Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Se v lagodnem prepričanju, da imamo pri nas vode v izobilju, ne zavedamo njenega pravega pomena? Kako je voda povezana z gospodarsko rastjo, privatizacijo in čezmernim potrošništvom? Kako drzni smo pri razmišljanju o potencialu vode. Kozarec vode smo si natočili skupaj z Lučko Kajfež Bogataj in Dušanom Plutom.
Slovenska nafta: voda
Zaradi bolezni, ki so povezane z vodo, vsako leto umre približno 840 tisoč ljudi – to pomeni, da zaradi tega vsako minuto umre otrok. Naše potrebe po tej snovi pa se samo še povečujejo, vodo uporabljamo čezmerno in jo hkrati onesnažujemo. Že milijarda ljudi živi v pomanjkanju te tekočine.
Slovenija je glede količine vode na prebivalca v privilegiranem položaju, a kot poudarja dr. Dušan Plut, so med pokrajinami velike razlike v vodni bilanci. Razmerje v količini vode na prebivalca v Prekmurju in v zgornjem Posočju je ena proti osem. “Ob tem čezmerno onesnažujemo podzemne in tekoče vode, tako da je razpoložljive kakovostne vode bistveno manj, kot bi pričakovali na podlagi osnovnih podatkov,” opozarja Plut.
Od 100 do 150 tisoč prebivalcev ne uživa dovolj kakovostne vode. Ponekod je v njej še vedno tudi azbest. Še posebej je skrb vzbujajoče, da za številne vodovode na podeželju nimamo podatkov o kakovosti vode.
“Absolutno pa je povprečna kakovost vode v Sloveniji na zelo visoki, zadovoljivi ravni in v glavnem ni nobene potrebe po pitju vode iz plastenke.” Plut je prepričan, da je pravica do kakovostne vode temeljna človekova pravica, ki bi morala postati ustavna.
Človek poje vse več mesa, za pridelavo tega pa potrebuje veliko več vode. Za obrok rastlinskega izvora porabi od 10- do 20-krat manj vode kot za obrok pretežno živalskega izvora. “Za kilogram govejega mesa, če pogledamo celoten proces, kako je žival jedla, rasla, pila, porabimo do 13.000 litrov vode.”
Ne spreminja se samo naše prehranjevanje, ampak tudi potrošniške navade nasploh. Danes ima več ljudi mobilni telefon kot urejene sanitarije. Mobilni telefon ima na voljo vsak drugi, popolno oskrbo z vodo in sanitarije pa vsak sedmi Zemljan.
“Še najmanj vode porabimo iz pipe. Slovenec porabi približno 180 litrov vode iz pipe na dan, za svoje nakupe in prehrano pa 3.000 litrov, a jih seveda ne vidi. Varčevanje pri vodi iz pipe je kaplja v morje v primerjavi s tem, koliko bi lahko privarčevali s spremembo življenjskega sloga in načina prehranjevanja ter z manjšo porabo energije.” Za polnjenje mobilnega telefona porabimo pol litra vode, za nov avtomobil pa kar približno 100.000 litrov, odvisno od znamke.
“Klic na pomoč ne prihaja samo iz puščavskih sušnih območij sveta, klic po kakovostni vodi prihaja tudi iz gospodarsko razvitih držav, iz mest,” pravi Plut. Lučka Kajfež Bogataj opozori na španske napake: “Vso vodo so usmerili v turizem in Barcelona je ostala brez vode. Francozi so jim jo vozili s tankerji in jo zaračunavali v milijonih evrov.”
Kot lahko preberemo v knjigi Planet voda, zaradi zastarelih in okvarjenih vodovodnih sistemov na leto izgubimo od 50 do 500 milijonov kubičnih metrov vode. Avtorica knjige dr. Lučka Kajfež Bogataj pravi, da o vodi veliko premalo vemo. “Mladina sliši premalo že o fiziki in kemiji vode, kaj šele o novih pojavih, ki so očem skriti, kot je privatizacija vode.”
Lučka Kajfež Bogataj nadaljnjo gospodarsko rast, ki je maksima vseh svetovnih politik, povezuje s še večjo porabo vode in fosilne energije ter s škodovanjem okolju: “Gospodarska rast je žejna!”
Vzporedno z gospodarsko rastjo vse močneje poteka privatizacija vode. Pritiski se povečujejo, saj je skupna letna vrednost posla, povezanega z vodo, 400 milijard dolarjev, opozarja Plut.
“Kapital, ki nima več veliko možnosti širjenja, se zdaj počasi vrača k temu, da bi privatiziral oskrbo z vodo ne samo v gospodinjstvih, ampak tudi za kmetijske namene, za namakanje. To pomeni, da bo kapital obvladal vodo kot strateški vir in bo hkrati obvladoval tudi hrano.”
Obstaja več načinov privatiziranja vode. “Tudi če nekomu daš koncesijo za izkoriščanje tega vira za 99 let, je enako, kot če bi dejansko privatiziral vodo.” Med milejšimi oblikami privatizacije Lučka Kajfež Bogataj omenja privatizacijo vodnih sistemov, ko sama voda ni plačljiva, plačati pa je treba storitev, da voda priteče iz pipe. Izkušnje iz tujine kažejo, da se voda potem zelo podraži, njena kakovost pa pade.
Klimatologinja opozarja na Coca-Colin nakup sarajevske polnilnice, pri čemer je družba za 99 let dobila koncesijo za vodni vir. “Pri takih nakupih se je v tujini izkazalo, da niso kupovali polnilnic, tekočih trakov, steklenic, ampak je bil njihov glavni namen dobiti zelo ugodno in dolgoročno koncesijo za vodni vir.”
Lučka Kajfež Bogataj meni, da moramo biti zelo previdni pri zelo hitrih privatizacijskih procesih v Sloveniji, čeprav imamo dovolj vode. “Kar naenkrat smo izgubili Radensko, Rogaško, Laško, Union. To niso samo vodni viri za prebivalce mest, ampak so predvsem izvozni izdelki.”
S strateškimi vidiki vode bi se morali ukvarjati tudi ekonomisti. Veliko naprednejši bi bili lahko tudi v zelenih tehnologijah, je prepričana Lučka Kajfež Bogataj. Ustvariti bi morali močne blagovne znamke vode, ki bodo čez nekaj let pomenile veliko prednost, ustvariti bi morali možnosti za embaliranje naše vode, turistično prepoznavnost po tej tekočini. “Vodo bi morali postaviti v ospredje, tako kot so v Saudski Arabiji nekoč v ospredje postavili nafto. Steklenica vode je lahko dražja od steklenice nafte. Če ustvariš dobro blagovno znamko, je zaslužek lahko dosti večji.”
Vsi podatki kažejo, da se količina padavin na Balkanu zmanjšuje, zato bo izvoz vode še zelo aktualen. “Če imamo plinovode in naftovode, ki k nam dobavljajo fosilna goriva, zakaj ne bi Slovenija imela pripravljenih projektov za izvozne vodovode, da bomo s tem služili na Balkanu in tudi širše?”
Se v lagodnem prepričanju, da imamo pri nas vode v izobilju, ne zavedamo njenega pravega pomena? Kako je voda povezana z gospodarsko rastjo, privatizacijo in čezmernim potrošništvom? Kako drzni smo pri razmišljanju o potencialu vode. Kozarec vode smo si natočili skupaj z Lučko Kajfež Bogataj in Dušanom Plutom.
Slovenska nafta: voda
Zaradi bolezni, ki so povezane z vodo, vsako leto umre približno 840 tisoč ljudi – to pomeni, da zaradi tega vsako minuto umre otrok. Naše potrebe po tej snovi pa se samo še povečujejo, vodo uporabljamo čezmerno in jo hkrati onesnažujemo. Že milijarda ljudi živi v pomanjkanju te tekočine.
Slovenija je glede količine vode na prebivalca v privilegiranem položaju, a kot poudarja dr. Dušan Plut, so med pokrajinami velike razlike v vodni bilanci. Razmerje v količini vode na prebivalca v Prekmurju in v zgornjem Posočju je ena proti osem. “Ob tem čezmerno onesnažujemo podzemne in tekoče vode, tako da je razpoložljive kakovostne vode bistveno manj, kot bi pričakovali na podlagi osnovnih podatkov,” opozarja Plut.
Od 100 do 150 tisoč prebivalcev ne uživa dovolj kakovostne vode. Ponekod je v njej še vedno tudi azbest. Še posebej je skrb vzbujajoče, da za številne vodovode na podeželju nimamo podatkov o kakovosti vode.
“Absolutno pa je povprečna kakovost vode v Sloveniji na zelo visoki, zadovoljivi ravni in v glavnem ni nobene potrebe po pitju vode iz plastenke.” Plut je prepričan, da je pravica do kakovostne vode temeljna človekova pravica, ki bi morala postati ustavna.
Človek poje vse več mesa, za pridelavo tega pa potrebuje veliko več vode. Za obrok rastlinskega izvora porabi od 10- do 20-krat manj vode kot za obrok pretežno živalskega izvora. “Za kilogram govejega mesa, če pogledamo celoten proces, kako je žival jedla, rasla, pila, porabimo do 13.000 litrov vode.”
Ne spreminja se samo naše prehranjevanje, ampak tudi potrošniške navade nasploh. Danes ima več ljudi mobilni telefon kot urejene sanitarije. Mobilni telefon ima na voljo vsak drugi, popolno oskrbo z vodo in sanitarije pa vsak sedmi Zemljan.
“Še najmanj vode porabimo iz pipe. Slovenec porabi približno 180 litrov vode iz pipe na dan, za svoje nakupe in prehrano pa 3.000 litrov, a jih seveda ne vidi. Varčevanje pri vodi iz pipe je kaplja v morje v primerjavi s tem, koliko bi lahko privarčevali s spremembo življenjskega sloga in načina prehranjevanja ter z manjšo porabo energije.” Za polnjenje mobilnega telefona porabimo pol litra vode, za nov avtomobil pa kar približno 100.000 litrov, odvisno od znamke.
“Klic na pomoč ne prihaja samo iz puščavskih sušnih območij sveta, klic po kakovostni vodi prihaja tudi iz gospodarsko razvitih držav, iz mest,” pravi Plut. Lučka Kajfež Bogataj opozori na španske napake: “Vso vodo so usmerili v turizem in Barcelona je ostala brez vode. Francozi so jim jo vozili s tankerji in jo zaračunavali v milijonih evrov.”
Kot lahko preberemo v knjigi Planet voda, zaradi zastarelih in okvarjenih vodovodnih sistemov na leto izgubimo od 50 do 500 milijonov kubičnih metrov vode. Avtorica knjige dr. Lučka Kajfež Bogataj pravi, da o vodi veliko premalo vemo. “Mladina sliši premalo že o fiziki in kemiji vode, kaj šele o novih pojavih, ki so očem skriti, kot je privatizacija vode.”
Lučka Kajfež Bogataj nadaljnjo gospodarsko rast, ki je maksima vseh svetovnih politik, povezuje s še večjo porabo vode in fosilne energije ter s škodovanjem okolju: “Gospodarska rast je žejna!”
Vzporedno z gospodarsko rastjo vse močneje poteka privatizacija vode. Pritiski se povečujejo, saj je skupna letna vrednost posla, povezanega z vodo, 400 milijard dolarjev, opozarja Plut.
“Kapital, ki nima več veliko možnosti širjenja, se zdaj počasi vrača k temu, da bi privatiziral oskrbo z vodo ne samo v gospodinjstvih, ampak tudi za kmetijske namene, za namakanje. To pomeni, da bo kapital obvladal vodo kot strateški vir in bo hkrati obvladoval tudi hrano.”
Obstaja več načinov privatiziranja vode. “Tudi če nekomu daš koncesijo za izkoriščanje tega vira za 99 let, je enako, kot če bi dejansko privatiziral vodo.” Med milejšimi oblikami privatizacije Lučka Kajfež Bogataj omenja privatizacijo vodnih sistemov, ko sama voda ni plačljiva, plačati pa je treba storitev, da voda priteče iz pipe. Izkušnje iz tujine kažejo, da se voda potem zelo podraži, njena kakovost pa pade.
Klimatologinja opozarja na Coca-Colin nakup sarajevske polnilnice, pri čemer je družba za 99 let dobila koncesijo za vodni vir. “Pri takih nakupih se je v tujini izkazalo, da niso kupovali polnilnic, tekočih trakov, steklenic, ampak je bil njihov glavni namen dobiti zelo ugodno in dolgoročno koncesijo za vodni vir.”
Lučka Kajfež Bogataj meni, da moramo biti zelo previdni pri zelo hitrih privatizacijskih procesih v Sloveniji, čeprav imamo dovolj vode. “Kar naenkrat smo izgubili Radensko, Rogaško, Laško, Union. To niso samo vodni viri za prebivalce mest, ampak so predvsem izvozni izdelki.”
S strateškimi vidiki vode bi se morali ukvarjati tudi ekonomisti. Veliko naprednejši bi bili lahko tudi v zelenih tehnologijah, je prepričana Lučka Kajfež Bogataj. Ustvariti bi morali močne blagovne znamke vode, ki bodo čez nekaj let pomenile veliko prednost, ustvariti bi morali možnosti za embaliranje naše vode, turistično prepoznavnost po tej tekočini. “Vodo bi morali postaviti v ospredje, tako kot so v Saudski Arabiji nekoč v ospredje postavili nafto. Steklenica vode je lahko dražja od steklenice nafte. Če ustvariš dobro blagovno znamko, je zaslužek lahko dosti večji.”
Vsi podatki kažejo, da se količina padavin na Balkanu zmanjšuje, zato bo izvoz vode še zelo aktualen. “Če imamo plinovode in naftovode, ki k nam dobavljajo fosilna goriva, zakaj ne bi Slovenija imela pripravljenih projektov za izvozne vodovode, da bomo s tem služili na Balkanu in tudi širše?”
Erotični masažni salon. Na drugi strani mize sedijo dve ženski in en moški. Na mizi zaslon, na katerem se neprenehoma vrti video z eksplicitnimi prizori erotičnih storitev, ki jih opravljajo. Ena oseba se ne želi izpostavljati, pravi pa, da je dokončala študij, delala, potem pa ostala brez službe. Nove ni dobila. "Z nečim se pač moraš ukvarjati," pravi. Prostitucija ji ne pomeni nič več in nič manj kot delo. Prostitucija pri nas je dekriminalizirana, ni pa legalizirana. Registrirati jo je mogoče kot drugo, drugje nerazvrščeno storitveno dejavnost. Takih poslovnih subjektov je skoraj 1.400, ni pa znano, koliko oseb se s tem ukvarja na črno. Odnos do prostitucije močno zaznamuje dvojna morala. Vsekakor pa ni dobro, če se pretvarjamo, da težav ni, če jih ne vidimo, vpletenim vzamemo vsak glas in se gremo dvojno moralo. To vprašanje seveda ni hvaležna politična tema, zgovorno pa je tudi, da država nima posluha za raziskave na tem področju. Raziskoval je Gorazd Rečnik.
Letos obeležujemo 30. obletnico programa Erasmus+, ki velja za enega najuspešnejših programov Evropske unije. Prve Erasmus izmenjave izobraževanja in usposabljanja so potekale leta 1987, v enajstih takratnih državah EU. No, danes program izvajajo že v 33 evropskih državah, širi pa se tudi izven evropskih meja.
Če nas delo osrečuje, osebnostno rastemo, smo zadovoljni, zdravi, prosti čas preživljamo bolj kakovostno, družinske vezi so tesnejše. In glede na pritiske kapitalističnega sveta, sužnjelastniška delovna razmerja, nemogoče delovne pogoje tudi prekarno delo, se večina vpraša – ali je delo sploh še vrednota in kje se je v iztirjenem sistemu vrednot izgubilo.
Morda se komu zdi 1. maj, ko se bo iztekel uveljavitveni rok za registracijo najšibkejših mopedov, še relativno daleč, a pravzaprav so na voljo samo še štirje delovni dnevi, pa še od teh je zadnji namenjen bolj ali manj največjim optimistom. Vmes smo slišali številne neverjetne zgodbe o registracijskih tegobah in zagatah, zato bomo ob 10. uri preverili, ali so se registracijske organizacije v svojih zahtevah že kaj bolj približale različnim življenjskim položajem, v katerih se lahko znajdejo lastniki starih mopedov.
Po naravi smo Slovenci zelo zadržani glede selitev iz kraja v kraj, iz mesta na podeželje in obratno ali iz ene v drugo pokrajino. Še posebej starejši so večinoma na svoje veliko stanovanje ali hišo, zgrajeno z lastnimi žulji in odrekanji zelo navezani in je ne želijo nikoli zapustiti. Preselijo se le, ko so v to prisiljeni. Ko edino in logično pot pa skupaj s sorodniki prepoznajo le v odhodu v dom za starejše. No, kljub temu preživetemu razmišljanju pa se tudi pri nas, po vzoru iz tujine, pojavljajo drugačne možnosti za bivanje ali sobivanje starejših z drugimi v okviru lokalnih skupnostnih oblik oskrbe in nege.
Ta petek je začel veljati poostren nadzor vseh potnikov na schengenskih mejah, konkretneje torej na naši južni meji, kar vnaša skrb, da se bodo kolone in potovalni čas na meji občutno podaljšali. Kot svarijo policisti, bi lahko zaradi tega ob turistično bolj obremenjenih dneh na meji čakali tudi do desetkrat dlje. Poudarjajo, da že zdaj delajo na spodnji meji svojih kadrovskih zmožnosti, da nekatere lokalne prehode pokriva zgolj po en policist, dodatno težavo pri poostrenem nadzoru utegnejo prinesti tudi zapleti z dostopom do baz podatkov za preverjanje in zastareli potovalni dokumenti pri nekaterih potnikih. Pomeni nova uredba Evropske komisije povod za to, da bomo morali spremeniti svoje potovalne navade, in kdo, razen potnikov, bo zaradi dolgih kolon še potegnil kratko?
Slovenci smo sicer med najmanj zadolženimi v Evropi, smo pa tudi med najslabše finančno pismenimi. Zaradi nerazumevanja finančnih ponudb in posledic slabo načrtovanega zadolževanja se ljudje znajdejo v težkih finančnih razmerah, iz katerih se težko rešijo sami. K temu so pripomogle tako banke in drugi posojilodajalci, ki so vso odgovornost prevalili na potrošnika, jim odobrili zanje neprimerne kredite in te pogojevali z nakupom nepotrebnih dodatnih produktov. Odslej so potrošniki, vsaj na papirju, bolj zaščiteni. Kaj jim prinaša nov zakon o potrošniških kreditih?
Po eni strani smo kot družba vse bolj poučeni, kako prepoznati nasilje in vzpostaviti ničeno toleranco do njega. Zakonsko smo prepovedali telesno kaznovanje, vzgoja brez klofut postaja družbeno bolj sprejemljiva, starši se vse bolj poglabljajo v vzgojne koncepte in iščejo načine, kako v kali zatreti sleherne poskuse agresivnih izbruhov že pri najmlajših. Ker jih razumejo kot neuspešno vzgojo. Žal jo pogosto tako dojemajo tudi pedagoški delavci, ki izbruhe jeze pripisujejo nevzgojenosti in neukrotljivosti in se je lotevajo s kaznijo in ukrepi in ne kot otrokov znak za stisko in klic na pomoč. Po drugi strani pa so vse pogostejša opozorila strokovnjakov, da agresivnost ni posledica slabe vzgoje, pač pa klic na pomoč: če ga bomo zatrli, se bo slej ko prej kot tempirana bomba vrnil z obrestmi, v obliki bolj ali manj obvladljivega nasilja ali, še slabše, spregledanega avtodestruktivnega vedenja. Predvsem pa bomo z nesprejemanjem agresije otroka zamudili priložnost slišati in razumeti njegove stiske, mu pomagati sprejemati tudi negativna čustva in ustvariti popoln barvni krog vseh čustev, ki šele kot celota lahko tvorijo avtentično osebnost. Kako agresivnost razumeti in obrniti v prid zdravemu razvoju osebnosti in boljše družbe kot celote?
Športna infrastuktura je Sloveniji, kljub številnim velikim naložbam v zadnjem obdobju, v nekaterih panogah na ravni manj razvitih držav. V večjem delu Slovenije, predvsem v Ljubljani, so med bolj najbolj klavrnimi bazeni in bazenska infrastruktura. Dovolj zgovoren je podatek, da sta le naša in albanska prestolnica edini v Evropi, ki nimata pokritega olimpijskega bazena. Zato so starši mladih plavalcev začeli opozarjati na slabe razmere za plavalni šport, njihova prizadevanja pa so povezana s tem, da bi slovenska prestolnica le dobila pokriti olimpijski bazen.
S pustnimi povorkami bo pustni čas ta konec tedna doživel vrhunec dogajanja. Tradicionalno je zelo živahno v spodnjem Podravju, kjer pustni liki kraljujejo že vse od svečnice, takrat so si zvonce prvič nadeli tudi kurenti oziroma koranti, odvisno iz katere vasi oziroma kraja prihajajo. Kakšno pa je njihovo poslanstvo? Ali res zgolj odganjajo zimo, ob tem pa zbirajo dekliške robce?
Če v Nizozemskem Deventerju (dejfntr-ju) vidite po ulici tekmovati 91 letnika v vožnji z invalidskim skuterjem s 23 letnikom ni to nič nenavadnega. Sta namreč soseda v stanovanjski skupnosti starejših Humanitas. Jurriën Mentink, 23-leten študent urbanizma ima že štiri "cimre", ki imajo več kot osemdeset let. Zrasel je v čisto drugačno osebo kot bi, če ne bi imel te izkušnje. Študentje namreč lahko brezplačno živijo skupaj s starejšimi v domu in edino kar morajo vrniti nazaj v skupnost je to, da so njihovi dobri sosedje.
Oglaševalska sporočila naj bi bila v slovenščini. Kar je seveda določeno tudi z zakonom. Smo pa v Lesnini v Ljubljani odkrili številne plakate tujih dobaviteljev s slogani v nemščini. Seveda ne gre samo za slovenski jezik, ampak predvsem za potrošnike. Če besedila na nekem plakatu, oglasu ne razumejo je to zavajanje! Lenoba? Pomanjkanje ustvarjalnosti ali denarja za prevode? Se tuje bolje prodaja kot domače?
“Spomnim se dekleta iz Anglije. Čakala je na nova pljuča zaradi cistične fibroze. Opisovala je celotno skupino, za cel razred mladih, ki so prav tako čakali na nov organ, opisovala je njihove karakterje, razmišljanja teh mladih, prijaznih ljudi, ki pa jih je nato enega za drugim morala prečrtati iz svoje skupine, ker so drug za drugim umirali,” agonijo čakanja na nov organ opisuje dr. Andrej Gadžijev z Zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija.
Oglasi trgovskih verig prepričujejo kupce v nakup hrane z nenormalno visokimi popusti, za 40 odstotkov in več nižje cene mesa, mlečnih izdelkov in zelenjave so prej stalnica, kot izjema. Kupci prepričujejo poceni hrano, a tovrstne tržne prakse neposredno prizadenejo predvsem kmete in predelovalno industrijo. Nestabilne in mnogokrat napete odnose v verigi preskrbe s hrano opisujejo deležniki na različnih ravneh, da hrana ni cenjena pa se odraža tudi v velikih količinah, ki jih zavržemo, saj vsak Slovenec letno zavrže kar 73 kilogramov hrane.
Že stara ugotovitev nekega psihologa je, da ljudje vozijo tako, kot živijo. Če je to res, anketa, ki so jo pred letom predstavili na Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa kaže, da živimo precej nepremišljeno. Od 1000 anketiranih voznikov jih kar 75 odstotkov med vožnjo uporablja mobilni telefon – za klice, za pisanje SMS-ov in pregled družbenih omrežij. Zanimivo pa je, da so vprašani med najnevarnejše voznike šteli prav tiste, ki med vožnjo uporabljajo telefone. Koliko nesreč se je pri nas zgodilo zaradi uporabe telefona med vožnjo, ni znano. Znano pa je, da je lani policija zaradi uporabe naprav in opreme, ki zmanjšujejo slušno in vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila kaznovala 14.288 voznikov – vključeni so tudi kolesarji in mopedisti. Kot pravijo psihologi, ni problem v tem, kako držiš telefon, ampak v naši nepozornosti. Če nas varnost ne zanima – ne le naša, tudi varnost drugih na cesti – bo očitno spet najboljša vzgoja višja kazen.
Ko slišite, da je nekdo samski, si verjetno v misli privabite podobe iz nadaljevanke Seks v mestu. Žur, zabava in rokenrol. V medijskem, družbenem in političnem diskurzu se širi ideja o samskosti kot o življenjskem stilu, ki ga nekdo zavestno izbere. Večina misli, da so samski ljudje tisti z veliko časa, ki ga namenjajo predvsem sebi in svojim egoističnim potrebam. Taka družbena diskriminacija samskih in podajanje nalepk je vedno bolj pogosta, zato samski čutijo tudi velike pritiske, predvsem od bližnjih.
Zahteva veliko izkušenj in znanja, sploh pozimi, ko so dnevi krajši, ko se vreme spreminja iz minute v minuto in ko koče niso tako pogosto odprte. Izkušeni gorski vodniki in reševalci opažajo, da je s povečanim obiskom naših gora tam tudi vse več ljudi, ki se visokogorskih podvigov lotevajo brez kritičnega presojanja. Na naše vršace hodijo podobno, kot da bi se na potovanje okoli sveta podali brez letalske karte in z majhnim nahrbtnikom. Z vznikom družabnih omrežij pa se je pojavila še ena korelacija: več je tudi nesreč. Hodimo v hribe torej vse bolj nabirat všečke kot pa lepe razglede.
Danes več pomeni imeti kot biti. Tri četrtine stvari, ki jih proizvaja človeštvo, uporabimo le enkrat in jih nato zavržemo. Samo polovico hrane, ki jo pridelamo, zares pojemo. Naše življenje oblikujejo cene, popusti in vse večja ponudba. Čezmerno potrošništvo je postalo življenjski slog, materialne dobrine statusni simbol. Le redko pa se vprašamo, kje in kako so bile stvari proizvedene in kaj se skriva v poceni izdelkih, oblekah, hrani. Visoki stroški, ki jih plačujemo s selitvijo naših delovnih mest k cenejši delovni sili, suženjsko delo in vse bolj zasvinjan planet. Naš potrošniški apetit je vsak dan večji, a Zemlja z njim ne raste. Alternativo ponuja etično ali pa vsaj odgovorno potrošništvo in temu bo namenjena Sobotna reakcija.
S premislekom se odzivamo na aktualne dogodke, raziskujemo, soočamo. Reagiramo.
Čeprav je za medije znano, da zrcalijo svet, je dobro, da se tudi sami kdaj ali kdaj pogledajo v ogledalu. Kako izpolnjujejo svoje poslanstvo četrte veje oblasti, kako vzgajajo svoje naslovnike in zakaj jih tako radi infantilizirajo, kako tvoren prostor javne razprave so? Svoje mnenje o aktualni medijski sceni v Sloveniji so gosti predstavili na osrednjem novinarskem Festivalu Naprej/Forward.
Neveljaven email naslov