Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so gnostiki in kakšen je njihov sistem verovanja?
Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.
O gnostični mitologiji
Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.
Identiteta osebe Jezusa Kristusa
Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.
Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa
Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.
Iz pogovora z Benjaminom Bevcom
Kdo so gnostiki in kakšen je njihov sistem verovanja?
Eden najizvirnejših teologov in cerkveni oče iz 2. stoletja Irenej Lyonski se v svojem monumentalnem delu Zoper krivoverstva spoprime s krivoverskimi nauki. Največ pozornosti nameni gnostikom. Zato nas bo zanimalo: Kdo so gnostiki? Kakšen je njihov sistem verovanja in v čem se razlikuje od pravovernega nauka? Na čem Irenej utemeljuje pravo vero? Kakšen je odnos gnostikov do materije in telesa za razliko od judovsko-krščanskega pojmovanja? S tem je končno povezano tudi njihovo nesprejemanje vstajenja mesa. Naš gost bo jezuit in prevajalec Benjamin Bevc.
O gnostični mitologiji
Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu.
Identiteta osebe Jezusa Kristusa
Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal nek francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani mnogi lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bolj bogata.
Gnostično in judovsko-krščansko pojmovanje telesa
Materialni svet, ustvarjeni svet je za gnostike samo posledica padca; nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe zato, da je ponovno vzpostavila ravnovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu – in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je nekakšna ječa božanskega, ki je v gnostiku, in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na zečetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenje sam na nek način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek v začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju.
Iz pogovora z Benjaminom Bevcom
Krščanstvo se v družbenem okolju predstavlja kot posrednik vere in odpuščanja. Podobne cilje pa si zastavlja psihoterapija, ko si prizadeva izboljšati in ohranjati človekovo duševno zdravje. Stališča, ki se kažejo v odnosu psihoterapije do tradicionalnih duhovnih prizadevanj – vključno s krščanskimi – so lahko zelo različna. O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Človek je dialoško bitje, ki se skozi besedo razodeva in oblikuje. Hkrati ni zgolj dajalec, je tudi prejemnik. Tako z drugimi odkriva življenje, poglablja odnose in postaja eno. Dialog kot prostor transcendentnega in presežnega predstavlja področje, kjer človek postaja človek. Oddajo pripravlja Marko Rozman.
Najstarejša krščanska besedila izvirajo iz vrst Jezusovih učencev in drugih sodobnikov, ki so širili njegov nauk. Večino teh besedil je Cerkev sprejela kot svete knjige v kanon Nove zaveze, nekatera pa so dobila predznak spornosti. Tako imenovana apokrifna besedila kljub temu kažejo veliko oznanjevalno sorodnost s kanoničnimi spisi in so rezultat istega vrenja, ki ga je povzročilo življenje in delovanje Jezusa iz Nazareta.
Anton Martin Slomšek je poznan kot zavetnik učiteljev, vzgojiteljev in katehetov. V Društvu katoliških pedagogov Slovenije vsako leto ob njegovem godu pripravijo raznovrstne izobraževalne vsebine, ki so namenjene vsem pedagogom. Kakšno je poslanstvo sodobnega katoliškega pedagoga in kako se prepleta s krščanskim naukom?
Nedavno se je na Otočcu končala pravoslavna konferenca, na kateri so obravnavali tematiko preučevanja religije in kultov. V povezavi s tem in še drugimi aktualnimi tematikami se bomo pogovarjali z aktualnim patriarhom zagrebško-ljubljanske metropolije Porfirijem Perićem. Oddajo pripravlja Marko Rozman.
»Imej srce, polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih, ter jim po svoji moči pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir …« Ta naročila je svojemu sinu v oporoki zaupal francoski kralj Ludvik IX., ki je bil že nekaj let po smrti razglašen za svetega. Kako je mogoče biti svetnik tudi na kraljevskem prestolu?
Papež Frančišek je pred kratkim reformiral kanonski postopek o primerih ugotavljanja ničnosti zakona, kot ga določa Zakonik cerkvenega prava. S prenovo želi pospešiti sam postopek in ga narediti dostopnejšega. Oddajo pripravlja Marko Rozman.
Jezuitska služba za begunce je mednarodna organizacija, katere glavni namen je pomagati prebežnikom, prosilcem za mednarodno zaščito, beguncem in migrantom. Na kakšen način zagovarjajo njihove pravice in kakšna je vloga organizacije danes, prisluhnite v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
V okviru univerze Ansgar na jugu Norveške je v začetku avgusta potekal znanstveni simpozij o svetopisemskih perspektivah medreligijskih odnosov. Posveta se je udeležilo 15 priznanih strokovnjakov Svetega pisma iz Danske, Kanade, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Švedske, Velike Britanije in Združenih držav Amerike. Iz Slovenije je bil povabljen podpredsednik SAZU, dr. Jože Krašovec, ki je bil med vsemi tudi edini katoliški biblicist. V svojem prispevku se je osredotočil na vprašanja novejših poskusov zbliževanja teoloških pozicij Katoliške in protestantskih cerkva.
Evangeličanski duhovnik in senior Leopold Hari je vse do upokojitve služboval v Murski Soboti. Poleg dušnopastirskega dela se je posvečal tudi humanitarni dejavnosti in literarnemu ustvarjanju, zaradi česar je v povojem času prišel v konflikt s takratno komunistično oblastjo.
Evangeličanski duhovnik in senior Leopold Hari je vse do upokojitve služboval v Murski Soboti. Poleg dušnopastirskega dela se je posvečal tudi humanitarni dejavnosti in literarnemu ustvarjanju, zaradi česar je v povojem času prišel v konflikt s takratno komunistično oblastjo.
Marijina romarska pot je del mednarodne kulturne romarske poti, ki vodi iz Čenstohove na Poljskem prek Levoče na Slovaškem do Mariazella v Avstriji, nato pa skozi Gradec pelje v Slovenijo in se nadaljuje na Hrvaško. Pomemben del poti poteka po Kozjanskem parku, ki je eno najstarejših in najobsežnejših zavarovanih območij v Sloveniji. Več v pogovoru z vodjo projekta Tatjano Zalokar.
Kdo je osebnost, po kateri se imenuje krščanstvo? Na to vprašanje skuša odgovoriti Hans Küng v knjigi Jezus. Nanj odgovarja kot znanstvenik in človek, ki je vse življenje predano služil teološki znanosti. Do kakšnih dognanj je prišel, prisluhnite v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Rusko meništvo v vsej zgodovini, od uradnega sprejema krščanstva v letu 988 do današnje sodobne Rusije, predstavlja pomemben konstitutivni del zavesti ruskega človek. O ruskem meništvu v misli in življenju F.M. Dostojevskega v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
V tokratni oddaji Sedmi dan boste lahko prisluhnili povzetku oddaj prve polovice sezone v letu 2015. Z aktualnimi gosti smo se pogovarjali o temeljnih človekovih vprašanjih skozi prizmo duhovnosti in drugih humanističnih ved. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Človek je od nekdaj verjel v nadnaravne sile, v božanstva, demone in druga skrivnostna bitja, ki so vplivala na njegovo življenje od rojstva do smrti. Naši predniki so vpliv neznanih sil prenesli celo v verovanje v posmrtno življenje in so že pred več tisočletji poznali način, kako se lahko zavarujejo pred nevarnostjo v vsakdanjem življenju in na poti v večnost. Za to so uporabljali majhne predmete – amulete, ki naj bi vsebovali magično moč. O tradiciji magičnih amuletov od faraonskih časov s kustosom Slovenskega etnografskega muzeja dr. Markom Frelihom.
V organizaciji Teološke fakulteti je v Ljubljani potekala mednarodna konferenco z naslovom »Pogled na družino in spolnost v Katoliški cerkvi po Drugem vatikanskem koncilu«. Na njej so predavatelji in obiskovalci javno razpravljali o aktualnih tematikah, ki so vedno znova aktualne tako pri katoličanih kot tudi širši družbi. Podrobneje v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
»Ker je Jan Hus trdovraten, nepoboljšljiv in noče preklicati svoje zmote, se je sveti koncil v Konstanci odločil, da ga bo odstavil in degradiral,« se je pred 600 leti glasila obsodba, s katero je Cerkev Husa izročila posvetni oblasti. Čeprav so kralja prosili, naj ga ne usmrti, ampak samo zapre, je kralj Sigismund vztrajal, da Husa sežgejo. So češkega Jana Husa sežgali kot krivoverca ali političnega revolucionarja? Več o tem, kaj je Hus pravzaprav učil, kje lahko iščemo izvor reformacije in kako je Hus vplival na poznejše reformatorje z zgodovinarjem Francetom M. Dolinarjem.
Osebnost Jezusa iz Nazareta je znana vsem, vsaj zdi se tako. Toda čeprav ljudje o njem večinoma vedo zelo malo, ima skoraj vsak do njega zelo izrazito stališče, bodisi pozitivno bodisi negativno. In tudi med temi, ki ga dojemajo pozitivno, obstajajo velike razlike v predstavah o njem: za kaj se je zavzemal, katere vrednote je poudarjal in kakšnega izvora je bil. In kako ga dojemamo Slovenci? O tem v oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Po besedah pokojnega papeža sv. Janeza Pavla II. je sodobna družba postavljena v dramatično stičišče dveh superkultur – kulture življenja in kulture smrti. V tem spopadu se naj bi vsak človek po svoji vesti, ne glede na versko ali ideološko prepričanje, odločil za ali proti življenju. O tem, kaj sploh pomeni zavzemanje »za življenje« ter o povezanih vprašanjih spolnosti in kontracepcije, se je s predsednikom Human Life International Shenanom Boquetom pogovarjal Peter Frank.
Neveljaven email naslov