Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prostitucija ni aktualna samo na twiterju. Slovenska policija je zaključila preiskavo kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije, Francija pa je kriminalizirala plačevanje spolnih uslug. V Sloveniji je prostitucija dekriminalizirana, ni pa regulirana. Bi morala biti? Spregovorili bosta tudi osebi s težkimi izkušnjami s spolnim delom pri nas in v tujini.
Alešo so prodali v tujino. Zvabili so jo pod pretvezo, da gre delat v restavracijo. Za kakšno delo gre zares, je izvedela, ko so v sobo prišli trije moški in se začeli pogovarjati, kdo bo katero. “Ustrahovali so me. Vedeli so, kje sem doma. Rekli so, da bodo požgali hišo in pobili mojo družino med spanjem, če pobegnem.”
Prodajali so jo v Zagrebu in v Italiji. Vsaka prostitutka je imela dnevno normo. “Ena je morala delati noseča. Bila je zima, ona pa je bila v osmem mesecu nosečnosti. Če ni prinesla denarja, so jo rezali po nogah in po 12 ljudi jo je posiljevalo. Potem smo ji druga dekleta pomagala in je lahko sedela v lokalu.”
Stranke, ki so prihajale k Aleši, so bile zelo različne. “Nekateri se pridejo samo pogovarjat. To je zelo naporno, saj hoče vsaka čim prej pozabiti človeka. Nisem jih gledala v oči. Če sem ga pogledala v oči, sem si ga zapomnila in mi je bilo slabo. Prihajali so vsi, od duhovnikov do policistov.”
V zelo zgodnji mladosti se je začela ukvarjati s prostitucijo sogovornica, ki se predstavi z umetniškim imenom Ula. Ima hudo poškodovan obraz, saj jo je “delodajalec” pretepel, ker je hotela prenehati delati. S prostitucijo je pobegnila iz rejniške družine. Najprej je delala sama, potem pa je k njej prišla stranka, za katero se je izkazalo, da je zvodnik, in za katerega je morala začeti delati. Pravi, da veliko deklet začne delati na svojo pest. “Ko se na spletu pojavi kakšna nova punca, ki je videti razmeroma dobro, pridejo do nje najprej kot stranke, potem pa ji ponudijo delo pri njih.”
Uline stranke so poslovneži, politiki, tudi športniki. Stranke potem na spletu ocenjujejo videz, storitve in prijaznost prostitutk. “Veliko deklet ostane v tem krogu zaradi groženj. Ker se enostavno bojijo – zase, za svoje otroke in družino.”
Pri nas ni organizacij, ki bi povezovale spolne delavce. “To bi moralo obstajati. Več zaščite bi bilo, več nadzora, več ozaveščanja, več bi se vedelo.” Prostitucija je v Sloveniji dekriminalizirana, ni pa regulirana. “To pomeni, da nimamo nobene zaščite. Lahko pride tudi nasilna stranka. Če bi bilo spolno delo legalizirano, bi se moralo vsako dekle tudi redno testirati. Širi se ogromno bolezni. Jaz sem dobila virus papiloma in zdaj imam raka na maternici.”
“Zelo lepo bi bilo, če bi obstajal nekakšen sindikat, vendar menim, da do tega ne bo prišlo še zelo dolgo. Naša mentaliteta tega ne sprejema.”
Kljub raku Uli ne dovolijo, da bi se nehala prostituirati. “Še vedno me silijo. Iščejo me, skrivam se pred njimi. Se pa bojim zase. Zelo. Če bi bila prostitucija legalizirana, bi bilo takega nasilja veliko manj. Nobeden od teh, ki zasužnjujejo dekleta, si ne bi tega privoščil, če bi jih redno nadzirali. Veliko manj bi bilo tega. Prvi nadzor bi bil prek davka. Tam, kjer je to legalizirano, je veliko več nadzora in punce so veliko bolj zaščitene.”
O švedskem modelu prostitucije, ki kriminalizira stranke in ga je sprejela tudi Francija, meni, da ni smiseln: “Najprej je treba zaščititi punce, pa ne pred strankami. Pred tistimi ljudmi, ki jih prodajajo, kupijo in služijo z njimi. Uničili so mi življenje.”
Ula vsem dekletom, ki bi se rada rešila iz primeža prostitucije, svetuje, naj se obrnejo na društvo Ključ. Tam so sicer naklonjeni švedskemu modelu in ne zagovarjajo popolne legalizacije. Eden od argumentov, ki jih navajajo, je porast povpraševanja po prostituciji v teh državah.
Nizozemka Marjan Wijers, ki se že tri desetletja ukvarja z bojem proti trgovini z ljudmi, pravi, da spolne delavke in delavci v številnih državah, v katerih prostitucija ni popolnoma legalizirana, pogosto ne zaupajo policiji. “V številnih takih državah policisti nimajo primernega odnosa do spolnih delavk in delavcev, ponekod poročajo, da so do njih tudi nasilni. Na Nizozemskem, kjer je dejavnost legalizirana, pa zaupajo policiji.” Marjan Wijers informacij za Slovenijo nima.
Ula pravi, da je eden od treh zvodnikov, za katere je delala, policist, vendar mu na sodišču ni bila dokazana krivda. Ima pa tudi dobre izkušnje s policisti: “So kriminalisti, ki nas jemljejo resno. Ne pa, da rečejo: ‘Prostitutka si, sama si si kriva!’ Tudi to sem že doživela.”
Na nedavni razpravi o prostituciji in seksualnem delu v srednji in vzhodni Evropi ter na Balkanu so sprožili tudi vprašanje, ali so spolni delavci žrtve invazije v njihova telesa. Romunska spolna delavka Roxana Vasi je dejala, da je vsakršno kriminaliziranje spolnega dela povezano s pogledom na to, kakšna bi morala biti intimnost.
Dr. Ivana Ragačič z inštituta družbenih znanosti v Zagrebu pravi, da stališče, da je prostitucija izkoriščanje ženske spolnosti in objektivizacija žensk, nikakor ni brez podlage: “Toda ženske postavlja zgolj v vlogo nemočne žrtve. Vse prostitutke niso žrtve in prostitucija ni enoznačna.”
Kot pravi dr. Ivana Ragačič, je pomanjkanje podatkov značilno za vse države na območju nekdanje Jugoslavije. “V Evropi prevladujeta dva modela. Prvi je švedski, ki ga podpira tudi evropski ženski lobi, drugi pa je model legalizacije, ki ga poznata Nemčija in Nizozemska. V naših državah pa imamo nekakšne čudne modele, ki jemljejo malo iz tega, malo iz drugega. Premalo je raziskav. Politika ni nikoli vključevala spolnih delavk in delavcev v razpravo o prostituciji. Nikoli ni prisluhnila ljudem, ki se s tem ukvarjajo.”
Glede političnih čivkov, ki se navezujejo na prostitucijo, pa dr. Ivana Ragačič pravi: “Stigma vlačuge se nenehno drži žensk. Ali si svetnica ali pa kurba. To stigmo je treba razbiti.”
Prostitucija ni aktualna samo na twiterju. Slovenska policija je zaključila preiskavo kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije, Francija pa je kriminalizirala plačevanje spolnih uslug. V Sloveniji je prostitucija dekriminalizirana, ni pa regulirana. Bi morala biti? Spregovorili bosta tudi osebi s težkimi izkušnjami s spolnim delom pri nas in v tujini.
Alešo so prodali v tujino. Zvabili so jo pod pretvezo, da gre delat v restavracijo. Za kakšno delo gre zares, je izvedela, ko so v sobo prišli trije moški in se začeli pogovarjati, kdo bo katero. “Ustrahovali so me. Vedeli so, kje sem doma. Rekli so, da bodo požgali hišo in pobili mojo družino med spanjem, če pobegnem.”
Prodajali so jo v Zagrebu in v Italiji. Vsaka prostitutka je imela dnevno normo. “Ena je morala delati noseča. Bila je zima, ona pa je bila v osmem mesecu nosečnosti. Če ni prinesla denarja, so jo rezali po nogah in po 12 ljudi jo je posiljevalo. Potem smo ji druga dekleta pomagala in je lahko sedela v lokalu.”
Stranke, ki so prihajale k Aleši, so bile zelo različne. “Nekateri se pridejo samo pogovarjat. To je zelo naporno, saj hoče vsaka čim prej pozabiti človeka. Nisem jih gledala v oči. Če sem ga pogledala v oči, sem si ga zapomnila in mi je bilo slabo. Prihajali so vsi, od duhovnikov do policistov.”
V zelo zgodnji mladosti se je začela ukvarjati s prostitucijo sogovornica, ki se predstavi z umetniškim imenom Ula. Ima hudo poškodovan obraz, saj jo je “delodajalec” pretepel, ker je hotela prenehati delati. S prostitucijo je pobegnila iz rejniške družine. Najprej je delala sama, potem pa je k njej prišla stranka, za katero se je izkazalo, da je zvodnik, in za katerega je morala začeti delati. Pravi, da veliko deklet začne delati na svojo pest. “Ko se na spletu pojavi kakšna nova punca, ki je videti razmeroma dobro, pridejo do nje najprej kot stranke, potem pa ji ponudijo delo pri njih.”
Uline stranke so poslovneži, politiki, tudi športniki. Stranke potem na spletu ocenjujejo videz, storitve in prijaznost prostitutk. “Veliko deklet ostane v tem krogu zaradi groženj. Ker se enostavno bojijo – zase, za svoje otroke in družino.”
Pri nas ni organizacij, ki bi povezovale spolne delavce. “To bi moralo obstajati. Več zaščite bi bilo, več nadzora, več ozaveščanja, več bi se vedelo.” Prostitucija je v Sloveniji dekriminalizirana, ni pa regulirana. “To pomeni, da nimamo nobene zaščite. Lahko pride tudi nasilna stranka. Če bi bilo spolno delo legalizirano, bi se moralo vsako dekle tudi redno testirati. Širi se ogromno bolezni. Jaz sem dobila virus papiloma in zdaj imam raka na maternici.”
“Zelo lepo bi bilo, če bi obstajal nekakšen sindikat, vendar menim, da do tega ne bo prišlo še zelo dolgo. Naša mentaliteta tega ne sprejema.”
Kljub raku Uli ne dovolijo, da bi se nehala prostituirati. “Še vedno me silijo. Iščejo me, skrivam se pred njimi. Se pa bojim zase. Zelo. Če bi bila prostitucija legalizirana, bi bilo takega nasilja veliko manj. Nobeden od teh, ki zasužnjujejo dekleta, si ne bi tega privoščil, če bi jih redno nadzirali. Veliko manj bi bilo tega. Prvi nadzor bi bil prek davka. Tam, kjer je to legalizirano, je veliko več nadzora in punce so veliko bolj zaščitene.”
O švedskem modelu prostitucije, ki kriminalizira stranke in ga je sprejela tudi Francija, meni, da ni smiseln: “Najprej je treba zaščititi punce, pa ne pred strankami. Pred tistimi ljudmi, ki jih prodajajo, kupijo in služijo z njimi. Uničili so mi življenje.”
Ula vsem dekletom, ki bi se rada rešila iz primeža prostitucije, svetuje, naj se obrnejo na društvo Ključ. Tam so sicer naklonjeni švedskemu modelu in ne zagovarjajo popolne legalizacije. Eden od argumentov, ki jih navajajo, je porast povpraševanja po prostituciji v teh državah.
Nizozemka Marjan Wijers, ki se že tri desetletja ukvarja z bojem proti trgovini z ljudmi, pravi, da spolne delavke in delavci v številnih državah, v katerih prostitucija ni popolnoma legalizirana, pogosto ne zaupajo policiji. “V številnih takih državah policisti nimajo primernega odnosa do spolnih delavk in delavcev, ponekod poročajo, da so do njih tudi nasilni. Na Nizozemskem, kjer je dejavnost legalizirana, pa zaupajo policiji.” Marjan Wijers informacij za Slovenijo nima.
Ula pravi, da je eden od treh zvodnikov, za katere je delala, policist, vendar mu na sodišču ni bila dokazana krivda. Ima pa tudi dobre izkušnje s policisti: “So kriminalisti, ki nas jemljejo resno. Ne pa, da rečejo: ‘Prostitutka si, sama si si kriva!’ Tudi to sem že doživela.”
Na nedavni razpravi o prostituciji in seksualnem delu v srednji in vzhodni Evropi ter na Balkanu so sprožili tudi vprašanje, ali so spolni delavci žrtve invazije v njihova telesa. Romunska spolna delavka Roxana Vasi je dejala, da je vsakršno kriminaliziranje spolnega dela povezano s pogledom na to, kakšna bi morala biti intimnost.
Dr. Ivana Ragačič z inštituta družbenih znanosti v Zagrebu pravi, da stališče, da je prostitucija izkoriščanje ženske spolnosti in objektivizacija žensk, nikakor ni brez podlage: “Toda ženske postavlja zgolj v vlogo nemočne žrtve. Vse prostitutke niso žrtve in prostitucija ni enoznačna.”
Kot pravi dr. Ivana Ragačič, je pomanjkanje podatkov značilno za vse države na območju nekdanje Jugoslavije. “V Evropi prevladujeta dva modela. Prvi je švedski, ki ga podpira tudi evropski ženski lobi, drugi pa je model legalizacije, ki ga poznata Nemčija in Nizozemska. V naših državah pa imamo nekakšne čudne modele, ki jemljejo malo iz tega, malo iz drugega. Premalo je raziskav. Politika ni nikoli vključevala spolnih delavk in delavcev v razpravo o prostituciji. Nikoli ni prisluhnila ljudem, ki se s tem ukvarjajo.”
Glede političnih čivkov, ki se navezujejo na prostitucijo, pa dr. Ivana Ragačič pravi: “Stigma vlačuge se nenehno drži žensk. Ali si svetnica ali pa kurba. To stigmo je treba razbiti.”
Čas je za zadnjo v seriji jesenskih oddaj o rekreaciji, ki smo jo tokrat posvetili pripravam na Ljubljanski maraton. Ta bo v tem koncu tedna že 26.-ič napolnil ljubljanske ulice, sobota je tradicionalno namenjena mlajši populaciji, v nedeljo pa skupno število prijavljenih tekačev in tekačic presega nekaj več kot 10.000. V središču Ljubljane bo dogajanje spremljala tudi naša radijska ekipa. Za ogrevanje pred maratonom sta se Jure Jeromen in Nina Smole pridružila skupini tekačev, ki redno vadi pod vodstvom Urbana Praprotnika. Ekipa začetnikov zaenkrat še ne razmišlja o udeležbi na maratonu, udeleženci trenutno zgolj uživajo v odkrivanju svojih tekaških sposobnosti. Preverimo, kako izgleda njihov trening.
Čas je za zadnjo v seriji jesenskih oddaj o rekreaciji, ki smo jo tokrat posvetili pripravam na Ljubljanski maraton. Ta bo v tem koncu tedna že 26.-ič napolnil ljubljanske ulice, sobota je tradicionalno namenjena mlajši populaciji, v nedeljo pa skupno število prijavljenih tekačev in tekačic presega nekaj več kot 10.000. V središču Ljubljane bo dogajanje spremljala tudi naša radijska ekipa. Za ogrevanje pred maratonom sta se Jure Jeromen in Nina Smole pridružila skupini tekačev, ki redno vadi pod vodstvom Urbana Praprotnika. Ekipa začetnikov zaenkrat še ne razmišlja o udeležbi na maratonu, udeleženci trenutno zgolj uživajo v odkrivanju svojih tekaških sposobnosti. Preverimo, kako izgleda njihov trening.
Razsežnosti podnebnih sprememb so znanstveno dokazane in zahtevajo takojšnje ukrepanje, če želimo preprečiti nepovratno poslabšanje pogojev za življenje nas in naših potomcev. Podnebne spremembe ogrožajo prav vse dele slovenske družbe, vse naše dejavnosti in naše dolgoročno preživetje. Suše, vročinski valovi, poplave in neurja so vse pogostejši in intenzivnejši. Bi vlada morala podnebne spremembe pripoznati kot nacionalno krizo ter jih začeti obravnavati prioritetno in sistemsko? Gostji: Katarina Bervar Sternad iz pravno informacijskega centra nevladnih organizacij PIC in Gaja Brecelj iz slovenske fundacije za trajnostni razvoj Umanotera.
11 mesecev pred začetkom olimpijskih iger v Tokiu nas je na svetovnem prvenstvu v japonskem glavnem mestu navduševala plezalka Janja Garnbret, ki jo japonski kolegi novinarji že vidijo kot prvo olimpijsko zmagovalko v tej novi disciplini pod petimi krogi. Prihodnji teden bodo za svetovne naslove v Tokiu tekmovali še judoisti, kmalu pa bomo izvedeli tudi za osnovni seznam naših športnikov na igrah 32. olimpijade.
Ruanda je najgosteje naseljena država v Afriki, v kateri mora dobrih 60 odstotkov ljudi preživeti z dobrim evrom na dan. Kot v številnih afriških državah se tudi v Ruandi borijo z veliko revščino, pomanjkanjem izobrazbe, v številnih predelih še vedno nimajo elektrike, infrastruktura je slaba. Številni ljudje živijo v hišah, ki so zgrajene iz blata, kuhajo na odprtem ognju, zemlje ne gnojijo, plazovi jim pogosto odnesejo še tisto malo zemlje, ki jo obdelujejo.
Pred dvema letoma so na Agenciji za varnost prometa pripravili analizo, ki je pokazala, da so kolesarji kar precejšnji prekrškarji cestnoprometnih predpisov. Nekateri to tudi sami priznajo, na primer da vožnja po napačni strani ceste zanje ni nič nenavadnega, prav tako jih ne ustavi rdeča luč na semaforju. Med pogostejšimi prekrški, zabeleženimi na Policiji, je tudi uporaba mobitela in slušalk na kolesu. A vendar pravijo drugi, ne gre za to, da delamo prekrške samo kolesarji ali samo vozniki avtomobilov, prekrške delamo ljudje in raje kot da kažemo eden na drugega, se posvetimo temu, da bodo naše ceste in kolesarske steze, ki so dotrajane in pogosto nelogično speljane, varne. O varnosti in nevarnosti kolesarjev smo se pogovarjali s predsednico Ljubljanske kolesarske mreže Leo Rikato Ružić, trenerjem v Kolesarskem klubu Kranj in bivšim kolesarjem Bojanom Ropretom ter Ivanom Kapunom, vodjo Sektorja prometne policije na Upravi uniformirane policije GPU.
Potem ko je Evropa minuli teden spominjala na žerjavico, na Valu 202 raziskujemo, kako nam bodo vročinski valovi krojili življenje v prihodnje. Stara celina se lahko segreje nad 50 stopinj Celzija, Slovenija tudi do 45 stopinj, tako imenovani mega vročinski valovi, ki so bili nekdaj sila redki, pa bodo postali stvar vsakih dveh let. Zakaj postajajo vročinski valovi vse bolj tudi javnozdravstveni problem in katere neznanke v zvezi z njimi narava še ni potegnila iz rokava?
Kolesarstvo v zadnjih letih ob velikih uspehih domačih tekmovalcev in ozaveščanju o zdravem načinu življenja v Sloveniji počasi postaja nacionalni šport. A to s seboj prinaša tudi nevšečnosti in celo nevarnosti, saj se je tudi pri kolesarjenju ali navijanju ob cestah treba držati napisanih in nenapisanih pravil. Pretirano zagreto navijanje in celo potiskanje lahko tekmovalce spravi v nevarnost, skupinska rekreativna vožnja na cestah je prav tako lahko zelo nevarna za vse udeležence v prometu, če skupina kolesarjev ne vozi v pravi formaciji. O kolesarskem bontonu se s strokovnjaki in poznavalci pogovarjamo tam, kjer jih v teh dneh najdemo največ - na Dirki po Sloveniji.
Planinska zveza to soboto znova organizira dan planincev ali uradno “Dan slovenskih planinskih doživetij”. Srečanje ljubiteljev hoje vkreber smo izkoristili za nekaj koristnih napotkov pred poletno sezono, ki je ta trenutek sicer še zelo zimska. Med 10.00 in 12.30 smo na Valu 202 preverili tudi, kakšno finančno in turistično priložnost predstavlja planinstvo za Slovenijo ter kako zeleno in okoljsko ozaveščeno je, poseben poudarek pa smo letos odmerili tudi vlogi merkacistov v gorah in temu, kako v njihove vrste pritegniti več mladih. V živo se je z Lisce z gosti oglašal Aleš Smrekar.
Eno izmed bolj priljubljenih načinov počitnikovanja postaja potovanje z avtodomom. Slovenija se uvršča med države z največ avtodomi na prebivalca. Na kaj moramo paziti, če se za izposojo ali nakup avtodoma odločimo prvič, in ali res avtodomarstvo predstavlja zgolj in samo svobodo?
V Sloveniji živijo tri največje evropske zveri: rjavi medved, volk in ris. Medvedja in volčja populacija sta v odlični kondiciji, pri risih pa se zgodba o uspehu konča. So tik pred ponovnim izumrtjem, po najbolj optimističnih ocenah jih je le še okoli 20. A težava ni slabo upravljanje ali ravnanje z risi ampak genetika. Vsi risi, ki poseljujejo Slovenijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino so namreč potomci 6 slovaških risov, ki so jih v kočevskih gozdovih izpustili leta 1973. Zato si slovenski strokovnjaki že več kot desetletje in pol prizadevajo, da bi okrepili domačo populacijo risov, minuli torek pa so ta prizadevanja le začela uresničevati. V gozd pri Loškem potoku so izpustili prvega od 14 risov, ki jih nameravajo v okviru projekta LIFE LINX preseliti iz Romunije in Slovaške v Slovenijo in na Hrvaško.
V četrtek se je s finalom deseterice najboljših v obeh konkurencah, končala letošnja izvedba akcije Najboljši za volanom. Spet je bila rekordna – več kot 3300 mladih voznic in voznikov se je tokrat merilo za končno zmago in lepe nagrade, predvsem pa nabiralo izkušnje, ki jim bodo v dolgi vozniški karieri prišle še kako prav. Prvič sta bili konkurenci ločeni, tako da sta zmagovalca dva – Laura Cerovšek in Luka Gril.
V začetku leta smo praznovali sto let od izida prvih slovenskih poštnih znamk, znanih pod skupnim imenom verigarji. 3. januarja 1919 sta namreč izšli prvi znamki z motivom sužnja, ki trga verige. Ker je šlo za obdobje po prvi svetovni vojni, ko so bile razmere težke, je bil pri tisku uporabljen ves razpoložljivi material in tudi zato so verigarji v svetovni filateliji svojevrsten fenomen. Sicer pa v filateliji velja, da so najzanimivejše znamke iz obdobij, ki niso dolgo trajala, in vojne so že taki primeri, pravi filatelist Saša France. Znamke so imele v vojni velik pomen in so bile nekakšen atribut državnosti. Posebnost druge svetovne vojne na našem ozemlju je bila tudi partizanska pošta. Ta sicer znamk ni imela, je pa imel zamisel zanje slikar in začetnik slovenske umetniške grafike, Božidar Jakac.
Približno odstotek vseh registriranih vozil lani pri nas je poganjala elektrika, na Nizozemskem pa že danes vsak tretji na novo registrirani avto poganja elektrika. Kakšna bo e-mobilna prihodnost v Sloveniji, kakšne so njene prednosti, slabosti, omejitve in kako se je lotiti?
V nekaterih športnih panogah se obračajo milijarde, toda večina profesionalnih športnikov mora po koncu kariere v službo. Mnogi so že doslej kariero povezovali s študijem. Olimpijski komite Slovenije zdaj vodi evropski projekt certificiranja športnikom prijaznega izobraževanja, v katerem sodeluje šest držav. Kakšen je namen projekta, kaj izobrazba pomeni športnikom in kaj bi se lahko spremenilo, v tokratni sobotni reakciji.
Za transmaščobne kisline ali transmaščobe ne velja le, da so škodljive za naše telo in da so zanj nepotrebne, pač pa po novem tudi, da so nedovoljene. 7. aprila se namreč izteče prehodno obdobje, v katerem so se morali izdelovalci živil prilagoditi Pravilniku o najvišji dovoljeni vsebnosti transmaščobnih kislin v živilih. Ta pravi, da ni več dovoljeno tržiti živil z več kot 2 gramoma industrijsko dodanih transmaščob na 100 g maščob. Kot ob tem poudarja profesor doktor Igor Pravst, vodja državnega raziskovalnega projekta Transmaščobe v živilih z Inštituta za nutricionistiko, je naš pravilnik najstrožji. V drugih državah, ki so že prepovedale transmaščobe, ta pravila veljajo le za živila, ki se prodajajo kupcem, pri nas pa tudi za tista, ki se prodajajo na debelo. Anja Palman, inšpektorica za hrano z Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pa dodaja, da je na primer pri margarinah, ki so na policah, vsebnost transmaščob skladna s pravilnikom, saj gre pri proizvodnji za sodobne tehnologije in primerno izbiro olja
Vplivnostni marketing je pri nas vse pogosteje uporabljena besedna zveza. Ob tej pa tudi beseda vplivneži oziroma influencerji. Fejmiči, kot jim pravijo mlajši, so povečini medijsko prepoznavni ljudje, pisci blogov, uporabniki družbenih omrežij, ki s svojimi objavami vplivajo na odločitve in življenjski slog tistih, ki jim sledijo. Sodelovanje z vplivneži se izplača podjetjem in agencijam, saj tem potrošniki zaradi njihove pristne komunikacije, zanimivosti in poistovetenja z njimi, zaupajo bolj kot klasičnim oglasom, pa čeprav gre v ozadju tudi pri njih morda za plačano vsebino.
Organizacija ITF, Ustanova za krepitev človekove varnosti, v Bosni in Hercegovini deluje že 20 let. Primarna naloga ob ustanovitvi je bila čiščenje minskih polj in posledično tudi pomoč žrtvam min. V dvajsetih letih se je vsebinski in geografski del organizacije razširil. Pred dvema letoma so začeli s pilotnim projektom uvajanja mediacije v šolah. Zakaj je treba reševanje sporov na miren način začeti upeljevati že pri najmlajših ter kaj z mediacijo v osnovnih šolah sploh lahko dosežemo?
Število medvedov se je pri nas v zadnjih 20 letih povečalo s približno 400 na – po grobih ocenah – kakšnih 1000, vendar število konfliktov med človekom in medvedom ne narašča. Največ zaslug za to imajo slovenski strokovnjaki, zaradi katerih imamo v Sloveniji enega najboljših sistemov upravljanja populacije rjavega medveda na svetu. Čeprav so naši strokovnjaki med kolegi v svetu visoko cenjeni, pa številni dvomijo o njihovem delu in strokovnosti. V sodelovanju z drugimi strokovnimi službami namreč pripravijo predloge za odstrel medvedov, edini res učinkoviti način za uravnavanje populacije, ki nima naravnih sovražnikov, vendar so nekateri naravovarstveniki dosegli prepoved izvajanja odloka, po katerem bi letos lovci lahko odstrelili 175 medvedov. Preveč, ravno prav ali še premalo?
Na letošnjem festivalu Ment je bila predstavljena tudi mednarodna pobuda Keychange za večjo spolno uravnoteženost in opolnomočenje žensk v glasbeni industriji ter med nastopajočimi na glasbenih festivalih. Pobudi Keychange se je kot prvi festival na tem območju pridružil ljubljanski Ment. Kako pa so o pobudi na festivalu razmišljale nekatere ustvarjalke s področja glasbene industrije iz različnih držav nekdanje Jugoslavije, boste slišali v sobotni Reakciji
Neveljaven email naslov