, je obstajal že od nekdaj, tudi v prazgodovini in v antiki. Človek je od nekdaj potoval, komuniciral in izmenjaval ne samo materialne dobrine, ampak predvsem duhovne. Prav ta duhovni stik, kako se vse prepleta, kako se ohranja, kako se pretvori v nekaj novega, je tisto, kar ga zanima, ne samo kako je to potekal nekoč, ampak tudi dandanes.
Tudi to področje mu je zelo blizu. Predvsem ga zanima stik Slovencev z drugimi kulturami oziroma, kako so potem posamezniki to drugo kulturo posredovali nazaj svojim rojakom v domovino. Tu je zelo zgodaj prišel v stik z etnologi, predvsem s profesorjem dr. Zmagom Šmitkom. Z njim je že leta 1984 potoval na tako imenovani ruski orient, takrat je bila to ekskurzija v Aškabad, v Dušanbe, v Samarkand. Takrat se mu je odprl pogled na Slovence, ki so potovali v različne kraje in tam seveda zbirali različne predmete. Najbolj sta ga zanimala Baraga in Knoblehar. Baraga je na eni strani šel v Severno Ameriko, na drugi strani Knoblehar v Afriko. Z njima je začel spoznavati to področje in tako nekako prišel tudi v stik z Etnografskim muzejem. Tam so se potem vzpostavile povezave, ki so ga pripeljale do zaposlitve v Slovenskem etnografskem muzeju. Nato je dobil možnost, da je začel preučevati stike Slovencev z drugimi kulturami, predvsem s področji Afrike in Severne Amerike.
Potovanja so bila morda nekoč bolj kakovostna kot danes, ko so to množična potovanja "all inclusive". Potovanje v 19. stoletju je bilo nekaj popolnoma drugega. Ko se je Friderik Irenej Baraga odpravljal v Ameriko, je potreboval skoraj mesec dni, samo da je prišel do obale v Franciji, da je sploh lahko šel na ladjo in odpotoval dalje proti Ameriki. Tudi stik s tujimi kulturami je bil drugačen. Ljudje so odšli v čisto neznan svet. Baraga dejansko ni vedel ničesar o prostoru, v katerega se je namenil, še manj je o tem vedel Igancij Knoblehar, ki se je odpravil v Južni Sudan.
To je bil popolnoma neznan svet. Iz ure v uro, iz enega v drug kilometer nisi vedel, kaj je dejansko pred tabo, kam prihajaš, koga boš srečal, kakšni bodo ljudje, kako te bodo sprejeli. Na drugi strani pa je zanimivo, kako so se s to kulturo srečali, kako so z njo vzpostavili stik. Zelo pomembno se mu zdi pri Baragi, da se je zavedal pomena jezika in se je naučil jezika domačinov. Zavedal se je, da tam ne bo mogel živeti s prevajalcem ali komunicirati v tujem jeziku, predvsem v francoščini ali nemščini. Zelo hitro se je naučil jezika domačinov in ga obvladal tako dobro, da je potem napisal tudi slovar in slovnico očipvejskega jezika.
Podobno je potem naredil tudi Knoblehar, ko je prišel med Barijce v južnem Sudanu. To je na območju današnje Jube, glavnega mesta republike Južni Sudan. Tam je Knoblehar ustanovil manjšo misijonsko postajo Gondokoro in se med domačini hitro naučil jezika. Na Dunaju so na rokopisnem oddelku shranjeni vzorci, kako je želel narediti slovnico in slovar barijskega jezika. Tega žal ni uresničil, ker je zelo mlad umrl.
Vsaka razstava ima svoj čar in z vsako je dr. Frelih osebno povezan. Vsako razstavo mora tako rekoč videti v svoji glavi in mora biti nekako vpet v to zgodbo in poosebiti vsebino. Najbolj odmevne so bile tiste, ki jih je postavil v Slovenskem etnografskem muzeju. Zadnja je bila- Magija amuletov.
Ta mu je osebno še najbolj blizu, ker je bila povezana z Egiptom, hkrati pa je pokazala tudi široko uporabo amuletov oziroma njihovo vlogo, ki jo imajo skozi zgodovino človeštva vse do danes. Še danes ljudje močno živimo s tem, z vero v neke predmete, v njihovo magično moč. Tako, da vsak človek vzpostavi nek odnos do določenih predmetov in jih ima ves čas pri sebi. Povezani so z vero ali pa so nekaj čisto osebnega, nekaj, kar človek skozi predmet vzpostavi, neko duhovno razsežnost, povezavo z neznanimi silami. Ta razstava je bila zagotovo zelo zanimiva, ker je pokazala neko širino, kako človek zavaruje sebe, prostor, svoje bližnje in tako naprej. Prikazala je amulete v različnih kulturah - od starega Egipta, predvsem Afrike, seveda pa je bil dodan tudi sodobni vidik.
Zanimiva je bila tudi razstava o Ignaciju Knobleharju z naslovom Sudanska misija. Pokazala je njegovo zanimivo zgodbo, kako se je odpravil v južni Sudan, seveda s katoliško idejo, da bo tam pokristjanil domačine. To mu ni uspelo, ker je prezgodaj umrl. Kljub vsemu pa je to poglavje pustilo široko sled v preučevanju odnosov med Afriko in Evropo. Pomembno je predvsem to, da je bil Knoblehar med prvimi, ki so sistematično začeli raziskovati Beli Nil. Na Dunaju je ohranjen njegov ladijski dnevnik, iz katerega je razvidno, da je zelo načrtno izvajal različne meritve. Bil je daleč pred ostalimi raziskovalci, predvsem pred Francozi in Angleži, ki so se šele pozneje lotili teh raziskav. On je bil že v tistem času zelo znan po Evropi, tudi v Ameriki, kot eden od pionirjev raziskovalcev Belega Nila. To se je žal pozneje vse pozabilo, ta razstava pa je oživila to plat njegovega življenja.
Pomembna se mu zdi tudi fotografska razstava, ki pa prinaša novo odkritje, to je razstava z naslovom- Togo album.
Povezana je z Antonom Codellijem, znanim Ljubljančanom. Iz njegove zapuščine imajo v Slovenskem etnografskem muzeju ohranjen fotografski arhiv, ki zelo nazorno kaže njegovo delovanje v Afriki pred I. svetovno vojno. Takrat je v nemški koloniji Togo za podjetje Telefunken s svojimi sodelavci gradil radio-telegrafsko postajo in tik pred I. svetovno vojno, leta 1914, uspel vzpostaviti brezžično komunikacijo med Berlinom in Afriko. Ko se je v Evropi začela vojna, se je seveda prenesla tudi v Afriko, in iz Berlina je prišel ukaz, da je treba to postajo uničiti. In to, kar so gradili kar nekaj let, so v petih urah uničili z dinamitom. Prav v teh dneh ( začetek meseca aprila) poteka snemanje igrano- dokumentarnega filma o življenju Antona Codellija, kjer bo sodeloval tudi dr. Frelih. Snemanje poteka v džungli, kjer so še zelo dobro ohranjeni ostanki te radio-telegrafske postaje.
Glede na to, da sva večkrat izpostavljala Egipt, Afriko, Sredozemlje: kako vi gledate na trenutno dogajanje v tem prostoru, na begunstvo, migracije?
Na žalost je to zgodba, ki jo vse bolj intenzivno spremljamo. Arheologa dr. Marka Freliha žalosti, da se to sploh dogaja in predvsem, da se stvari tako dolgo vlečejo, da toliko ljudi trpi in da celotnega problema ne rešujejo tam, kjer se je začel. Se pravi, na samem prizorišču spopadov. Te bi morali ustaviti, da bi ljudje čim prej dobili možnost, da se vrnejo domov. Na drugi strani pa je žalostna seveda tudi reakcija proti sprejemanju beguncev, ki jo vidimo v različnih oblikah. To je tragedija, in treba bo najti ustrezen odgovor. Tu je na prvem mestu politika in tudi mi sami, ki se lahko po svojih močeh angažiramo in tem ljudem pomagamo.
S temi ljudmi potujejo tudi različni predmeti, arheološke ostaline, artefakti?
Kdor rešuje svoje življenje, bolj malo misli na arheologijo, na znamenitosti in predmete. Zagotovo pa bi med begunci našli marsikaj. Vse je stvar posameznika, ki se odloči, kaj bo vzel s sabo oziroma kako bo skušal preživeti. Zagotovo je bilo marsikaj v zvezi z dediščino prizadeto, videli smo, da je bilo veliko arheoloških ostalin v Siriji uničenih. To je dediščina ne samo ljudi, ki tam živijo, ampak vseh nas, to je svetovna dediščina. Upa, da se bo kmalu vzpostavilo neko normalno stanje, da bodo lahko kar je bilo uničenega obnovili, rekonstruirali, in tako bomo dobili nazaj tisto, kar smo izgubili.
Vse bo ostalo aktualno, saj so stvari med seboj povezane, kar je po eni strani čar, saj se jih med seboj veliko prepleta in tako jih je treba tudi obravnavati. Med področji, ki jih raziskuje so recimo tudi romanja, poseben odmev je imelo eno največjih romanj Slovencev v Sveto deželo.
Poudarek bo na preučevanju zbirk, ki so v Slovenskem etnografskem muzeju. Tu je nekaj zelo zanimivih muzejskih predmetov, ki jih slovenska in širša javnost še ni videla, tako da bo treba poskrbeti za to. Ena taka zelo lepa zbirka, sicer po obsegu majhna, ima samo 95 predmetov, je zbirka Pigmejcev iz Konga. Zbirka je prišla tik pred II. svetovno vojno v muzej in je še popolnoma neobdelana in čaka na predstavitev. Zanimive so tudi zbirke, ki so nastale med obema vojnama v tako imenovanih misijonskih muzejih. En manjši misijonski muzej je bil že na Metelkovi 1, nasproti sedanjega muzeja SEM. Pripadala je misijonski družbi sv. Petra Klaverja, to zbirko dr. Frelih trenutno obdeluje. Zelo zanimiva je zbirka, ki so jo imeli jezuiti in je predstavila gradivo iz Indije, to je bil "Bengalski muzej" pri sv. Jožefu. Manj vemo o afriški zbirki oziroma o neevropski zbirki v Grobljah pri Domžalah. Tam so bili lazaristi in tudi zanje vemo, da so bili veliki podporniki misijona in so imeli veliko zbirko neevropskih predmetov, ki je bila med II. svetovno vojno žal uničena in se je za njo izgubila vsaka sled. Trenutno preučuje te zbirke.
Zmaji so na prvi pogled fantastična bitja, s katerimi naj bi se bolj ukvarjali otroci, vendar Frelih pravi, da so zanimivi tudi za odrasle. Predvsem pa so zmaji stalnica človeške civilizacije. Najdemo jih vsepovsod, po celem svetu.
Ta pestrost zmajskih zgodb ga zelo pritegne tudi kot arheologa, zmaji so večkrat povezani z različnimi arheološkimi ostalinami. Nastopajo lahko čisto simbolno, pogosto pa tudi zelo konkretno in res zaznamujejo svete kraje, najsi bodo to svetišča ali grobnice. Ta hibridna podoba zmajev, ki se prepleta od ene vrste pošasti do druge, je res nekaj očarljivega tudi v našem prostoru. Slovenija je, kot Frelih večkrat izpostavlja, dežela zmajev, imamo namreč zelo veliko zmajskih zgodb.
In pogosto so po eni strani povezane z zanimivimi naravnimi pojavi, na drugi strani pa predvsem z zanimivo arheološko dediščino.
Konkretno na terenu ne več, ampak pozorno spremlja, kaj se dogaja na področju arheologije, predvsem v Sloveniji, širši okolici in po svetu. Vse to si z veseljem ogleda in spremlja različne oddaje. Arheologija mu je še vedno zelo blizu in ji ostaja zvest. Je pa z njo povezan še drugače. Tako, da vsako leto v mediteranskem prostoru, v zadnjih letih predvsem na grških otokih načrtno zbira podatke o jamskih svetiščih.
To je njegova posebna oblika preživljanja dopusta, tako da sistematično zbira podatke. Lokacije svetišč tudi obišče in pove, da se mu je v zadnjih letih nabralo kar lepo število teh jamskih svetišč na različnih grških otokih, v Mali Aziji v Turčiji in tudi na Balkanu.
Sestavlja neko pregledno sliko teh jamskih svetišč v sredozemskem prostoru v povezavi s preživetjem teh lokacij od prazgodovine do sodobnega časa. Marsikje v Grčiji so ta jamska svetišča preživela, tako da so v njihovi neposredni bližini še danes cerkvice ali pa samostani.
Po drugi strani pa so seveda ob tem zanimive še razne pripovedi, legende oziroma ljudsko izročilo, ki je vezano na te jame.
Tu se sodobnost prepleta s preteklostjo, kar dr. Marka Freliha tudi najbolj zanima.
Pavle Učakar se je po študiju na likovni akademiji zaposlil pri založbi Mladinska knjiga, kjer je kot likovni urednik delal štirideset let. V tem času je bdel nad nastajanjem izjemnega opusa slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev.
O ravnatelju Centra Janeza Levca v Ljubljani dr. Mateju Rovšku bi lahko rekli, da premika meje, odpira vrata v drugačnost in družbi nastavlja ogledalo. V življenju ga vodi želja po pravičnem odnosu do vseh depriviligiranih družbenih skupin, pravičnejši šoli in odprti družbi. Je predavatelj in avtor številnih člankov s področja vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. O njegovem življenju, poslanstvu – prizadevanju za izboljšanje položaja oseb z motnjami v duševnem razvoju in oblikovanju inkluzivne šole ter o sami ideji mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki se je začel te dni – letos se je preselil na spletni oder in tako postal edini virtualni inkluzivni festival pri nas doslej – se je z dr. Matejem Rovškom v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala novinarka Petra Medved.
Dr. Dan Podjed zase pravi, da je profesionalni voajer. Opazovanje, ugotavljanje in razumevanje človeka je osnova njegovega poklica – je namreč etnolog in kulturni antropolog, ki ga na njegovi raziskovalni in akademski poti zanima predvsem sodobni čas. Ta z modernimi tehnologijami in izjemnimi dogodki, kot je na primer koronavirus, vplivajo na človeka, spreminjajo njegove navade in njegov odnos do zasebnosti, svobode, nadzora in do drugih ljudi. Zakaj je torej koronačas zanimiv za antropologe, bomo izvedeli od doc. dr. Dana Podjeda, ki je zaposlen za ZRC Sazu, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto in Inovacijsko razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani. Je tudi eden od pobudnikov in članov globalne mreže Zakaj svet potrebuje antropologe.
V turizmu so uspešni predvsem tisti, ki v ospredje postavljajo svoje lastne izkušnje, življenjsko energijo in odprtost. Vse to ima v obilju Manja Lilek, ki razvija svojo poslovno zgodbo v okviru agencije Židana marela. Glavno vodilo v njenem življenju je bila želja, ali bolje rečeno nasvet njene babice, da naj se nauči špansko. Zdaj Manja govori pet jezikov in se ukvarja s turizmom na povsem oseben način. Manja Lilek se je rodila v Mariboru, nato pa je živela v Radencih. Zase pravi, da je »izvožena Prekmurka«. Tako starši po očetovi kot po mamini strani so namreč živeli v Prekmurju in zato je tudi Manja ob vseh koncih tedna in vse proste dni preživela pri enih ali drugih. Sicer pa je Manja profesorica španščine in filozofije, kar je tudi njen uradni poklic, vendar pa je v življenju izbrala drugačno pot. To pa so zaznamovala številna potovanj po svetu. Tako je v zadnjih 20 letih prepotovala več kot 70 držav. Turizem in potovanja so bila od nekdaj njen hobi, ob pomoči katerega se je učila, se veselila in nenazadnje se je to nadaljevalo v poklic ali pa delo, ki ga opravlja sedaj. To pa je rodoslovni turizem. Tega pa bomo skupaj z Manjo Lilek spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Marko Brdnik je harmonikar, skladatelj in plezalec, ki išče prvenstvene smeri ne le v plezanju, temveč tudi v glasbi. Spoznajte ga v glasni in besedi v oddaji Razkošje v glavi.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je zaslužni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen, nestor slovenske regulacijske tehnike in živa legenda letalskega modeliranja pri nas. Pri svojih 86 letih je še vedno izjemno dejaven. Potem ko je v več desetletjih pedagoškega in raziskovalnega dela vzgojil na tisoče strokovnjakov elektrotehnike in se posvečal hobijem, kot so letalsko modelarstvo, lov, video in fotografija, zdaj o vsem tem piše knjige in še vedno dejavno spremlja svoje strokovno področje. Obiskali smo ga na njegovem domu v Ljubljani, kjer hrani več kot 60 letečih letalskih modelov in vrsto unikatnih izumov s področja elektrotehnike.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Igralka Ajda Smrekar, ki jo lahko gledamo v nadaljevanki V imenu ljudstva, resno pa nastopa tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem ,kjer se je zaposlila leta 2013, ima pri svojih 35 letih za seboj bogato in uspešno kariero. Končala je dve fakulteti, ima magisterij, je izobraženka in intelektualka, a hkrati prežeta tudi s poetičnostjo in milino dolenjske duše, predvsem pa izžareva energijo, s katero je in bo določala svojo lastno prihodnost. Vabljeni, da prisluhnete tej izjemni ženski, pri kateri ni nič običajno, pa vendar je vse narejeno s tolikšno ljubeznijo in redom, da zna svojo posebnost skriti v vsakdanjosti. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.
Ob današnjem kulturnem prazniku je pozornost usmerjena v našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna, ki so ga od nekdaj preučevali številni raziskovalci iz različnih področij, od literature do umetnostne zgodovine. Eden takšnih je tudi naš današnji gost. Damir Globočnik je dvojni doktor, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Dela in živi v Radovljici. Po končani gimnaziji v Kranju se je vpisal na samostojni študij umetnostne zgodovine, ki ga je končal leta 1989. Dve leti pozneje se je zaposlil kot kustos za umetnostno zgodovino in galerijsko dejavnost v muzeju v Kranju. Med pripravništvom je bil njegov mentor umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Cene Avguštin, ki ga je usmerjal z napotki in svojim lastnim zgledom. Nato se je Damir Globočnik vpisal na magistrski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je končal leta 1997, naslov njegove magistrske naloge je : »Slovenska karikatura 1869–1941, Pregled, gradivo in interpretacije«. Leta 2005 je nato končal tudi doktorski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani – naslov doktorske disertacije: »Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti«. Damir Globočnik je nato leta 2012 končal še doktorski študij zgodovine na oddelku za zgodovine filozofske fakultete v Ljubljani z nalogo Karikatura in satirična periodika - pomožna zgodovinska vira. In Damir Globočnik je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Doktor Matej Sova, izredni profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, ima, če naj uporabimo prispodobo, »na plezalni steni svojega življenja« dva »oprimka«: na eni strani raziskovalno in pedagoško delo na fakulteti, na drugi strani pa športno plezanje, pri katerem se lahko med drugim pohvali z naslovom evropskega mladinskega prvaka in državnega prvaka v članski konkurenci. In če k temu prištejemo še »čvrsto oporo za obe nogi« v njegovi družini, lahko razumemo, kako mu je pred kratkim, pri »okroglih« štiridesetih, spet uspelo premagati ekstremno plezalno smer v steni z oceno 8 c. Z Matejem Sovo se je pogovarjal Dušan Berne.
Irena Furlan je svoje življenje posvetila vzpostavljanju stika med ljudmi in živalmi, ki ga po njenih besedah nikakor ne more biti brez neposredne čutne izkušnje. Že trideset let vodi pedagoške programe v Živalskem vrtu Ljubljana, mnogi pa jo poznajo tudi s televizijskih ekranov.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen pri Mladinski knjigi, potem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda, z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral rodove mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je ves čas razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznovrstno delo je Pregl, ne nazadnje, prejel večernico in desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, saj je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen v Mladinski knjigi, zatem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda. z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral generacije mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je vseskozi razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznoliko delo je Pregl, ne nazadnje, prejel Večernico in Desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi Red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle, stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, ki je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: BoBo (MMC RTVSLO)
V leseni hiši, ki jo je po osvoboditvi v Zrečah zgradil oče, si je s tremi brati delila mizo za pisanje domačih nalog. V fantovski družbi je bilo tudi igranje s punčkami potisnjeno v kot, pač pa se je toliko več plezalo po drevesih in streljalo z lesenimi puškami. In ko se je Marika naučila brati, izposojene knjige iz šolske knjižnice pa so se »skrivale« tudi pod njeno posteljo, se ji je »vloga sestrice« obrestovala predvsem pri branju pravljic. »V mojih gimnazijskih letih se je ,vedelo', da bom šla študirat medicino, dokler ni naše celjske gimnazije obiskal znan defektolog, ki je vsaj mojo študijsko barko usmeril v vode specialne pedagogike,« se spominja Marika Mihelčič. Z diplomo zagrebške fakultete v žepu se je zaposlila na ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne in tam z zvrhano mero potrpežljivosti in človeške topline vedno znova čakala na to, da se iz grl in ust gluhih malčic in malčkov zasliši prvi neartikuliran krik, ki se praviloma »rodi« iz razigranega otroškega smeha … Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Tokrat boste lahko prisluhnili izjemno zanimivi, izobraženi in privlačni ženski, ki se ne le ukvarja z redkim poklicem v slovenskem prostoru, pač pa ima tudi svojo agencijo. Gre za Bernardo Škrabar, detektivko, ki pripravlja doktorat in je tudi v skupini, ki dopolnjuje zakon o detektivski dejavnosti pri nas. Ne dela le v državi, ampak se povezuje tudi s primeri iz mednarodnega okolja. Čeprav je najprej mislila, da bo veterinarka, pozneje se je odločala za policistko, je poklic začela kot medicinska sestra in ima uspešno kariero zdaj kot detektivka. O svoji strokovni in deloma zasebni plati življenja bo govorila v oddaji Razkošje v glavi.
Tone Hočevar se je v naš kolektivni spomin nemara najjasneje zapisal v času osamosvojitvene vojne, ko je v najbolj napetih trenutkih v televizijski studio prihitel vodit poročila oblečen skrajno neformalno – nepozabno se je pred kamero pojavil kar v trenirki. A njegova novinarska pot je bila tako bogata, pisana in raznolika, da je nikakor ni mogoče zvesti le na deset, pa čeprav za Slovenijo absolutno prelomnih dni. Desetletja je delal za različne medijske hiše, za RTV, Tanjug, Republiko in Delo. V sedemdesetih je bil zunanjepolitični dopisnik iz Latinske Amerike s sedežem v Mehiki. V osemdesetih je bil stalni poročevalec s Kube. Po osamosvojitvi je za dolgih 16 let odšel za korespondenta v Rim. Vmes je bil v Afriki, obiskal je prostranstva razpadajoče sovjetske države, snemal je dokumentarce ter pisal duhovite in lucidne komentarje. Vseskozi smo imeli občutek, da je strahovito dobro obveščen, da ve, o čem govori, in da zna ločevati zrnje od plev. Nič čudnega pravzaprav, ko pa je Hočevar ob svojem delu spoznal, tako se vsaj zdi, malodane vse, ki na tem svetu kaj štejejo – od kolumbijskega nobelovca, Gabriela Garcie Marqueza, do večkratnega italijanskega premierja Giulia Andreottija. Družil se je z visokimi cerkvenimi prelati in komunističnimi veljaki, z gverilci je blodil po džunglah Srednje Amerike in pil koktejle s starim ribičem, ki je Hemigwayu služil kot vzor pri oblikovanju glavnega lika v znameniti noveli Starec in morje. Vse to in še marsikaj drugega je zdaj popisal v knjigi Skušnjave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sodobnost. Ob tej priložnosti smo ga pred mikrofon Razkošja v glavi, zadnjega v letu 2019, povabili tudi mi …Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Božič v Podsaharski Afriki se ti že zaradi vremena in podnebja vtisne v spomin. Pri nas v Sloveniji takrat naravo največkrat že pobeli sneg, v Beninu in Togu, kjer sem kot misijonar preživel nepozabnih štirinajst let, pa na nebu praviloma žari decembrsko sonce,« pravi pater Jožef Pepi Lebreht in doda: »Sicer pa se Evropejci na črno celino že od nekdaj odpravljamo s kopico predsodkov in miselnih klišejev, potem pa nas Afrika na najrazličnejše načine preseneti. Pri tem gre tudi za dualizem med zahodno, na logiki in razumu utemeljeno kulturo, ki jo ponazarja ravna premica, ter afriško simboliko kače, ki predstavlja transcendenco, skrivnost, iracionalnost, ki se izmika racionalnim interpretacijam …«. Z njim se je pogovarjal Dušan Berne.
Čokolada najbrž v nas sproža take in drugačne odzive, spomine, okuse, čustva in še marsikaj. Mnogi jo kujejo v zvezde, za druge pa je nebodijetreba, zaradi katere podivjajo odčitki na tehtnici. Beseda čokolada ali »xocolatl« (izg. šokolatl) izvira iz jezika nahuatl, ki so ga govorili Azteki, in v prevodu pomeni penast napitek. Majevski izraz za isto zadevo je »cacaw«. Čokolada v prvotni obliki ni bila narejena v obliki tablic ali bonbonov, kot jo poznamo danes, temveč v obliki napitka. Po azteški legendi naj bi bila semena kakavovca na naš svet prinesena iz samega raja, zato so Azteki verjeli, da oseba, ki uživa čokolado oziroma ta božji napitek, raste v svoji modrosti in moči. Andraž Gavez pa je podjetniško pot začel prav s čokolado in je že pri 19 letih ustanovil, skupaj s sodelavci, svoje prvo podjetje, spletno trgovino Mojačokolada.si. Andraž Gavez je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ljubezen do rastlin ga je zaznamovala že v zgodnjem otroštvu. Botanika ni samo njegovo delo, postala je njegov način življenja. Prof. dr. Nejca Jogana s katedre za botaniko in fiziologijo rastlin, Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani danes najbolj poznamo po preučevanju tujerodnih invazivnih vrst, kar je tudi zelo zaznamovalo njegovo nadaljnje delo in raziskovanje. Bil je ustanovni član Botaničnega društva Slovenije in tudi dva mandata njegov predsednik. Zdaj je dejaven pri pripravi nove izdaje Male flore Slovenije ter druge izdaje Atlasa flore Slovenije. Je tudi kustos največje herbarijske zbirke pri nas, ki jo hrani Biotehniška fakulteta. Prof. dr. Nejc Jogan bo gost oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
V tokratnem Razkošju v glavi bomo gostili upokojenega tenorista Jurija Rejo, ki je vso kariero ostal zvest ljubljanski operi, a kljub temu veliko pel po številnih najimenitnejših evropskih odrih. Tudi danes kljub častitljivim letom ne miruje, saj svoje bogato znanje prenaša na mlade domače in tuje pevce. Poleg tega vrtnari, skrbi za svoj nasad oljk, še pred nedavnim je pri dobrih osemdesetih letih strastno kolesaril, še prej pa leta in leta pilotiral in imel celo svoje letalo. Danes je, tako kot vse življenje, še zaljubljen v glasbo in knjige, ima pa tudi zanimiv konjiček. Navdušen je nad streljanjem v premične tarče in to s svojo lastno pištolo počne vsak teden z odličnim rezultatom. Oddajo je pripravil Marjan Rogelj.
Neveljaven email naslov