Prostitucija ni aktualna samo na twiterju. Slovenska policija je zaključila preiskavo kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije, Francija pa je kriminalizirala plačevanje spolnih uslug. V Sloveniji je prostitucija dekriminalizirana, ni pa regulirana. Bi morala biti? Spregovorili bosta tudi osebi s težkimi izkušnjami s spolnim delom pri nas in v tujini.

Alešo so prodali v tujino. Zvabili so jo pod pretvezo, da gre delat v restavracijo. Za kakšno delo gre zares, je izvedela, ko so v sobo prišli trije moški in se začeli pogovarjati, kdo bo katero. “Ustrahovali so me. Vedeli so, kje sem doma. Rekli so, da bodo požgali hišo in pobili mojo družino med spanjem, če pobegnem.”

Prodajali so jo v Zagrebu in v Italiji. Vsaka prostitutka je imela dnevno normo. “Ena je morala delati noseča. Bila je zima, ona pa je bila v osmem mesecu nosečnosti. Če ni prinesla denarja, so jo rezali po nogah in po 12 ljudi jo je posiljevalo. Potem smo ji druga dekleta pomagala in je lahko sedela v lokalu.”

Stranke, ki so prihajale k Aleši, so bile zelo različne. “Nekateri se pridejo samo pogovarjat. To je zelo naporno, saj hoče vsaka čim prej pozabiti človeka. Nisem jih gledala v oči. Če sem ga pogledala v oči, sem si ga zapomnila in mi je bilo slabo. Prihajali so vsi, od duhovnikov do policistov.”

V zelo zgodnji mladosti se je začela ukvarjati s prostitucijo sogovornica, ki se predstavi z umetniškim imenom Ula. Ima hudo poškodovan obraz, saj jo je “delodajalec” pretepel, ker je hotela prenehati delati. S prostitucijo je pobegnila iz rejniške družine. Najprej je delala sama, potem pa je k njej prišla stranka, za katero se je izkazalo, da je zvodnik, in za katerega je morala začeti delati. Pravi, da veliko deklet začne delati na svojo pest. “Ko se na spletu pojavi kakšna nova punca, ki je videti razmeroma dobro, pridejo do nje najprej kot stranke, potem pa ji ponudijo delo pri njih.”

Uline stranke so poslovneži, politiki, tudi športniki. Stranke potem na spletu ocenjujejo videz, storitve in prijaznost prostitutk. “Veliko deklet ostane v tem krogu zaradi groženj. Ker se enostavno bojijo – zase, za svoje otroke in družino.”

Nevidna prostitucija

Pri nas ni organizacij, ki bi povezovale spolne delavce. “To bi moralo obstajati. Več zaščite bi bilo, več nadzora, več ozaveščanja, več bi se vedelo.” Prostitucija je v Sloveniji dekriminalizirana, ni pa regulirana. “To pomeni, da nimamo nobene zaščite. Lahko pride tudi nasilna stranka. Če bi bilo spolno delo legalizirano, bi se moralo vsako dekle tudi redno testirati. Širi se ogromno bolezni. Jaz sem dobila virus papiloma in zdaj imam raka na maternici.”

“Zelo lepo bi bilo, če bi obstajal nekakšen sindikat, vendar menim, da do tega ne bo prišlo še zelo dolgo. Naša mentaliteta tega ne sprejema.”

Kljub raku Uli ne dovolijo, da bi se nehala prostituirati. “Še vedno me silijo. Iščejo me, skrivam se pred njimi. Se pa bojim zase. Zelo. Če bi bila prostitucija legalizirana, bi bilo takega nasilja veliko manj. Nobeden od teh, ki zasužnjujejo dekleta, si ne bi tega privoščil, če bi jih redno nadzirali. Veliko manj bi bilo tega. Prvi nadzor bi bil prek davka. Tam, kjer je to legalizirano, je veliko več nadzora in punce so veliko bolj zaščitene.”

O švedskem modelu prostitucije, ki kriminalizira stranke in ga je sprejela tudi Francija, meni, da ni smiseln: “Najprej je treba zaščititi punce, pa ne pred strankami. Pred tistimi ljudmi, ki jih prodajajo, kupijo in služijo z njimi. Uničili so mi življenje.”

Ula vsem dekletom, ki bi se rada rešila iz primeža prostitucije, svetuje, naj se obrnejo na društvo Ključ. Tam so sicer naklonjeni švedskemu modelu in ne zagovarjajo popolne legalizacije. Eden od argumentov, ki jih navajajo, je porast povpraševanja po prostituciji v teh državah.

Strah pred policijo

Nizozemka Marjan Wijers, ki se že tri desetletja ukvarja z bojem proti trgovini z ljudmi, pravi, da spolne delavke in delavci v številnih državah, v katerih prostitucija ni popolnoma legalizirana, pogosto ne zaupajo policiji. “V številnih takih državah policisti nimajo primernega odnosa do spolnih delavk in delavcev, ponekod poročajo, da so do njih tudi nasilni. Na Nizozemskem, kjer je dejavnost legalizirana, pa zaupajo policiji.” Marjan Wijers informacij za Slovenijo nima.

Ula pravi, da je eden od treh zvodnikov, za katere je delala, policist, vendar mu na sodišču ni bila dokazana krivda. Ima pa tudi dobre izkušnje s policisti: “So kriminalisti, ki nas jemljejo resno. Ne pa, da rečejo: ‘Prostitutka si, sama si si kriva!’ Tudi to sem že doživela.”

So vsi ljudje, ki delajo v spolni industriji, žrtve?

Na nedavni razpravi o prostituciji in seksualnem delu v srednji in vzhodni Evropi ter na Balkanu so sprožili tudi vprašanje, ali so spolni delavci žrtve invazije v njihova telesa. Romunska spolna delavka Roxana Vasi je dejala, da je vsakršno kriminaliziranje spolnega dela povezano s pogledom na to, kakšna bi morala biti intimnost.

Dr. Ivana Ragačič z inštituta družbenih znanosti v Zagrebu pravi, da stališče, da je prostitucija izkoriščanje ženske spolnosti in objektivizacija žensk, nikakor ni brez podlage: “Toda ženske postavlja zgolj v vlogo nemočne žrtve. Vse prostitutke niso žrtve in prostitucija ni enoznačna.”

Realnih podatkov o prostituciji pri nas ni

Kot pravi dr. Ivana Ragačič, je pomanjkanje podatkov značilno za vse države na območju nekdanje Jugoslavije. “V Evropi prevladujeta dva modela. Prvi je švedski, ki ga podpira tudi evropski ženski lobi, drugi pa je model legalizacije, ki ga poznata Nemčija in Nizozemska. V naših državah pa imamo nekakšne čudne modele, ki jemljejo malo iz tega, malo iz drugega. Premalo je raziskav. Politika ni nikoli vključevala spolnih delavk in delavcev v razpravo o prostituciji. Nikoli ni prisluhnila ljudem, ki se s tem ukvarjajo.”

Glede političnih čivkov, ki se navezujejo na prostitucijo, pa dr. Ivana Ragačič pravi: “Stigma vlačuge se nenehno drži žensk. Ali si svetnica ali pa kurba. To stigmo je treba razbiti.”