Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Odzvali smo se na birokratke absurde, zaradi katerih je bosanskemu umetniku Damirju Avdiću Upravna enota v Ljubljani po letu dni dolgem postopku izdala odločbo, zaradi katere bo moral, če bo ta postala pravnomočna, zapustiti Slovenijo – s tem pa tudi svojo ženo in dva majhna otroka.
Avdiću so zavrnili vlogo za podaljšanje bivanja na oddelku za tujce UE Ljubljana, kjer ni zaposlen niti en pravnik!
Odzvali smo se na birokratske absurde, zaradi katerih je bosanskemu umetniku Damirju Avdiću Upravna enota v Ljubljani po letu dni dolgem postopku izdala odločbo, po kateri bo moral, če bo ta postala pravnomočna, zapustiti Slovenijo – s tem pa tudi svojo ženo in dva majhna otroka. Avdić ima namreč status samostojnega kulturnega delavca, po katerem je 70 odstotkov vseh njegovih prihodkov neobdavčenih. Birokrati teh sredstev niso šteli med sredstva, ki omogočajo preživljanje. Brez zadostnih sredstev za preživljanje pa tujec ne sme bivati v Sloveniji.
Avdić z družino živi v Sloveniji od leta 2009, dovoljenje za začasno bivanje pa mu je poteklo pred letom dni. Takrat je tudi zaprosil za podaljšanje, vendar so na Upravni enoti v Ljubljani prošnjo bosanskega umetnika po skoraj leto dni trajajočem postopku zavrnili.
Avdić in njegov odvetnik Dino Bauk sta prepričana, da je utemeljitev upravne enote popoln nesmisel.
“To je popoln absurd, saj država po drugi strani pri plačilu za vrtec, šolo, najemnino upošteva realna sredstva. Oni vedo, koliko imaš, in toliko ti tudi zaračunajo. Na upravni enoti pa so izračunali, da imava z ženo za preživetje mesečno na voljo le 293 evrov, čeprav samo za vrtec plačujeva več kot 150 evrov. To je več kot polovica. To je popolnoma nelogično.”
– Damir Avdić
Po nekaterih izračunih bi Avdić, ob upoštevanju interpretacije upravne enote, na leto moral zaslužiti do 50.000 evrov, da bi imel dovolj sredstev za preživljanje. Za potrditev absurda je Avdić podal vlogo za denarno socialno pomoč in center za socialno delo je približno 900 evrov njegovega povprečnega mesečnega zaslužka seveda štel med sredstva za preživljanje. Tako so prišli do ugotovitve, da nikakor ni na robu preživetja. Brezkompromisni umetnik, ki v svojih tekstih govori tudi o fašistični večini, kljub vsemu verjame, da gre le za pravni zaplet, ter vse še naprej ureja po zakoniti poti. Ob tem dodaja še en absurd: “Če bi želel goljufati, bi točno vedel, kaj bi moral narediti za podaljšanje statusa.”
Medtem ko umetnika Damirja Avdića v tem birokratskem absurdu brani odvetnik Dino Bauk, se morajo pri urejanju dovoljenja za bivanje z uradniškimi mlini spopasti tudi številni ljudje z veliko manj razvito socialno mrežo. V migrantski svetovalnici na Dalmatinovi ulici v Ljubljani so pri urejanju dovoljenj v zadnjih letih pomagali številnim izkoriščanim delavcem migrantom. Sonja Šarac opisuje druge primere, ko je Upravna enota Ljubljana pri reševanju vlog uveljavljala interno prakso in ni upoštevala niti neposrednega navodila Ministrstva za notranje zadeve. “Na žalost je lahko moč posameznega uradnika zelo velika. Ne vem, ali se uradniki tega zavedajo. Ne bi bilo slabo, če bi pomislili tudi na ljudi na drugi strani, ki preprosto morajo urediti dovoljenje za bivanje, saj je od tega odvisno preživetje celotne družine, še posebej če so v družini tudi mladoletni otroci. Včasih se mi zdi, da se te moči uradniki zelo zavedajo. Prepričana sem, da zakon pogosto omogoča veliko več, kot so nekateri uradniki danem trenutku pripravljeni razumeti.”
V svetovalnici za migrante menijo, da bi s pravniki hitreje prišli do rešitev in da ne bi bilo treba vlagati toliko pritožb na Ministrstvo za notranje zadeve. Tako kot uradniki se namreč med seboj razlikujejo tudi upravne enote. “Imamo izkušnje, da različni uradniki različno razlagajo pravila. Tako je veliko odvisno od tega, na kateri upravni enoti urejašdoločeno zadevo.”
Nejasnosti v zvezi s podaljševanjem dovoljenj za začasno prebivanje smo želeli razčistiti še pri uradnih državnih organih. In tudi mi smo naleteli na kar nekaj težav v zvezi s pristojnostjo posameznih organov in z njihovim odločanjem.
Konkretnega primera Damirja Avdića niso želeli komentirati niti na ljubljanski upravni enoti niti na Ministrstvu za notranje zadeve, ker postopek še ni pravnomočno končan. Z ljubljanske upravne enote so nam pisno sporočili, da zaradi nepravnomočnosti postopka Damirja Avdića ne dajejo izjav, so pa sicer leta 2014 odločali v 8393 zadevah, povezanih z izdajo oziroma podaljšanja dovoljenja za prebivanje. Te postopke na Upravni enoti Ljubljana vodi oddelek za tujce, na katerem pa, zanimivo, ni zaposlen niti en pravnik.
“Mislil sem, da imam občutek za absurdna stanja. Nekateri menijo, da sem v svojih besedilih zelo ciničen. Ko se ti zgodijo take stvari, vidiš, da ne gre niti za cinizem niti absurd, ampak da stvari delujejo tako tudi v resnici. Človekove pravice, svoboda govora in podobno – vse to deluje, dokler se ne ujameš v past nekega nelogičnega zakona. In potem se vse v sekundi sesuje.”
– Damir Avdić
Sogovornika nam niso zagotovili niti na Ministrstvu za notranje zadeve, so pa tudi oni pisno pojasnili, da do 9. decembra niso dobili pritožbe Damirja Avdića zoper odločbo Upravne enote v Ljubljani glede podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje.
Do 30. decembra 2015 so na Ministrstvu za notranje zadeve prejeli 131 pritožb zoper odločitve upravnih enot glede izdaje dovoljenja za začasno prebivanje in dovoljenja za stalno prebivanje po zakonu o tujcih. Letos so odločili v 154 pritožbenih zadevah zoper odločitve upravnih enot glede izdaje dovoljenja za začasno prebivanje in dovoljenj za stalno prebivanje, izdanih po zakonu o tujcih. Od tega so v 51 primerih – torej v tretjini – pritožbam ugodili in zadevo vrnili upravni enoti v ponovni postopek, v 95 primerih so jih zavrnili, v petih zavrgli kot nedovoljene, v treh primerih pa so ustavili pritožbeni postopek.
Odzvali smo se na birokratke absurde, zaradi katerih je bosanskemu umetniku Damirju Avdiću Upravna enota v Ljubljani po letu dni dolgem postopku izdala odločbo, zaradi katere bo moral, če bo ta postala pravnomočna, zapustiti Slovenijo – s tem pa tudi svojo ženo in dva majhna otroka.
Avdiću so zavrnili vlogo za podaljšanje bivanja na oddelku za tujce UE Ljubljana, kjer ni zaposlen niti en pravnik!
Odzvali smo se na birokratske absurde, zaradi katerih je bosanskemu umetniku Damirju Avdiću Upravna enota v Ljubljani po letu dni dolgem postopku izdala odločbo, po kateri bo moral, če bo ta postala pravnomočna, zapustiti Slovenijo – s tem pa tudi svojo ženo in dva majhna otroka. Avdić ima namreč status samostojnega kulturnega delavca, po katerem je 70 odstotkov vseh njegovih prihodkov neobdavčenih. Birokrati teh sredstev niso šteli med sredstva, ki omogočajo preživljanje. Brez zadostnih sredstev za preživljanje pa tujec ne sme bivati v Sloveniji.
Avdić z družino živi v Sloveniji od leta 2009, dovoljenje za začasno bivanje pa mu je poteklo pred letom dni. Takrat je tudi zaprosil za podaljšanje, vendar so na Upravni enoti v Ljubljani prošnjo bosanskega umetnika po skoraj leto dni trajajočem postopku zavrnili.
Avdić in njegov odvetnik Dino Bauk sta prepričana, da je utemeljitev upravne enote popoln nesmisel.
“To je popoln absurd, saj država po drugi strani pri plačilu za vrtec, šolo, najemnino upošteva realna sredstva. Oni vedo, koliko imaš, in toliko ti tudi zaračunajo. Na upravni enoti pa so izračunali, da imava z ženo za preživetje mesečno na voljo le 293 evrov, čeprav samo za vrtec plačujeva več kot 150 evrov. To je več kot polovica. To je popolnoma nelogično.”
– Damir Avdić
Po nekaterih izračunih bi Avdić, ob upoštevanju interpretacije upravne enote, na leto moral zaslužiti do 50.000 evrov, da bi imel dovolj sredstev za preživljanje. Za potrditev absurda je Avdić podal vlogo za denarno socialno pomoč in center za socialno delo je približno 900 evrov njegovega povprečnega mesečnega zaslužka seveda štel med sredstva za preživljanje. Tako so prišli do ugotovitve, da nikakor ni na robu preživetja. Brezkompromisni umetnik, ki v svojih tekstih govori tudi o fašistični večini, kljub vsemu verjame, da gre le za pravni zaplet, ter vse še naprej ureja po zakoniti poti. Ob tem dodaja še en absurd: “Če bi želel goljufati, bi točno vedel, kaj bi moral narediti za podaljšanje statusa.”
Medtem ko umetnika Damirja Avdića v tem birokratskem absurdu brani odvetnik Dino Bauk, se morajo pri urejanju dovoljenja za bivanje z uradniškimi mlini spopasti tudi številni ljudje z veliko manj razvito socialno mrežo. V migrantski svetovalnici na Dalmatinovi ulici v Ljubljani so pri urejanju dovoljenj v zadnjih letih pomagali številnim izkoriščanim delavcem migrantom. Sonja Šarac opisuje druge primere, ko je Upravna enota Ljubljana pri reševanju vlog uveljavljala interno prakso in ni upoštevala niti neposrednega navodila Ministrstva za notranje zadeve. “Na žalost je lahko moč posameznega uradnika zelo velika. Ne vem, ali se uradniki tega zavedajo. Ne bi bilo slabo, če bi pomislili tudi na ljudi na drugi strani, ki preprosto morajo urediti dovoljenje za bivanje, saj je od tega odvisno preživetje celotne družine, še posebej če so v družini tudi mladoletni otroci. Včasih se mi zdi, da se te moči uradniki zelo zavedajo. Prepričana sem, da zakon pogosto omogoča veliko več, kot so nekateri uradniki danem trenutku pripravljeni razumeti.”
V svetovalnici za migrante menijo, da bi s pravniki hitreje prišli do rešitev in da ne bi bilo treba vlagati toliko pritožb na Ministrstvo za notranje zadeve. Tako kot uradniki se namreč med seboj razlikujejo tudi upravne enote. “Imamo izkušnje, da različni uradniki različno razlagajo pravila. Tako je veliko odvisno od tega, na kateri upravni enoti urejašdoločeno zadevo.”
Nejasnosti v zvezi s podaljševanjem dovoljenj za začasno prebivanje smo želeli razčistiti še pri uradnih državnih organih. In tudi mi smo naleteli na kar nekaj težav v zvezi s pristojnostjo posameznih organov in z njihovim odločanjem.
Konkretnega primera Damirja Avdića niso želeli komentirati niti na ljubljanski upravni enoti niti na Ministrstvu za notranje zadeve, ker postopek še ni pravnomočno končan. Z ljubljanske upravne enote so nam pisno sporočili, da zaradi nepravnomočnosti postopka Damirja Avdića ne dajejo izjav, so pa sicer leta 2014 odločali v 8393 zadevah, povezanih z izdajo oziroma podaljšanja dovoljenja za prebivanje. Te postopke na Upravni enoti Ljubljana vodi oddelek za tujce, na katerem pa, zanimivo, ni zaposlen niti en pravnik.
“Mislil sem, da imam občutek za absurdna stanja. Nekateri menijo, da sem v svojih besedilih zelo ciničen. Ko se ti zgodijo take stvari, vidiš, da ne gre niti za cinizem niti absurd, ampak da stvari delujejo tako tudi v resnici. Človekove pravice, svoboda govora in podobno – vse to deluje, dokler se ne ujameš v past nekega nelogičnega zakona. In potem se vse v sekundi sesuje.”
– Damir Avdić
Sogovornika nam niso zagotovili niti na Ministrstvu za notranje zadeve, so pa tudi oni pisno pojasnili, da do 9. decembra niso dobili pritožbe Damirja Avdića zoper odločbo Upravne enote v Ljubljani glede podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje.
Do 30. decembra 2015 so na Ministrstvu za notranje zadeve prejeli 131 pritožb zoper odločitve upravnih enot glede izdaje dovoljenja za začasno prebivanje in dovoljenja za stalno prebivanje po zakonu o tujcih. Letos so odločili v 154 pritožbenih zadevah zoper odločitve upravnih enot glede izdaje dovoljenja za začasno prebivanje in dovoljenj za stalno prebivanje, izdanih po zakonu o tujcih. Od tega so v 51 primerih – torej v tretjini – pritožbam ugodili in zadevo vrnili upravni enoti v ponovni postopek, v 95 primerih so jih zavrnili, v petih zavrgli kot nedovoljene, v treh primerih pa so ustavili pritožbeni postopek.
Obcestni prostor ob mestnih vpadnicah v naših največjih mestih je večinoma pretirano onesnažen s prašnimi delci in nevarnimi plini, še zlasti pozimi. Še več kot promet k slabi kakovosti zraka prinesejo neustrezna individualna kurišča, zlasti v predmestjih in slabo prevetrenih krajih. Slab zrak na svetu na leto ubije več ljudi kot malarija, v Sloveniji pa je večji krvnik kot prometne nesreče. Kaj bi morali storiti za bolj neoporečen zrak, ki ga dihamo?
Prisilne poroke romskih deklic so še danes tabu. Zato, ker je pri nas toliko nestrpnosti, pa tudi zato, ker je na tem področju velika strokovna praznina. Smo država, v kateri otroške poroke niso kriminalizirane, še zmeraj pa nimamo niti definicije prisilne poroke. Centri za socialno delo so v letu 2013 zabeležili 11 primerov prisilnih porok, nevladne organizacije pa 21. Pogosto so to neuradno sklenjene zakonske zveze, deklice pa končajo s šolanjem in se poročijo že pri 12. letih. Zakaj pri tem ni nepomembno, da številni otroci v nekaterih romskih naseljih še zmeraj nimajo dostopa do elektrike in vode?
Praktično ni sodobnega popotnika, ki ne bi poznal AIR BNB, ki v svoji bazi ponuja več kot 800 tisoč namestitev v 33 tisoč mestih 192 državah sveta. Tržni delež jim vztrajno raste in zato postajajo trn v peti tradicionalnim ponudnikom turističnih namestitev, mestom in državam saj poslovanje prek spleta omogoča, da se gostitelji izognejo plačilu taks in dajatev, kar je v različnih državah zelo različno urejeno.
Mineva sto dni odkar je mandat pričela vlada Mira Cerarja. Kaj se je in kaj se ni v tem času zgodilo. V pogovoru s predstavniki stroke, nevladnih organizacij in novinarji.
V Veliki Britaniji več kot polovica učiteljev zaradi stresa preneha poučevati v le petih letih po začetku kariere. Tudi v Sloveniji niso učitelji v nič kaj zavidljivem položaju. Zakaj je šola vse bolj v krču obrambnega položaja? So sodobne generacije mladih res tako nemogoče in prehod v digitalno dobo tako silovit? Kot pravijo naši sogovorniki, lahko gordijski vozel presekajo predvsem učitelji sami! Kako učiteljski poklic spet postaviti na čvrste noge in kako šolo ustvariti bolj progresivno, raziskujemo v tokratni Reakciji.
To se sprašuje video norveške organizacije SAIH, parodija na oddajo Kdo želi postati milijonar, v kateri se mlada Evropejka poteguje za glavno nagrado – priložnost, da reši Afriko. Mednarodno prostovoljstvo, predvsem v državah globalnega juga, zadnja leta sproža veliko vprašanj. Ali gre za enakovredno partnerstvo med državami ali za novo obliko kolonializma? Ali mednarodno prostovoljstvo ruši ali utrjuje stereotipe in kako poiskati pot do bolj enakovrednega prostovoljskega sodelovanja, ki bo temeljilo na medsebojnem spoštovanju in razumevanju. Odgovore bo iskala tokratna Reakcija.
To se sprašuje video norveške organizacije SAIH, parodija na oddajo Kdo želi postati milijonar, v kateri se mlada Evropejka poteguje za glavno nagrado – priložnost, da reši Afriko. Mednarodno prostovoljstvo, predvsem v državah globalnega juga, zadnja leta sproža veliko vprašanj. Ali gre za enakovredno partnerstvo med državami ali za novo obliko kolonializma? Ali mednarodno prostovoljstvo ruši ali utrjuje stereotipe in kako poiskati pot do bolj enakovrednega prostovoljskega sodelovanja, ki bo temeljilo na medsebojnem spoštovanju in razumevanju. Odgovore bo iskala tokratna Reakcija.
Ta teden so se pri nas mudili predstavniki Evropske komisije, ki so prišli preverit, kako Slovenija uresničuje projekte sofinancirane s kohezijskimi sredstvi. Ti, sicer redni obiski imajo poleg teoretičnega seveda tudi praktični del in med drugim so si ogledali tudi potek del v Planici. Z videnim so bili zadovoljni, še posebej tudi z zagotovili na slovenski strani, da bo projekt zaključen v roku, torej do konca leta 2015, kar pomeni, da evropska sredstva, čeprav se je o tem zaradi različnih zapletov veliko govorilo, niso ogrožena.
Ko so se leta 1981 pojavili prvi primeri nove bolezni, ki so jo poimenovali AIDS, nihče ni poznal njenega vzroka. Danes, približno tri desetletja potem, ko so znanstveniki odkrili virus HIV kot povzročitelja, se je diagnoza iz smrtne obsodbe spremenila v kronično bolezen. Zaradi napredka pri zdravljenju, ki je osebam, ki živijo s HIV-om, omogočil razmeroma normalno življenje, sta stigma in diskriminacija zdaj poglavitni težavi, s katerima se srečujejo. Tudi zato je le malo tistih, ki bi o osebnih izkušnjah življenja s HIV-om govorili javno in odkrito. Boštjan je to storil. Zakaj? Tudi o tem v tokratni sobotni Reakciji.
Je uravnoteženost poročanja nujna vsakokratna novinarska norma ali kolaps uredniške avtonomije? Smo mediji preveč površni ne le v razkrivanju afer, pač pa tudi pri predstavljanju pozitivnih in uspešnih zgodb? Kakšen je davek zahtevani hitrosti, kdo ne dela domačih nalog in zakaj lahko članek tudi ubija? Na festivalu Naprej/Forward je medijskim vsebinam in novinarski stroki ogledalo nastavilo 5 sogovornikov, ki opazujejo ali sooblikujejo medijsko krajino pri nas.
Menda smo Slovenci inovativen narod. Pa vendar v Evropski uniji nismo med najboljšimi. V zgodovini smo prispevali izum fotografije na stekleni plošči kaplana Janeza Avguština Puharja, Jurij Vega je znan po točnosti in uporabnosti logaritmov kot računskega pripomočka, Janez Puh pa je leta 1889 izdelal prvo kolo, ki je bilo priročnejše in varnejše kot dotedanja. Kazalec naše današnje inovativnosti je že nekaj let Slovenski forum inovacij, ki je letos potekal devetič. V vseh devetih letih je bilo prijavljenih skupaj 1542 inovacij.
V reakciji smo tokrat pod drobnogled vzeli 3D tisk, natančneje, kako se je razvijal in kje so njegove prednosti in slabosti.
S premikom ure na zimski čas in jesenskim krajšanjem dneva se dozdeva, da se v naš vsakdanjik plazi tema. Toda se res? V sodobni digitalni dobi spreminjanja cikla svetloba-tema skorajda ne zaznamo več – na vsakem koraku so luči! Ne brlijo le na ulicah in trgih, včasih tudi tam, kjer ni treba; temveč se trdovratno bleščijo tudi v naših domovih – in to pozno v noč, ko bi moralo naše telo počivati. Kako svetla je sedanjost in ali je to mračna napoved za prihodnost, se s strokovnjaki sprašujemo v sobotni Reakciji.
Čeprav so majhne, merijo le približno 30 krat 40 milimetrov, pa je okoli njih vedno polno zgodb. Z njimi se po svetu spomnijo na številne osebe, živalske vrste, dogodke in posebnosti države. Bolj ali manj posrečeno. Egipčanska pošta je na znamki, posvečeni Sueškemu prekopu uporabila motiv Panamskega. Pri nas so jih zadnje čase najbolj obletavali netopirji, ko se je izkazalo, da so uporabljene fotografije na naših poštnih znamkah pobrane z interneta brez vednosti tujih avtorjev fotografij. Kdo preverja avtentičnost motivov poštnih znamk, če sploh kdo, in kaj je močnejše: etični kodeks oblikovalca ali internet, ki ponuja lažjo pot do oblikovanja? Vse to nas bo zanimalo v sobotni Reakciji, kjer bomo preverili tudi, kakšna je sploh pot poštne znamke, preden pristane v albumih filatelistov.
Posvečamo se rekreaciji starejših. Sredi oktobra je namreč spet čas za Simbiozo, ki je tokrat namenjena gibanju. Kakšna vadba je najbolj primerna, kako lahko tudi športni centri privabijo starejše in kdo so tisti oranžni poskočneži, ki vsako jutro širom Slovenije pretegujejo svoje telo?
Ljubezni in partnerstvu oseb z zmernimi in težjimi motnjami v duševnem zdravju načeloma ne javnost ne stroka ne nasprotujeta več, še vedno pa ostaja tabu njihova spolnost in odločanje o rojstvu otrok. Kdo torej pri osebah z odvzeto opravilno sposobnostjo odloča o tem, koliko ljubezni smejo tudi udejanjiti?
V tokratni Reakciji se odzivamo na porast zastrupitev z alkoholom med mladimi. Kaj lahko storijo starši, kako ustrezna in učinkovita je zakonodaja? In kako se nenazadnje spreminja odnos mladih do alkohola?
Tretjo septembrsko soboto, na mednarodni dan gluhih, bomo sledili motu letošnjega tedna gluhih »raznolikost bogati« in predstavili nekaj zanimivih koščkov kulturnega mozaika. V eni izmed preteklih Reakcij smo že razširjali obzorja kulturnega, takrat smo pozornost namenili dostopnosti do kulturnih ustanov. Tokrat pa obzorja širimo s kulturniki, ki s svojim delom rušijo stereotipe, gradijo mostove, opogumljajo in osveščajo, predvsem pa (so)ustvarjajo naš raznolik kulturni prostor.
Povezovanje ljudi za skupni prevoz v službo v večja slovenska mesta, ki sopotnike iščejo tudi s pomočjo spleta, je že postalo nekaj običajnega. Medtem ko pri nas še vedno ni prisotna aplikacija UBER, ki predstavlja alternativo taksistom v večjih mestih. Ta povzroča težave predvsem taksistom, ki jim po njihovem mnenju posega v njihovo delo. V Nemčiji so se taksisti in predstavniki UBER-ja že soočili tudi na sodišču. Vseeno pa smo v Reakciji tudi preverili, kdaj bi se lahko v Sloveniji zgodilo, da bi se nekdo začel načrtno ukvarjati s prevozi in to ponujal prek spletne aplikacije, kot ostali.
Na okroglem 10. svetovnem kongresu o divjem prašiču je Slovenija gostila približno 100 strokovnjakov iz 22 držav starega kontinenta, pa tudi držav z drugih celin. Tudi divji prašič živi na vseh celinah, na nekatere je prišel ob pomoči človeka, drugam si je pomagal sam.
Neveljaven email naslov