Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univerzitetni diplomirani arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Področje njegovega delovanja so: muzeologija, afrikanistika, egiptologija, arheologija. Kot arheolog pa že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (Severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje Razkošje v glavi.
Doktor arheološki znanosti Marko Frelih je doma iz Logatca, kraja, ki ima zelo lepo, bogato in zanimivo preteklost. Že v rimski dobi je obstajalo naselje Longaticum in ta kontinuiteta z današnjim Logatcem se je ohranila predvsem v imenu.
Vedno pa je bilo vprašanje, kje so materialne ostaline tega kraja. V samem Logatcu je teh pomnikov, na srečo, ne samo iz rimske dobe, ampak tudi iz ostalih obdobij zelo veliko. S temi se je je srečeval že kot otrok. Tu je šlo tako za ostaline iz prve kot iz druge svetovne vojne in iz bližnjega srednjega veka - predvsem v sosednji Planini pri Rakeku. Pozneje, v času gimnazijskega študija pa se je bolj intenzivno srečal z ostalinami iz rimske dobe.
Prav v Logatcu in bližnji okolici so namreč Rimljani zgradili izjemen gradbeni in tehnološki objekt: postavili so rimski obrambni sistem. To je pomenilo graditev zidov in stolpov, s katerih so nadzirali zelo občutljiv teren oziroma cestni prehod od Ljubljanskega barja čez Hrušico v Vipavsko dolino.
V Logatcu je v smeri proti Vrhniki, na eni strani ohranjena skoraj 10 km dolga obrambna linija. Na drugi strani proti Planini in Rakeku pa je spet manjši zaporni sistem z utrdbo.
Potem pa se na Hrušici ti rimski ostanki kar vrstijo. Frelih je v gimnaziji precej pogosto zahajal v te kraje, največ časa je preživel na Hrušici, predvsem na Lanišču, kjer je zelo lepo ohranjen rimski stolp.
V gimnaziji se je tudi izkristalizirala ideja o študiju arheologije in leta 1981 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na smer arheologija. Potem se je v okviru študija spoznaval z različnimi kulturami, vendar pa je bila stalnica njegovega interesa rimska zgodovina, predvsem v domačem kraju. Ob tem je ves čas sistematično dokumentiral vse, kar se nahaja v okolici Logatca. Leta 1989 je nato v domačem kraju izpeljal lep podvig. Malo po spletu okoliščin, malo pa tudi na podlagi znanja je odkril rimske ostanke obcestnega postajališča, ki so ga Rimljani imenovali Mansio. Tako so v samem središču Dolnjega Logatca našli zelo dobro ohranjene ostanke stavb, in druge lepe najdbe, ki so postavile to rimsko postajo v 1. stoletje našega štetja. S tem odkritjem je končal svojo "logaško kariero".
Terensko delo je za arheologa še vedno osnova, pravi dr. Marko Frelih. Brez terena ne gre, če ne poznaš geografskih značilnosti prostora, boš zelo težko razumel, zakaj so ljudje tam živeli, oziroma zakaj se tam niso naselili. Zelo pomembno je tudi ljudsko izročilo. Vedno je rad prisluhnil ljudem, kaj mislijo o prostoru, v katerem živijo, kaj vedo o preteklosti, kaj so izvedeli od svojih prednikov. In v tem ljudskem izročilu, ki je včasih zelo pravljično, je nekje zrno resnice, nekaj oprijemljivega. Tu so neke konkretne informacije, ki jih raziskava lahko potrdi, in potem odkrijemo ostanke naselbin ali kake druge najdbe. Tako da brez terena arheolog ne more in teren ga tudi najbolj obogati. Tako spozna nove kraje, nove ljudi in dobi izkušnje.
Dr. Marka Freliha je zelo prevzela bitka pri Frigidu oziroma pri Mrzli reki. Gre za enega največjih rimskih spopadov v našem prostoru, oziroma za enega največjih vojaških dogodkov, večja je bila le še Soška fronta. Spopad leta 394 med rimskim cesarjem Teodozijem in Evgenijem, ki se je oklical za cesarja, je nekaj izjemnega. Kljub vsej tej razsežnosti bitke je še danes odprto vprašanje, kje se je ta bitka odvijala. Večina se nagiba k temu, da je bitka potekala na območju Vipavske doline. Vendar za čuda tam ob vseh gradbenih delih, do danes še niso odkrili nobenih ostankov spopadov ali nekega orožja. V glavnem je ta bitka zelo skrivnostna. Vendar pa je v zvezi z njo dokumentirano, da se je odvijala ob reki Frigido. Frelih je pred leti tako postavil tezo, da bi bilo morda to lokacijo treba iskati na območju Posočja. Na tako imenovanem zemljevidu rimskega cesarstva Tabula Peutingeriana je vrisana reka Frigido. V vertikali z izrazitim okljukom izvira izpod Alp. Zastavilo se mu je vprašanje, zakaj bi Rimljani risali nek malo večji potok ali rečico, kot je Hubelj, ob tem bi pa ob tako selektivni karti, ki prikazuje celo cesarstvo, izpustili reko Sočo, dolgo 140 km.
Tudi Škocjanske jame so po oceni dr. Freliha poseben fenomen, ne samo z vidika krasoslovja. To so res čudovite jame, pravo darilo narave našemu prostoru. Čar Škocjanskih jam je človek spoznal že zelo zgodaj, že v najstarejših obdobjih, predvsem pa v obdobju bronaste in železne dobe, pozneje tudi v antiki. Zanimivo pa je obdobje, recimo nekje okrog leta 1000 pr. n. št., ko se pojavijo sledi daritvenih obredij. Ta prostor zaživi v nekem kultnem kontekstu, predvsem Mušja jama, ki je zelo neopazna, večina ljudi zanjo sploh ne ve. Gre za vertikalno, približno 50 metrov globoko brezno in v to brezno so ljudje metali različne predmete, predvsem nakit in orožje z vseh delov Evrope.
Prihajali so iz Sredozemlja in prav v to zelo neopazno brezno metali zelo dragocene predmete. Celotne Škocjanske jame so bile eno samo veliko kultno središče, v Mušji jami pa so očitno ljudje z zelo močnim motivom darovali predmete. Seveda ne vemo, kaj je bil motiv, ampak očitno je šlo za darovanje nekim božanstvom, lahko podzemnim božanstvom, ki so povezana s kultom verovanja v onstranstvo, recimo Hadu, bogu podzemlja. Mogoče so darovali tudi boginji Zemlje, to ostaja odprto. Dejstvo pa je, da je Mušja jama eno večjih jamskih svetišč v tem delu Evrope.
Od nekdaj so ga zanimale tudi medkulturne povezave v sredozemskem prostoru. Tisti, ki ga bolje poznajo, vedo, da je na nek način "obseden" z Egiptom. Egipt je njegova "totalna obsesija". To ni naključje. Treba se je zavedati, da je Egipt civilizacija, ki je trajala zelo dolgo, vezana je na sredozemski in afriški prostor. Ta civilizacija je okoli sebe sevala tisočletja svoje materialne in duhovne dobrine.
Vpliv Egipta na druge kulture pa je to, kar Freliha ves čas zanima. Po njegovem vemo, da najdemo v Sredozemlju egipčanske ostaline tako rekoč vsepovsod do Gibraltarja, do ostalih evropskih držav. Ta medkulturni dialog, kot bi ga imenovali danes, je obstajal že od nekdaj, tudi v prazgodovini in v antiki. Človek je od nekdaj potoval, komuniciral in izmenjaval ne samo materialne dobrine, ampak predvsem duhovne. Prav ta duhovni stik, kako se vse prepleta, kako se ohranja, kako se pretvori v nekaj novega, je tisto, kar ga zanima, ne samo kako je to potekal nekoč, ampak tudi dandanes.
Tudi to področje mu je zelo blizu. Predvsem ga zanima stik Slovencev z drugimi kulturami oziroma, kako so potem posamezniki to drugo kulturo posredovali nazaj svojim rojakom v domovino. Tu je zelo zgodaj prišel v stik z etnologi, predvsem s profesorjem dr. Zmagom Šmitkom. Z njim je že leta 1984 potoval na tako imenovani ruski orient, takrat je bila to ekskurzija v Aškabad, v Dušanbe, v Samarkand. Takrat se mu je odprl pogled na Slovence, ki so potovali v različne kraje in tam seveda zbirali različne predmete. Najbolj sta ga zanimala Baraga in Knoblehar. Baraga je na eni strani šel v Severno Ameriko, na drugi strani Knoblehar v Afriko. Z njima je začel spoznavati to področje in tako nekako prišel tudi v stik z Etnografskim muzejem. Tam so se potem vzpostavile povezave, ki so ga pripeljale do zaposlitve v Slovenskem etnografskem muzeju. Nato je dobil možnost, da je začel preučevati stike Slovencev z drugimi kulturami, predvsem s področji Afrike in Severne Amerike.
Potovanja so bila morda nekoč bolj kakovostna kot danes, ko so to množična potovanja "all inclusive". Potovanje v 19. stoletju je bilo nekaj popolnoma drugega. Ko se je Friderik Irenej Baraga odpravljal v Ameriko, je potreboval skoraj mesec dni, samo da je prišel do obale v Franciji, da je sploh lahko šel na ladjo in odpotoval dalje proti Ameriki. Tudi stik s tujimi kulturami je bil drugačen. Ljudje so odšli v čisto neznan svet. Baraga dejansko ni vedel ničesar o prostoru, v katerega se je namenil, še manj je o tem vedel Igancij Knoblehar, ki se je odpravil v Južni Sudan.
To je bil popolnoma neznan svet. Iz ure v uro, iz enega v drug kilometer nisi vedel, kaj je dejansko pred tabo, kam prihajaš, koga boš srečal, kakšni bodo ljudje, kako te bodo sprejeli. Na drugi strani pa je zanimivo, kako so se s to kulturo srečali, kako so z njo vzpostavili stik. Zelo pomembno se mu zdi pri Baragi, da se je zavedal pomena jezika in se je naučil jezika domačinov. Zavedal se je, da tam ne bo mogel živeti s prevajalcem ali komunicirati v tujem jeziku, predvsem v francoščini ali nemščini. Zelo hitro se je naučil jezika domačinov in ga obvladal tako dobro, da je potem napisal tudi slovar in slovnico očipvejskega jezika.
Podobno je potem naredil tudi Knoblehar, ko je prišel med Barijce v južnem Sudanu. To je na območju današnje Jube, glavnega mesta republike Južni Sudan. Tam je Knoblehar ustanovil manjšo misijonsko postajo Gondokoro in se med domačini hitro naučil jezika. Na Dunaju so na rokopisnem oddelku shranjeni vzorci, kako je želel narediti slovnico in slovar barijskega jezika. Tega žal ni uresničil, ker je zelo mlad umrl.
Vsaka razstava ima svoj čar in z vsako je dr. Frelih osebno povezan. Vsako razstavo mora tako rekoč videti v svoji glavi in mora biti nekako vpet v to zgodbo in poosebiti vsebino. Najbolj odmevne so bile tiste, ki jih je postavil v Slovenskem etnografskem muzeju. Zadnja je bila- Magija amuletov.
Ta mu je osebno še najbolj blizu, ker je bila povezana z Egiptom, hkrati pa je pokazala tudi široko uporabo amuletov oziroma njihovo vlogo, ki jo imajo skozi zgodovino človeštva vse do danes. Še danes ljudje močno živimo s tem, z vero v neke predmete, v njihovo magično moč. Tako, da vsak človek vzpostavi nek odnos do določenih predmetov in jih ima ves čas pri sebi. Povezani so z vero ali pa so nekaj čisto osebnega, nekaj, kar človek skozi predmet vzpostavi, neko duhovno razsežnost, povezavo z neznanimi silami. Ta razstava je bila zagotovo zelo zanimiva, ker je pokazala neko širino, kako človek zavaruje sebe, prostor, svoje bližnje in tako naprej. Prikazala je amulete v različnih kulturah - od starega Egipta, predvsem Afrike, seveda pa je bil dodan tudi sodobni vidik.
Zanimiva je bila tudi razstava o Ignaciju Knobleharju z naslovom Sudanska misija. Pokazala je njegovo zanimivo zgodbo, kako se je odpravil v južni Sudan, seveda s katoliško idejo, da bo tam pokristjanil domačine. To mu ni uspelo, ker je prezgodaj umrl. Kljub vsemu pa je to poglavje pustilo široko sled v preučevanju odnosov med Afriko in Evropo. Pomembno je predvsem to, da je bil Knoblehar med prvimi, ki so sistematično začeli raziskovati Beli Nil. Na Dunaju je ohranjen njegov ladijski dnevnik, iz katerega je razvidno, da je zelo načrtno izvajal različne meritve. Bil je daleč pred ostalimi raziskovalci, predvsem pred Francozi in Angleži, ki so se šele pozneje lotili teh raziskav. On je bil že v tistem času zelo znan po Evropi, tudi v Ameriki, kot eden od pionirjev raziskovalcev Belega Nila. To se je žal pozneje vse pozabilo, ta razstava pa je oživila to plat njegovega življenja.
Pomembna se mu zdi tudi fotografska razstava, ki pa prinaša novo odkritje, to je razstava z naslovom- Togo album.
Povezana je z Antonom Codellijem, znanim Ljubljančanom. Iz njegove zapuščine imajo v Slovenskem etnografskem muzeju ohranjen fotografski arhiv, ki zelo nazorno kaže njegovo delovanje v Afriki pred I. svetovno vojno. Takrat je v nemški koloniji Togo za podjetje Telefunken s svojimi sodelavci gradil radio-telegrafsko postajo in tik pred I. svetovno vojno, leta 1914, uspel vzpostaviti brezžično komunikacijo med Berlinom in Afriko. Ko se je v Evropi začela vojna, se je seveda prenesla tudi v Afriko, in iz Berlina je prišel ukaz, da je treba to postajo uničiti. In to, kar so gradili kar nekaj let, so v petih urah uničili z dinamitom. Prav v teh dneh ( začetek meseca aprila) poteka snemanje igrano- dokumentarnega filma o življenju Antona Codellija, kjer bo sodeloval tudi dr. Frelih. Snemanje poteka v džungli, kjer so še zelo dobro ohranjeni ostanki te radio-telegrafske postaje.
Glede na to, da sva večkrat izpostavljala Egipt, Afriko, Sredozemlje: kako vi gledate na trenutno dogajanje v tem prostoru, na begunstvo, migracije?
Na žalost je to zgodba, ki jo vse bolj intenzivno spremljamo. Arheologa dr. Marka Freliha žalosti, da se to sploh dogaja in predvsem, da se stvari tako dolgo vlečejo, da toliko ljudi trpi in da celotnega problema ne rešujejo tam, kjer se je začel. Se pravi, na samem prizorišču spopadov. Te bi morali ustaviti, da bi ljudje čim prej dobili možnost, da se vrnejo domov. Na drugi strani pa je žalostna seveda tudi reakcija proti sprejemanju beguncev, ki jo vidimo v različnih oblikah. To je tragedija, in treba bo najti ustrezen odgovor. Tu je na prvem mestu politika in tudi mi sami, ki se lahko po svojih močeh angažiramo in tem ljudem pomagamo.
S temi ljudmi potujejo tudi različni predmeti, arheološke ostaline, artefakti?
Kdor rešuje svoje življenje, bolj malo misli na arheologijo, na znamenitosti in predmete. Zagotovo pa bi med begunci našli marsikaj. Vse je stvar posameznika, ki se odloči, kaj bo vzel s sabo oziroma kako bo skušal preživeti. Zagotovo je bilo marsikaj v zvezi z dediščino prizadeto, videli smo, da je bilo veliko arheoloških ostalin v Siriji uničenih. To je dediščina ne samo ljudi, ki tam živijo, ampak vseh nas, to je svetovna dediščina. Upa, da se bo kmalu vzpostavilo neko normalno stanje, da bodo lahko kar je bilo uničenega obnovili, rekonstruirali, in tako bomo dobili nazaj tisto, kar smo izgubili.
Vse bo ostalo aktualno, saj so stvari med seboj povezane, kar je po eni strani čar, saj se jih med seboj veliko prepleta in tako jih je treba tudi obravnavati. Med področji, ki jih raziskuje so recimo tudi romanja, poseben odmev je imelo eno največjih romanj Slovencev v Sveto deželo.
Poudarek bo na preučevanju zbirk, ki so v Slovenskem etnografskem muzeju. Tu je nekaj zelo zanimivih muzejskih predmetov, ki jih slovenska in širša javnost še ni videla, tako da bo treba poskrbeti za to. Ena taka zelo lepa zbirka, sicer po obsegu majhna, ima samo 95 predmetov, je zbirka Pigmejcev iz Konga. Zbirka je prišla tik pred II. svetovno vojno v muzej in je še popolnoma neobdelana in čaka na predstavitev. Zanimive so tudi zbirke, ki so nastale med obema vojnama v tako imenovanih misijonskih muzejih. En manjši misijonski muzej je bil že na Metelkovi 1, nasproti sedanjega muzeja SEM. Pripadala je misijonski družbi sv. Petra Klaverja, to zbirko dr. Frelih trenutno obdeluje. Zelo zanimiva je zbirka, ki so jo imeli jezuiti in je predstavila gradivo iz Indije, to je bil "Bengalski muzej" pri sv. Jožefu. Manj vemo o afriški zbirki oziroma o neevropski zbirki v Grobljah pri Domžalah. Tam so bili lazaristi in tudi zanje vemo, da so bili veliki podporniki misijona in so imeli veliko zbirko neevropskih predmetov, ki je bila med II. svetovno vojno žal uničena in se je za njo izgubila vsaka sled. Trenutno preučuje te zbirke.
Zmaji so na prvi pogled fantastična bitja, s katerimi naj bi se bolj ukvarjali otroci, vendar Frelih pravi, da so zanimivi tudi za odrasle. Predvsem pa so zmaji stalnica človeške civilizacije. Najdemo jih vsepovsod, po celem svetu.
Ta pestrost zmajskih zgodb ga zelo pritegne tudi kot arheologa, zmaji so večkrat povezani z različnimi arheološkimi ostalinami. Nastopajo lahko čisto simbolno, pogosto pa tudi zelo konkretno in res zaznamujejo svete kraje, najsi bodo to svetišča ali grobnice. Ta hibridna podoba zmajev, ki se prepleta od ene vrste pošasti do druge, je res nekaj očarljivega tudi v našem prostoru. Slovenija je, kot Frelih večkrat izpostavlja, dežela zmajev, imamo namreč zelo veliko zmajskih zgodb.
In pogosto so po eni strani povezane z zanimivimi naravnimi pojavi, na drugi strani pa predvsem z zanimivo arheološko dediščino.
Konkretno na terenu ne več, ampak pozorno spremlja, kaj se dogaja na področju arheologije, predvsem v Sloveniji, širši okolici in po svetu. Vse to si z veseljem ogleda in spremlja različne oddaje. Arheologija mu je še vedno zelo blizu in ji ostaja zvest. Je pa z njo povezan še drugače. Tako, da vsako leto v mediteranskem prostoru, v zadnjih letih predvsem na grških otokih načrtno zbira podatke o jamskih svetiščih.
To je njegova posebna oblika preživljanja dopusta, tako da sistematično zbira podatke. Lokacije svetišč tudi obišče in pove, da se mu je v zadnjih letih nabralo kar lepo število teh jamskih svetišč na različnih grških otokih, v Mali Aziji v Turčiji in tudi na Balkanu.
Sestavlja neko pregledno sliko teh jamskih svetišč v sredozemskem prostoru v povezavi s preživetjem teh lokacij od prazgodovine do sodobnega časa. Marsikje v Grčiji so ta jamska svetišča preživela, tako da so v njihovi neposredni bližini še danes cerkvice ali pa samostani.
Po drugi strani pa so seveda ob tem zanimive še razne pripovedi, legende oziroma ljudsko izročilo, ki je vezano na te jame.
Tu se sodobnost prepleta s preteklostjo, kar dr. Marka Freliha tudi najbolj zanima.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univerzitetni diplomirani arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Področje njegovega delovanja so: muzeologija, afrikanistika, egiptologija, arheologija. Kot arheolog pa že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (Severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje Razkošje v glavi.
Doktor arheološki znanosti Marko Frelih je doma iz Logatca, kraja, ki ima zelo lepo, bogato in zanimivo preteklost. Že v rimski dobi je obstajalo naselje Longaticum in ta kontinuiteta z današnjim Logatcem se je ohranila predvsem v imenu.
Vedno pa je bilo vprašanje, kje so materialne ostaline tega kraja. V samem Logatcu je teh pomnikov, na srečo, ne samo iz rimske dobe, ampak tudi iz ostalih obdobij zelo veliko. S temi se je je srečeval že kot otrok. Tu je šlo tako za ostaline iz prve kot iz druge svetovne vojne in iz bližnjega srednjega veka - predvsem v sosednji Planini pri Rakeku. Pozneje, v času gimnazijskega študija pa se je bolj intenzivno srečal z ostalinami iz rimske dobe.
Prav v Logatcu in bližnji okolici so namreč Rimljani zgradili izjemen gradbeni in tehnološki objekt: postavili so rimski obrambni sistem. To je pomenilo graditev zidov in stolpov, s katerih so nadzirali zelo občutljiv teren oziroma cestni prehod od Ljubljanskega barja čez Hrušico v Vipavsko dolino.
V Logatcu je v smeri proti Vrhniki, na eni strani ohranjena skoraj 10 km dolga obrambna linija. Na drugi strani proti Planini in Rakeku pa je spet manjši zaporni sistem z utrdbo.
Potem pa se na Hrušici ti rimski ostanki kar vrstijo. Frelih je v gimnaziji precej pogosto zahajal v te kraje, največ časa je preživel na Hrušici, predvsem na Lanišču, kjer je zelo lepo ohranjen rimski stolp.
V gimnaziji se je tudi izkristalizirala ideja o študiju arheologije in leta 1981 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na smer arheologija. Potem se je v okviru študija spoznaval z različnimi kulturami, vendar pa je bila stalnica njegovega interesa rimska zgodovina, predvsem v domačem kraju. Ob tem je ves čas sistematično dokumentiral vse, kar se nahaja v okolici Logatca. Leta 1989 je nato v domačem kraju izpeljal lep podvig. Malo po spletu okoliščin, malo pa tudi na podlagi znanja je odkril rimske ostanke obcestnega postajališča, ki so ga Rimljani imenovali Mansio. Tako so v samem središču Dolnjega Logatca našli zelo dobro ohranjene ostanke stavb, in druge lepe najdbe, ki so postavile to rimsko postajo v 1. stoletje našega štetja. S tem odkritjem je končal svojo "logaško kariero".
Terensko delo je za arheologa še vedno osnova, pravi dr. Marko Frelih. Brez terena ne gre, če ne poznaš geografskih značilnosti prostora, boš zelo težko razumel, zakaj so ljudje tam živeli, oziroma zakaj se tam niso naselili. Zelo pomembno je tudi ljudsko izročilo. Vedno je rad prisluhnil ljudem, kaj mislijo o prostoru, v katerem živijo, kaj vedo o preteklosti, kaj so izvedeli od svojih prednikov. In v tem ljudskem izročilu, ki je včasih zelo pravljično, je nekje zrno resnice, nekaj oprijemljivega. Tu so neke konkretne informacije, ki jih raziskava lahko potrdi, in potem odkrijemo ostanke naselbin ali kake druge najdbe. Tako da brez terena arheolog ne more in teren ga tudi najbolj obogati. Tako spozna nove kraje, nove ljudi in dobi izkušnje.
Dr. Marka Freliha je zelo prevzela bitka pri Frigidu oziroma pri Mrzli reki. Gre za enega največjih rimskih spopadov v našem prostoru, oziroma za enega največjih vojaških dogodkov, večja je bila le še Soška fronta. Spopad leta 394 med rimskim cesarjem Teodozijem in Evgenijem, ki se je oklical za cesarja, je nekaj izjemnega. Kljub vsej tej razsežnosti bitke je še danes odprto vprašanje, kje se je ta bitka odvijala. Večina se nagiba k temu, da je bitka potekala na območju Vipavske doline. Vendar za čuda tam ob vseh gradbenih delih, do danes še niso odkrili nobenih ostankov spopadov ali nekega orožja. V glavnem je ta bitka zelo skrivnostna. Vendar pa je v zvezi z njo dokumentirano, da se je odvijala ob reki Frigido. Frelih je pred leti tako postavil tezo, da bi bilo morda to lokacijo treba iskati na območju Posočja. Na tako imenovanem zemljevidu rimskega cesarstva Tabula Peutingeriana je vrisana reka Frigido. V vertikali z izrazitim okljukom izvira izpod Alp. Zastavilo se mu je vprašanje, zakaj bi Rimljani risali nek malo večji potok ali rečico, kot je Hubelj, ob tem bi pa ob tako selektivni karti, ki prikazuje celo cesarstvo, izpustili reko Sočo, dolgo 140 km.
Tudi Škocjanske jame so po oceni dr. Freliha poseben fenomen, ne samo z vidika krasoslovja. To so res čudovite jame, pravo darilo narave našemu prostoru. Čar Škocjanskih jam je človek spoznal že zelo zgodaj, že v najstarejših obdobjih, predvsem pa v obdobju bronaste in železne dobe, pozneje tudi v antiki. Zanimivo pa je obdobje, recimo nekje okrog leta 1000 pr. n. št., ko se pojavijo sledi daritvenih obredij. Ta prostor zaživi v nekem kultnem kontekstu, predvsem Mušja jama, ki je zelo neopazna, večina ljudi zanjo sploh ne ve. Gre za vertikalno, približno 50 metrov globoko brezno in v to brezno so ljudje metali različne predmete, predvsem nakit in orožje z vseh delov Evrope.
Prihajali so iz Sredozemlja in prav v to zelo neopazno brezno metali zelo dragocene predmete. Celotne Škocjanske jame so bile eno samo veliko kultno središče, v Mušji jami pa so očitno ljudje z zelo močnim motivom darovali predmete. Seveda ne vemo, kaj je bil motiv, ampak očitno je šlo za darovanje nekim božanstvom, lahko podzemnim božanstvom, ki so povezana s kultom verovanja v onstranstvo, recimo Hadu, bogu podzemlja. Mogoče so darovali tudi boginji Zemlje, to ostaja odprto. Dejstvo pa je, da je Mušja jama eno večjih jamskih svetišč v tem delu Evrope.
Od nekdaj so ga zanimale tudi medkulturne povezave v sredozemskem prostoru. Tisti, ki ga bolje poznajo, vedo, da je na nek način "obseden" z Egiptom. Egipt je njegova "totalna obsesija". To ni naključje. Treba se je zavedati, da je Egipt civilizacija, ki je trajala zelo dolgo, vezana je na sredozemski in afriški prostor. Ta civilizacija je okoli sebe sevala tisočletja svoje materialne in duhovne dobrine.
Vpliv Egipta na druge kulture pa je to, kar Freliha ves čas zanima. Po njegovem vemo, da najdemo v Sredozemlju egipčanske ostaline tako rekoč vsepovsod do Gibraltarja, do ostalih evropskih držav. Ta medkulturni dialog, kot bi ga imenovali danes, je obstajal že od nekdaj, tudi v prazgodovini in v antiki. Človek je od nekdaj potoval, komuniciral in izmenjaval ne samo materialne dobrine, ampak predvsem duhovne. Prav ta duhovni stik, kako se vse prepleta, kako se ohranja, kako se pretvori v nekaj novega, je tisto, kar ga zanima, ne samo kako je to potekal nekoč, ampak tudi dandanes.
Tudi to področje mu je zelo blizu. Predvsem ga zanima stik Slovencev z drugimi kulturami oziroma, kako so potem posamezniki to drugo kulturo posredovali nazaj svojim rojakom v domovino. Tu je zelo zgodaj prišel v stik z etnologi, predvsem s profesorjem dr. Zmagom Šmitkom. Z njim je že leta 1984 potoval na tako imenovani ruski orient, takrat je bila to ekskurzija v Aškabad, v Dušanbe, v Samarkand. Takrat se mu je odprl pogled na Slovence, ki so potovali v različne kraje in tam seveda zbirali različne predmete. Najbolj sta ga zanimala Baraga in Knoblehar. Baraga je na eni strani šel v Severno Ameriko, na drugi strani Knoblehar v Afriko. Z njima je začel spoznavati to področje in tako nekako prišel tudi v stik z Etnografskim muzejem. Tam so se potem vzpostavile povezave, ki so ga pripeljale do zaposlitve v Slovenskem etnografskem muzeju. Nato je dobil možnost, da je začel preučevati stike Slovencev z drugimi kulturami, predvsem s področji Afrike in Severne Amerike.
Potovanja so bila morda nekoč bolj kakovostna kot danes, ko so to množična potovanja "all inclusive". Potovanje v 19. stoletju je bilo nekaj popolnoma drugega. Ko se je Friderik Irenej Baraga odpravljal v Ameriko, je potreboval skoraj mesec dni, samo da je prišel do obale v Franciji, da je sploh lahko šel na ladjo in odpotoval dalje proti Ameriki. Tudi stik s tujimi kulturami je bil drugačen. Ljudje so odšli v čisto neznan svet. Baraga dejansko ni vedel ničesar o prostoru, v katerega se je namenil, še manj je o tem vedel Igancij Knoblehar, ki se je odpravil v Južni Sudan.
To je bil popolnoma neznan svet. Iz ure v uro, iz enega v drug kilometer nisi vedel, kaj je dejansko pred tabo, kam prihajaš, koga boš srečal, kakšni bodo ljudje, kako te bodo sprejeli. Na drugi strani pa je zanimivo, kako so se s to kulturo srečali, kako so z njo vzpostavili stik. Zelo pomembno se mu zdi pri Baragi, da se je zavedal pomena jezika in se je naučil jezika domačinov. Zavedal se je, da tam ne bo mogel živeti s prevajalcem ali komunicirati v tujem jeziku, predvsem v francoščini ali nemščini. Zelo hitro se je naučil jezika domačinov in ga obvladal tako dobro, da je potem napisal tudi slovar in slovnico očipvejskega jezika.
Podobno je potem naredil tudi Knoblehar, ko je prišel med Barijce v južnem Sudanu. To je na območju današnje Jube, glavnega mesta republike Južni Sudan. Tam je Knoblehar ustanovil manjšo misijonsko postajo Gondokoro in se med domačini hitro naučil jezika. Na Dunaju so na rokopisnem oddelku shranjeni vzorci, kako je želel narediti slovnico in slovar barijskega jezika. Tega žal ni uresničil, ker je zelo mlad umrl.
Vsaka razstava ima svoj čar in z vsako je dr. Frelih osebno povezan. Vsako razstavo mora tako rekoč videti v svoji glavi in mora biti nekako vpet v to zgodbo in poosebiti vsebino. Najbolj odmevne so bile tiste, ki jih je postavil v Slovenskem etnografskem muzeju. Zadnja je bila- Magija amuletov.
Ta mu je osebno še najbolj blizu, ker je bila povezana z Egiptom, hkrati pa je pokazala tudi široko uporabo amuletov oziroma njihovo vlogo, ki jo imajo skozi zgodovino človeštva vse do danes. Še danes ljudje močno živimo s tem, z vero v neke predmete, v njihovo magično moč. Tako, da vsak človek vzpostavi nek odnos do določenih predmetov in jih ima ves čas pri sebi. Povezani so z vero ali pa so nekaj čisto osebnega, nekaj, kar človek skozi predmet vzpostavi, neko duhovno razsežnost, povezavo z neznanimi silami. Ta razstava je bila zagotovo zelo zanimiva, ker je pokazala neko širino, kako človek zavaruje sebe, prostor, svoje bližnje in tako naprej. Prikazala je amulete v različnih kulturah - od starega Egipta, predvsem Afrike, seveda pa je bil dodan tudi sodobni vidik.
Zanimiva je bila tudi razstava o Ignaciju Knobleharju z naslovom Sudanska misija. Pokazala je njegovo zanimivo zgodbo, kako se je odpravil v južni Sudan, seveda s katoliško idejo, da bo tam pokristjanil domačine. To mu ni uspelo, ker je prezgodaj umrl. Kljub vsemu pa je to poglavje pustilo široko sled v preučevanju odnosov med Afriko in Evropo. Pomembno je predvsem to, da je bil Knoblehar med prvimi, ki so sistematično začeli raziskovati Beli Nil. Na Dunaju je ohranjen njegov ladijski dnevnik, iz katerega je razvidno, da je zelo načrtno izvajal različne meritve. Bil je daleč pred ostalimi raziskovalci, predvsem pred Francozi in Angleži, ki so se šele pozneje lotili teh raziskav. On je bil že v tistem času zelo znan po Evropi, tudi v Ameriki, kot eden od pionirjev raziskovalcev Belega Nila. To se je žal pozneje vse pozabilo, ta razstava pa je oživila to plat njegovega življenja.
Pomembna se mu zdi tudi fotografska razstava, ki pa prinaša novo odkritje, to je razstava z naslovom- Togo album.
Povezana je z Antonom Codellijem, znanim Ljubljančanom. Iz njegove zapuščine imajo v Slovenskem etnografskem muzeju ohranjen fotografski arhiv, ki zelo nazorno kaže njegovo delovanje v Afriki pred I. svetovno vojno. Takrat je v nemški koloniji Togo za podjetje Telefunken s svojimi sodelavci gradil radio-telegrafsko postajo in tik pred I. svetovno vojno, leta 1914, uspel vzpostaviti brezžično komunikacijo med Berlinom in Afriko. Ko se je v Evropi začela vojna, se je seveda prenesla tudi v Afriko, in iz Berlina je prišel ukaz, da je treba to postajo uničiti. In to, kar so gradili kar nekaj let, so v petih urah uničili z dinamitom. Prav v teh dneh ( začetek meseca aprila) poteka snemanje igrano- dokumentarnega filma o življenju Antona Codellija, kjer bo sodeloval tudi dr. Frelih. Snemanje poteka v džungli, kjer so še zelo dobro ohranjeni ostanki te radio-telegrafske postaje.
Glede na to, da sva večkrat izpostavljala Egipt, Afriko, Sredozemlje: kako vi gledate na trenutno dogajanje v tem prostoru, na begunstvo, migracije?
Na žalost je to zgodba, ki jo vse bolj intenzivno spremljamo. Arheologa dr. Marka Freliha žalosti, da se to sploh dogaja in predvsem, da se stvari tako dolgo vlečejo, da toliko ljudi trpi in da celotnega problema ne rešujejo tam, kjer se je začel. Se pravi, na samem prizorišču spopadov. Te bi morali ustaviti, da bi ljudje čim prej dobili možnost, da se vrnejo domov. Na drugi strani pa je žalostna seveda tudi reakcija proti sprejemanju beguncev, ki jo vidimo v različnih oblikah. To je tragedija, in treba bo najti ustrezen odgovor. Tu je na prvem mestu politika in tudi mi sami, ki se lahko po svojih močeh angažiramo in tem ljudem pomagamo.
S temi ljudmi potujejo tudi različni predmeti, arheološke ostaline, artefakti?
Kdor rešuje svoje življenje, bolj malo misli na arheologijo, na znamenitosti in predmete. Zagotovo pa bi med begunci našli marsikaj. Vse je stvar posameznika, ki se odloči, kaj bo vzel s sabo oziroma kako bo skušal preživeti. Zagotovo je bilo marsikaj v zvezi z dediščino prizadeto, videli smo, da je bilo veliko arheoloških ostalin v Siriji uničenih. To je dediščina ne samo ljudi, ki tam živijo, ampak vseh nas, to je svetovna dediščina. Upa, da se bo kmalu vzpostavilo neko normalno stanje, da bodo lahko kar je bilo uničenega obnovili, rekonstruirali, in tako bomo dobili nazaj tisto, kar smo izgubili.
Vse bo ostalo aktualno, saj so stvari med seboj povezane, kar je po eni strani čar, saj se jih med seboj veliko prepleta in tako jih je treba tudi obravnavati. Med področji, ki jih raziskuje so recimo tudi romanja, poseben odmev je imelo eno največjih romanj Slovencev v Sveto deželo.
Poudarek bo na preučevanju zbirk, ki so v Slovenskem etnografskem muzeju. Tu je nekaj zelo zanimivih muzejskih predmetov, ki jih slovenska in širša javnost še ni videla, tako da bo treba poskrbeti za to. Ena taka zelo lepa zbirka, sicer po obsegu majhna, ima samo 95 predmetov, je zbirka Pigmejcev iz Konga. Zbirka je prišla tik pred II. svetovno vojno v muzej in je še popolnoma neobdelana in čaka na predstavitev. Zanimive so tudi zbirke, ki so nastale med obema vojnama v tako imenovanih misijonskih muzejih. En manjši misijonski muzej je bil že na Metelkovi 1, nasproti sedanjega muzeja SEM. Pripadala je misijonski družbi sv. Petra Klaverja, to zbirko dr. Frelih trenutno obdeluje. Zelo zanimiva je zbirka, ki so jo imeli jezuiti in je predstavila gradivo iz Indije, to je bil "Bengalski muzej" pri sv. Jožefu. Manj vemo o afriški zbirki oziroma o neevropski zbirki v Grobljah pri Domžalah. Tam so bili lazaristi in tudi zanje vemo, da so bili veliki podporniki misijona in so imeli veliko zbirko neevropskih predmetov, ki je bila med II. svetovno vojno žal uničena in se je za njo izgubila vsaka sled. Trenutno preučuje te zbirke.
Zmaji so na prvi pogled fantastična bitja, s katerimi naj bi se bolj ukvarjali otroci, vendar Frelih pravi, da so zanimivi tudi za odrasle. Predvsem pa so zmaji stalnica človeške civilizacije. Najdemo jih vsepovsod, po celem svetu.
Ta pestrost zmajskih zgodb ga zelo pritegne tudi kot arheologa, zmaji so večkrat povezani z različnimi arheološkimi ostalinami. Nastopajo lahko čisto simbolno, pogosto pa tudi zelo konkretno in res zaznamujejo svete kraje, najsi bodo to svetišča ali grobnice. Ta hibridna podoba zmajev, ki se prepleta od ene vrste pošasti do druge, je res nekaj očarljivega tudi v našem prostoru. Slovenija je, kot Frelih večkrat izpostavlja, dežela zmajev, imamo namreč zelo veliko zmajskih zgodb.
In pogosto so po eni strani povezane z zanimivimi naravnimi pojavi, na drugi strani pa predvsem z zanimivo arheološko dediščino.
Konkretno na terenu ne več, ampak pozorno spremlja, kaj se dogaja na področju arheologije, predvsem v Sloveniji, širši okolici in po svetu. Vse to si z veseljem ogleda in spremlja različne oddaje. Arheologija mu je še vedno zelo blizu in ji ostaja zvest. Je pa z njo povezan še drugače. Tako, da vsako leto v mediteranskem prostoru, v zadnjih letih predvsem na grških otokih načrtno zbira podatke o jamskih svetiščih.
To je njegova posebna oblika preživljanja dopusta, tako da sistematično zbira podatke. Lokacije svetišč tudi obišče in pove, da se mu je v zadnjih letih nabralo kar lepo število teh jamskih svetišč na različnih grških otokih, v Mali Aziji v Turčiji in tudi na Balkanu.
Sestavlja neko pregledno sliko teh jamskih svetišč v sredozemskem prostoru v povezavi s preživetjem teh lokacij od prazgodovine do sodobnega časa. Marsikje v Grčiji so ta jamska svetišča preživela, tako da so v njihovi neposredni bližini še danes cerkvice ali pa samostani.
Po drugi strani pa so seveda ob tem zanimive še razne pripovedi, legende oziroma ljudsko izročilo, ki je vezano na te jame.
Tu se sodobnost prepleta s preteklostjo, kar dr. Marka Freliha tudi najbolj zanima.
Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.
Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.
"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.
Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.
Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.
Dr. David Petelin se je rodil v Ljubljani. Najprej je živel na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, in zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva, zgodovine gostiln, starih stavb, epidemij do zgodovine vodnih virov in poti. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem. Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro 3.000 let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč. Druga veja Davidove družine izvira iz vasi Dolinica pri Colu na Primorskem, kjer pa se je njegova babica poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije. Tam so ga kot mladega fantiča zajeli partizani in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel v Slovenijo in tu ostal. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Mateja je bila razigrana deklica, ki si je z bratoma delila skrite kotičke za igro v gozdu tik za domačo hišo. Potem je bila pridna učenka, ki si je pozimi z bratoma delila gazi do osnovne šole in prostor, v katerem so pisali domače naloge, za pohajkovanje po naravi pa si je največkrat izbrala gozd za hišo svojih staršev. Dijakinja Mateja Jemec je bila vestna srednješolka, ki je vselej do roka oddala zahtevane naloge, si s sošolkami in sošolci na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo delila veselje ob uspešno izpeljanih skupnih projektih, veliko prostega časa pa je preživela na z gozdom poraščenih pobočjih v okolici Dola pri Ljubljani. Na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje si je s kolegicami in kolegi delila stene, na katerih so viseli plakati med semestralnimi razstavami, potke za hišo v objemu gozdov pa so postale tudi kraj za iskanje miru in navdiha. Zdaj Mateja Lunar Jemec na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani že vrsto let deli svoje znanje in pedagoške izkušnje z dijakinjami in dijaki s posebnimi potrebami, narava in gozd pa sta še naprej stalnici v njenem družinskem življenju. Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike v našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah. Poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi to, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa začini še z dobro mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih uskoških prednikih, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja pa tudi o njegovem pogledu na humor se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.
Preveč, vse preveč poezije, pesnikov, pesnic se skriva v mrtvem, pustem, zaprtem jeziku, da jim le ne bi bilo treba napadati, ljubiti, obsojati, pripadati, biti slab, biti dober, biti živ. Milan Šelj ni eden takih. Rojen je leta 1960 in sodi v srednjo generacijo slovenskih pesnikov. Njegov pesniški svet je včasih bolj prozen, dogodkoven, včasih bolj poetski, lirski, a njegove pesmi so vedno intenzivne, čustvene, odkrite. Napisal je štiri pesniške zbirke za odrasle, njegov pesniški prvenec Darilo je bil deležen precejšnje pozornosti in sodi med najbolj eksplicitno gejevsko poezijo pri nas. O pisanju, življenjskih preizkušnjah, izzivih in življenju na dveh koncih sveta Milan Šelj več v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Dušanka Zabukovec je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v obdobju britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec Tagore, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici Služkinje. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev Nekateri so za vroče, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Kleiserjeva Briljantina. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Doktorica Barbara Juršič že več kot dvajset let prevaja in tolmači iz portugalščine, španščine in francoščine v slovenščino in obratno. Na področju leposlovja je doslej prevedla že 25 književnih del zlasti iz portugalske književnosti, pri čemer skuša, kot sama pravi, »vselej zlesti avtorju nekako pod kožo«. Zato, še preden se loti prevajanja, vselej prebere vse, kar je bilo do takrat o avtorju napisanega, poleg tega pa se, če je to le mogoče, sprehodi tudi po »kulisi« dogajanja v romanu, ki ga namerava prevesti. »Pri meni torej velja, da se moram poistovetiti s književnim delom, ki ga prevajam, in od tega, koliko se vanj vživim, je odvisno, kako bom lovila avtorjevega duha in kako se bodo v meni porajale besede.« Doktorico Barbaro Juršič, ki je letos na svoji poklicni poti sprejela nov delovni izziv, ko je bila imenovana za direktorico Tehniškega muzeja Slovenije, je za oddajo Razkošje v glavi v studio povabil Dušan Berne.
Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Neveljaven email naslov