Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

dr. Marko Frelih

09.04.2016


Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univerzitetni  diplomirani arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Področje njegovega delovanja so: muzeologija, afrikanistika, egiptologija, arheologija. Kot arheolog pa že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (Severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje Razkošje v glavi.

 

Vse se je začelo v domačem kraju

Doktor arheološki znanosti Marko Frelih je doma iz Logatca, kraja, ki ima zelo lepo, bogato in zanimivo preteklost. Že v rimski dobi je obstajalo naselje Longaticum in  ta kontinuiteta z današnjim Logatcem se je ohranila predvsem v imenu.

Vedno pa je bilo vprašanje, kje so materialne ostaline tega kraja. V samem Logatcu  je teh pomnikov, na srečo, ne samo iz rimske dobe, ampak tudi iz ostalih obdobij zelo veliko. S temi  se je je srečeval  že kot otrok. Tu je šlo  tako za ostaline iz prve kot iz druge svetovne vojne in iz bližnjega srednjega veka - predvsem v sosednji Planini pri Rakeku. Pozneje, v času gimnazijskega študija pa se je bolj intenzivno srečal z ostalinami iz rimske dobe.

 

Prav v Logatcu in bližnji okolici so namreč Rimljani zgradili izjemen gradbeni in tehnološki objekt: postavili so rimski obrambni sistem. To je pomenilo graditev zidov in stolpov, s katerih so nadzirali zelo občutljiv teren oziroma cestni prehod od Ljubljanskega barja čez Hrušico v Vipavsko dolino.

 

 

V Logatcu je v smeri proti Vrhniki, na eni strani ohranjena skoraj 10 km dolga obrambna linija. Na drugi strani proti Planini in Rakeku pa je spet manjši zaporni sistem z utrdbo.

 

Potem pa se na Hrušici ti rimski ostanki kar vrstijo. Frelih je v gimnaziji  precej pogosto zahajal v te kraje, največ časa je preživel na Hrušici, predvsem na Lanišču, kjer je zelo lepo ohranjen rimski stolp.

V gimnaziji se je tudi izkristalizirala ideja o študiju arheologije in leta 1981 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na smer arheologija. Potem se je v okviru študija spoznaval z različnimi kulturami, vendar pa je bila stalnica njegovega interesa rimska zgodovina, predvsem v domačem kraju. Ob tem je ves čas sistematično dokumentiral vse, kar se nahaja v okolici Logatca. Leta 1989 je nato v domačem kraju izpeljal lep podvig. Malo po spletu okoliščin, malo pa tudi na podlagi znanja je odkril rimske ostanke obcestnega postajališča, ki so ga Rimljani imenovali Mansio. Tako so v samem središču Dolnjega Logatca našli zelo dobro ohranjene ostanke stavb, in druge lepe najdbe, ki so postavile to rimsko postajo v 1. stoletje našega štetja.  S tem odkritjem je končal svojo "logaško kariero".


 Marko Frelih je zagnan terenski raziskovalec

Terensko delo je za arheologa še vedno osnova, pravi dr. Marko Frelih. Brez terena ne gre, če ne poznaš geografskih značilnosti prostora, boš zelo težko razumel, zakaj so ljudje tam živeli, oziroma zakaj se tam niso naselili. Zelo pomembno je tudi ljudsko izročilo. Vedno je rad prisluhnil ljudem, kaj mislijo o prostoru, v katerem živijo, kaj vedo o preteklosti,  kaj so izvedeli od svojih prednikov. In v tem ljudskem izročilu, ki je včasih zelo pravljično,  je nekje zrno resnice, nekaj oprijemljivega. Tu so neke konkretne informacije, ki jih raziskava lahko potrdi, in potem odkrijemo ostanke naselbin ali kake druge najdbe. Tako da brez terena arheolog ne more in teren ga tudi najbolj obogati.  Tako spozna nove kraje, nove ljudi in dobi izkušnje.

Odmevne zgodbe

Dr. Marka Freliha je zelo prevzela bitka pri Frigidu oziroma pri Mrzli reki. Gre za enega največjih rimskih spopadov v našem prostoru, oziroma za enega največjih vojaških dogodkov, večja je bila le še Soška fronta. Spopad leta 394 med rimskim cesarjem Teodozijem in Evgenijem, ki se je oklical za cesarja, je nekaj izjemnega. Kljub vsej tej razsežnosti bitke je še danes odprto vprašanje, kje se je ta bitka odvijala. Večina se nagiba k temu, da je bitka potekala na območju Vipavske doline. Vendar za čuda tam ob vseh gradbenih delih, do danes še niso odkrili  nobenih ostankov spopadov ali nekega orožja. V glavnem je ta bitka zelo skrivnostna. Vendar pa je v zvezi z njo dokumentirano, da se je odvijala ob reki Frigido. Frelih je pred leti tako postavil tezo, da bi bilo morda to lokacijo treba iskati na območju Posočja. Na tako imenovanem zemljevidu rimskega cesarstva Tabula Peutingeriana je vrisana reka Frigido. V vertikali z izrazitim okljukom izvira izpod Alp. Zastavilo se mu je vprašanje, zakaj bi Rimljani risali nek malo večji potok ali rečico, kot je Hubelj, ob tem bi pa ob tako selektivni karti, ki prikazuje celo cesarstvo, izpustili reko Sočo, dolgo 140 km.

Skriti zakladi

Tudi Škocjanske jame so po oceni dr. Freliha poseben fenomen, ne samo z vidika krasoslovja. To so res čudovite jame, pravo darilo narave našemu prostoru. Čar Škocjanskih jam je človek spoznal že zelo zgodaj, že v najstarejših obdobjih, predvsem pa v obdobju bronaste in železne dobe, pozneje tudi v antiki. Zanimivo pa je obdobje, recimo nekje okrog leta 1000 pr. n. št., ko se pojavijo sledi daritvenih obredij. Ta prostor zaživi v nekem kultnem kontekstu, predvsem Mušja jama, ki je zelo neopazna, večina ljudi zanjo sploh ne ve. Gre za vertikalno, približno 50 metrov globoko brezno in v to brezno so ljudje metali različne predmete, predvsem nakit in orožje z vseh delov Evrope.

 

Prihajali so iz Sredozemlja in prav v to zelo neopazno brezno metali zelo dragocene predmete.  Celotne Škocjanske jame so bile eno samo veliko kultno središče, v Mušji jami pa so očitno ljudje z zelo močnim motivom darovali  predmete. Seveda ne vemo, kaj je bil motiv, ampak očitno je šlo za darovanje nekim božanstvom, lahko podzemnim božanstvom, ki so povezana s kultom verovanja v onstranstvo, recimo Hadu, bogu podzemlja. Mogoče so darovali tudi boginji Zemlje, to ostaja  odprto. Dejstvo pa je, da je Mušja jama eno večjih jamskih svetišč v tem delu Evrope.

Preklop

Od nekdaj so ga zanimale tudi medkulturne povezave v  sredozemskem prostoru. Tisti, ki ga bolje poznajo, vedo, da je na nek način "obseden" z Egiptom. Egipt je njegova "totalna obsesija". To ni naključje. Treba se je zavedati, da je Egipt civilizacija, ki je trajala zelo dolgo, vezana je na sredozemski in afriški  prostor. Ta civilizacija je okoli sebe sevala  tisočletja svoje materialne in duhovne dobrine.

Vpliv Egipta na druge kulture pa je to, kar Freliha ves čas zanima. Po njegovem vemo, da najdemo v Sredozemlju  egipčanske ostaline tako rekoč vsepovsod do Gibraltarja, do ostalih evropskih držav. Ta medkulturni dialog, kot bi ga imenovali danes, je obstajal že od nekdaj, tudi v prazgodovini in v antiki. Človek je od nekdaj potoval, komuniciral in izmenjaval ne samo materialne dobrine, ampak predvsem duhovne. Prav ta duhovni stik, kako se vse prepleta, kako se ohranja, kako se pretvori v nekaj novega, je tisto, kar ga zanima, ne samo kako je to potekal nekoč, ampak tudi  dandanes.

Slovenci in raziskave neevropskih kultur

Tudi  to področje mu je zelo blizu. Predvsem ga zanima stik Slovencev z drugimi kulturami oziroma, kako so potem  posamezniki to drugo kulturo posredovali nazaj svojim rojakom v domovino. Tu je zelo zgodaj prišel v stik z etnologi, predvsem s profesorjem dr. Zmagom Šmitkom. Z njim je že leta 1984 potoval na tako imenovani ruski orient, takrat je bila to ekskurzija v Aškabad, v Dušanbe, v Samarkand. Takrat  se mu je odprl pogled na Slovence, ki so potovali v različne kraje in tam seveda zbirali različne predmete. Najbolj sta ga zanimala Baraga in Knoblehar. Baraga je na eni strani šel v Severno Ameriko, na drugi strani Knoblehar v Afriko. Z njima je začel spoznavati to področje in tako nekako prišel tudi v stik z Etnografskim muzejem. Tam so se potem vzpostavile povezave, ki so ga pripeljale do zaposlitve v Slovenskem etnografskem muzeju. Nato je dobil možnost, da je začel preučevati stike Slovencev z drugimi kulturami, predvsem s področji Afrike in Severne Amerike.

Kakšni so bili ti stiki? 

Potovanja so bila morda nekoč bolj kakovostna kot danes, ko so to množična potovanja "all inclusive". Potovanje v 19. stoletju je bilo nekaj popolnoma drugega. Ko se je Friderik Irenej Baraga odpravljal v Ameriko, je potreboval skoraj mesec dni, samo da je prišel do obale v Franciji, da je sploh lahko šel na ladjo in odpotoval dalje proti Ameriki. Tudi stik s tujimi kulturami je bil drugačen. Ljudje so odšli v čisto neznan svet. Baraga dejansko ni vedel ničesar o prostoru, v katerega se je namenil, še manj je o tem vedel Igancij Knoblehar, ki se je odpravil v Južni Sudan.

To je bil popolnoma neznan svet. Iz ure v uro, iz enega v drug kilometer nisi vedel, kaj je dejansko pred tabo, kam prihajaš, koga boš srečal, kakšni bodo ljudje, kako te bodo sprejeli.  Na drugi strani pa je zanimivo, kako so se s to kulturo srečali, kako so z njo vzpostavili stik. Zelo pomembno se mu zdi pri Baragi, da se je zavedal pomena jezika in se je naučil jezika domačinov. Zavedal se je, da tam ne bo mogel živeti s prevajalcem ali komunicirati v tujem jeziku, predvsem v francoščini ali nemščini. Zelo hitro se je naučil jezika domačinov in ga obvladal tako dobro, da je potem napisal tudi slovar in slovnico očipvejskega jezika.

 

 

Podobno je potem naredil tudi Knoblehar, ko je prišel med Barijce v južnem Sudanu. To je na območju današnje Jube, glavnega mesta republike Južni Sudan. Tam je Knoblehar ustanovil manjšo misijonsko postajo Gondokoro in se med domačini hitro naučil jezika. Na Dunaju so na rokopisnem oddelku shranjeni vzorci, kako je želel narediti slovnico in slovar barijskega jezika. Tega žal ni uresničil, ker je zelo mlad umrl.

Publikacije, razstave, projekti...

Vsaka razstava ima svoj čar in z vsako je dr. Frelih osebno povezan. Vsako razstavo mora tako rekoč videti v svoji glavi in mora biti nekako vpet v to zgodbo in poosebiti vsebino. Najbolj odmevne so bile tiste, ki jih je postavil v Slovenskem etnografskem muzeju. Zadnja je bila- Magija amuletov.

Ta mu je osebno še najbolj blizu, ker je bila povezana z Egiptom, hkrati pa je pokazala tudi široko uporabo amuletov oziroma njihovo vlogo, ki jo imajo skozi zgodovino človeštva vse do danes. Še danes ljudje močno živimo s tem, z vero v neke predmete, v njihovo magično moč. Tako, da vsak človek vzpostavi nek odnos do določenih predmetov in jih ima ves čas pri sebi. Povezani so z vero ali pa so nekaj čisto osebnega, nekaj, kar človek skozi predmet vzpostavi, neko duhovno razsežnost, povezavo z neznanimi silami. Ta razstava je bila zagotovo zelo zanimiva, ker je pokazala neko širino, kako človek zavaruje sebe, prostor, svoje bližnje in tako naprej. Prikazala je amulete v različnih kulturah - od starega Egipta, predvsem Afrike, seveda pa je bil dodan tudi sodobni vidik.

 

Zanimiva je bila tudi razstava o Ignaciju Knobleharju z naslovom Sudanska misija. Pokazala je njegovo zanimivo zgodbo, kako se je odpravil v južni Sudan, seveda s katoliško idejo, da bo tam pokristjanil domačine. To mu ni uspelo, ker je prezgodaj umrl. Kljub vsemu pa je to poglavje pustilo široko sled v preučevanju odnosov med Afriko in Evropo. Pomembno je predvsem to, da je bil Knoblehar med prvimi, ki so sistematično začeli  raziskovati Beli Nil. Na Dunaju je ohranjen njegov ladijski dnevnik, iz katerega je razvidno, da je zelo načrtno izvajal različne meritve. Bil je daleč pred ostalimi raziskovalci, predvsem pred Francozi in Angleži, ki so se šele pozneje lotili teh raziskav. On je bil že v tistem času zelo znan po Evropi, tudi v Ameriki, kot eden od pionirjev raziskovalcev Belega Nila. To se je žal pozneje vse pozabilo, ta razstava pa je oživila to plat njegovega življenja.

 

Pomembna se mu zdi tudi fotografska razstava, ki pa prinaša novo odkritje, to je razstava z naslovom- Togo album.

Povezana je z Antonom Codellijem, znanim Ljubljančanom. Iz njegove zapuščine imajo v Slovenskem etnografskem muzeju ohranjen fotografski arhiv, ki zelo nazorno kaže njegovo delovanje v Afriki pred I. svetovno vojno. Takrat je v nemški koloniji Togo za podjetje Telefunken s svojimi sodelavci gradil radio-telegrafsko postajo in tik pred I. svetovno vojno, leta 1914, uspel vzpostaviti brezžično komunikacijo med Berlinom in Afriko. Ko se je v Evropi začela vojna, se je seveda  prenesla tudi v Afriko, in iz Berlina je prišel ukaz, da je treba to postajo uničiti. In to, kar so gradili kar nekaj let, so v petih urah uničili z dinamitom. Prav v teh dneh ( začetek meseca aprila)  poteka snemanje igrano- dokumentarnega filma o življenju Antona Codellija, kjer bo sodeloval tudi  dr. Frelih.   Snemanje poteka v džungli, kjer so še zelo dobro ohranjeni ostanki te radio-telegrafske postaje.

 

Glede na to, da sva večkrat izpostavljala Egipt, Afriko, Sredozemlje: kako vi gledate na trenutno dogajanje v tem prostoru, na begunstvo, migracije?

Na žalost je to zgodba, ki jo vse bolj intenzivno spremljamo. Arheologa dr. Marka Freliha žalosti, da se to sploh dogaja in predvsem, da se stvari tako dolgo vlečejo, da toliko ljudi trpi in da celotnega problema ne rešujejo tam, kjer se je začel. Se pravi, na samem prizorišču spopadov. Te  bi morali ustaviti, da bi ljudje čim prej dobili možnost, da se vrnejo domov. Na drugi strani pa je žalostna seveda tudi  reakcija proti sprejemanju beguncev, ki jo vidimo v različnih oblikah. To je tragedija, in treba bo najti ustrezen odgovor. Tu je na prvem mestu politika in tudi mi sami, ki se lahko po svojih močeh angažiramo in tem ljudem pomagamo. 

 S temi ljudmi potujejo tudi različni predmeti, arheološke ostaline, artefakti?

Kdor rešuje svoje življenje, bolj malo misli na arheologijo, na  znamenitosti in predmete. Zagotovo pa bi med begunci našli marsikaj. Vse je stvar posameznika, ki se odloči, kaj bo vzel s sabo oziroma kako bo skušal preživeti. Zagotovo je bilo marsikaj v zvezi z dediščino prizadeto, videli smo, da je bilo veliko arheoloških ostalin v Siriji uničenih. To je dediščina ne samo ljudi, ki tam živijo,  ampak vseh nas, to je svetovna dediščina. Upa, da se bo kmalu vzpostavilo neko normalno stanje, da bodo lahko  kar je bilo uničenega obnovili, rekonstruirali, in tako bomo dobili nazaj tisto, kar smo izgubili.

 

Načrti

Vse bo ostalo aktualno, saj so stvari med seboj povezane, kar je po eni strani čar, saj se jih med seboj veliko prepleta in tako jih je treba tudi obravnavati. Med področji, ki jih raziskuje so recimo tudi romanja, poseben odmev je imelo eno največjih romanj Slovencev v Sveto deželo.

 

Poudarek bo na preučevanju zbirk, ki so v Slovenskem etnografskem muzeju. Tu je nekaj zelo zanimivih muzejskih predmetov, ki jih slovenska in širša javnost še ni videla, tako da bo treba poskrbeti za to. Ena taka zelo lepa zbirka, sicer po obsegu majhna, ima samo 95 predmetov, je zbirka Pigmejcev iz Konga. Zbirka je prišla tik pred II. svetovno vojno v muzej in je še popolnoma neobdelana in čaka na predstavitev. Zanimive so tudi zbirke, ki so nastale med obema vojnama v tako imenovanih misijonskih muzejih. En manjši misijonski muzej je bil že na Metelkovi 1, nasproti sedanjega muzeja SEM. Pripadala je misijonski družbi sv. Petra Klaverja, to zbirko dr. Frelih trenutno obdeluje. Zelo zanimiva je zbirka, ki so jo imeli jezuiti in je predstavila gradivo iz Indije, to je bil "Bengalski muzej" pri sv. Jožefu. Manj vemo o afriški zbirki oziroma o neevropski zbirki v Grobljah pri Domžalah. Tam so bili lazaristi in tudi zanje vemo, da so bili veliki podporniki misijona in so imeli veliko zbirko neevropskih predmetov, ki je bila med II. svetovno vojno žal uničena in se je za njo izgubila vsaka sled. Trenutno preučuje te zbirke.

Zmaji

 

Zmaji so na prvi pogled fantastična bitja, s katerimi naj bi se bolj ukvarjali otroci, vendar Frelih pravi, da so zanimivi tudi za odrasle. Predvsem pa so zmaji stalnica človeške civilizacije. Najdemo jih vsepovsod, po celem svetu.

Ta pestrost zmajskih zgodb ga zelo pritegne tudi kot arheologa, zmaji so večkrat povezani z različnimi arheološkimi ostalinami. Nastopajo lahko čisto simbolno, pogosto pa tudi zelo konkretno in res zaznamujejo svete kraje, najsi bodo to svetišča ali grobnice. Ta hibridna podoba zmajev, ki se prepleta od ene vrste pošasti do druge, je res nekaj očarljivega tudi v našem prostoru. Slovenija je, kot Frelih večkrat izpostavlja, dežela zmajev, imamo namreč zelo veliko zmajskih zgodb.

 

In pogosto so po eni strani povezane z zanimivimi naravnimi pojavi, na drugi strani pa predvsem z zanimivo arheološko dediščino.

 

Ima še čas za arheološke raziskave?

Konkretno na terenu ne več, ampak pozorno spremlja, kaj se dogaja na področju arheologije, predvsem v Sloveniji, širši okolici in po svetu. Vse to si z veseljem ogleda in spremlja različne oddaje. Arheologija mu je še vedno zelo blizu in ji ostaja zvest. Je pa z njo povezan še drugače. Tako, da vsako leto v mediteranskem prostoru, v zadnjih letih predvsem na grških otokih načrtno zbira podatke o jamskih svetiščih.

 

To je njegova posebna oblika preživljanja dopusta, tako da sistematično zbira podatke. Lokacije svetišč tudi obišče in pove, da se mu je v zadnjih letih nabralo kar lepo število teh jamskih svetišč na različnih grških otokih, v Mali Aziji v Turčiji in tudi na Balkanu.

Sestavlja neko pregledno sliko teh jamskih svetišč v sredozemskem prostoru v povezavi s preživetjem teh lokacij od prazgodovine do sodobnega časa. Marsikje v Grčiji so ta jamska svetišča preživela, tako da so v njihovi neposredni bližini še danes cerkvice ali pa samostani.

Po drugi strani pa so seveda ob tem zanimive še razne pripovedi, legende oziroma ljudsko izročilo, ki je vezano na te jame.

 

Tu se sodobnost prepleta s preteklostjo, kar dr. Marka Freliha tudi najbolj zanima.

 

 

 


Razkošje v glavi

908 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

dr. Marko Frelih

09.04.2016


Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univerzitetni  diplomirani arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Področje njegovega delovanja so: muzeologija, afrikanistika, egiptologija, arheologija. Kot arheolog pa že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (Severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje Razkošje v glavi.

 

Vse se je začelo v domačem kraju

Doktor arheološki znanosti Marko Frelih je doma iz Logatca, kraja, ki ima zelo lepo, bogato in zanimivo preteklost. Že v rimski dobi je obstajalo naselje Longaticum in  ta kontinuiteta z današnjim Logatcem se je ohranila predvsem v imenu.

Vedno pa je bilo vprašanje, kje so materialne ostaline tega kraja. V samem Logatcu  je teh pomnikov, na srečo, ne samo iz rimske dobe, ampak tudi iz ostalih obdobij zelo veliko. S temi  se je je srečeval  že kot otrok. Tu je šlo  tako za ostaline iz prve kot iz druge svetovne vojne in iz bližnjega srednjega veka - predvsem v sosednji Planini pri Rakeku. Pozneje, v času gimnazijskega študija pa se je bolj intenzivno srečal z ostalinami iz rimske dobe.

 

Prav v Logatcu in bližnji okolici so namreč Rimljani zgradili izjemen gradbeni in tehnološki objekt: postavili so rimski obrambni sistem. To je pomenilo graditev zidov in stolpov, s katerih so nadzirali zelo občutljiv teren oziroma cestni prehod od Ljubljanskega barja čez Hrušico v Vipavsko dolino.

 

 

V Logatcu je v smeri proti Vrhniki, na eni strani ohranjena skoraj 10 km dolga obrambna linija. Na drugi strani proti Planini in Rakeku pa je spet manjši zaporni sistem z utrdbo.

 

Potem pa se na Hrušici ti rimski ostanki kar vrstijo. Frelih je v gimnaziji  precej pogosto zahajal v te kraje, največ časa je preživel na Hrušici, predvsem na Lanišču, kjer je zelo lepo ohranjen rimski stolp.

V gimnaziji se je tudi izkristalizirala ideja o študiju arheologije in leta 1981 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na smer arheologija. Potem se je v okviru študija spoznaval z različnimi kulturami, vendar pa je bila stalnica njegovega interesa rimska zgodovina, predvsem v domačem kraju. Ob tem je ves čas sistematično dokumentiral vse, kar se nahaja v okolici Logatca. Leta 1989 je nato v domačem kraju izpeljal lep podvig. Malo po spletu okoliščin, malo pa tudi na podlagi znanja je odkril rimske ostanke obcestnega postajališča, ki so ga Rimljani imenovali Mansio. Tako so v samem središču Dolnjega Logatca našli zelo dobro ohranjene ostanke stavb, in druge lepe najdbe, ki so postavile to rimsko postajo v 1. stoletje našega štetja.  S tem odkritjem je končal svojo "logaško kariero".


 Marko Frelih je zagnan terenski raziskovalec

Terensko delo je za arheologa še vedno osnova, pravi dr. Marko Frelih. Brez terena ne gre, če ne poznaš geografskih značilnosti prostora, boš zelo težko razumel, zakaj so ljudje tam živeli, oziroma zakaj se tam niso naselili. Zelo pomembno je tudi ljudsko izročilo. Vedno je rad prisluhnil ljudem, kaj mislijo o prostoru, v katerem živijo, kaj vedo o preteklosti,  kaj so izvedeli od svojih prednikov. In v tem ljudskem izročilu, ki je včasih zelo pravljično,  je nekje zrno resnice, nekaj oprijemljivega. Tu so neke konkretne informacije, ki jih raziskava lahko potrdi, in potem odkrijemo ostanke naselbin ali kake druge najdbe. Tako da brez terena arheolog ne more in teren ga tudi najbolj obogati.  Tako spozna nove kraje, nove ljudi in dobi izkušnje.

Odmevne zgodbe

Dr. Marka Freliha je zelo prevzela bitka pri Frigidu oziroma pri Mrzli reki. Gre za enega največjih rimskih spopadov v našem prostoru, oziroma za enega največjih vojaških dogodkov, večja je bila le še Soška fronta. Spopad leta 394 med rimskim cesarjem Teodozijem in Evgenijem, ki se je oklical za cesarja, je nekaj izjemnega. Kljub vsej tej razsežnosti bitke je še danes odprto vprašanje, kje se je ta bitka odvijala. Večina se nagiba k temu, da je bitka potekala na območju Vipavske doline. Vendar za čuda tam ob vseh gradbenih delih, do danes še niso odkrili  nobenih ostankov spopadov ali nekega orožja. V glavnem je ta bitka zelo skrivnostna. Vendar pa je v zvezi z njo dokumentirano, da se je odvijala ob reki Frigido. Frelih je pred leti tako postavil tezo, da bi bilo morda to lokacijo treba iskati na območju Posočja. Na tako imenovanem zemljevidu rimskega cesarstva Tabula Peutingeriana je vrisana reka Frigido. V vertikali z izrazitim okljukom izvira izpod Alp. Zastavilo se mu je vprašanje, zakaj bi Rimljani risali nek malo večji potok ali rečico, kot je Hubelj, ob tem bi pa ob tako selektivni karti, ki prikazuje celo cesarstvo, izpustili reko Sočo, dolgo 140 km.

Skriti zakladi

Tudi Škocjanske jame so po oceni dr. Freliha poseben fenomen, ne samo z vidika krasoslovja. To so res čudovite jame, pravo darilo narave našemu prostoru. Čar Škocjanskih jam je človek spoznal že zelo zgodaj, že v najstarejših obdobjih, predvsem pa v obdobju bronaste in železne dobe, pozneje tudi v antiki. Zanimivo pa je obdobje, recimo nekje okrog leta 1000 pr. n. št., ko se pojavijo sledi daritvenih obredij. Ta prostor zaživi v nekem kultnem kontekstu, predvsem Mušja jama, ki je zelo neopazna, večina ljudi zanjo sploh ne ve. Gre za vertikalno, približno 50 metrov globoko brezno in v to brezno so ljudje metali različne predmete, predvsem nakit in orožje z vseh delov Evrope.

 

Prihajali so iz Sredozemlja in prav v to zelo neopazno brezno metali zelo dragocene predmete.  Celotne Škocjanske jame so bile eno samo veliko kultno središče, v Mušji jami pa so očitno ljudje z zelo močnim motivom darovali  predmete. Seveda ne vemo, kaj je bil motiv, ampak očitno je šlo za darovanje nekim božanstvom, lahko podzemnim božanstvom, ki so povezana s kultom verovanja v onstranstvo, recimo Hadu, bogu podzemlja. Mogoče so darovali tudi boginji Zemlje, to ostaja  odprto. Dejstvo pa je, da je Mušja jama eno večjih jamskih svetišč v tem delu Evrope.

Preklop

Od nekdaj so ga zanimale tudi medkulturne povezave v  sredozemskem prostoru. Tisti, ki ga bolje poznajo, vedo, da je na nek način "obseden" z Egiptom. Egipt je njegova "totalna obsesija". To ni naključje. Treba se je zavedati, da je Egipt civilizacija, ki je trajala zelo dolgo, vezana je na sredozemski in afriški  prostor. Ta civilizacija je okoli sebe sevala  tisočletja svoje materialne in duhovne dobrine.

Vpliv Egipta na druge kulture pa je to, kar Freliha ves čas zanima. Po njegovem vemo, da najdemo v Sredozemlju  egipčanske ostaline tako rekoč vsepovsod do Gibraltarja, do ostalih evropskih držav. Ta medkulturni dialog, kot bi ga imenovali danes, je obstajal že od nekdaj, tudi v prazgodovini in v antiki. Človek je od nekdaj potoval, komuniciral in izmenjaval ne samo materialne dobrine, ampak predvsem duhovne. Prav ta duhovni stik, kako se vse prepleta, kako se ohranja, kako se pretvori v nekaj novega, je tisto, kar ga zanima, ne samo kako je to potekal nekoč, ampak tudi  dandanes.

Slovenci in raziskave neevropskih kultur

Tudi  to področje mu je zelo blizu. Predvsem ga zanima stik Slovencev z drugimi kulturami oziroma, kako so potem  posamezniki to drugo kulturo posredovali nazaj svojim rojakom v domovino. Tu je zelo zgodaj prišel v stik z etnologi, predvsem s profesorjem dr. Zmagom Šmitkom. Z njim je že leta 1984 potoval na tako imenovani ruski orient, takrat je bila to ekskurzija v Aškabad, v Dušanbe, v Samarkand. Takrat  se mu je odprl pogled na Slovence, ki so potovali v različne kraje in tam seveda zbirali različne predmete. Najbolj sta ga zanimala Baraga in Knoblehar. Baraga je na eni strani šel v Severno Ameriko, na drugi strani Knoblehar v Afriko. Z njima je začel spoznavati to področje in tako nekako prišel tudi v stik z Etnografskim muzejem. Tam so se potem vzpostavile povezave, ki so ga pripeljale do zaposlitve v Slovenskem etnografskem muzeju. Nato je dobil možnost, da je začel preučevati stike Slovencev z drugimi kulturami, predvsem s področji Afrike in Severne Amerike.

Kakšni so bili ti stiki? 

Potovanja so bila morda nekoč bolj kakovostna kot danes, ko so to množična potovanja "all inclusive". Potovanje v 19. stoletju je bilo nekaj popolnoma drugega. Ko se je Friderik Irenej Baraga odpravljal v Ameriko, je potreboval skoraj mesec dni, samo da je prišel do obale v Franciji, da je sploh lahko šel na ladjo in odpotoval dalje proti Ameriki. Tudi stik s tujimi kulturami je bil drugačen. Ljudje so odšli v čisto neznan svet. Baraga dejansko ni vedel ničesar o prostoru, v katerega se je namenil, še manj je o tem vedel Igancij Knoblehar, ki se je odpravil v Južni Sudan.

To je bil popolnoma neznan svet. Iz ure v uro, iz enega v drug kilometer nisi vedel, kaj je dejansko pred tabo, kam prihajaš, koga boš srečal, kakšni bodo ljudje, kako te bodo sprejeli.  Na drugi strani pa je zanimivo, kako so se s to kulturo srečali, kako so z njo vzpostavili stik. Zelo pomembno se mu zdi pri Baragi, da se je zavedal pomena jezika in se je naučil jezika domačinov. Zavedal se je, da tam ne bo mogel živeti s prevajalcem ali komunicirati v tujem jeziku, predvsem v francoščini ali nemščini. Zelo hitro se je naučil jezika domačinov in ga obvladal tako dobro, da je potem napisal tudi slovar in slovnico očipvejskega jezika.

 

 

Podobno je potem naredil tudi Knoblehar, ko je prišel med Barijce v južnem Sudanu. To je na območju današnje Jube, glavnega mesta republike Južni Sudan. Tam je Knoblehar ustanovil manjšo misijonsko postajo Gondokoro in se med domačini hitro naučil jezika. Na Dunaju so na rokopisnem oddelku shranjeni vzorci, kako je želel narediti slovnico in slovar barijskega jezika. Tega žal ni uresničil, ker je zelo mlad umrl.

Publikacije, razstave, projekti...

Vsaka razstava ima svoj čar in z vsako je dr. Frelih osebno povezan. Vsako razstavo mora tako rekoč videti v svoji glavi in mora biti nekako vpet v to zgodbo in poosebiti vsebino. Najbolj odmevne so bile tiste, ki jih je postavil v Slovenskem etnografskem muzeju. Zadnja je bila- Magija amuletov.

Ta mu je osebno še najbolj blizu, ker je bila povezana z Egiptom, hkrati pa je pokazala tudi široko uporabo amuletov oziroma njihovo vlogo, ki jo imajo skozi zgodovino človeštva vse do danes. Še danes ljudje močno živimo s tem, z vero v neke predmete, v njihovo magično moč. Tako, da vsak človek vzpostavi nek odnos do določenih predmetov in jih ima ves čas pri sebi. Povezani so z vero ali pa so nekaj čisto osebnega, nekaj, kar človek skozi predmet vzpostavi, neko duhovno razsežnost, povezavo z neznanimi silami. Ta razstava je bila zagotovo zelo zanimiva, ker je pokazala neko širino, kako človek zavaruje sebe, prostor, svoje bližnje in tako naprej. Prikazala je amulete v različnih kulturah - od starega Egipta, predvsem Afrike, seveda pa je bil dodan tudi sodobni vidik.

 

Zanimiva je bila tudi razstava o Ignaciju Knobleharju z naslovom Sudanska misija. Pokazala je njegovo zanimivo zgodbo, kako se je odpravil v južni Sudan, seveda s katoliško idejo, da bo tam pokristjanil domačine. To mu ni uspelo, ker je prezgodaj umrl. Kljub vsemu pa je to poglavje pustilo široko sled v preučevanju odnosov med Afriko in Evropo. Pomembno je predvsem to, da je bil Knoblehar med prvimi, ki so sistematično začeli  raziskovati Beli Nil. Na Dunaju je ohranjen njegov ladijski dnevnik, iz katerega je razvidno, da je zelo načrtno izvajal različne meritve. Bil je daleč pred ostalimi raziskovalci, predvsem pred Francozi in Angleži, ki so se šele pozneje lotili teh raziskav. On je bil že v tistem času zelo znan po Evropi, tudi v Ameriki, kot eden od pionirjev raziskovalcev Belega Nila. To se je žal pozneje vse pozabilo, ta razstava pa je oživila to plat njegovega življenja.

 

Pomembna se mu zdi tudi fotografska razstava, ki pa prinaša novo odkritje, to je razstava z naslovom- Togo album.

Povezana je z Antonom Codellijem, znanim Ljubljančanom. Iz njegove zapuščine imajo v Slovenskem etnografskem muzeju ohranjen fotografski arhiv, ki zelo nazorno kaže njegovo delovanje v Afriki pred I. svetovno vojno. Takrat je v nemški koloniji Togo za podjetje Telefunken s svojimi sodelavci gradil radio-telegrafsko postajo in tik pred I. svetovno vojno, leta 1914, uspel vzpostaviti brezžično komunikacijo med Berlinom in Afriko. Ko se je v Evropi začela vojna, se je seveda  prenesla tudi v Afriko, in iz Berlina je prišel ukaz, da je treba to postajo uničiti. In to, kar so gradili kar nekaj let, so v petih urah uničili z dinamitom. Prav v teh dneh ( začetek meseca aprila)  poteka snemanje igrano- dokumentarnega filma o življenju Antona Codellija, kjer bo sodeloval tudi  dr. Frelih.   Snemanje poteka v džungli, kjer so še zelo dobro ohranjeni ostanki te radio-telegrafske postaje.

 

Glede na to, da sva večkrat izpostavljala Egipt, Afriko, Sredozemlje: kako vi gledate na trenutno dogajanje v tem prostoru, na begunstvo, migracije?

Na žalost je to zgodba, ki jo vse bolj intenzivno spremljamo. Arheologa dr. Marka Freliha žalosti, da se to sploh dogaja in predvsem, da se stvari tako dolgo vlečejo, da toliko ljudi trpi in da celotnega problema ne rešujejo tam, kjer se je začel. Se pravi, na samem prizorišču spopadov. Te  bi morali ustaviti, da bi ljudje čim prej dobili možnost, da se vrnejo domov. Na drugi strani pa je žalostna seveda tudi  reakcija proti sprejemanju beguncev, ki jo vidimo v različnih oblikah. To je tragedija, in treba bo najti ustrezen odgovor. Tu je na prvem mestu politika in tudi mi sami, ki se lahko po svojih močeh angažiramo in tem ljudem pomagamo. 

 S temi ljudmi potujejo tudi različni predmeti, arheološke ostaline, artefakti?

Kdor rešuje svoje življenje, bolj malo misli na arheologijo, na  znamenitosti in predmete. Zagotovo pa bi med begunci našli marsikaj. Vse je stvar posameznika, ki se odloči, kaj bo vzel s sabo oziroma kako bo skušal preživeti. Zagotovo je bilo marsikaj v zvezi z dediščino prizadeto, videli smo, da je bilo veliko arheoloških ostalin v Siriji uničenih. To je dediščina ne samo ljudi, ki tam živijo,  ampak vseh nas, to je svetovna dediščina. Upa, da se bo kmalu vzpostavilo neko normalno stanje, da bodo lahko  kar je bilo uničenega obnovili, rekonstruirali, in tako bomo dobili nazaj tisto, kar smo izgubili.

 

Načrti

Vse bo ostalo aktualno, saj so stvari med seboj povezane, kar je po eni strani čar, saj se jih med seboj veliko prepleta in tako jih je treba tudi obravnavati. Med področji, ki jih raziskuje so recimo tudi romanja, poseben odmev je imelo eno največjih romanj Slovencev v Sveto deželo.

 

Poudarek bo na preučevanju zbirk, ki so v Slovenskem etnografskem muzeju. Tu je nekaj zelo zanimivih muzejskih predmetov, ki jih slovenska in širša javnost še ni videla, tako da bo treba poskrbeti za to. Ena taka zelo lepa zbirka, sicer po obsegu majhna, ima samo 95 predmetov, je zbirka Pigmejcev iz Konga. Zbirka je prišla tik pred II. svetovno vojno v muzej in je še popolnoma neobdelana in čaka na predstavitev. Zanimive so tudi zbirke, ki so nastale med obema vojnama v tako imenovanih misijonskih muzejih. En manjši misijonski muzej je bil že na Metelkovi 1, nasproti sedanjega muzeja SEM. Pripadala je misijonski družbi sv. Petra Klaverja, to zbirko dr. Frelih trenutno obdeluje. Zelo zanimiva je zbirka, ki so jo imeli jezuiti in je predstavila gradivo iz Indije, to je bil "Bengalski muzej" pri sv. Jožefu. Manj vemo o afriški zbirki oziroma o neevropski zbirki v Grobljah pri Domžalah. Tam so bili lazaristi in tudi zanje vemo, da so bili veliki podporniki misijona in so imeli veliko zbirko neevropskih predmetov, ki je bila med II. svetovno vojno žal uničena in se je za njo izgubila vsaka sled. Trenutno preučuje te zbirke.

Zmaji

 

Zmaji so na prvi pogled fantastična bitja, s katerimi naj bi se bolj ukvarjali otroci, vendar Frelih pravi, da so zanimivi tudi za odrasle. Predvsem pa so zmaji stalnica človeške civilizacije. Najdemo jih vsepovsod, po celem svetu.

Ta pestrost zmajskih zgodb ga zelo pritegne tudi kot arheologa, zmaji so večkrat povezani z različnimi arheološkimi ostalinami. Nastopajo lahko čisto simbolno, pogosto pa tudi zelo konkretno in res zaznamujejo svete kraje, najsi bodo to svetišča ali grobnice. Ta hibridna podoba zmajev, ki se prepleta od ene vrste pošasti do druge, je res nekaj očarljivega tudi v našem prostoru. Slovenija je, kot Frelih večkrat izpostavlja, dežela zmajev, imamo namreč zelo veliko zmajskih zgodb.

 

In pogosto so po eni strani povezane z zanimivimi naravnimi pojavi, na drugi strani pa predvsem z zanimivo arheološko dediščino.

 

Ima še čas za arheološke raziskave?

Konkretno na terenu ne več, ampak pozorno spremlja, kaj se dogaja na področju arheologije, predvsem v Sloveniji, širši okolici in po svetu. Vse to si z veseljem ogleda in spremlja različne oddaje. Arheologija mu je še vedno zelo blizu in ji ostaja zvest. Je pa z njo povezan še drugače. Tako, da vsako leto v mediteranskem prostoru, v zadnjih letih predvsem na grških otokih načrtno zbira podatke o jamskih svetiščih.

 

To je njegova posebna oblika preživljanja dopusta, tako da sistematično zbira podatke. Lokacije svetišč tudi obišče in pove, da se mu je v zadnjih letih nabralo kar lepo število teh jamskih svetišč na različnih grških otokih, v Mali Aziji v Turčiji in tudi na Balkanu.

Sestavlja neko pregledno sliko teh jamskih svetišč v sredozemskem prostoru v povezavi s preživetjem teh lokacij od prazgodovine do sodobnega časa. Marsikje v Grčiji so ta jamska svetišča preživela, tako da so v njihovi neposredni bližini še danes cerkvice ali pa samostani.

Po drugi strani pa so seveda ob tem zanimive še razne pripovedi, legende oziroma ljudsko izročilo, ki je vezano na te jame.

 

Tu se sodobnost prepleta s preteklostjo, kar dr. Marka Freliha tudi najbolj zanima.

 

 

 


25.12.2021

Razkošje v glavi

Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu, predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil, ljubiteljica narave, mati in pesnica.


18.12.2021

Danko Petronijević

Od ukvarjanja z grafičnim oblikovanjem in fotografiranja obleganega Sarajeva do selitve v Slovenijo in pletenja makrameja, ki je pristal celo na čevljih znanega pevca Dina Merlina


11.12.2021

Jerneja Jezernik

Jerneja Jezernik se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja ter raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.


04.12.2021

Dr. Simona Gerenčer

Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.


27.11.2021

Dr. Urška Perenič

Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih inštitucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi njen avtor je Milan Trobič.


20.11.2021

Božidar Flajšman

Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine ljudi. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.


13.11.2021

Lojzka Avajanos

V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja. Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva." Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo. Tudi njeno.


06.11.2021

Andrej Gnezda

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v soju medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovega življenja. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


30.10.2021

Miloš Toni

Napoved Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30-imi leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko. Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na Inštitutu Jožef Štefan, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


23.10.2021

Luka Bogovčič

V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


16.10.2021

Polona Lovšin

Polona Lovšin je ženska, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle – s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora – te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj. Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde veliko estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl.


09.10.2021

Rajko Lotrič

Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance – bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje – v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v Slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.


02.10.2021

Muanis Sinanović

Muanis Sinanović, literarni umetnik in premišljevalec, pesni medtem ko hodi, in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi balkanofuturistični roman Anastrofa. V oddajo Razskošje v glavi je Muanisa Sinanovića povabila Magda Tušar:


25.09.2021

Marija Lah

Marija Lah pravi, da je njena največja reklama dež. Če ste prepričani, da se dežnika, ki ni več brezhiben, ne splača popravljati, pa se boste ob obisku popravljalnice dežnikov na Trubarjevi cesti v Ljubljani, ki jo vodi, prepričali, da ni tako. Obrt je Marija Lah prevzela od očeta Mateja Barbaliča. Pa ne gre le za obrt. Gre za prepričanje, da se lahko upiramo cenenosti in komercializaciji. Da je tudi popolnoma neuporaben dežnik mogoče reciklirati. Gre tudi za prepričanje, da ima tudi dežnik lahko zgodbo. Se Marija Lah spominja svojega prvega dežnika? Sledi oddaja Razkošje v glavi in odgovor na to vprašanje.


18.09.2021

Vinko Möderndorfer

Drage poslušalke, dragi poslušalci, Verjetno bi režiser, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer še sam, takole »na pamet«, težko naštel številne nagrade, ki jih je v svojem 42-letnem ustvarjalnem opusu dobil. Sicer pa lahko, kot pravi, svoje spomine na odraščanje in dozorevanje v Celju zaokroži v en sam stavek: »Film, literatura, poezija in gledališče – to je bila moja mladost.« Radiofonski portret Vinka Möderndorferja je za oddajo Razkošje v glavi pripravil Dušan Berne.


11.09.2021

Goran Vojnovič

Režiser, scenarist, kolumnist in pisatelj s tremi kresniki, ki sam zase pravi, da le pripoveduje zgodbe na različne načine."Moje knjige so poskus iskanja odgovorov, poskušam se prebiti do nečesa. Ne do neke temeljne resnice, do končnega odgovora – to ni cilj mojih knjig. Ampak vsaj nekako približati se nekemu odgovoru," pravi Goran Vojnović, ki sta ga močno zaznamovala razpad Jugoslavije in vojna na Balkanu. In prav z njima so povezane teme, s katerimi se v svojih delih ukvarja: občutek tujosti v okolju, ki mu pripadaš, zmožnost izvršiti vojne in druge zločine, iskanje lastne identitete, pripadnosti, ljubezni, teža bremena podedovanih družinskih zgodb in bolečin.


04.09.2021

Manca Vinazza

Arheologinjo dr. Manco Vinazza je preteklost zanimala že od zgodnje mladosti. Ključno odločitev je sprejela po končani gimnaziji v Novi Gorici, ko se je vpisala na študij arheologije na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Arheologija sama jo je zelo prevzela in nekako postala njen način življenja. Po uspešno končanem študiju je opravljala različne zaposlitve, ki so bile vedno povezane z osnovno izobrazbo. Delati je začela v zasebnem sektorju, ko je uspešno vodila svoje podjetje Arheoacta, s. p., vedno pa si je želela delovati znotraj ustanove, zato je ves čas svoje znanje izpopolnjevala, pripravljala različne strokovne prispevke in predavanja. V letu 2013 je tako v okviru projekta ENTRANS dobila zaposlitev v raziskovalnem projektu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. S tem se ji je odprla možnost, da razvija svoje raziskovalne ambicije, kot na primer sodelovanja na raziskovalnih arheoloških izkopavanjih, pisanje znanstvenih in strokovnih člankov, urednikovanje revij in zbornikov. Obenem je dobila priložnost tudi za delo s študenti na našem Oddelku za arheologijo. Dr. Manca Vinazza je gostja v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.


28.08.2021

Prof. dr. Boris Kryštufek

V današnji oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Prof. dr. Borisa Kryštufka je pred mikrofon povabila Petra Medved.


21.08.2021

Zvone Dragan

Zvone Dragan ima za sabo dolgoletno politično in diplomatsko kariero, med katero je prisostvoval najrazličnejšim pomembnim zgodovinskih dogodkom druge polovice 20. stoletja. Že zelo mlad je postal podpredsednik za gospodarstvo v slovenskem izvršnem svetu oz. vladi, šest let zatem pa je isto mesto zasedel še v zveznem izvršnem svetu, kjer je bil zadolžen za ekonomski sistem in razvojno politiko celotne Jugoslavije. S tega položaja je med drugim vodil sklepanje resnično obsežnih poslov jugoslovanskih podjetij z Irakom v okviru neuvrščenih držav in se redno srečeval z iraškim političnim vrhom, vključno s Sadamom Huseinom. V začetku 80-ih let, ko je Jugoslavija zašla v hudo dolžniško krizo, je bil na čelu pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom, ki je bil po eni strani ključen za to, da je lahko država reprogramirala svoje dolgove, hkrati pa jo je prisilil v vrsto nepriljubljenih ukrepov za omejevanje porabe, kot so bili na primer bencinski boni. Sredi 80-ih let se je po hudi bolezni popolnoma umaknil iz politike ter začel diplomatsko kariero. Še kot jugoslovanski veleposlanik je bil štiri leta v Pekingu, kjer je bil priča odpiranju kitajskega gospodarstva in tržnim reformam Deng Xiaopinga, nato pa je sodeloval pri vzpostavljanju diplomacije na novo osamosvojene Slovenije in bil med drugim naš prvi veleposlanik v Pragi. Z Zvonetom Draganom se je o njegovih bogatih izkušnjah, ki jih je pred nekaj leti opisal tudi v knjigi Od politike do diplomacije, za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.


14.08.2021

Dr. Lea Plut Pregelj

Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bili napoteni v Slovenijo, učila slovenščino. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30 leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj Združene države priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927–2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona. Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema: "Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori."


Stran 8 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov