Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so gnostiki in kakšen je njihov sistem verovanja?
Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.
O gnostični mitologiji
Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.
Identiteta osebe Jezusa Kristusa
Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.
Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa
Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.
Iz pogovora z Benjaminom Bevcom
Kdo so gnostiki in kakšen je njihov sistem verovanja?
Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.
O gnostični mitologiji
Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.
Identiteta osebe Jezusa Kristusa
Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.
Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa
Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.
Iz pogovora z Benjaminom Bevcom
Prevodi Svetega pisma v različne evropske jezike odsevajo kulturne, verske, politične in družbene razmere v posamezni državi ali skupnosti. Dežele, v katerih je bilo Sveto pismo zgodaj prevedeno v domači jezik, naj bi dosegle tudi višjo stopnjo človeškega razvoja. Zato je v svetovnem merilu nekaj posebnega, da se majhen slovenski narod uvršča na 14. mesto najstarejših celotnih prevodov Svetega pisma. Kako nastaja najnovejši slovenski prevod po zgledu slovite Jeruzalemske Biblije in s kakšnimi izzivi se srečujejo prevajalci, se je z dr. bibličnih ved, akademikom Jožetom Krašovcem pogovarjal Peter Frank.
Ob svetovnem dnevu religij se bomo vprašali kakšna je vloga religije v sodobni sekularizirani družbi na Zahodu kot tudi drugje v svetu. Ob številnih napetostih v svetu je razprava o tem še toliko bolj pomembna. Oddajo pripravlja Marko Rozman.
Češki protestantski teolog Anton Chráska je od leta 1896 do 1922 deloval med Slovenci kot osrednja osebnost protestantizma. Njegovo najpomembnejše delo je tako imenovana Cháskova Biblija, slovenski prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov. Mogočno delo iz leta 1914 je prvo po Dalmatinu, ki je izšlo kot celota v eni knjigi. Prav tako je Chráska prvi, ki je pripravil z referencami opremljeno Sveto pismo Stare in Nove zaveze po vzoru češke Kralicke Biblije.
Nedavno je izšel prevod knjige v slovenskem jeziku, kjer se zrcalijo teološka antropologija papeža Janeza Pavla II. in vse njegovo delovanje v času papeške službe. O čem konkretno piše kardinal Angelo Scola v knjigi Poročna skrivnost, prisluhnite v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
»Tudi danes je preveč situacij, v katerih se s človeškim bitjem ravna kot z objektom…ki ga lahko sprogramiramo in zavržemo ko ni več uporaben; bodisi zaradi slabotnosti, bolezni ali starosti.« Za kakšno dostojanstvo človeka, se mora zavzemati današnja Evropa? Se je spraševal papež Frančišek v svojem govoru, poslancem Evropskega parlamenta.
Že več stoletij se astronomi prepirajo ali se je na dan Jezusovega rojstva res na nebu pojavila zvezda. Že od nekdaj je veljalo, da se pomembni ljudje ne rodijo brez posebnega znamenja na nebu. Za kakšen nebesni pojav torej gre? O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio je veljal za umirjenega, tihega, skoraj nekoliko introvertiranega človeka. Izogibal se je medijem, širša argentinska javnost ga ni poznala. Z izvolitvijo na mesto rimskega škofa pa se je marsikaj spremenilo. Z nasmeškom in spontanostjo je, kot papež Frančišek, v enem večeru osvojil ves svet. Če njegov revolucionarni slog še naprej navdušuje ljudi različnih prepričanj, pa po drugi strani povzroča negotovost v delu kurije. V tokratni oddaji Sedmi dan bo o osebnosti papeža Frančiška govorila avtorica knjige Od Benedikta do Frančiška, Mojca Širok.
V Cerkvi na Slovenskem čez dobro desetletje pričakujejo občutno zmanjšanje števila duhovnikov. Iz tistih dežel, kjer je pomanjkanje že sedaj veliko, prihajajo opozorila, da vse to občutno vpliva na delo duhovnikov. O tem, kakšna bo njihova vloga v prihodnosti v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
V Cerkvi na Slovenskem čez dobro desetletje pričakujejo občutno zmanjšanje števila duhovnikov. Iz tistih dežel, kjer je pomanjkanje že sedaj veliko, prihajajo opozorila, da vse to občutno vpliva na delo duhovnikov. O tem, kakšna bo njihova vloga v prihodnosti v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Ena najzačilnejših podob prvega krščanstva predstavlja rimska mučenka sveta Cecilija. Kako velik pomen je imela v prvi Cerkvi, kaže dejstvo, da je v kripti pokopana med papeži, škofi in mučenci. Poznamo pa jo predvsem kot zavetnico glasbe. O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Plenus venter non studet libenter«, poln trebuh noče študirati, pravi škof dr. Smej, ki v 93. letu še vedno piše znanstvene članke, predava, prevaja iz grščine in latinščine ter počne še veliko drugega. Priljubljeni mariborski pomožni škof nagovarja s svojo skromnostjo in asketskim življenjem.
Svetovna luteranska zveza (SLZ) je združenje nacionalnih in regionalnih krščanskih Cerkva, ki slonijo na luteranskem izročilu. Zveza (sprva društvo) je bila ustanovljena leta 1947 v Lundu na Švedskem. Trenutno je vanjo vključenih 144 cerkva iz 79 dežel, to je približno 72 milijonov kristjanov. O temeljnih izhodiščih in ciljih SLZ častni škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji, mag. Geza Erniša.
»Delaj dobro, varuj se hudega« je temeljno etično načelo, ki ga najdemo v vseh velikih religijah. Dejanja imajo svoje posledice; dobro se vrača z dobrim, hudo s hudim. To naj bi človek občutil že v zemeljskem življenju, še posebej pa v posmrtnem življenju. Katoliška eshatologija govori o treh stopnjah posmrtnega življenja. Nebesa in pekel naj bi bila dokončni stopnji bivanja duše, vice pa le prehodno stanje na poti v nebesa. Gost: patrolog p. dr. Miran Špelič. Vir fotografije: wikimedia commons
Odnos do drugače verujočih je ena od osrednjih tem v Trubarjevih spisih. Ti so pravi kalejdoskop individualnih in stereotipnih slovenskih pogledov na »turško vprašanje«. Če so bili Turki za bolj radikalne nemške reformatorje sovražnik številka ena, je Trubarjev pogled večplasten. S kulturnim in literarnim zgodovinarjem dr. Jonatanom Vinklerjem se je pogovarjal Peter Frank.
Mineva 140-letnica rojstva duhovnika, publicista in narodnega buditelja Jožefa Klekla. Poleg pastoralne in založniške dejavnosti se je ukvarjal tudi s politiko, zavzemal se je za siromašne kmete in ustanovil hranilnico ter agrarno zadrugo. O življenju in delu Jožefa Klekla smo se pogovarjali z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom. Pogovor vodi Boštjan Debevec.
Po tem, ko sta bila spomladi za svetnika razglašena papeža Janez Pavel II. in Janez XXIII., pa bo v tem mesecu za blaženega razglašen tudi Pavel VI. S papeškim službovanjem je pričel v viharnih 60. letih prejšnjega stoletja in med drugim dokončal 2. Vatikanski koncil. Več o njegovem življenju in delovanju v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Kraj, kjer muslimani že stoletja opravljajo Hadž - obred romanja v Meko, predstavlja Kaba. Zgradba je pokrita z zlato izvezenim črnim pregrinjalom, proti kateri so obrnjeni vsi muslimani sveta v času njihove molitve. O osrednji točki Meke podrobneje v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Anton Martin Slomšek, zavetnik šolarjev, učiteljev in vzgojiteljev, je bil prepričan v potrebnost šole in dobre vzgoje. Pred 150 leti je zapisal: »Kdor ima srce mladih ljudi v svojih rokah, lahko skrbi za boljšo bodočnost«. Kaj pa je poslanstvo sodobnega pedagoga in kje se danes srečujeta izobraževanje in vzgoja? Ali učitelji še vedno vzgajajo in skrbijo za boljšo prihodnost? S Heleno Kregar, podpredsednico Društva katoliških pedagogov Slovenije in Slavkom Rebcem, rektorjem škofijske gimnazije v Vipavi, se je pogovarjal Peter Frank.
Vera in kultura, ateizem, svetovna verstva, dialog z neverujočimi; to so bila glavna področja, s katerimi se je ukvarjal kardinal dr. Franc Rode. Že v doktorski disertaciji je obravnaval modernistične tokove v okviru Katoliške cerkve, pozneje pa je na ljubljanski teološki fakulteti predaval o modernem ateizmu in soočenju teologije z sodobnimi miselnimi tokovi. Ob njegovem življenjskem jubileju se bomo s kardinalom pogovarjali o razmerju med vero in kulturo nekoč in danes.
Izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar je v Sloveniji malo znan. Šele ob letošnji 200. obletnici njegovega rojstva je širša javnost lahko spoznala neprecenljivo vrednost Puharjeve zapuščine. Poleg fotografskih veščin je obvladal tudi številna druga področja. Posvečal se je slikarstvu, tehniki, kemiji, astronomiji, pesništvu, glasbi, jezikom in še marsičemu. Večkrat spregledan pa je tudi njegov osnovni poklic – poklic duhovnika. O tem, kdo vse je bil Janez Puhar, bo spregovoril avtor knjige o Puharju, dr. Damir Globočnik. Pogovor vodi Boštjan Debevec.
Neveljaven email naslov