Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Se v lagodnem prepričanju, da imamo pri nas vode v izobilju, ne zavedamo njenega pravega pomena? Kako je voda povezana z gospodarsko rastjo, privatizacijo in čezmernim potrošništvom? Kako drzni smo pri razmišljanju o potencialu vode. Kozarec vode smo si natočili skupaj z Lučko Kajfež Bogataj in Dušanom Plutom.
Slovenska nafta: voda
Zaradi bolezni, ki so povezane z vodo, vsako leto umre približno 840 tisoč ljudi – to pomeni, da zaradi tega vsako minuto umre otrok. Naše potrebe po tej snovi pa se samo še povečujejo, vodo uporabljamo čezmerno in jo hkrati onesnažujemo. Že milijarda ljudi živi v pomanjkanju te tekočine.
Slovenija je glede količine vode na prebivalca v privilegiranem položaju, a kot poudarja dr. Dušan Plut, so med pokrajinami velike razlike v vodni bilanci. Razmerje v količini vode na prebivalca v Prekmurju in v zgornjem Posočju je ena proti osem. “Ob tem čezmerno onesnažujemo podzemne in tekoče vode, tako da je razpoložljive kakovostne vode bistveno manj, kot bi pričakovali na podlagi osnovnih podatkov,” opozarja Plut.
Od 100 do 150 tisoč prebivalcev ne uživa dovolj kakovostne vode. Ponekod je v njej še vedno tudi azbest. Še posebej je skrb vzbujajoče, da za številne vodovode na podeželju nimamo podatkov o kakovosti vode.
“Absolutno pa je povprečna kakovost vode v Sloveniji na zelo visoki, zadovoljivi ravni in v glavnem ni nobene potrebe po pitju vode iz plastenke.” Plut je prepričan, da je pravica do kakovostne vode temeljna človekova pravica, ki bi morala postati ustavna.
Človek poje vse več mesa, za pridelavo tega pa potrebuje veliko več vode. Za obrok rastlinskega izvora porabi od 10- do 20-krat manj vode kot za obrok pretežno živalskega izvora. “Za kilogram govejega mesa, če pogledamo celoten proces, kako je žival jedla, rasla, pila, porabimo do 13.000 litrov vode.”
Ne spreminja se samo naše prehranjevanje, ampak tudi potrošniške navade nasploh. Danes ima več ljudi mobilni telefon kot urejene sanitarije. Mobilni telefon ima na voljo vsak drugi, popolno oskrbo z vodo in sanitarije pa vsak sedmi Zemljan.
“Še najmanj vode porabimo iz pipe. Slovenec porabi približno 180 litrov vode iz pipe na dan, za svoje nakupe in prehrano pa 3.000 litrov, a jih seveda ne vidi. Varčevanje pri vodi iz pipe je kaplja v morje v primerjavi s tem, koliko bi lahko privarčevali s spremembo življenjskega sloga in načina prehranjevanja ter z manjšo porabo energije.” Za polnjenje mobilnega telefona porabimo pol litra vode, za nov avtomobil pa kar približno 100.000 litrov, odvisno od znamke.
“Klic na pomoč ne prihaja samo iz puščavskih sušnih območij sveta, klic po kakovostni vodi prihaja tudi iz gospodarsko razvitih držav, iz mest,” pravi Plut. Lučka Kajfež Bogataj opozori na španske napake: “Vso vodo so usmerili v turizem in Barcelona je ostala brez vode. Francozi so jim jo vozili s tankerji in jo zaračunavali v milijonih evrov.”
Kot lahko preberemo v knjigi Planet voda, zaradi zastarelih in okvarjenih vodovodnih sistemov na leto izgubimo od 50 do 500 milijonov kubičnih metrov vode. Avtorica knjige dr. Lučka Kajfež Bogataj pravi, da o vodi veliko premalo vemo. “Mladina sliši premalo že o fiziki in kemiji vode, kaj šele o novih pojavih, ki so očem skriti, kot je privatizacija vode.”
Lučka Kajfež Bogataj nadaljnjo gospodarsko rast, ki je maksima vseh svetovnih politik, povezuje s še večjo porabo vode in fosilne energije ter s škodovanjem okolju: “Gospodarska rast je žejna!”
Vzporedno z gospodarsko rastjo vse močneje poteka privatizacija vode. Pritiski se povečujejo, saj je skupna letna vrednost posla, povezanega z vodo, 400 milijard dolarjev, opozarja Plut.
“Kapital, ki nima več veliko možnosti širjenja, se zdaj počasi vrača k temu, da bi privatiziral oskrbo z vodo ne samo v gospodinjstvih, ampak tudi za kmetijske namene, za namakanje. To pomeni, da bo kapital obvladal vodo kot strateški vir in bo hkrati obvladoval tudi hrano.”
Obstaja več načinov privatiziranja vode. “Tudi če nekomu daš koncesijo za izkoriščanje tega vira za 99 let, je enako, kot če bi dejansko privatiziral vodo.” Med milejšimi oblikami privatizacije Lučka Kajfež Bogataj omenja privatizacijo vodnih sistemov, ko sama voda ni plačljiva, plačati pa je treba storitev, da voda priteče iz pipe. Izkušnje iz tujine kažejo, da se voda potem zelo podraži, njena kakovost pa pade.
Klimatologinja opozarja na Coca-Colin nakup sarajevske polnilnice, pri čemer je družba za 99 let dobila koncesijo za vodni vir. “Pri takih nakupih se je v tujini izkazalo, da niso kupovali polnilnic, tekočih trakov, steklenic, ampak je bil njihov glavni namen dobiti zelo ugodno in dolgoročno koncesijo za vodni vir.”
Lučka Kajfež Bogataj meni, da moramo biti zelo previdni pri zelo hitrih privatizacijskih procesih v Sloveniji, čeprav imamo dovolj vode. “Kar naenkrat smo izgubili Radensko, Rogaško, Laško, Union. To niso samo vodni viri za prebivalce mest, ampak so predvsem izvozni izdelki.”
S strateškimi vidiki vode bi se morali ukvarjati tudi ekonomisti. Veliko naprednejši bi bili lahko tudi v zelenih tehnologijah, je prepričana Lučka Kajfež Bogataj. Ustvariti bi morali močne blagovne znamke vode, ki bodo čez nekaj let pomenile veliko prednost, ustvariti bi morali možnosti za embaliranje naše vode, turistično prepoznavnost po tej tekočini. “Vodo bi morali postaviti v ospredje, tako kot so v Saudski Arabiji nekoč v ospredje postavili nafto. Steklenica vode je lahko dražja od steklenice nafte. Če ustvariš dobro blagovno znamko, je zaslužek lahko dosti večji.”
Vsi podatki kažejo, da se količina padavin na Balkanu zmanjšuje, zato bo izvoz vode še zelo aktualen. “Če imamo plinovode in naftovode, ki k nam dobavljajo fosilna goriva, zakaj ne bi Slovenija imela pripravljenih projektov za izvozne vodovode, da bomo s tem služili na Balkanu in tudi širše?”
Se v lagodnem prepričanju, da imamo pri nas vode v izobilju, ne zavedamo njenega pravega pomena? Kako je voda povezana z gospodarsko rastjo, privatizacijo in čezmernim potrošništvom? Kako drzni smo pri razmišljanju o potencialu vode. Kozarec vode smo si natočili skupaj z Lučko Kajfež Bogataj in Dušanom Plutom.
Slovenska nafta: voda
Zaradi bolezni, ki so povezane z vodo, vsako leto umre približno 840 tisoč ljudi – to pomeni, da zaradi tega vsako minuto umre otrok. Naše potrebe po tej snovi pa se samo še povečujejo, vodo uporabljamo čezmerno in jo hkrati onesnažujemo. Že milijarda ljudi živi v pomanjkanju te tekočine.
Slovenija je glede količine vode na prebivalca v privilegiranem položaju, a kot poudarja dr. Dušan Plut, so med pokrajinami velike razlike v vodni bilanci. Razmerje v količini vode na prebivalca v Prekmurju in v zgornjem Posočju je ena proti osem. “Ob tem čezmerno onesnažujemo podzemne in tekoče vode, tako da je razpoložljive kakovostne vode bistveno manj, kot bi pričakovali na podlagi osnovnih podatkov,” opozarja Plut.
Od 100 do 150 tisoč prebivalcev ne uživa dovolj kakovostne vode. Ponekod je v njej še vedno tudi azbest. Še posebej je skrb vzbujajoče, da za številne vodovode na podeželju nimamo podatkov o kakovosti vode.
“Absolutno pa je povprečna kakovost vode v Sloveniji na zelo visoki, zadovoljivi ravni in v glavnem ni nobene potrebe po pitju vode iz plastenke.” Plut je prepričan, da je pravica do kakovostne vode temeljna človekova pravica, ki bi morala postati ustavna.
Človek poje vse več mesa, za pridelavo tega pa potrebuje veliko več vode. Za obrok rastlinskega izvora porabi od 10- do 20-krat manj vode kot za obrok pretežno živalskega izvora. “Za kilogram govejega mesa, če pogledamo celoten proces, kako je žival jedla, rasla, pila, porabimo do 13.000 litrov vode.”
Ne spreminja se samo naše prehranjevanje, ampak tudi potrošniške navade nasploh. Danes ima več ljudi mobilni telefon kot urejene sanitarije. Mobilni telefon ima na voljo vsak drugi, popolno oskrbo z vodo in sanitarije pa vsak sedmi Zemljan.
“Še najmanj vode porabimo iz pipe. Slovenec porabi približno 180 litrov vode iz pipe na dan, za svoje nakupe in prehrano pa 3.000 litrov, a jih seveda ne vidi. Varčevanje pri vodi iz pipe je kaplja v morje v primerjavi s tem, koliko bi lahko privarčevali s spremembo življenjskega sloga in načina prehranjevanja ter z manjšo porabo energije.” Za polnjenje mobilnega telefona porabimo pol litra vode, za nov avtomobil pa kar približno 100.000 litrov, odvisno od znamke.
“Klic na pomoč ne prihaja samo iz puščavskih sušnih območij sveta, klic po kakovostni vodi prihaja tudi iz gospodarsko razvitih držav, iz mest,” pravi Plut. Lučka Kajfež Bogataj opozori na španske napake: “Vso vodo so usmerili v turizem in Barcelona je ostala brez vode. Francozi so jim jo vozili s tankerji in jo zaračunavali v milijonih evrov.”
Kot lahko preberemo v knjigi Planet voda, zaradi zastarelih in okvarjenih vodovodnih sistemov na leto izgubimo od 50 do 500 milijonov kubičnih metrov vode. Avtorica knjige dr. Lučka Kajfež Bogataj pravi, da o vodi veliko premalo vemo. “Mladina sliši premalo že o fiziki in kemiji vode, kaj šele o novih pojavih, ki so očem skriti, kot je privatizacija vode.”
Lučka Kajfež Bogataj nadaljnjo gospodarsko rast, ki je maksima vseh svetovnih politik, povezuje s še večjo porabo vode in fosilne energije ter s škodovanjem okolju: “Gospodarska rast je žejna!”
Vzporedno z gospodarsko rastjo vse močneje poteka privatizacija vode. Pritiski se povečujejo, saj je skupna letna vrednost posla, povezanega z vodo, 400 milijard dolarjev, opozarja Plut.
“Kapital, ki nima več veliko možnosti širjenja, se zdaj počasi vrača k temu, da bi privatiziral oskrbo z vodo ne samo v gospodinjstvih, ampak tudi za kmetijske namene, za namakanje. To pomeni, da bo kapital obvladal vodo kot strateški vir in bo hkrati obvladoval tudi hrano.”
Obstaja več načinov privatiziranja vode. “Tudi če nekomu daš koncesijo za izkoriščanje tega vira za 99 let, je enako, kot če bi dejansko privatiziral vodo.” Med milejšimi oblikami privatizacije Lučka Kajfež Bogataj omenja privatizacijo vodnih sistemov, ko sama voda ni plačljiva, plačati pa je treba storitev, da voda priteče iz pipe. Izkušnje iz tujine kažejo, da se voda potem zelo podraži, njena kakovost pa pade.
Klimatologinja opozarja na Coca-Colin nakup sarajevske polnilnice, pri čemer je družba za 99 let dobila koncesijo za vodni vir. “Pri takih nakupih se je v tujini izkazalo, da niso kupovali polnilnic, tekočih trakov, steklenic, ampak je bil njihov glavni namen dobiti zelo ugodno in dolgoročno koncesijo za vodni vir.”
Lučka Kajfež Bogataj meni, da moramo biti zelo previdni pri zelo hitrih privatizacijskih procesih v Sloveniji, čeprav imamo dovolj vode. “Kar naenkrat smo izgubili Radensko, Rogaško, Laško, Union. To niso samo vodni viri za prebivalce mest, ampak so predvsem izvozni izdelki.”
S strateškimi vidiki vode bi se morali ukvarjati tudi ekonomisti. Veliko naprednejši bi bili lahko tudi v zelenih tehnologijah, je prepričana Lučka Kajfež Bogataj. Ustvariti bi morali močne blagovne znamke vode, ki bodo čez nekaj let pomenile veliko prednost, ustvariti bi morali možnosti za embaliranje naše vode, turistično prepoznavnost po tej tekočini. “Vodo bi morali postaviti v ospredje, tako kot so v Saudski Arabiji nekoč v ospredje postavili nafto. Steklenica vode je lahko dražja od steklenice nafte. Če ustvariš dobro blagovno znamko, je zaslužek lahko dosti večji.”
Vsi podatki kažejo, da se količina padavin na Balkanu zmanjšuje, zato bo izvoz vode še zelo aktualen. “Če imamo plinovode in naftovode, ki k nam dobavljajo fosilna goriva, zakaj ne bi Slovenija imela pripravljenih projektov za izvozne vodovode, da bomo s tem služili na Balkanu in tudi širše?”
Urbana politika, skupnostni vrtovi, študentska stanovanja, brezplačna malica v šolah. Ste vedeli, da so vse to socialne inovacije? Država, ki je med najbolj inovativnimi na tem področju, je zagotovo Danska, njen zgled pa je v prejšnjih letih pritegnil še številne druge. Predstavniki Slovenije, Islandije, Danske, Makedonije in Hrvaške so se ta teden v Ljubljani pogovarjali o vzvodih, ki jih za blaginjo družbe pomenijo socialne inovacije. Kakšne socialno-inovativne prijeme načrtujejo države v naši neposredni soseščini in kako ambiciozna na tem področju je Slovenija? Raziskuje Maja Ratej.
Prvega januarja je minilo 12 let, kar smo v Sloveniji uvedli evro. Po uvedbi je sledilo dvomesečno obdobje, ko so tolarje v evre brezplačno menjavali na bankah, poštah in v hranilnicah. Kaj pa se je zgodilo s tistimi, ki ste jih doma našli po tem obdobju, in kam z bankovci, ki jih še imate? O akciji zbiranja tolarjev Slovenskega združenja za boj proti raku na dojki Europa Donna nam bo več povedala predsednica združenja Tanja Španić, nekaj številk glede tolarjev in evrov pa magister Gregor Miklavčič, direktor oddelka za Gotovinsko poslovanje pri Banki Slovenije.
Pomen Novoletne skakalne turneje, spomini slovenskih skakalcev, ki so orali ledino, marketinška vloga in anekdote. Turneja kot je še niste poznali
Ameriška revija Time je za letošnje osebnosti leta razglasila novinarje, ki so bili zaradi svojega poročanja preganjani, zaprti ali ubiti. Označili so jih kot "Varuhe resnice". Zakaj je novinarstvo ogroženo in kaj ga ogroža, smo se v Strasbourgu pogovarjali z generalnim sekretarjem nevladne organizacije Novinarji brez meja Christophom Deloirjem. "Legitimno je kritizirati novinarje, ampak sovražnost in zmanjšanje možnosti, da pokrivamo dejstva, je popolnoma nekaj drugega. To je lahko izjemno nevarno in lahko tudi ubije demokracijo. In ta stavek zdaj pogosto slišimo. Demokracija je v nevarnosti."
Predstavljamo štiri študentke in dva študenta iz šestih držav, ki so prišli v Slovenijo študirat in nabirat znanje ter izkušnje.
Pavla Holcova je češka preiskovalna novinarka, ki je pred kratkim sodelovala tudi z umorjenim novinarjem Janom Kuciakom. “Oblačila sem si plašč, odpravljala sem se v službo, ko me je poklical njegov urednik in dejal, da so Jana ubili.” Po njegovi smrti so jo zasliševali več kot osem ur in zasegli telefon, alarmantno se ji je zdelo dejstvo, da so jih zanimali le pogovori po njegovi smrti. “Ko sem brala ukaz o zasegi, je v enem odstavku pisalo, da sem imela informacije, da je Janovo življenje v nevarnosti in da sem mu te informacije zamolčala.” V času, ko se zdi, da so umori novinarjev vsakodnevna novica, bo Pavla Holcova spregovorila se o neslanih šalah politikov, nazadnje tudi tiste, ki jo je izrekel češki predsednik Miloš Zeman po smrti Kašogija: “Novinarje imam tako rad, da razmišljam o pogostitvi zanje na savdski ambasadi.” Povedala bo še o svojih začetkih preiskovalnega novinarstva na Kubi in zakaj nosi majico z napisom sovražnica ljudstva.
Medtem ko je večina uživala v, za oktober in november, nadpovprečno visokih temperaturah, so se slovenski žičničarji živčno prestopali in pogledovali v nebo, upajoč vsaj na ohladitve, če že ne na prvo pošiljko snega. Naslednji teden naj bi ponekod že lahko prižgali snežne topove, vsaj v začetku decembra pa odprli večino smučišč, ki pa samo z zimsko sezono ne morejo več dostojno živeti, kaj šele vlagati v nove naprave. Tudi o tem, kako je za gorske centre pomembna poletna sezona, je v Reakciji razmišljal Aleš Smrekar.
Zdaj je 15. november, ko bomo morali zadostiti zakonu o obvezni zimski opremi na vozilih, že precej blizu. Prav lahko pa se zgodi, da vreme tudi že prej poskrbi za zimske razmere na cesti, zato je priporočljivo, da smo pripravljeni že prej. Morda so ustrezne zimske gume res tiste, ki so najpomembnejše kar zadeva zimsko opremo vozila, a je za varno vožnjo v zimskih razmerah pomembnih še tudi veliko drugih dejavnikov. Predvsem smo sami vozniki tisti, ki lahko naredimo največ za varno vožnjo tudi v težjih voznih razmerah.
Že več kot 15 let se pri nas intenzivno ukvarjajo z invazivnimi tujerodnimi rastlinami, ki so k nam, po večini zaradi človeka, prišle z drugih celin, največ iz Severne Amerike in vzhodne Azije. Preučujejo, kakšni so njihovi načini razmnoževanja, kako vplivajo na naš ekosistem in kako ukrepati, da se ne bi širile naprej. Pri nekaterih vrstah je ta poskus že spodletel, zato je naslednja stopnja raziskav usmerjena v predelavo in ugotavljanje, za kaj vse bi bile invazivne tujerodne rastline lahko uporabne. V Mestni občini Ljubljana tako izvajajo projekt APPLAUSE, pri katerem sodeluje kar nekaj različnih ustanov, ki raziskujejo uporabo invazivnih rastlin pri pridobivanju barvil, izdelavi papirja in izdelkov iz lesa, pa tudi to, ali so lahko invazivne tujerodne rastline vir hrane. Ob projektu je zaživel tudi Zbirni center na Povšetovi 4, v katerem so postavljeni zaboji za zbiranje invazivnih tujerodnih rastlin, ki bodo uporabljene v različne namene.
“Učitelji smo prepogosto le še izvajalci nekih umotvorov, ki so nastali v kakšnem zatohlem kabinetu ali lično opremljeni pisarni,” opozarja Jožica Frigelj. Po 36 letih dela v razredu ugotavlja, da je birokracije preprosto preveč, nadzor na vsakem koraku pa učiteljem jemlje avtonomijo in energijo. Jožica Frigelj je profesorica razrednega pouka, učiteljica angleščine na OŠ Ketteja in Murna v Ljubljani ter članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.
V Sloveniji je včeraj – podobno kot v 30ih drugih državah po Evropi – potekala Mednarodna noč raziskovalcev. V okviru tega evropskega projekta, ki se je odvijal v več kot 300 mestih Stare celine, so pri nas vrata odprle številne fakultete, inštituti, šole, muzeji in knjižnice, ki so skušali z zanimivimi dogodki javnosti, zlasti pa mladim, približati znanost, inovacije in poklic raziskovalca. Mednje se je – od Celja pa do Bistre – pomešala tudi valovska ekipa.
Na svetu živi le 8 vrst medvedov, izkušnje posameznih držav z njimi pa so zelo različne. Ponekod jih imajo le peščico in oblasti vlagajo zelo veliko energije ter denarja v to, da jih ohranjajo. Drugod, kjer so populacije stabilne ali je medvedov celo preveč, pa se ukvarjajo predvsem z vprašanjem, kako dolgoročno brez večjih konfliktov bivati skupaj. In prav sobivanje medveda in človeka je bila osrednja tema velike mednarodne konference o medvedih, ki smo jo ves prejšnji teden gostili v Ljubljani. Približno 250 strokovnjakov z vsega sveta je na njej izmenjevalo izkušnje ter predstavljalo rezultate najnovejših raziskav, tehnični napredek in študije primerov, pomembnih za zagotavljanje dolgoročnega sobivanja ljudi z medvedi. Izkoristili smo priložnost in skupaj s poznavalci medvedje problematike iz Japonske, Tajvana, Združenih držav Amerike, Kanade in nekaterih držav Evrope poskušali izrisati globalno sliko medvedje problematike ter izvedeti, kako v teh državah sobivata medved in človek.
Z obsežno okoljsko akcijo si pri društvu Ekologi brez meja poleg čiščenja divjih odlagališč in pobiranja odpadkov, letos želijo predvsem spreminjati družbeno kulturo. S številnimi prostovoljci so informirali prebivalce o problemu onesnaževanja, akcija pa je tudi tokrat potekala pod okriljem svetovne pobude Očistimo svet.
Ob vse bolj očitnih podnebnih spremembah se na eni strani pojavlja zanikanje, na drugi pa pesimizem in vdanost v usodo. Smo res že na točki brez vrnitve?
Že skoraj v gene nam je vsajeno, da prihod septembra s seboj prinaša tudi začetek šolskega leta in z njim ves ritual domačih nalog, učenja in – kar je za marsikoga še najbolj stresno – testov, preverjanj in izpitov ter neprespanih noči in prebavnih težav pred njimi. V sobotni Reakciji na Valu 202 razmišljamo, kdo se je sploh domislil preverjanja znanja v šolah, kdaj v zgodovini je bilo to najbolj zagonetno in ali lahko umetna inteligenca res že opravi maturo?
Prastrah pred kačami, ki naj bi bil vtkan v človekov DNK in bil del našega Nezavednega, se počasi a zanesljivo meša z novodobnim navdušenjem nad kačami kot hišnimi ljubljenčki. Ena najbolj grdo zaznamovanih živali se je v človekovo percepcijo že zdavnaj pritihotapila prek biblije, prek mitov in pravljic, danes pa na medmrežju krožijo o njih raznorazne informacije in posnetki – od verodostojnih do popolnih izmišljotin, škodljivih manipulacij in prozornih montaž. Damjan Zorc se v Sobotni reakciji loteva predvsem strupenjač, naših in tujih, saj je globalen svet tudi kar zadeva breznoge plazilce pripomogel, da so tudi na slovenska tla že prišle vrste, ki smo jih nekoč lahko občudovali – ali se jih bali – samo na daleč.
Prastrah pred kačami, ki naj bi bil vtkan v človekov DNK in bil del našega Nezavednega, se počasi a zanesljivo meša z novodobnim navdušenjem nad kačami kot hišnimi ljubljenčki. Ena najbolj grdo zaznamovanih živali se je v človekovo percepcijo že zdavnaj pritihotapila prek biblije, prek mitov in pravljic, danes pa na medmrežju krožijo o njih raznorazne informacije in posnetki – od verodostojnih do popolnih izmišljotin, škodljivih manipulacij in prozornih montaž. Damjan Zorc se v Sobotni reakciji loteva predvsem strupenjač, naših in tujih, saj je globalen svet tudi kar zadeva breznoge plazilce pripomogel, da so tudi na slovenska tla že prišle vrste, ki smo jih nekoč lahko občudovali – ali se jih bali – samo na daleč.
Naš najvišji prelaz ne prenese več vse večjega obiska. To se je v praksi v vseh svoji razsežnosti pokazalo minuli konec tedna, ko je več kot 350 vozil dobesedno zablokiralo to prometnico, ki povezuje Gorenjsko in Primorsko. Gre za državno cesto, na kateri za vsaj osnovno v vzdrževanje skrbita lokalni skupnosti na obeh straneh, a brez celovite državne rometne rešitve ne bo nič, pravijo Kranjskogorci, ki opozarjajo, da mora država svoj molk čim prej prekiniti.
Ker je varnost otrok na cesti in v avtomobilu pomembna vse leto, ne samo tisti teden, ko se začne šola, smo se že sredi avgusta pozanimali, kako morajo starši skrbeti za varnost svojih otrok na cesti in v avtomobilu. Podobnih misli so v AMZS-ju in v Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa, Matevž Polajnar pa je skupaj z otroci preživel tudi prometno-varnostni dan v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem.
V Sloveniji je še približno 10.000 divjih odlagališč. Večina je starih bremen, nekaj pa je tudi novih primerov okoljske kriminalitete. V letošnji akciji “Očistimo Slovenijo” Ekologi brez meja ne želijo le čistiti, ampak tudi celovito pregledati stanje v državi. Ob neučinkovitem sistemu nadzora pravijo, da ne želijo samo kazati s prstom na institucije, ampak prispevati k rešitvi problema. V vse bolj zasmeteni in odtujeni družbi na takih akcijah v ospredje prihaja sloga.
Neveljaven email naslov