Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univerzitetni diplomirani arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Področje njegovega delovanja so: muzeologija, afrikanistika, egiptologija, arheologija. Kot arheolog pa že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (Severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje Razkošje v glavi.
Doktor arheološki znanosti Marko Frelih je doma iz Logatca, kraja, ki ima zelo lepo, bogato in zanimivo preteklost. Že v rimski dobi je obstajalo naselje Longaticum in ta kontinuiteta z današnjim Logatcem se je ohranila predvsem v imenu.
Vedno pa je bilo vprašanje, kje so materialne ostaline tega kraja. V samem Logatcu je teh pomnikov, na srečo, ne samo iz rimske dobe, ampak tudi iz ostalih obdobij zelo veliko. S temi se je je srečeval že kot otrok. Tu je šlo tako za ostaline iz prve kot iz druge svetovne vojne in iz bližnjega srednjega veka - predvsem v sosednji Planini pri Rakeku. Pozneje, v času gimnazijskega študija pa se je bolj intenzivno srečal z ostalinami iz rimske dobe.
Prav v Logatcu in bližnji okolici so namreč Rimljani zgradili izjemen gradbeni in tehnološki objekt: postavili so rimski obrambni sistem. To je pomenilo graditev zidov in stolpov, s katerih so nadzirali zelo občutljiv teren oziroma cestni prehod od Ljubljanskega barja čez Hrušico v Vipavsko dolino.
V Logatcu je v smeri proti Vrhniki, na eni strani ohranjena skoraj 10 km dolga obrambna linija. Na drugi strani proti Planini in Rakeku pa je spet manjši zaporni sistem z utrdbo.
Potem pa se na Hrušici ti rimski ostanki kar vrstijo. Frelih je v gimnaziji precej pogosto zahajal v te kraje, največ časa je preživel na Hrušici, predvsem na Lanišču, kjer je zelo lepo ohranjen rimski stolp.
V gimnaziji se je tudi izkristalizirala ideja o študiju arheologije in leta 1981 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na smer arheologija. Potem se je v okviru študija spoznaval z različnimi kulturami, vendar pa je bila stalnica njegovega interesa rimska zgodovina, predvsem v domačem kraju. Ob tem je ves čas sistematično dokumentiral vse, kar se nahaja v okolici Logatca. Leta 1989 je nato v domačem kraju izpeljal lep podvig. Malo po spletu okoliščin, malo pa tudi na podlagi znanja je odkril rimske ostanke obcestnega postajališča, ki so ga Rimljani imenovali Mansio. Tako so v samem središču Dolnjega Logatca našli zelo dobro ohranjene ostanke stavb, in druge lepe najdbe, ki so postavile to rimsko postajo v 1. stoletje našega štetja. S tem odkritjem je končal svojo "logaško kariero".
Terensko delo je za arheologa še vedno osnova, pravi dr. Marko Frelih. Brez terena ne gre, če ne poznaš geografskih značilnosti prostora, boš zelo težko razumel, zakaj so ljudje tam živeli, oziroma zakaj se tam niso naselili. Zelo pomembno je tudi ljudsko izročilo. Vedno je rad prisluhnil ljudem, kaj mislijo o prostoru, v katerem živijo, kaj vedo o preteklosti, kaj so izvedeli od svojih prednikov. In v tem ljudskem izročilu, ki je včasih zelo pravljično, je nekje zrno resnice, nekaj oprijemljivega. Tu so neke konkretne informacije, ki jih raziskava lahko potrdi, in potem odkrijemo ostanke naselbin ali kake druge najdbe. Tako da brez terena arheolog ne more in teren ga tudi najbolj obogati. Tako spozna nove kraje, nove ljudi in dobi izkušnje.
Dr. Marka Freliha je zelo prevzela bitka pri Frigidu oziroma pri Mrzli reki. Gre za enega največjih rimskih spopadov v našem prostoru, oziroma za enega največjih vojaških dogodkov, večja je bila le še Soška fronta. Spopad leta 394 med rimskim cesarjem Teodozijem in Evgenijem, ki se je oklical za cesarja, je nekaj izjemnega. Kljub vsej tej razsežnosti bitke je še danes odprto vprašanje, kje se je ta bitka odvijala. Večina se nagiba k temu, da je bitka potekala na območju Vipavske doline. Vendar za čuda tam ob vseh gradbenih delih, do danes še niso odkrili nobenih ostankov spopadov ali nekega orožja. V glavnem je ta bitka zelo skrivnostna. Vendar pa je v zvezi z njo dokumentirano, da se je odvijala ob reki Frigido. Frelih je pred leti tako postavil tezo, da bi bilo morda to lokacijo treba iskati na območju Posočja. Na tako imenovanem zemljevidu rimskega cesarstva Tabula Peutingeriana je vrisana reka Frigido. V vertikali z izrazitim okljukom izvira izpod Alp. Zastavilo se mu je vprašanje, zakaj bi Rimljani risali nek malo večji potok ali rečico, kot je Hubelj, ob tem bi pa ob tako selektivni karti, ki prikazuje celo cesarstvo, izpustili reko Sočo, dolgo 140 km.
Tudi Škocjanske jame so po oceni dr. Freliha poseben fenomen, ne samo z vidika krasoslovja. To so res čudovite jame, pravo darilo narave našemu prostoru. Čar Škocjanskih jam je človek spoznal že zelo zgodaj, že v najstarejših obdobjih, predvsem pa v obdobju bronaste in železne dobe, pozneje tudi v antiki. Zanimivo pa je obdobje, recimo nekje okrog leta 1000 pr. n. št., ko se pojavijo sledi daritvenih obredij. Ta prostor zaživi v nekem kultnem kontekstu, predvsem Mušja jama, ki je zelo neopazna, večina ljudi zanjo sploh ne ve. Gre za vertikalno, približno 50 metrov globoko brezno in v to brezno so ljudje metali različne predmete, predvsem nakit in orožje z vseh delov Evrope.
Prihajali so iz Sredozemlja in prav v to zelo neopazno brezno metali zelo dragocene predmete. Celotne Škocjanske jame so bile eno samo veliko kultno središče, v Mušji jami pa so očitno ljudje z zelo močnim motivom darovali predmete. Seveda ne vemo, kaj je bil motiv, ampak očitno je šlo za darovanje nekim božanstvom, lahko podzemnim božanstvom, ki so povezana s kultom verovanja v onstranstvo, recimo Hadu, bogu podzemlja. Mogoče so darovali tudi boginji Zemlje, to ostaja odprto. Dejstvo pa je, da je Mušja jama eno večjih jamskih svetišč v tem delu Evrope.
Od nekdaj so ga zanimale tudi medkulturne povezave v sredozemskem prostoru. Tisti, ki ga bolje poznajo, vedo, da je na nek način "obseden" z Egiptom. Egipt je njegova "totalna obsesija". To ni naključje. Treba se je zavedati, da je Egipt civilizacija, ki je trajala zelo dolgo, vezana je na sredozemski in afriški prostor. Ta civilizacija je okoli sebe sevala tisočletja svoje materialne in duhovne dobrine.
Vpliv Egipta na druge kulture pa je to, kar Freliha ves čas zanima. Po njegovem vemo, da najdemo v Sredozemlju egipčanske ostaline tako rekoč vsepovsod do Gibraltarja, do ostalih evropskih držav. Ta medkulturni dialog, kot bi ga imenovali danes, je obstajal že od nekdaj, tudi v prazgodovini in v antiki. Človek je od nekdaj potoval, komuniciral in izmenjaval ne samo materialne dobrine, ampak predvsem duhovne. Prav ta duhovni stik, kako se vse prepleta, kako se ohranja, kako se pretvori v nekaj novega, je tisto, kar ga zanima, ne samo kako je to potekal nekoč, ampak tudi dandanes.
Tudi to področje mu je zelo blizu. Predvsem ga zanima stik Slovencev z drugimi kulturami oziroma, kako so potem posamezniki to drugo kulturo posredovali nazaj svojim rojakom v domovino. Tu je zelo zgodaj prišel v stik z etnologi, predvsem s profesorjem dr. Zmagom Šmitkom. Z njim je že leta 1984 potoval na tako imenovani ruski orient, takrat je bila to ekskurzija v Aškabad, v Dušanbe, v Samarkand. Takrat se mu je odprl pogled na Slovence, ki so potovali v različne kraje in tam seveda zbirali različne predmete. Najbolj sta ga zanimala Baraga in Knoblehar. Baraga je na eni strani šel v Severno Ameriko, na drugi strani Knoblehar v Afriko. Z njima je začel spoznavati to področje in tako nekako prišel tudi v stik z Etnografskim muzejem. Tam so se potem vzpostavile povezave, ki so ga pripeljale do zaposlitve v Slovenskem etnografskem muzeju. Nato je dobil možnost, da je začel preučevati stike Slovencev z drugimi kulturami, predvsem s področji Afrike in Severne Amerike.
Potovanja so bila morda nekoč bolj kakovostna kot danes, ko so to množična potovanja "all inclusive". Potovanje v 19. stoletju je bilo nekaj popolnoma drugega. Ko se je Friderik Irenej Baraga odpravljal v Ameriko, je potreboval skoraj mesec dni, samo da je prišel do obale v Franciji, da je sploh lahko šel na ladjo in odpotoval dalje proti Ameriki. Tudi stik s tujimi kulturami je bil drugačen. Ljudje so odšli v čisto neznan svet. Baraga dejansko ni vedel ničesar o prostoru, v katerega se je namenil, še manj je o tem vedel Igancij Knoblehar, ki se je odpravil v Južni Sudan.
To je bil popolnoma neznan svet. Iz ure v uro, iz enega v drug kilometer nisi vedel, kaj je dejansko pred tabo, kam prihajaš, koga boš srečal, kakšni bodo ljudje, kako te bodo sprejeli. Na drugi strani pa je zanimivo, kako so se s to kulturo srečali, kako so z njo vzpostavili stik. Zelo pomembno se mu zdi pri Baragi, da se je zavedal pomena jezika in se je naučil jezika domačinov. Zavedal se je, da tam ne bo mogel živeti s prevajalcem ali komunicirati v tujem jeziku, predvsem v francoščini ali nemščini. Zelo hitro se je naučil jezika domačinov in ga obvladal tako dobro, da je potem napisal tudi slovar in slovnico očipvejskega jezika.
Podobno je potem naredil tudi Knoblehar, ko je prišel med Barijce v južnem Sudanu. To je na območju današnje Jube, glavnega mesta republike Južni Sudan. Tam je Knoblehar ustanovil manjšo misijonsko postajo Gondokoro in se med domačini hitro naučil jezika. Na Dunaju so na rokopisnem oddelku shranjeni vzorci, kako je želel narediti slovnico in slovar barijskega jezika. Tega žal ni uresničil, ker je zelo mlad umrl.
Vsaka razstava ima svoj čar in z vsako je dr. Frelih osebno povezan. Vsako razstavo mora tako rekoč videti v svoji glavi in mora biti nekako vpet v to zgodbo in poosebiti vsebino. Najbolj odmevne so bile tiste, ki jih je postavil v Slovenskem etnografskem muzeju. Zadnja je bila- Magija amuletov.
Ta mu je osebno še najbolj blizu, ker je bila povezana z Egiptom, hkrati pa je pokazala tudi široko uporabo amuletov oziroma njihovo vlogo, ki jo imajo skozi zgodovino človeštva vse do danes. Še danes ljudje močno živimo s tem, z vero v neke predmete, v njihovo magično moč. Tako, da vsak človek vzpostavi nek odnos do določenih predmetov in jih ima ves čas pri sebi. Povezani so z vero ali pa so nekaj čisto osebnega, nekaj, kar človek skozi predmet vzpostavi, neko duhovno razsežnost, povezavo z neznanimi silami. Ta razstava je bila zagotovo zelo zanimiva, ker je pokazala neko širino, kako človek zavaruje sebe, prostor, svoje bližnje in tako naprej. Prikazala je amulete v različnih kulturah - od starega Egipta, predvsem Afrike, seveda pa je bil dodan tudi sodobni vidik.
Zanimiva je bila tudi razstava o Ignaciju Knobleharju z naslovom Sudanska misija. Pokazala je njegovo zanimivo zgodbo, kako se je odpravil v južni Sudan, seveda s katoliško idejo, da bo tam pokristjanil domačine. To mu ni uspelo, ker je prezgodaj umrl. Kljub vsemu pa je to poglavje pustilo široko sled v preučevanju odnosov med Afriko in Evropo. Pomembno je predvsem to, da je bil Knoblehar med prvimi, ki so sistematično začeli raziskovati Beli Nil. Na Dunaju je ohranjen njegov ladijski dnevnik, iz katerega je razvidno, da je zelo načrtno izvajal različne meritve. Bil je daleč pred ostalimi raziskovalci, predvsem pred Francozi in Angleži, ki so se šele pozneje lotili teh raziskav. On je bil že v tistem času zelo znan po Evropi, tudi v Ameriki, kot eden od pionirjev raziskovalcev Belega Nila. To se je žal pozneje vse pozabilo, ta razstava pa je oživila to plat njegovega življenja.
Pomembna se mu zdi tudi fotografska razstava, ki pa prinaša novo odkritje, to je razstava z naslovom- Togo album.
Povezana je z Antonom Codellijem, znanim Ljubljančanom. Iz njegove zapuščine imajo v Slovenskem etnografskem muzeju ohranjen fotografski arhiv, ki zelo nazorno kaže njegovo delovanje v Afriki pred I. svetovno vojno. Takrat je v nemški koloniji Togo za podjetje Telefunken s svojimi sodelavci gradil radio-telegrafsko postajo in tik pred I. svetovno vojno, leta 1914, uspel vzpostaviti brezžično komunikacijo med Berlinom in Afriko. Ko se je v Evropi začela vojna, se je seveda prenesla tudi v Afriko, in iz Berlina je prišel ukaz, da je treba to postajo uničiti. In to, kar so gradili kar nekaj let, so v petih urah uničili z dinamitom. Prav v teh dneh ( začetek meseca aprila) poteka snemanje igrano- dokumentarnega filma o življenju Antona Codellija, kjer bo sodeloval tudi dr. Frelih. Snemanje poteka v džungli, kjer so še zelo dobro ohranjeni ostanki te radio-telegrafske postaje.
Glede na to, da sva večkrat izpostavljala Egipt, Afriko, Sredozemlje: kako vi gledate na trenutno dogajanje v tem prostoru, na begunstvo, migracije?
Na žalost je to zgodba, ki jo vse bolj intenzivno spremljamo. Arheologa dr. Marka Freliha žalosti, da se to sploh dogaja in predvsem, da se stvari tako dolgo vlečejo, da toliko ljudi trpi in da celotnega problema ne rešujejo tam, kjer se je začel. Se pravi, na samem prizorišču spopadov. Te bi morali ustaviti, da bi ljudje čim prej dobili možnost, da se vrnejo domov. Na drugi strani pa je žalostna seveda tudi reakcija proti sprejemanju beguncev, ki jo vidimo v različnih oblikah. To je tragedija, in treba bo najti ustrezen odgovor. Tu je na prvem mestu politika in tudi mi sami, ki se lahko po svojih močeh angažiramo in tem ljudem pomagamo.
S temi ljudmi potujejo tudi različni predmeti, arheološke ostaline, artefakti?
Kdor rešuje svoje življenje, bolj malo misli na arheologijo, na znamenitosti in predmete. Zagotovo pa bi med begunci našli marsikaj. Vse je stvar posameznika, ki se odloči, kaj bo vzel s sabo oziroma kako bo skušal preživeti. Zagotovo je bilo marsikaj v zvezi z dediščino prizadeto, videli smo, da je bilo veliko arheoloških ostalin v Siriji uničenih. To je dediščina ne samo ljudi, ki tam živijo, ampak vseh nas, to je svetovna dediščina. Upa, da se bo kmalu vzpostavilo neko normalno stanje, da bodo lahko kar je bilo uničenega obnovili, rekonstruirali, in tako bomo dobili nazaj tisto, kar smo izgubili.
Vse bo ostalo aktualno, saj so stvari med seboj povezane, kar je po eni strani čar, saj se jih med seboj veliko prepleta in tako jih je treba tudi obravnavati. Med področji, ki jih raziskuje so recimo tudi romanja, poseben odmev je imelo eno največjih romanj Slovencev v Sveto deželo.
Poudarek bo na preučevanju zbirk, ki so v Slovenskem etnografskem muzeju. Tu je nekaj zelo zanimivih muzejskih predmetov, ki jih slovenska in širša javnost še ni videla, tako da bo treba poskrbeti za to. Ena taka zelo lepa zbirka, sicer po obsegu majhna, ima samo 95 predmetov, je zbirka Pigmejcev iz Konga. Zbirka je prišla tik pred II. svetovno vojno v muzej in je še popolnoma neobdelana in čaka na predstavitev. Zanimive so tudi zbirke, ki so nastale med obema vojnama v tako imenovanih misijonskih muzejih. En manjši misijonski muzej je bil že na Metelkovi 1, nasproti sedanjega muzeja SEM. Pripadala je misijonski družbi sv. Petra Klaverja, to zbirko dr. Frelih trenutno obdeluje. Zelo zanimiva je zbirka, ki so jo imeli jezuiti in je predstavila gradivo iz Indije, to je bil "Bengalski muzej" pri sv. Jožefu. Manj vemo o afriški zbirki oziroma o neevropski zbirki v Grobljah pri Domžalah. Tam so bili lazaristi in tudi zanje vemo, da so bili veliki podporniki misijona in so imeli veliko zbirko neevropskih predmetov, ki je bila med II. svetovno vojno žal uničena in se je za njo izgubila vsaka sled. Trenutno preučuje te zbirke.
Zmaji so na prvi pogled fantastična bitja, s katerimi naj bi se bolj ukvarjali otroci, vendar Frelih pravi, da so zanimivi tudi za odrasle. Predvsem pa so zmaji stalnica človeške civilizacije. Najdemo jih vsepovsod, po celem svetu.
Ta pestrost zmajskih zgodb ga zelo pritegne tudi kot arheologa, zmaji so večkrat povezani z različnimi arheološkimi ostalinami. Nastopajo lahko čisto simbolno, pogosto pa tudi zelo konkretno in res zaznamujejo svete kraje, najsi bodo to svetišča ali grobnice. Ta hibridna podoba zmajev, ki se prepleta od ene vrste pošasti do druge, je res nekaj očarljivega tudi v našem prostoru. Slovenija je, kot Frelih večkrat izpostavlja, dežela zmajev, imamo namreč zelo veliko zmajskih zgodb.
In pogosto so po eni strani povezane z zanimivimi naravnimi pojavi, na drugi strani pa predvsem z zanimivo arheološko dediščino.
Konkretno na terenu ne več, ampak pozorno spremlja, kaj se dogaja na področju arheologije, predvsem v Sloveniji, širši okolici in po svetu. Vse to si z veseljem ogleda in spremlja različne oddaje. Arheologija mu je še vedno zelo blizu in ji ostaja zvest. Je pa z njo povezan še drugače. Tako, da vsako leto v mediteranskem prostoru, v zadnjih letih predvsem na grških otokih načrtno zbira podatke o jamskih svetiščih.
To je njegova posebna oblika preživljanja dopusta, tako da sistematično zbira podatke. Lokacije svetišč tudi obišče in pove, da se mu je v zadnjih letih nabralo kar lepo število teh jamskih svetišč na različnih grških otokih, v Mali Aziji v Turčiji in tudi na Balkanu.
Sestavlja neko pregledno sliko teh jamskih svetišč v sredozemskem prostoru v povezavi s preživetjem teh lokacij od prazgodovine do sodobnega časa. Marsikje v Grčiji so ta jamska svetišča preživela, tako da so v njihovi neposredni bližini še danes cerkvice ali pa samostani.
Po drugi strani pa so seveda ob tem zanimive še razne pripovedi, legende oziroma ljudsko izročilo, ki je vezano na te jame.
Tu se sodobnost prepleta s preteklostjo, kar dr. Marka Freliha tudi najbolj zanima.
908 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Marko Frelih je doktor arheoloških znanosti, univerzitetni diplomirani arheolog, in je v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen od leta 2004. Področje njegovega delovanja so: muzeologija, afrikanistika, egiptologija, arheologija. Kot arheolog pa že več let raziskuje medkulturne povezave med starimi civilizacijami. Še posebej ga zanima duhovni svet prazgodovinskih kultur v kontekstu razumevanja kultnih mest, ritualov in umetnosti. Prav tako že vrsto let preučuje stike Slovencev z neevropskimi kulturami. V ospredju njegovih raziskav sta misijonarja Friderik Baraga (Severna Amerika) in dr. Ignacij Knoblehar (Sudan). Dr. Marko Frelih je gost oddaje Razkošje v glavi.
Doktor arheološki znanosti Marko Frelih je doma iz Logatca, kraja, ki ima zelo lepo, bogato in zanimivo preteklost. Že v rimski dobi je obstajalo naselje Longaticum in ta kontinuiteta z današnjim Logatcem se je ohranila predvsem v imenu.
Vedno pa je bilo vprašanje, kje so materialne ostaline tega kraja. V samem Logatcu je teh pomnikov, na srečo, ne samo iz rimske dobe, ampak tudi iz ostalih obdobij zelo veliko. S temi se je je srečeval že kot otrok. Tu je šlo tako za ostaline iz prve kot iz druge svetovne vojne in iz bližnjega srednjega veka - predvsem v sosednji Planini pri Rakeku. Pozneje, v času gimnazijskega študija pa se je bolj intenzivno srečal z ostalinami iz rimske dobe.
Prav v Logatcu in bližnji okolici so namreč Rimljani zgradili izjemen gradbeni in tehnološki objekt: postavili so rimski obrambni sistem. To je pomenilo graditev zidov in stolpov, s katerih so nadzirali zelo občutljiv teren oziroma cestni prehod od Ljubljanskega barja čez Hrušico v Vipavsko dolino.
V Logatcu je v smeri proti Vrhniki, na eni strani ohranjena skoraj 10 km dolga obrambna linija. Na drugi strani proti Planini in Rakeku pa je spet manjši zaporni sistem z utrdbo.
Potem pa se na Hrušici ti rimski ostanki kar vrstijo. Frelih je v gimnaziji precej pogosto zahajal v te kraje, največ časa je preživel na Hrušici, predvsem na Lanišču, kjer je zelo lepo ohranjen rimski stolp.
V gimnaziji se je tudi izkristalizirala ideja o študiju arheologije in leta 1981 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani na smer arheologija. Potem se je v okviru študija spoznaval z različnimi kulturami, vendar pa je bila stalnica njegovega interesa rimska zgodovina, predvsem v domačem kraju. Ob tem je ves čas sistematično dokumentiral vse, kar se nahaja v okolici Logatca. Leta 1989 je nato v domačem kraju izpeljal lep podvig. Malo po spletu okoliščin, malo pa tudi na podlagi znanja je odkril rimske ostanke obcestnega postajališča, ki so ga Rimljani imenovali Mansio. Tako so v samem središču Dolnjega Logatca našli zelo dobro ohranjene ostanke stavb, in druge lepe najdbe, ki so postavile to rimsko postajo v 1. stoletje našega štetja. S tem odkritjem je končal svojo "logaško kariero".
Terensko delo je za arheologa še vedno osnova, pravi dr. Marko Frelih. Brez terena ne gre, če ne poznaš geografskih značilnosti prostora, boš zelo težko razumel, zakaj so ljudje tam živeli, oziroma zakaj se tam niso naselili. Zelo pomembno je tudi ljudsko izročilo. Vedno je rad prisluhnil ljudem, kaj mislijo o prostoru, v katerem živijo, kaj vedo o preteklosti, kaj so izvedeli od svojih prednikov. In v tem ljudskem izročilu, ki je včasih zelo pravljično, je nekje zrno resnice, nekaj oprijemljivega. Tu so neke konkretne informacije, ki jih raziskava lahko potrdi, in potem odkrijemo ostanke naselbin ali kake druge najdbe. Tako da brez terena arheolog ne more in teren ga tudi najbolj obogati. Tako spozna nove kraje, nove ljudi in dobi izkušnje.
Dr. Marka Freliha je zelo prevzela bitka pri Frigidu oziroma pri Mrzli reki. Gre za enega največjih rimskih spopadov v našem prostoru, oziroma za enega največjih vojaških dogodkov, večja je bila le še Soška fronta. Spopad leta 394 med rimskim cesarjem Teodozijem in Evgenijem, ki se je oklical za cesarja, je nekaj izjemnega. Kljub vsej tej razsežnosti bitke je še danes odprto vprašanje, kje se je ta bitka odvijala. Večina se nagiba k temu, da je bitka potekala na območju Vipavske doline. Vendar za čuda tam ob vseh gradbenih delih, do danes še niso odkrili nobenih ostankov spopadov ali nekega orožja. V glavnem je ta bitka zelo skrivnostna. Vendar pa je v zvezi z njo dokumentirano, da se je odvijala ob reki Frigido. Frelih je pred leti tako postavil tezo, da bi bilo morda to lokacijo treba iskati na območju Posočja. Na tako imenovanem zemljevidu rimskega cesarstva Tabula Peutingeriana je vrisana reka Frigido. V vertikali z izrazitim okljukom izvira izpod Alp. Zastavilo se mu je vprašanje, zakaj bi Rimljani risali nek malo večji potok ali rečico, kot je Hubelj, ob tem bi pa ob tako selektivni karti, ki prikazuje celo cesarstvo, izpustili reko Sočo, dolgo 140 km.
Tudi Škocjanske jame so po oceni dr. Freliha poseben fenomen, ne samo z vidika krasoslovja. To so res čudovite jame, pravo darilo narave našemu prostoru. Čar Škocjanskih jam je človek spoznal že zelo zgodaj, že v najstarejših obdobjih, predvsem pa v obdobju bronaste in železne dobe, pozneje tudi v antiki. Zanimivo pa je obdobje, recimo nekje okrog leta 1000 pr. n. št., ko se pojavijo sledi daritvenih obredij. Ta prostor zaživi v nekem kultnem kontekstu, predvsem Mušja jama, ki je zelo neopazna, večina ljudi zanjo sploh ne ve. Gre za vertikalno, približno 50 metrov globoko brezno in v to brezno so ljudje metali različne predmete, predvsem nakit in orožje z vseh delov Evrope.
Prihajali so iz Sredozemlja in prav v to zelo neopazno brezno metali zelo dragocene predmete. Celotne Škocjanske jame so bile eno samo veliko kultno središče, v Mušji jami pa so očitno ljudje z zelo močnim motivom darovali predmete. Seveda ne vemo, kaj je bil motiv, ampak očitno je šlo za darovanje nekim božanstvom, lahko podzemnim božanstvom, ki so povezana s kultom verovanja v onstranstvo, recimo Hadu, bogu podzemlja. Mogoče so darovali tudi boginji Zemlje, to ostaja odprto. Dejstvo pa je, da je Mušja jama eno večjih jamskih svetišč v tem delu Evrope.
Od nekdaj so ga zanimale tudi medkulturne povezave v sredozemskem prostoru. Tisti, ki ga bolje poznajo, vedo, da je na nek način "obseden" z Egiptom. Egipt je njegova "totalna obsesija". To ni naključje. Treba se je zavedati, da je Egipt civilizacija, ki je trajala zelo dolgo, vezana je na sredozemski in afriški prostor. Ta civilizacija je okoli sebe sevala tisočletja svoje materialne in duhovne dobrine.
Vpliv Egipta na druge kulture pa je to, kar Freliha ves čas zanima. Po njegovem vemo, da najdemo v Sredozemlju egipčanske ostaline tako rekoč vsepovsod do Gibraltarja, do ostalih evropskih držav. Ta medkulturni dialog, kot bi ga imenovali danes, je obstajal že od nekdaj, tudi v prazgodovini in v antiki. Človek je od nekdaj potoval, komuniciral in izmenjaval ne samo materialne dobrine, ampak predvsem duhovne. Prav ta duhovni stik, kako se vse prepleta, kako se ohranja, kako se pretvori v nekaj novega, je tisto, kar ga zanima, ne samo kako je to potekal nekoč, ampak tudi dandanes.
Tudi to področje mu je zelo blizu. Predvsem ga zanima stik Slovencev z drugimi kulturami oziroma, kako so potem posamezniki to drugo kulturo posredovali nazaj svojim rojakom v domovino. Tu je zelo zgodaj prišel v stik z etnologi, predvsem s profesorjem dr. Zmagom Šmitkom. Z njim je že leta 1984 potoval na tako imenovani ruski orient, takrat je bila to ekskurzija v Aškabad, v Dušanbe, v Samarkand. Takrat se mu je odprl pogled na Slovence, ki so potovali v različne kraje in tam seveda zbirali različne predmete. Najbolj sta ga zanimala Baraga in Knoblehar. Baraga je na eni strani šel v Severno Ameriko, na drugi strani Knoblehar v Afriko. Z njima je začel spoznavati to področje in tako nekako prišel tudi v stik z Etnografskim muzejem. Tam so se potem vzpostavile povezave, ki so ga pripeljale do zaposlitve v Slovenskem etnografskem muzeju. Nato je dobil možnost, da je začel preučevati stike Slovencev z drugimi kulturami, predvsem s področji Afrike in Severne Amerike.
Potovanja so bila morda nekoč bolj kakovostna kot danes, ko so to množična potovanja "all inclusive". Potovanje v 19. stoletju je bilo nekaj popolnoma drugega. Ko se je Friderik Irenej Baraga odpravljal v Ameriko, je potreboval skoraj mesec dni, samo da je prišel do obale v Franciji, da je sploh lahko šel na ladjo in odpotoval dalje proti Ameriki. Tudi stik s tujimi kulturami je bil drugačen. Ljudje so odšli v čisto neznan svet. Baraga dejansko ni vedel ničesar o prostoru, v katerega se je namenil, še manj je o tem vedel Igancij Knoblehar, ki se je odpravil v Južni Sudan.
To je bil popolnoma neznan svet. Iz ure v uro, iz enega v drug kilometer nisi vedel, kaj je dejansko pred tabo, kam prihajaš, koga boš srečal, kakšni bodo ljudje, kako te bodo sprejeli. Na drugi strani pa je zanimivo, kako so se s to kulturo srečali, kako so z njo vzpostavili stik. Zelo pomembno se mu zdi pri Baragi, da se je zavedal pomena jezika in se je naučil jezika domačinov. Zavedal se je, da tam ne bo mogel živeti s prevajalcem ali komunicirati v tujem jeziku, predvsem v francoščini ali nemščini. Zelo hitro se je naučil jezika domačinov in ga obvladal tako dobro, da je potem napisal tudi slovar in slovnico očipvejskega jezika.
Podobno je potem naredil tudi Knoblehar, ko je prišel med Barijce v južnem Sudanu. To je na območju današnje Jube, glavnega mesta republike Južni Sudan. Tam je Knoblehar ustanovil manjšo misijonsko postajo Gondokoro in se med domačini hitro naučil jezika. Na Dunaju so na rokopisnem oddelku shranjeni vzorci, kako je želel narediti slovnico in slovar barijskega jezika. Tega žal ni uresničil, ker je zelo mlad umrl.
Vsaka razstava ima svoj čar in z vsako je dr. Frelih osebno povezan. Vsako razstavo mora tako rekoč videti v svoji glavi in mora biti nekako vpet v to zgodbo in poosebiti vsebino. Najbolj odmevne so bile tiste, ki jih je postavil v Slovenskem etnografskem muzeju. Zadnja je bila- Magija amuletov.
Ta mu je osebno še najbolj blizu, ker je bila povezana z Egiptom, hkrati pa je pokazala tudi široko uporabo amuletov oziroma njihovo vlogo, ki jo imajo skozi zgodovino človeštva vse do danes. Še danes ljudje močno živimo s tem, z vero v neke predmete, v njihovo magično moč. Tako, da vsak človek vzpostavi nek odnos do določenih predmetov in jih ima ves čas pri sebi. Povezani so z vero ali pa so nekaj čisto osebnega, nekaj, kar človek skozi predmet vzpostavi, neko duhovno razsežnost, povezavo z neznanimi silami. Ta razstava je bila zagotovo zelo zanimiva, ker je pokazala neko širino, kako človek zavaruje sebe, prostor, svoje bližnje in tako naprej. Prikazala je amulete v različnih kulturah - od starega Egipta, predvsem Afrike, seveda pa je bil dodan tudi sodobni vidik.
Zanimiva je bila tudi razstava o Ignaciju Knobleharju z naslovom Sudanska misija. Pokazala je njegovo zanimivo zgodbo, kako se je odpravil v južni Sudan, seveda s katoliško idejo, da bo tam pokristjanil domačine. To mu ni uspelo, ker je prezgodaj umrl. Kljub vsemu pa je to poglavje pustilo široko sled v preučevanju odnosov med Afriko in Evropo. Pomembno je predvsem to, da je bil Knoblehar med prvimi, ki so sistematično začeli raziskovati Beli Nil. Na Dunaju je ohranjen njegov ladijski dnevnik, iz katerega je razvidno, da je zelo načrtno izvajal različne meritve. Bil je daleč pred ostalimi raziskovalci, predvsem pred Francozi in Angleži, ki so se šele pozneje lotili teh raziskav. On je bil že v tistem času zelo znan po Evropi, tudi v Ameriki, kot eden od pionirjev raziskovalcev Belega Nila. To se je žal pozneje vse pozabilo, ta razstava pa je oživila to plat njegovega življenja.
Pomembna se mu zdi tudi fotografska razstava, ki pa prinaša novo odkritje, to je razstava z naslovom- Togo album.
Povezana je z Antonom Codellijem, znanim Ljubljančanom. Iz njegove zapuščine imajo v Slovenskem etnografskem muzeju ohranjen fotografski arhiv, ki zelo nazorno kaže njegovo delovanje v Afriki pred I. svetovno vojno. Takrat je v nemški koloniji Togo za podjetje Telefunken s svojimi sodelavci gradil radio-telegrafsko postajo in tik pred I. svetovno vojno, leta 1914, uspel vzpostaviti brezžično komunikacijo med Berlinom in Afriko. Ko se je v Evropi začela vojna, se je seveda prenesla tudi v Afriko, in iz Berlina je prišel ukaz, da je treba to postajo uničiti. In to, kar so gradili kar nekaj let, so v petih urah uničili z dinamitom. Prav v teh dneh ( začetek meseca aprila) poteka snemanje igrano- dokumentarnega filma o življenju Antona Codellija, kjer bo sodeloval tudi dr. Frelih. Snemanje poteka v džungli, kjer so še zelo dobro ohranjeni ostanki te radio-telegrafske postaje.
Glede na to, da sva večkrat izpostavljala Egipt, Afriko, Sredozemlje: kako vi gledate na trenutno dogajanje v tem prostoru, na begunstvo, migracije?
Na žalost je to zgodba, ki jo vse bolj intenzivno spremljamo. Arheologa dr. Marka Freliha žalosti, da se to sploh dogaja in predvsem, da se stvari tako dolgo vlečejo, da toliko ljudi trpi in da celotnega problema ne rešujejo tam, kjer se je začel. Se pravi, na samem prizorišču spopadov. Te bi morali ustaviti, da bi ljudje čim prej dobili možnost, da se vrnejo domov. Na drugi strani pa je žalostna seveda tudi reakcija proti sprejemanju beguncev, ki jo vidimo v različnih oblikah. To je tragedija, in treba bo najti ustrezen odgovor. Tu je na prvem mestu politika in tudi mi sami, ki se lahko po svojih močeh angažiramo in tem ljudem pomagamo.
S temi ljudmi potujejo tudi različni predmeti, arheološke ostaline, artefakti?
Kdor rešuje svoje življenje, bolj malo misli na arheologijo, na znamenitosti in predmete. Zagotovo pa bi med begunci našli marsikaj. Vse je stvar posameznika, ki se odloči, kaj bo vzel s sabo oziroma kako bo skušal preživeti. Zagotovo je bilo marsikaj v zvezi z dediščino prizadeto, videli smo, da je bilo veliko arheoloških ostalin v Siriji uničenih. To je dediščina ne samo ljudi, ki tam živijo, ampak vseh nas, to je svetovna dediščina. Upa, da se bo kmalu vzpostavilo neko normalno stanje, da bodo lahko kar je bilo uničenega obnovili, rekonstruirali, in tako bomo dobili nazaj tisto, kar smo izgubili.
Vse bo ostalo aktualno, saj so stvari med seboj povezane, kar je po eni strani čar, saj se jih med seboj veliko prepleta in tako jih je treba tudi obravnavati. Med področji, ki jih raziskuje so recimo tudi romanja, poseben odmev je imelo eno največjih romanj Slovencev v Sveto deželo.
Poudarek bo na preučevanju zbirk, ki so v Slovenskem etnografskem muzeju. Tu je nekaj zelo zanimivih muzejskih predmetov, ki jih slovenska in širša javnost še ni videla, tako da bo treba poskrbeti za to. Ena taka zelo lepa zbirka, sicer po obsegu majhna, ima samo 95 predmetov, je zbirka Pigmejcev iz Konga. Zbirka je prišla tik pred II. svetovno vojno v muzej in je še popolnoma neobdelana in čaka na predstavitev. Zanimive so tudi zbirke, ki so nastale med obema vojnama v tako imenovanih misijonskih muzejih. En manjši misijonski muzej je bil že na Metelkovi 1, nasproti sedanjega muzeja SEM. Pripadala je misijonski družbi sv. Petra Klaverja, to zbirko dr. Frelih trenutno obdeluje. Zelo zanimiva je zbirka, ki so jo imeli jezuiti in je predstavila gradivo iz Indije, to je bil "Bengalski muzej" pri sv. Jožefu. Manj vemo o afriški zbirki oziroma o neevropski zbirki v Grobljah pri Domžalah. Tam so bili lazaristi in tudi zanje vemo, da so bili veliki podporniki misijona in so imeli veliko zbirko neevropskih predmetov, ki je bila med II. svetovno vojno žal uničena in se je za njo izgubila vsaka sled. Trenutno preučuje te zbirke.
Zmaji so na prvi pogled fantastična bitja, s katerimi naj bi se bolj ukvarjali otroci, vendar Frelih pravi, da so zanimivi tudi za odrasle. Predvsem pa so zmaji stalnica človeške civilizacije. Najdemo jih vsepovsod, po celem svetu.
Ta pestrost zmajskih zgodb ga zelo pritegne tudi kot arheologa, zmaji so večkrat povezani z različnimi arheološkimi ostalinami. Nastopajo lahko čisto simbolno, pogosto pa tudi zelo konkretno in res zaznamujejo svete kraje, najsi bodo to svetišča ali grobnice. Ta hibridna podoba zmajev, ki se prepleta od ene vrste pošasti do druge, je res nekaj očarljivega tudi v našem prostoru. Slovenija je, kot Frelih večkrat izpostavlja, dežela zmajev, imamo namreč zelo veliko zmajskih zgodb.
In pogosto so po eni strani povezane z zanimivimi naravnimi pojavi, na drugi strani pa predvsem z zanimivo arheološko dediščino.
Konkretno na terenu ne več, ampak pozorno spremlja, kaj se dogaja na področju arheologije, predvsem v Sloveniji, širši okolici in po svetu. Vse to si z veseljem ogleda in spremlja različne oddaje. Arheologija mu je še vedno zelo blizu in ji ostaja zvest. Je pa z njo povezan še drugače. Tako, da vsako leto v mediteranskem prostoru, v zadnjih letih predvsem na grških otokih načrtno zbira podatke o jamskih svetiščih.
To je njegova posebna oblika preživljanja dopusta, tako da sistematično zbira podatke. Lokacije svetišč tudi obišče in pove, da se mu je v zadnjih letih nabralo kar lepo število teh jamskih svetišč na različnih grških otokih, v Mali Aziji v Turčiji in tudi na Balkanu.
Sestavlja neko pregledno sliko teh jamskih svetišč v sredozemskem prostoru v povezavi s preživetjem teh lokacij od prazgodovine do sodobnega časa. Marsikje v Grčiji so ta jamska svetišča preživela, tako da so v njihovi neposredni bližini še danes cerkvice ali pa samostani.
Po drugi strani pa so seveda ob tem zanimive še razne pripovedi, legende oziroma ljudsko izročilo, ki je vezano na te jame.
Tu se sodobnost prepleta s preteklostjo, kar dr. Marka Freliha tudi najbolj zanima.
Rada ima burjo, ki ji je že kot deklici v Postojni mršila lase. Rada bere knjige in še zdaj jo peče vest, ker si je eno skrivaj »izposodila« v šolski knjižnici v Ljubljani. Matematika ji je bila že v osnovni šoli trn v peti, zato je lahko šele po popravnem izpitu prestopila prag »Šubičeve« gimnazije. S sprejemom na igralsko akademijo ni bilo težav, čeprav ji je pred komisijo iz glave izpuhtel del besedila, ki bi ga sicer doma stresla iz rokava. In še preden se je črnilo na njeni diplomi dodobra posušilo, je že postala članica stalne igralske ekipe Mestnega gledališča v Ljubljani … V oddajo Razkošje v glavi je filmsko in gledališko igralko Jožico Avbelj povabil Dušan Berne.
Ljudje imamo celo vrsto strahov, med njimi ima svoje mesto tudi strah pred različnimi živalmi in seveda tudi pred pajki. Pajki so tako že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oziroma strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi gomazečimi bitji z več nogami. Gre verjetno za psihološki potencirani instinktivni odziv na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojen. Tako so zapisali na enem od spletnih portalov, dr. Matjaž Gregorič, arahnolog in evolucijski biolog, pa k temu dodaja, da je strah pred pajki evolucijsko pogojen in je kombinacija različnih vzrokov. Njega pajki navdušujejo, zato jim posveča vso raziskovalno pozornost, ki je poplačana z vedno novimi odkritij. Pa naj gre za novo skupino pajkov ali pa za njihovo nenavadno vedenje. Matjaž Gregorič je tudi eden tistih biologov, ki so že na začetku svoje izobraževalne poti natančno vedeli, kaj jih zanima. Ta presenetljivi svet pajkov, ki je jedro njegovega zanimanja, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Sanja Mlinar Marin je vsestranska velenjska glasbenica, ki je zaradi pevskih nastopov na festivalskih odrih v drugi polovici osemdesetih let že kot deklica doživela izjemno prepoznavnost. Čeprav je svet estrade in popkulturni stroj nista obdržala zase, je ostala zavezana glasbi, saj danes veliko snema, nastopa, komponira in poučuje, kolegi glasbeniki pa z njo zelo radi sodelujejo.
V Mestnem gledališču ljubljanskem je prvič igral pred približno trinajstimi leti, še prej, že med študijem, pa se preizkušal v Drami, Gleju, Škucu in drugod, saj je kot zelo mlad igralec opozoril nase. Prejel je študijsko Severjevo nagrado, Borštnikovo nagrado za mladega igralca, letos pa tudi nagrado časopisa Dnevnik za najboljšega igralca sezone. Govorimo o Juretu Henigmanu, ki že vrsto let zapored v mestnem gledališču bogati nastope ansambla in mu daje poseben pečat. Igral je tudi v filmu in za to vlogo prejel laskava priznanja, na Berlinskem festivalu pa se je uvrstil med deset najperspektivnejših igralcev, prav zdaj je sredi novega filmskega snemanja. Jure Henigman je zelo zanimiv mladenič, ki bo v sobotni oddaji Razkošje v glavi odstrl marsikatero tančico iz svojega poklicnega in zasebnega življenja. Pripravil jo je Marjan Rogelj.
»Pred skokom te mora biti strah. Če te ni, potem s tabo nekaj ni v redu. Srečal sem že ljudi, ki takšnega strahu niso čutili, ampak potem tudi v zraku niso vedeli, kaj pravzaprav počnejo,« poudarja Stane Kranjc, konstruktor in začetnik zmajarstva pri nas, eden od pionirjev jadralnega padalstva v Sloveniji, starosta med peščico tistih, ki so na sončni strani Alp opravili tako imenovani BASE skok, in prvi, ki si je v »netopirskem kombinezonu s krili« s pticami delil naše nebo. »In prav prosto padanje je posebno doživetje. Užitek je, ko lahko vzamem nekaj metrov zaleta, jih pretečem, kolikor le zmorem hitro, se vržem v globino in potem občutim zrak, ki me obliva. Seveda se zavedaš, da počneš nekaj, kar za nas ljudi ni normalno, toda tisti hip, ko se odženeš, te preplavi blažen občutek …« Razkošje v glavi Staneta Kranjca predstavlja Dušan Berne.
Peter Gedei je bil rojen v Ljubljani, v kateri živi še danes. Svojo pot jamskega fotografa je začel kmalu po vključitvi v ljubljanski jamarski klub Železničar leta 1987. Sicer pa ga je za jamarstvo navdušil njegov brat in skupaj sta prvo obiskala jamo Mačkovica v bližini Laz na robu Planinskega polja. Potem ko si je nekaj let nabiral izkušnje predvsem kot raziskovalec podzemlja, se je v začetku devetdesetih začel posvečati jamski fotografiji. Z leti je izpopolnjeval tehniko osvetljevanja in svoj ustvarjalni pristop in bil za svoje delo večkrat nagrajen z najvišjimi priznanji domačih in mednarodnih natečajev. Na prvem natečaju Poslikajmo Slovenijo leta 2009 je njegova fotografija Kačne jame med 8500 prispelimi deli osvojila prvo mesto. Uveljavil se je kot eden najboljših svetovno znanih jamskih fotografov, loteva se tudi najzahtevnejših projektov. Fotografije redno objavlja v domačih in tujih tiskanih medijih, predstavlja zgodbe o obiskanih jamah, zadnja leta je dejaven tudi na družbenih omrežjih. Peter Gedei je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ilustrator, stripar in karikaturist Ciril Horjak, ki se v javnosti predstavlja tudi z umetniškim psevdonimom dr. Horowitz, je že v rani mladosti natančno vedel, da bo njegova poklicna pot zaznamovana z risanjem, medtem ko je bil njegov brat dvojček Metod glede tega nekoliko bolj neodločen in omahljiv. Tako ima zdaj Ciril med množico risb, ki jim je doslej vtisnil svoj umetniški pečat, do tedna natančno izračunano, koliko objav njegovih del se je zvrstilo v zdaj že več kot desetletnem sodelovanju s časnikom Večer, samo pri natančni »kvadraturi« vse prej kot dovolj velikega stanovanja družine Horjak se mu rado zatakne … Kot zanimivega in zgovornega gosta, ki je znan tudi po tem, da »nima dlake na jeziku«, ga je na snemanje oddaje Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Bil je kmečki fant v Dobrôvniku v Prekmurju in starši, ki so imeli dobro stoječo kmetijo, so pričakovali, da bo agronom. Po osnovni šoli in gimnaziji pa se je Evgen Car odločil, da bo igralec. In res je postal prvi Prekmurec, ki je končal igralsko akademijo v Ljubljani. A kljub temu je v njem ostala duša, naklonjena zemlji, zato zase pravi, da je nališpan kmet. Nališpan, ker si je velikokrat za vloge moral nadeti masko. In ni le to. Je tudi avtor dramskih besedil, pa zelo dober in uspešen vinogradnik. Za svoje igralske stvaritve je med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada in vesno na našem filmskem festivalu. Danes vas bo v oddaji Razkošje v glavi po svojem življenju popeljal imeniten človek, igralec, oče, deda, mož in za prijatelje Jeni – igralec Evgen Car. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.
Roboti, robotizacija sta izraza, ki nas seveda po eni strani zelo pritegneta, po drugi pa se tega področja kar malce bojimo. Prvič naj bi besedo robot leta 1920 uporabil češki pisatelj Karel Čapek v eni izmed svojih dram, raziskovalci njegovega življenja pa pravijo, da si je besedo robot izmislil pravzaprav njegov brat Josef. Torej je ta izraz znan že skoraj 100 let, vendar pa je bil prvi patent za industrijskega robota prijavljen leta 1961. Gre za sicer razmeroma staro področje industrije, do katerega pa imamo zelo mešane občutke. Spodbujeni od najrazličnejših teorij zarote in hollywoodskih znanstvenofantastičnih filmov se mnogi pravzaprav bojijo robotizacije in napovedi, da bodo roboti zavladali svetu. Da vse le ni tako črno, pa nam bo v Razkošju v glavi odkril prof. dr. Marko Munih, ki vodi laboratorij za robotiko na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Lahko bi rekli, da zna Blaž Šef s svojim glasom »prav prijetno pobožati ušesa«. In to »že vse od mladih nog«, bi k temu dodali ljudje. Zato so se njegovi vrstniki že v vrtcu velikokrat posedli okrog njega, ko jim pravljic ni samo bral, ampak tudi zelo doživeto pripovedoval. Že med študijem na AGRFT je lahko potem te svoje interpretativne sposobnosti dokazoval tudi na snemanjih radijskih iger in na odrih številnih gledališč, po diplomi leta 2010 pa ga je razveselilo povabilo, da lahko postane stalni član igralske ekipe Slovenskega mladinskega gledališča …
Biologinja doktorica Tinka Bačič je sogovornica z nalezljivo iskrico v očeh. Njeno raziskovalno delo v botaniki usmerja neizmerno čudenje nad naravo, ki ga v predavalnici in na terenu prenaša na svoje študente, prek vrstic svojih literarnih besedil pa na najmlajše. V oddaji pripoveduje o tem, kaj storiti, ko odkriješ novo rastlinsko vrsto, kakšen je odnos med literarno domišljijo in znanstveno natančnostjo ter zakaj so ljudje nekoč naravo okoli sebe poznali veliko bolje, kot jo poznamo danes. “Vse me zanima, kar tukaj pri nas raste. In še vedno se najdejo nove vrste za Slovenijo, torej vrste, ki so bile spregledane, ali pa tiste, ki prej tukaj niso uspevale, pa so se naselile na novo.”
Vsa Slovenija je pred dobrim tednom dni spremljala reševalno akcijo jamarjev, ki so po nekaj manj kot dveh dneh iz jame rešili poškodovanega kolega. Zgodba s srečnim koncem, ki ima celo vrsto junakov in eno junakinjo. Zdravnico Tino Bizjak, ki je bila ves čas ob ponesrečencu in ima največ zaslug, da se v jami njegovo stanje ni poslabšalo. Adrenalinsko odvisnico, jamarko, zdravnico in še kaj je v oddaji Razkošje v glavi pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.
Politolog, obramboslovec, diplomat in politik prof. dr. Anton Bebler ima za seboj tako bogato življenjsko pot, da bi jo lahko zajeli le v kakšni nadaljevanki, nikakor pa ne v eni sami oddaji. Imel je številne funkcije v civilnih in strokovnih organizacijah, bil zelo priljubljen učitelj na Fakulteti za družbene vede, kjer je v življenje spravil oddelek za obramboslovje, preizkušal se je tudi v politiki, kamor so ga večkrat vabili, a se ni nič resnega izcimilo, vpisal pa se je v zgodovino slovenske diplomacije kot naš prvi stalni predstavnik v OZN v Ženevi. Tam je sodeloval še v več mednarodnih organizacijah in pustil globok pečat med diplomati.
Že četrt stoletja je minilo od takrat, ko se je umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn pridružila skupinici zanesenjakov, ki so snovali projekt, kako bi umetnost povezali z dobroto. Tako je nastala sinjevrška kolonija Umetniki za Karitas, ki ji daje gospa Anamarija, kot je bilo že večkrat poudarjeno, »veliko umetniško moč in prepoznavnost«. V katalogih kolonije je tako doslej s pisano besedo predstavila že na stotine umetnikov, ki so na sinjevrškem druženju ustvarili ali na dnevu odprtih vrat darovali svoje umetnine, poleg tega pa je kot neutrudna govornica na množici prodajnih razstav po vsej Sloveniji in občasno tudi v tujini obiskovalcem analitično predstavila že nič koliko likovnih del in njihovih avtorjev. Na potepanje po miselnih horizontih njenega zasebnega in poklicnega življenja je Anamarijo Stibilj Šajn povabil Dušan Berne.
Ob bistrem potoku je mlin, pravi slovenska narodna pesem, ki jo še posebno radi pojejo otroci; vsaj nekoč je bilo tako. Taka romantična podoba pa je seveda že od nekdaj le del zgodb o mlinih, mlinarjih, potočkih in vsem, kar sodi zraven. Številni mlini so namreč samo še medel spomin, le peščica jih še živi: predvsem po zaslugi lastnikov, ki vanje vlagajo ves svoj trud, znanje, denar in čas. Ti ljudje so neizmerno zagnani, saj jim uspeva skoraj nemogoče; pogumno premagujejo vse ovire na poti do trenutka, ko v podrtih mlinih spet zapojejo mlinska kolesa. Ena takih je Maja Kukovičič iz Podsrede na Kozjanskem, ki je pustila službo, se skupaj z družino posvetila obnovi družinskega mlina ter se odpravila na trdo pot ekološkega kmetovanja. Maja Kukovičič bo gostja oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Duška Kneževič Hočevar je višja znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU in izredna profesorica za antropologijo. Če ne prej, smo jo lahko spoznali, ko je na shodih za znanost jasno in glasno povedala, da položaj znanstvenikov in raziskovalcev v Sloveniji ni lahek. Kljub temu vedro gleda na svet, poudarja tudi pozitivne vidike, predvsem pa poskuša v vsej kompleksnosti razumeti človeka, njegovo zgodbo, izkušnje, razmišljanje, onkraj številk, trendov in statistik. To je delo antropologov, pravi dr. Duška Kneževič Hočevar, gostja oddaje Razkošje v glavi.
Mlada slovenska operna pevka, sopranistka Urška Arlič Gololičič je bila zelo pridna učenka in dijakinja, saj je poleg gimnazije naredila še dve srednji glasbeni šoli, končala ljubljansko glasbeno akademijo in opravila podiplomski študij, ima pa tudi celo vrsto domačih in mednarodnih priznanj. Od leta 2013 je zaposlena kot solistka v ljubljanski operi, redno gostuje na tujem, svoj zelo uspešni debut pa je imela v operi Carmen v Lublinu na Poljskem.
.»Veliko ljudi misli, da so delfini vedno dobre volje, ker imajo na obrazu vedno ''nasmeh''. Toda ta ''nasmeh'' je posledica njihove anatomije in hidrodinamike, se pravi njihovih prilagoditev na okolje. Delfini se torej ''smejijo'' ne glede na to, ali so žalostni, pod stresom, ali trpijo, vedno imajo isti izraz,« pravi morski biolog mag. Tilen Genov, raziskovalec in asistent na Primorski univerzi in ustanovitelj slovenskega društva za morske sesalce Morigenos.»Začeli pa smo brez prostorov, brez plovil, brez opreme, če zanemarim daljnogled, ki sem si ga izposodil pri dedku, spal sem tudi na kolegovi barki, v hostlu in pri prijateljih. Sčasoma pa se je naše delo širilo, pridobili smo vse več znanja in izkušenj, sam pa sem se izobraževal tudi na tujih projektih, recimo v Grčiji in v Egiptu…«
Dr. Marija Strojnik, poročena Scholl, je svetovno priznana astrofizičarka, v mehiškem Leonu zdaj raziskuje eksoplanete v vesolju. Je častna članica Ameriške optične zveze in prva ženska, ki je prejela nagrado Georgea W. Goddarda, ki jo podeljuje Mednarodno društvo za optiko in fotoniko. Uvršča se med 500 najpomembnejših znanstvenikov na svetu. Njen največji dosežek danes uporabljamo vsi – brez njega ne bi deloval navigacijski sistem na naših prenosnih telefonih, ladjah, letalih in vesoljskih sondah. Razvila je namreč inteligentni sistem za navigacijo satelitov po zvezdah s pomočjo posebne kamere.
Njegova formula za uspešno delo je predvsem veselje v poklicu in naravni dar da te nekaj zanima ter spodbuja. Gost današnje oddaje Razkošje v glavi bo Ferdinand Šerbelj, doktor umetnostne zgodovine in muzejski svetnik, ki velja za enega najpomembnejših slovenskih barokistov. Slovensko Umetnostnozgodovinsko društvo mu je letos podelilo nagrado Izidorja Cankarja za življenjsko delo pri preučevanju baročnega slikarstva. Zagovarja znanje, predvsem, da si je treba čim več stvari zapomniti, saj več kot imamo znanja, laže delujemo na področju, ki nas zanima. Veliko predava, sodeluje na simpozijih in je vodnik na strokovnih ekskurzijah.
Neveljaven email naslov