Kdo so gnostiki in kakšen je njihov sistem verovanja?

Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.

Daljša različica pogovora

O gnostični mitologiji

Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.

Identiteta osebe Jezusa Kristusa

Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.

Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa

Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.

Iz pogovora z Benjaminom Bevcom