Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Frank Martin se je rodil 15. septembra 1890 kot deseti otrok v ženevski družini potomcev francoskih hugenotov. Že pri devetih letih je ustvaril svoje prve skladbice, pri dvanajstih pa ob poslušanju Bachovega Matejevega pasijona v njem dokončno dozori življenjska odločitev, da se bo prepustil glasbenemu ustvarjanju. Strogo družinsko okolje je bilo temu nenaklonjeno, zato je dve leti študiral matematiko in fiziko na Ženevski univerzi, hkrati pa se je izdatno samoizobraževal kot glasbenik. Njegov edini učitelj glasbe, in še to predvsem klavirja, je bil tedanji vodja ženevskega glasbenega življenja Joseph Lauber. Čas po prvi svetovni vojni in vse tja do začetka velike gospodarske krize je Martin posvetil potovanjem v Pariz, Rim in Zürich. V tridesetih letih se je vrnil v Ženevo in postal eden stebrov tamkajšnjega glasbenega dogajanja.
21 epizod
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Frank Martin se je rodil 15. septembra 1890 kot deseti otrok v ženevski družini potomcev francoskih hugenotov. Že pri devetih letih je ustvaril svoje prve skladbice, pri dvanajstih pa ob poslušanju Bachovega Matejevega pasijona v njem dokončno dozori življenjska odločitev, da se bo prepustil glasbenemu ustvarjanju. Strogo družinsko okolje je bilo temu nenaklonjeno, zato je dve leti študiral matematiko in fiziko na Ženevski univerzi, hkrati pa se je izdatno samoizobraževal kot glasbenik. Njegov edini učitelj glasbe, in še to predvsem klavirja, je bil tedanji vodja ženevskega glasbenega življenja Joseph Lauber. Čas po prvi svetovni vojni in vse tja do začetka velike gospodarske krize je Martin posvetil potovanjem v Pariz, Rim in Zürich. V tridesetih letih se je vrnil v Ženevo in postal eden stebrov tamkajšnjega glasbenega dogajanja.
Zdi se, da mračni srednji vek le ni bil tako zelo mračen, kot smo mislili. Ženske, čeprav največkrat skrite za samostanskimi zidovi, so študirale, se izobraževale in izpopolnjevale na številnih področjih. Pri tem pa kljub vsem omejitvam, ki so jih doživljale, niso pozabile na svojo ženskost. Sveta Hildegarda iz Bigna in Kassia iz Konstantinopla sta si v času, ko je bilo to skoraj samoumevno namenjeno le moškim, samozavestno utrli pot v svet glasbe in poezije.
Luč ženske je v srednjem veku kot trubadurka svetila prav tako močno kot njeni moški sodobniki, ženska kot hrepeneča ljubezen, mistična, zaljubljena in ljubljena, mati in končno tudi glasbenica ali pesnica z zvenečo dušo in telesom. V vseh teh podobah se nam prikazuje skozi poustvarjalno veličino pevke Montserrat Figueras, od Sibilinih spevov iz 10. stoletja do glasbe srednjevešlih trubadurjev, španske zlate dobe iz 16. stoletja ter baskovske in andaluzijske ljudske tradicije.
Žensko pero v glasbi lahko razumemo na več načinov: pesniško, skladateljsko ali morda kot okras v laseh katere izmed grških boginj, na printer Artemide, boginje lova. Bolj kot s kakršnimkoli okrasom so sicer boginje radi upodabljali s sulicami, lokom in puščico, tudi z meči. Čeprav redkeje kot moški pa so se dokazovale tudi z umetnostjo, na primer s poezijo in glasbo, s katero so vplivale na svoje sodobnike, na razvoj umetnosti, kulture in družbe na splošno.
Sprehod skozi partiture slovenskih skladateljev, ki so uporabili francosko poezijo v skladbah za glas in glasbilo in v zvočnih pesmih brez besed. Peter Šavli je za naslove vrste skladb za različne zasedbe izbral posamezne verze iz pesmi v prozi francoskega simbolističnega pesnika Arthurja Rimbauda z značilnim, pomensko zastrtim naslovom Being Beauteous. Brina Jež Brezavšček je uglasbila pesem Ob lepem somraku Andréja Bretona, Bor Turel pa pesem Izničena čipka Stéphana Mallarméja.
Hector Berlioz, Claude Debussy in Maurice Ravel so jo ustvarjali na besedila francoskih pesnikov Théophila Gautierja in Stéphana Mallarméja. Številni muzikologi so mnenja, da Preludij k favnovemu popoldnevu Clauda Debussyja označuje začetek nove dobe, tako v kompozicijskem diskurzu kot v celotni novodobni glasbeni zgodovini. Debussy je s to skladbo poskušal ujeti razpoloženje, ki ga je v pesmi Favnovo popoldne prikazal francoski simbolistični pesnik Stéphane Mallarmé, eden izmed pionirjev moderne poezije. Glasba preludija je zelo preprosta ilustracija Mallarméjeve čudovite pesmi. Nikakor se ne trudi biti njena sinteza, je prej zaporedje scen, čez katere se gibajo hrepenenja in sanje favna v vročem popoldnevu. Potem ko ga po preganjanju plašne nimfe premaga opojen spanec, lahko v sanjah končno doživi sanje uresničitve v naravi.
V prvih stoletjih drugega tisočletja sta nastajala dva glasbena svetova: večglasje v cerkveni vokalni glasbi in prve posvetne enoglasne vokalno-instrumentalne skladbe, ki so jih ustvarjali vitezi poezije in glasbe. Povsem druga slika francoske glasbe pa se nam razkriva v Provansi, eni najlepših in po naravi in zgodovini kulture in umetnosti najbolj posebnih francoskih pokrajin. V času notredamskih mojstrov so tam živeli, ustvarjali in potovali vitezi po svojem stanu in mojstri poezije in glasbe. Njihovo ime trubadur izhaja iz besede trobar, kar pomeni izmišljati si, izumljati. Bili so glasniki viteške ljubezni, idealizirane, celo mistične in nikdar uresničljive in z njo so častili svojo nepoznano izbranko in opevali svojo usodo. Najprej in predvsem pa so želeli peti.
Umetniško delovanje Pierra Bouleza je odločilno zaznamovalo glasbeno življenje sodobnega časa na področjih ustvarjalnosti, interpretacije in teoretične refleksije, tako da je ena vodilnih osebnosti glasbenega modernizma. Njegov obsežni skladateljski opus se razteza od popolne serialnosti, celotne organiziranosti tonskih parametrov, aleatorike in nadzorovane poljubnosti do kompleksne kompozicijske arhitekture, v kateri pogosto najdemo elektronske in elektroakustične intervencije.
Erik Satie je bil enfant terrible francoske in evropske glasbe ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Kot štiri leta mlajši Debussyjev sodobnik se je rodil 17. maja 1866 in je bil na svoji razgibani ustvarjalni poti ena vodilnih osebnosti pariške umetniške avantgarde ter predhodnik poznejših glasbenih tokov minimalizma, repetitivne glasbe in gledališča absurda. Satija so zaradi ekscentričnosti njegove glasbe in delovanja označili za "gimnopedista", še preden je napisal klavirski cikel Gymnopedies (po grški besedi Gymnopaedia, ki je označevala vsakoletno praznovanje v starogrški Šparti, med katerim so goli mladeniči prikazovali atletske spretnosti. Pozneje pa si je Satie pridobil vzdevek "fonometrik" (nekdo, ki meri zvoke).
Wilhelm Friedemann Bach je bil najstarejši in po splošnem mnenju tudi najbolj nadarjeni sin Johanna Sebastiana Bacha. Že zgodaj se je uveljavil kot izreden čembalist, organist in improvizator. V sedemdesetih letih osemnajstega stoletja so zapisali, da se pod njegovimi prsti združuje vse, kar zbuja čustva: nove domislice, presenetljive modulacije in disonančni postopi, energija in prefinjenost. V duše poslušalcev je znal vnesti tako veselje kakor bolečino. A njegove skladbe poleg nenadnih kontrastov v novejšem slogu vsebujejo dovolj tradicionalnih elementov, da so jih nekateri sodobniki občutili kot staromodne in preveč zapletene. V njih najdemo tako preproste melodije kakor kontrapunktske pasaže, in prav ta očarljiva mešanica je pomembna za njegov osebni slog z ekspresivnimi skoki in presenečenji.
Wilhelm Friedemann Bach je bil najstarejši in po splošnem mnenju najbolj nadarjeni sin Johanna Sebastiana Bacha. Za življenja je slovel kot izreden improvizator, skladatelj in največji orgelski virtuoz v Nemčiji, a je imel zaradi spreminjajočih se socialnih razmer vseskozi težave pri zaposlitvi. Ker je bil manj pripravljen pisati glasbo po novi modi kot večina mlajših sodobnikov, je umrl v revščini.
Wilhelm Friedemann Bach je bil najstarejši in po splošnem mnenju najbolj nadarjeni sin Johanna Sebastiana Bacha. Za življenja je slovel kot izreden improvizator, skladatelj in največji orgelski virtuoz v Nemčiji, a je imel zaradi spreminjajočih se socialnih razmer ves čas težave pri zaposlitvi. Drugače kakor večina mlajših sodobnikov je bil manj pripravljen komponirati všečno glasbo po novi modi in je umrl v revščini.
Wilhelm Friedemann Bach je bil najstarejši in po splošnem mnenju najbolj nadarjeni sin Johanna Sebastiana Bacha. Za življenja je slovel kot izreden improvizator, skladatelj in največji orgelski virtuoz v Nemčiji, a je imel zaradi spreminjajočih se socialnih razmer ves čas težave pri zaposlitvi. Drugače kakor večina mlajših sodobnikov je bil manj pripravljen komponirati všečno glasbo po novi modi, in je umrl v revščini.
Wilhelm Friedemann Bach je bil najstarejši in po splošnem mnenju najbolj nadarjen sin Johanna Sebastiana Bacha. Za življenja je slovel kot izreden improvizator, skladatelj in največji orgelski virtuoz v Nemčiji, a je imel zaradi spreminjajočih se socialnih razmer vseskozi težave pri zaposlitvi. Drugače kakor večina mlajših sodobnikov je bil manj pripravljen komponirati všečno glasbo po novi modi in je umrl v revščini.
Glasba Cécile Chaminade je zelo spevna, globoko občutena in dostopna širšemu občinstvu, v harmonskem pogledu delno kromatična, izrazno polnozvočna in elegantna, slogovno pa sledi pridobitvam poznoromantične francoske glasbe.
Ta teden posvečamo cikel oddaj francoski skladateljici in pianistki Cécile Chaminade, ki je ustvarjala v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Kor virtuozna in inventivna pianistka je bila ena prvih glasbenic, ki so že v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemale.
Najznačilnejše klavirske skladbe Cécile Chaminade: od skladb za otroke do razpoloženjskih miniatur, od simfoničnih etud do Sonate za klavir v c-molu, op. 21 v izvedbi pianistov Petra Jacobsa, Bengta Forsberga in Petra Jablonskega.
Izvirni zgodovinski posnetki klavirskih skladb Cécile Chaminade v avtoričini izvedbi: posnetki na glasbenih zvitkih iz 20. let 20. stoletja in fonografski posnetek iz leta 1901; najizrazitejši samospevi o ljubezni in naravi z mezzosopranistko Anne Sofie von Otter in pianistom Bengtom Forsbergom.
Cécile Chaminade se je rodila 8. avgusta 1957 v Parizu, ustvarjala je v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja, poleg skladanja je bila tudi izjemna pianistka in med prvimi, ki so v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemali.
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodálya uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema vseskozi pomagal k uveljavitvi njunega dela.
Glasbeno zgodovinopisje Zoltána Kodálya uvršča v veliko trojico madžarskih skladateljev prejšnjega stoletja, skupaj z Bélo Bartókom, s katerim sta ga vezali tako pristno prijateljstvo kot generacijsko vrstništvo, ter pet let starejšim Ernöjem Dohnányijem, ki je ob pomoči svojega položaja v madžarski mednarodni glasbeni kulturi prvima dvema vseskozi pomagal k uveljavitvi njunega dela.
Neveljaven email naslov