Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univerzitetni  diplomirani arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Področje njegovega delovanja so: muzeologija, afrikanistika, egiptologija, arheologija. Kot arheolog pa že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (Severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje Razkošje v glavi.

Vse se je začelo v domačem kraju

Doktor arheološki znanosti Marko Frelih je doma iz Logatca, kraja, ki ima zelo lepo, bogato in zanimivo preteklost. Že v rimski dobi je obstajalo naselje Longaticum in  ta kontinuiteta z današnjim Logatcem se je ohranila predvsem v imenu.

Vedno pa je bilo vprašanje, kje so materialne ostaline tega kraja. V samem Logatcu  je teh pomnikov, na srečo, ne samo iz rimske dobe, ampak tudi iz ostalih obdobij zelo veliko. S temi  se je je srečeval  že kot otrok. Tu je šlo  tako za ostaline iz prve kot iz druge svetovne vojne in iz bližnjega srednjega veka - predvsem v sosednji Planini pri Rakeku. Pozneje, v času gimnazijskega študija pa se je bolj intenzivno srečal z ostalinami iz rimske dobe.

Prav v Logatcu in bližnji okolici so namreč Rimljani zgradili izjemen gradbeni in tehnološki objekt: postavili so rimski obrambni sistem. To je pomenilo graditev zidov in stolpov, s katerih so nadzirali zelo občutljiv teren oziroma cestni prehod od Ljubljanskega barja čez Hrušico v Vipavsko dolino.

V Logatcu je v smeri proti Vrhniki, na eni strani ohranjena skoraj 10 km dolga obrambna linija. Na drugi strani proti Planini in Rakeku pa je spet manjši zaporni sistem z utrdbo.

Potem pa se na Hrušici ti rimski ostanki kar vrstijo. Frelih je v gimnaziji  precej pogosto zahajal v te kraje, največ časa je preživel na Hrušici, predvsem na Lanišču, kjer je zelo lepo ohranjen rimski stolp.

V gimnaziji se je tudi izkristalizirala ideja o študiju arheologije in leta 1981 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na smer arheologija. Potem se je v okviru študija spoznaval z različnimi kulturami, vendar pa je bila stalnica njegovega interesa rimska zgodovina, predvsem v domačem kraju. Ob tem je ves čas sistematično dokumentiral vse, kar se nahaja v okolici Logatca. Leta 1989 je nato v domačem kraju izpeljal lep podvig. Malo po spletu okoliščin, malo pa tudi na podlagi znanja je odkril rimske ostanke obcestnega postajališča, ki so ga Rimljani imenovali Mansio. Tako so v samem središču Dolnjega Logatca našli zelo dobro ohranjene ostanke stavb, in druge lepe najdbe, ki so postavile to rimsko postajo v 1. stoletje našega štetja.  S tem odkritjem je končal svojo "logaško kariero".

 Marko Frelih je zagnan terenski raziskovalec

Terensko delo je za arheologa še vedno osnova, pravi dr. Marko Frelih. Brez terena ne gre, če ne poznaš geografskih značilnosti prostora, boš zelo težko razumel, zakaj so ljudje tam živeli, oziroma zakaj se tam niso naselili. Zelo pomembno je tudi ljudsko izročilo. Vedno je rad prisluhnil ljudem, kaj mislijo o prostoru, v katerem živijo, kaj vedo o preteklosti,  kaj so izvedeli od svojih prednikov. In v tem ljudskem izročilu, ki je včasih zelo pravljično,  je nekje zrno resnice, nekaj oprijemljivega. Tu so neke konkretne informacije, ki jih raziskava lahko potrdi, in potem odkrijemo ostanke naselbin ali kake druge najdbe. Tako da brez terena arheolog ne more in teren ga tudi najbolj obogati.  Tako spozna nove kraje, nove ljudi in dobi izkušnje.

Odmevne zgodbe

Dr. Marka Freliha je zelo prevzela bitka pri Frigidu oziroma pri Mrzli reki. Gre za enega največjih rimskih spopadov v našem prostoru, oziroma za enega največjih vojaških dogodkov, večja je bila le še Soška fronta. Spopad leta 394 med rimskim cesarjem Teodozijem in Evgenijem, ki se je oklical za cesarja, je nekaj izjemnega. Kljub vsej tej razsežnosti bitke je še danes odprto vprašanje, kje se je ta bitka odvijala. Večina se nagiba k temu, da je bitka potekala na območju Vipavske doline. Vendar za čuda tam ob vseh gradbenih delih, do danes še niso odkrili  nobenih ostankov spopadov ali nekega orožja. V glavnem je ta bitka zelo skrivnostna. Vendar pa je v zvezi z njo dokumentirano, da se je odvijala ob reki Frigido. Frelih je pred leti tako postavil tezo, da bi bilo morda to lokacijo treba iskati na območju Posočja. Na tako imenovanem zemljevidu rimskega cesarstva Tabula Peutingeriana je vrisana reka Frigido. V vertikali z izrazitim okljukom izvira izpod Alp. Zastavilo se mu je vprašanje, zakaj bi Rimljani risali nek malo večji potok ali rečico, kot je Hubelj, ob tem bi pa ob tako selektivni karti, ki prikazuje celo cesarstvo, izpustili reko Sočo, dolgo 140 km.

Skriti zakladi

Tudi Škocjanske jame so po oceni dr. Freliha poseben fenomen, ne samo z vidika krasoslovja. To so res čudovite jame, pravo darilo narave našemu prostoru. Čar Škocjanskih jam je človek spoznal že zelo zgodaj, že v najstarejših obdobjih, predvsem pa v obdobju bronaste in železne dobe, pozneje tudi v antiki. Zanimivo pa je obdobje, recimo nekje okrog leta 1000 pr. n. št., ko se pojavijo sledi daritvenih obredij. Ta prostor zaživi v nekem kultnem kontekstu, predvsem Mušja jama, ki je zelo neopazna, večina ljudi zanjo sploh ne ve. Gre za vertikalno, približno 50 metrov globoko brezno in v to brezno so ljudje metali različne predmete, predvsem nakit in orožje z vseh delov Evrope.

Prihajali so iz Sredozemlja in prav v to zelo neopazno brezno metali zelo dragocene predmete.  Celotne Škocjanske jame so bile eno samo veliko kultno središče, v Mušji jami pa so očitno ljudje z zelo močnim motivom darovali  predmete. Seveda ne vemo, kaj je bil motiv, ampak očitno je šlo za darovanje nekim božanstvom, lahko podzemnim božanstvom, ki so povezana s kultom verovanja v onstranstvo, recimo Hadu, bogu podzemlja. Mogoče so darovali tudi boginji Zemlje, to ostaja  odprto. Dejstvo pa je, da je Mušja jama eno večjih jamskih svetišč v tem delu Evrope.

Preklop

Od nekdaj so ga zanimale tudi medkulturne povezave v  sredozemskem prostoru. Tisti, ki ga bolje poznajo, vedo, da je na nek način "obseden" z Egiptom. Egipt je njegova "totalna obsesija". To ni naključje. Treba se je zavedati, da je Egipt civilizacija, ki je trajala zelo dolgo, vezana je na sredozemski in afriški  prostor. Ta civilizacija je okoli sebe sevala  tisočletja svoje materialne in duhovne dobrine.

Vpliv Egipta na druge kulture pa je to, kar Freliha ves čas zanima. Po njegovem vemo, da najdemo v Sredozemlju  egipčanske ostaline tako rekoč vsepovsod do Gibraltarja, do ostalih evropskih držav. Ta medkulturni dialog, kot bi ga imenovali danes, je obstajal že od nekdaj, tudi v prazgodovini in v antiki. Človek je od nekdaj potoval, komuniciral in izmenjaval ne samo materialne dobrine, ampak predvsem duhovne. Prav ta duhovni stik, kako se vse prepleta, kako se ohranja, kako se pretvori v nekaj novega, je tisto, kar ga zanima, ne samo kako je to potekal nekoč, ampak tudi  dandanes.

Slovenci in raziskave neevropskih kultur

Tudi  to področje mu je zelo blizu. Predvsem ga zanima stik Slovencev z drugimi kulturami oziroma, kako so potem  posamezniki to drugo kulturo posredovali nazaj svojim rojakom v domovino. Tu je zelo zgodaj prišel v stik z etnologi, predvsem s profesorjem dr. Zmagom Šmitkom. Z njim je že leta 1984 potoval na tako imenovani ruski orient, takrat je bila to ekskurzija v Aškabad, v Dušanbe, v Samarkand. Takrat  se mu je odprl pogled na Slovence, ki so potovali v različne kraje in tam seveda zbirali različne predmete. Najbolj sta ga zanimala Baraga in Knoblehar. Baraga je na eni strani šel v Severno Ameriko, na drugi strani Knoblehar v Afriko. Z njima je začel spoznavati to področje in tako nekako prišel tudi v stik z Etnografskim muzejem. Tam so se potem vzpostavile povezave, ki so ga pripeljale do zaposlitve v Slovenskem etnografskem muzeju. Nato je dobil možnost, da je začel preučevati stike Slovencev z drugimi kulturami, predvsem s področji Afrike in Severne Amerike.

Kakšni so bili ti stiki? 

Potovanja so bila morda nekoč bolj kakovostna kot danes, ko so to množična potovanja "all inclusive". Potovanje v 19. stoletju je bilo nekaj popolnoma drugega. Ko se je Friderik Irenej Baraga odpravljal v Ameriko, je potreboval skoraj mesec dni, samo da je prišel do obale v Franciji, da je sploh lahko šel na ladjo in odpotoval dalje proti Ameriki. Tudi stik s tujimi kulturami je bil drugačen. Ljudje so odšli v čisto neznan svet. Baraga dejansko ni vedel ničesar o prostoru, v katerega se je namenil, še manj je o tem vedel Igancij Knoblehar, ki se je odpravil v Južni Sudan.

To je bil popolnoma neznan svet. Iz ure v uro, iz enega v drug kilometer nisi vedel, kaj je dejansko pred tabo, kam prihajaš, koga boš srečal, kakšni bodo ljudje, kako te bodo sprejeli.  Na drugi strani pa je zanimivo, kako so se s to kulturo srečali, kako so z njo vzpostavili stik. Zelo pomembno se mu zdi pri Baragi, da se je zavedal pomena jezika in se je naučil jezika domačinov. Zavedal se je, da tam ne bo mogel živeti s prevajalcem ali komunicirati v tujem jeziku, predvsem v francoščini ali nemščini. Zelo hitro se je naučil jezika domačinov in ga obvladal tako dobro, da je potem napisal tudi slovar in slovnico očipvejskega jezika.

Podobno je potem naredil tudi Knoblehar, ko je prišel med Barijce v južnem Sudanu. To je na območju današnje Jube, glavnega mesta republike Južni Sudan. Tam je Knoblehar ustanovil manjšo misijonsko postajo Gondokoro in se med domačini hitro naučil jezika. Na Dunaju so na rokopisnem oddelku shranjeni vzorci, kako je želel narediti slovnico in slovar barijskega jezika. Tega žal ni uresničil, ker je zelo mlad umrl.

Publikacije, razstave, projekti...

Vsaka razstava ima svoj čar in z vsako je dr. Frelih osebno povezan. Vsako razstavo mora tako rekoč videti v svoji glavi in mora biti nekako vpet v to zgodbo in poosebiti vsebino. Najbolj odmevne so bile tiste, ki jih je postavil v Slovenskem etnografskem muzeju. Zadnja je bila- Magija amuletov.

Ta mu je osebno še najbolj blizu, ker je bila povezana z Egiptom, hkrati pa je pokazala tudi široko uporabo amuletov oziroma njihovo vlogo, ki jo imajo skozi zgodovino človeštva vse do danes. Še danes ljudje močno živimo s tem, z vero v neke predmete, v njihovo magično moč. Tako, da vsak človek vzpostavi nek odnos do določenih predmetov in jih ima ves čas pri sebi. Povezani so z vero ali pa so nekaj čisto osebnega, nekaj, kar človek skozi predmet vzpostavi, neko duhovno razsežnost, povezavo z neznanimi silami. Ta razstava je bila zagotovo zelo zanimiva, ker je pokazala neko širino, kako človek zavaruje sebe, prostor, svoje bližnje in tako naprej. Prikazala je amulete v različnih kulturah - od starega Egipta, predvsem Afrike, seveda pa je bil dodan tudi sodobni vidik.

Zanimiva je bila tudi razstava o Ignaciju Knobleharju z naslovom Sudanska misija. Pokazala je njegovo zanimivo zgodbo, kako se je odpravil v južni Sudan, seveda s katoliško idejo, da bo tam pokristjanil domačine. To mu ni uspelo, ker je prezgodaj umrl. Kljub vsemu pa je to poglavje pustilo široko sled v preučevanju odnosov med Afriko in Evropo. Pomembno je predvsem to, da je bil Knoblehar med prvimi, ki so sistematično začeli  raziskovati Beli Nil. Na Dunaju je ohranjen njegov ladijski dnevnik, iz katerega je razvidno, da je zelo načrtno izvajal različne meritve. Bil je daleč pred ostalimi raziskovalci, predvsem pred Francozi in Angleži, ki so se šele pozneje lotili teh raziskav. On je bil že v tistem času zelo znan po Evropi, tudi v Ameriki, kot eden od pionirjev raziskovalcev Belega Nila. To se je žal pozneje vse pozabilo, ta razstava pa je oživila to plat njegovega življenja.

Pomembna se mu zdi tudi fotografska razstava, ki pa prinaša novo odkritje, to je razstava z naslovom- Togo album.

Povezana je z Antonom Codellijem, znanim Ljubljančanom. Iz njegove zapuščine imajo v Slovenskem etnografskem muzeju ohranjen fotografski arhiv, ki zelo nazorno kaže njegovo delovanje v Afriki pred I. svetovno vojno. Takrat je v nemški koloniji Togo za podjetje Telefunken s svojimi sodelavci gradil radio-telegrafsko postajo in tik pred I. svetovno vojno, leta 1914, uspel vzpostaviti brezžično komunikacijo med Berlinom in Afriko. Ko se je v Evropi začela vojna, se je seveda  prenesla tudi v Afriko, in iz Berlina je prišel ukaz, da je treba to postajo uničiti. In to, kar so gradili kar nekaj let, so v petih urah uničili z dinamitom. Prav v teh dneh ( začetek meseca aprila)  poteka snemanje igrano- dokumentarnega filma o življenju Antona Codellija, kjer bo sodeloval tudi  dr. Frelih.   Snemanje poteka v džungli, kjer so še zelo dobro ohranjeni ostanki te radio-telegrafske postaje.

Glede na to, da sva večkrat izpostavljala Egipt, Afriko, Sredozemlje: kako vi gledate na trenutno dogajanje v tem prostoru, na begunstvo, migracije?

Na žalost je to zgodba, ki jo vse bolj intenzivno spremljamo. Arheologa dr. Marka Freliha žalosti, da se to sploh dogaja in predvsem, da se stvari tako dolgo vlečejo, da toliko ljudi trpi in da celotnega problema ne rešujejo tam, kjer se je začel. Se pravi, na samem prizorišču spopadov. Te  bi morali ustaviti, da bi ljudje čim prej dobili možnost, da se vrnejo domov. Na drugi strani pa je žalostna seveda tudi  reakcija proti sprejemanju beguncev, ki jo vidimo v različnih oblikah. To je tragedija, in treba bo najti ustrezen odgovor. Tu je na prvem mestu politika in tudi mi sami, ki se lahko po svojih močeh angažiramo in tem ljudem pomagamo. 

 S temi ljudmi potujejo tudi različni predmeti, arheološke ostaline, artefakti?

Kdor rešuje svoje življenje, bolj malo misli na arheologijo, na  znamenitosti in predmete. Zagotovo pa bi med begunci našli marsikaj. Vse je stvar posameznika, ki se odloči, kaj bo vzel s sabo oziroma kako bo skušal preživeti. Zagotovo je bilo marsikaj v zvezi z dediščino prizadeto, videli smo, da je bilo veliko arheoloških ostalin v Siriji uničenih. To je dediščina ne samo ljudi, ki tam živijo,  ampak vseh nas, to je svetovna dediščina. Upa, da se bo kmalu vzpostavilo neko normalno stanje, da bodo lahko  kar je bilo uničenega obnovili, rekonstruirali, in tako bomo dobili nazaj tisto, kar smo izgubili.

 

Načrti

Vse bo ostalo aktualno, saj so stvari med seboj povezane, kar je po eni strani čar, saj se jih med seboj veliko prepleta in tako jih je treba tudi obravnavati. Med področji, ki jih raziskuje so recimo tudi romanja, poseben odmev je imelo eno največjih romanj Slovencev v Sveto deželo.

Poudarek bo na preučevanju zbirk, ki so v Slovenskem etnografskem muzeju. Tu je nekaj zelo zanimivih muzejskih predmetov, ki jih slovenska in širša javnost še ni videla, tako da bo treba poskrbeti za to. Ena taka zelo lepa zbirka, sicer po obsegu majhna, ima samo 95 predmetov, je zbirka Pigmejcev iz Konga. Zbirka je prišla tik pred II. svetovno vojno v muzej in je še popolnoma neobdelana in čaka na predstavitev. Zanimive so tudi zbirke, ki so nastale med obema vojnama v tako imenovanih misijonskih muzejih. En manjši misijonski muzej je bil že na Metelkovi 1, nasproti sedanjega muzeja SEM. Pripadala je misijonski družbi sv. Petra Klaverja, to zbirko dr. Frelih trenutno obdeluje. Zelo zanimiva je zbirka, ki so jo imeli jezuiti in je predstavila gradivo iz Indije, to je bil "Bengalski muzej" pri sv. Jožefu. Manj vemo o afriški zbirki oziroma o neevropski zbirki v Grobljah pri Domžalah. Tam so bili lazaristi in tudi zanje vemo, da so bili veliki podporniki misijona in so imeli veliko zbirko neevropskih predmetov, ki je bila med II. svetovno vojno žal uničena in se je za njo izgubila vsaka sled. Trenutno preučuje te zbirke.

Zmaji

Zmaji so na prvi pogled fantastična bitja, s katerimi naj bi se bolj ukvarjali otroci, vendar Frelih pravi, da so zanimivi tudi za odrasle. Predvsem pa so zmaji stalnica človeške civilizacije. Najdemo jih vsepovsod, po celem svetu.

Ta pestrost zmajskih zgodb ga zelo pritegne tudi kot arheologa, zmaji so večkrat povezani z različnimi arheološkimi ostalinami. Nastopajo lahko čisto simbolno, pogosto pa tudi zelo konkretno in res zaznamujejo svete kraje, najsi bodo to svetišča ali grobnice. Ta hibridna podoba zmajev, ki se prepleta od ene vrste pošasti do druge, je res nekaj očarljivega tudi v našem prostoru. Slovenija je, kot Frelih večkrat izpostavlja, dežela zmajev, imamo namreč zelo veliko zmajskih zgodb.

In pogosto so po eni strani povezane z zanimivimi naravnimi pojavi, na drugi strani pa predvsem z zanimivo arheološko dediščino.

Ima še čas za arheološke raziskave?

Konkretno na terenu ne več, ampak pozorno spremlja, kaj se dogaja na področju arheologije, predvsem v Sloveniji, širši okolici in po svetu. Vse to si z veseljem ogleda in spremlja različne oddaje. Arheologija mu je še vedno zelo blizu in ji ostaja zvest. Je pa z njo povezan še drugače. Tako, da vsako leto v mediteranskem prostoru, v zadnjih letih predvsem na grških otokih načrtno zbira podatke o jamskih svetiščih.

To je njegova posebna oblika preživljanja dopusta, tako da sistematično zbira podatke. Lokacije svetišč tudi obišče in pove, da se mu je v zadnjih letih nabralo kar lepo število teh jamskih svetišč na različnih grških otokih, v Mali Aziji v Turčiji in tudi na Balkanu.

Sestavlja neko pregledno sliko teh jamskih svetišč v sredozemskem prostoru v povezavi s preživetjem teh lokacij od prazgodovine do sodobnega časa. Marsikje v Grčiji so ta jamska svetišča preživela, tako da so v njihovi neposredni bližini še danes cerkvice ali pa samostani.

Po drugi strani pa so seveda ob tem zanimive še razne pripovedi, legende oziroma ljudsko izročilo, ki je vezano na te jame.

Tu se sodobnost prepleta s preteklostjo, kar dr. Marka Freliha tudi najbolj zanima.