Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot te lokostrelstvo zastrupi
Lokostrelstvo je za nekatere »prestižen šport«, za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi in loku zares posvetiš, ne odnehaš nikoli več.
Lokostrelski zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti. V 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je »zastrupilo« lokostrelstvo, in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena, kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Ob tem pa bomo sledili razvoju loka, od prazgodovine, do najsodobnejših lokov izdelanih iz umetnih mas, in se dotaknili tekmeca loka- samostrela.
Marjan Podržaj je tudi zagnan zbiralec lokov, in je s svojo zbirko, brez dvoma obogatil Park vojaške zgodovine v Pivki. S postavitvijo stalne razstave je tako proslavil 40-letnico Lokostrelske zveze Slovenije, pa tudi 40-letnico svoje lokostrelske kariere. In kako je ta zbirka nastala?
Marjan Podržaj pove, da je začel loke zbirati pred 40 leti, ko se je tudi začel aktivno ukvarjati z lokostrelstvom. Nekaj lokov iz izbirke so mu prinesli prijatelji, druge je odkupil.
Pa se sprehodimo skozi razstavo. Prvi razstavni predmet je predvidljiva replika prvega loka, v vitrini pa je prikazan ostanek najstarejšega loka iz obdobja mostiščarjev na Ljubljanskem barju, ki je star 6.500 let, pove Marjan Podržaj.
Nato predstavi vitrine in loke v njej. Mostiščarskemu loku sledi lok iz Nove Gvineje. Razloži, da je princip delovanja loka nespremenjen od začetkov do danes. Razstava je zasnovana po sklopih: inovacije, loki nomadskih ljudstev, loki po kontinentih. Pove, da so za svoje loke Angleži in Francozi v srednjem veku iz Štajerske in Koroške letno uvozili 20.000 debel tise. Prvo lokostrelsko tekmovanje pa se je odvijalo že 4.500 let pred našim štetjem v Egiptu.
Razstavljen je tudi lok z olimpijskih iger v Parizu iz leta 1904, na katerih je olimpijski komite prvič dovolil, da tekmujejo tudi ženske. Takrat so prvič nastopile kot lokostrelke. Marjan Podržaj pove, da je bil pred modernimi igrami lokostrelstvo, kar 1170 let neprekinjeno del tako imenovanih antičnih olimpijskih iger.
Nekoč so lok uporabljali kot orožje, danes prevladuje športna uporaba.
Športna raba se je začela v 19. Stoletju v Ameriki, kjer so se začeli vračati k naravi. Prve loke so izdelovali na podlagi primerov indijanskih plemen. Okrog leta 1860 pa je nastala prva lokostrelska zveza in nato so lok kot tekmovalno orodje sprejeli na olimpijske igre.
Razvoj loka je zanimiv, saj je bil odvisen od tega, kakšni materiali za izdelavo so bili na voljo. Okoli leta 1940 so recimo na Švedskem delali kovinske loke, pove Marjan Podržaj.
Razloži razvoj loka od tako imenovanega »dolgega loka« do sodobnih primerkov, izdelanih iz umetnih vlaken, fiberglasa, plastike, kovine, do kompozitnih lokov. Loke izdeluje recimo tudi Yamaha, in mnogi drugi.
Na razstavi spoznamo, kaj so to lokostrelska tekmovanja. To ni samo lokostrelstvo, ki ga poznamo z olimpijskih iger, tu je tudi poljsko ali situacijsko lokostrelstvo, simulacija lova, pravi Marjan Podržaj. Pove, da je bil najstarejši klub v Evropi ustanovljen v Bruslju, leta 1380 in deluje še danes. Na razstavi pa je predstavljen način uporabe loka za zabavo belgijskih mornarjev, ki so na palubah ladij postavili tarče-takrat pisane eksotične ptice in naje streljali. Kasneje so seveda to opustili in žive tarče zamenjali s pisanimi perjanicami.
Nato vitrinam sledi stena slavnih slovenskih lokostrelcev, in njihovih uspehov, dodanih je nekaj opisov tekmovanja. Sledi tarča iz olimpijskih iger v Atenah 2004, in nato razvoj puščic v zadnjih 100 letih. Podržaj tudi pove, da so mnoge navduševale legende o Robinu Hoodu, in tudi resnična osebnost Viljem Tell, ki je s svojim natančnim strelom rešil življenje svojega sina.
Razstava se imenuje: Lokostrelstvo- od prvobitnosti do prestiža. In na koncu je predstavljen tudi najprestižnejši lok, pove Marjan Podržaj. Leta 1993 sta skupaj z Andrejem Černetom izdelala prvi prvi kevlar grafitni ročaj, nato je Avstrijec Supann (?) izdelal radialne krake loka. To je najprestižnejši lok na razstavi.
Na razstavi je prikazan postopek izdelave loka, ki ga izdeluje podjetje Mins iz Postojne, ki posluje od leta 1992.
Poseben čar razstavi daje tudi zelo izvirna poslikava sten. Table z informacijami pa so tudi na tleh, v posebnih "krogcih" pa najdemo dodatne podatke o lokostrelstvu.
Ob razstavi so se srečali številni lokostrelci, ki so kakor koli sodelovali v Lokostrelski zvezi, tekmovali in dosegali dobre rezultate doma in po svetu. Med njimi so bili recimo; Valentin Prelovec, Pavel Narath, Uroš Vrbančič in Janez Pipan Janko. Vsi so navdušeni nad razstavo, saj bo povečala prepoznavnost lokostrelstva.
Pa se vrnimo na začetek. Kdaj točno so začeli uporabljati lok in puščico, danes težko zanesljivo trdimo, pove kustos v Narodnem muzeju Slovenije dr. Tomaž Lazar. Po njegovem lahko najstarejši lok in puščice na podlagi arheoloških najdb umestimo v čas 71.000 let pred našim štetjem. Najdbe iz Južne Afrike kažejo na uporabo loka in puščic. Bolj zanesljivi podatki segajo v obdobje jamskih slikarij v Španiji, 20.000 let pred našim štetjem. Tam so že upodobljeni lovci z loki in puščicami. Najstarejša ostanka lokov pa sta bila najdena na Danskem, v Holmegaardu, in naj bi bila iz obdobja 7.000 let pred našim štetjem. Njuna zasnova je zelo premišljena, loka sta bila izdelana iz enega kosa lesa. Če bi naredili lok po njunih vzorih, bi tak lok brez težav deloval tudi danes. Pri nas so lok in puščice uporabljali v obdobju ledene dobe, nove interpretacije arheoloških najdb iz Potočke zijalke pa kažejo, da bi bile najdene osti lahko tudi dele puščice.
Kaj pa sodobno lokostrelstvo? Tudi po oceni dr. Tomaža Lazarja, se sodobno lokostrelstvo napaja iz mlajših zgledov, predvsem iz Anglije, kjer so se v 18. stoletju odzvali na srednjeveško tradicijo dolgega loka, ki jo predstavlja legendarni junak Robin Hood. Najprej se je ta nova moda športnega lokostrelstva širila med elito. Zaradi velikega vpliva angleške kulture na preostali svet se je to razširilo tako na druge evropske države in na ZDA. V naših krajih obstajajo zgodovinski dokumenti, ki kažejo da je obstajalo veliko društev, od prve polovice 16. stoletja naprej, kjer pa so uporabljali predvsem samostrele in zgodnje ognjeno orožje. Podobno je bilo v Severni Italiji, Avstriji, Švici. V San Marinu pa tekmovanja s samostreli organizirajo še danes.
913 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kot te lokostrelstvo zastrupi
Lokostrelstvo je za nekatere »prestižen šport«, za druge pa čisto navadna športna dejavnost, ki zahteva veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in discipline. Vendar ves trud poplačajo trenutki, ko se človek zlije z lokom in odkrije svojo prvobitnost. Ko se tetivi in loku zares posvetiš, ne odnehaš nikoli več.
Lokostrelski zanesenjak je tudi Marjan Podržaj, ki se je začel ukvarjati z različnimi športi že v zgodnji mladosti. V 70-ih letih prejšnjega stoletja pa ga je »zastrupilo« lokostrelstvo, in tako je že od leta 1977 član lokostrelske reprezentance, najprej v nekdanji skupni državi, danes v samostojni Sloveniji. Toda v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, ne bomo govorili o njegovih izjemnih uspehih, ampak predvsem o njegovi zbirki lokov, ki je od začetka septembra 2016 postavljena, kot stalna razstava v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Ob tem pa bomo sledili razvoju loka, od prazgodovine, do najsodobnejših lokov izdelanih iz umetnih mas, in se dotaknili tekmeca loka- samostrela.
Marjan Podržaj je tudi zagnan zbiralec lokov, in je s svojo zbirko, brez dvoma obogatil Park vojaške zgodovine v Pivki. S postavitvijo stalne razstave je tako proslavil 40-letnico Lokostrelske zveze Slovenije, pa tudi 40-letnico svoje lokostrelske kariere. In kako je ta zbirka nastala?
Marjan Podržaj pove, da je začel loke zbirati pred 40 leti, ko se je tudi začel aktivno ukvarjati z lokostrelstvom. Nekaj lokov iz izbirke so mu prinesli prijatelji, druge je odkupil.
Pa se sprehodimo skozi razstavo. Prvi razstavni predmet je predvidljiva replika prvega loka, v vitrini pa je prikazan ostanek najstarejšega loka iz obdobja mostiščarjev na Ljubljanskem barju, ki je star 6.500 let, pove Marjan Podržaj.
Nato predstavi vitrine in loke v njej. Mostiščarskemu loku sledi lok iz Nove Gvineje. Razloži, da je princip delovanja loka nespremenjen od začetkov do danes. Razstava je zasnovana po sklopih: inovacije, loki nomadskih ljudstev, loki po kontinentih. Pove, da so za svoje loke Angleži in Francozi v srednjem veku iz Štajerske in Koroške letno uvozili 20.000 debel tise. Prvo lokostrelsko tekmovanje pa se je odvijalo že 4.500 let pred našim štetjem v Egiptu.
Razstavljen je tudi lok z olimpijskih iger v Parizu iz leta 1904, na katerih je olimpijski komite prvič dovolil, da tekmujejo tudi ženske. Takrat so prvič nastopile kot lokostrelke. Marjan Podržaj pove, da je bil pred modernimi igrami lokostrelstvo, kar 1170 let neprekinjeno del tako imenovanih antičnih olimpijskih iger.
Nekoč so lok uporabljali kot orožje, danes prevladuje športna uporaba.
Športna raba se je začela v 19. Stoletju v Ameriki, kjer so se začeli vračati k naravi. Prve loke so izdelovali na podlagi primerov indijanskih plemen. Okrog leta 1860 pa je nastala prva lokostrelska zveza in nato so lok kot tekmovalno orodje sprejeli na olimpijske igre.
Razvoj loka je zanimiv, saj je bil odvisen od tega, kakšni materiali za izdelavo so bili na voljo. Okoli leta 1940 so recimo na Švedskem delali kovinske loke, pove Marjan Podržaj.
Razloži razvoj loka od tako imenovanega »dolgega loka« do sodobnih primerkov, izdelanih iz umetnih vlaken, fiberglasa, plastike, kovine, do kompozitnih lokov. Loke izdeluje recimo tudi Yamaha, in mnogi drugi.
Na razstavi spoznamo, kaj so to lokostrelska tekmovanja. To ni samo lokostrelstvo, ki ga poznamo z olimpijskih iger, tu je tudi poljsko ali situacijsko lokostrelstvo, simulacija lova, pravi Marjan Podržaj. Pove, da je bil najstarejši klub v Evropi ustanovljen v Bruslju, leta 1380 in deluje še danes. Na razstavi pa je predstavljen način uporabe loka za zabavo belgijskih mornarjev, ki so na palubah ladij postavili tarče-takrat pisane eksotične ptice in naje streljali. Kasneje so seveda to opustili in žive tarče zamenjali s pisanimi perjanicami.
Nato vitrinam sledi stena slavnih slovenskih lokostrelcev, in njihovih uspehov, dodanih je nekaj opisov tekmovanja. Sledi tarča iz olimpijskih iger v Atenah 2004, in nato razvoj puščic v zadnjih 100 letih. Podržaj tudi pove, da so mnoge navduševale legende o Robinu Hoodu, in tudi resnična osebnost Viljem Tell, ki je s svojim natančnim strelom rešil življenje svojega sina.
Razstava se imenuje: Lokostrelstvo- od prvobitnosti do prestiža. In na koncu je predstavljen tudi najprestižnejši lok, pove Marjan Podržaj. Leta 1993 sta skupaj z Andrejem Černetom izdelala prvi prvi kevlar grafitni ročaj, nato je Avstrijec Supann (?) izdelal radialne krake loka. To je najprestižnejši lok na razstavi.
Na razstavi je prikazan postopek izdelave loka, ki ga izdeluje podjetje Mins iz Postojne, ki posluje od leta 1992.
Poseben čar razstavi daje tudi zelo izvirna poslikava sten. Table z informacijami pa so tudi na tleh, v posebnih "krogcih" pa najdemo dodatne podatke o lokostrelstvu.
Ob razstavi so se srečali številni lokostrelci, ki so kakor koli sodelovali v Lokostrelski zvezi, tekmovali in dosegali dobre rezultate doma in po svetu. Med njimi so bili recimo; Valentin Prelovec, Pavel Narath, Uroš Vrbančič in Janez Pipan Janko. Vsi so navdušeni nad razstavo, saj bo povečala prepoznavnost lokostrelstva.
Pa se vrnimo na začetek. Kdaj točno so začeli uporabljati lok in puščico, danes težko zanesljivo trdimo, pove kustos v Narodnem muzeju Slovenije dr. Tomaž Lazar. Po njegovem lahko najstarejši lok in puščice na podlagi arheoloških najdb umestimo v čas 71.000 let pred našim štetjem. Najdbe iz Južne Afrike kažejo na uporabo loka in puščic. Bolj zanesljivi podatki segajo v obdobje jamskih slikarij v Španiji, 20.000 let pred našim štetjem. Tam so že upodobljeni lovci z loki in puščicami. Najstarejša ostanka lokov pa sta bila najdena na Danskem, v Holmegaardu, in naj bi bila iz obdobja 7.000 let pred našim štetjem. Njuna zasnova je zelo premišljena, loka sta bila izdelana iz enega kosa lesa. Če bi naredili lok po njunih vzorih, bi tak lok brez težav deloval tudi danes. Pri nas so lok in puščice uporabljali v obdobju ledene dobe, nove interpretacije arheoloških najdb iz Potočke zijalke pa kažejo, da bi bile najdene osti lahko tudi dele puščice.
Kaj pa sodobno lokostrelstvo? Tudi po oceni dr. Tomaža Lazarja, se sodobno lokostrelstvo napaja iz mlajših zgledov, predvsem iz Anglije, kjer so se v 18. stoletju odzvali na srednjeveško tradicijo dolgega loka, ki jo predstavlja legendarni junak Robin Hood. Najprej se je ta nova moda športnega lokostrelstva širila med elito. Zaradi velikega vpliva angleške kulture na preostali svet se je to razširilo tako na druge evropske države in na ZDA. V naših krajih obstajajo zgodovinski dokumenti, ki kažejo da je obstajalo veliko društev, od prve polovice 16. stoletja naprej, kjer pa so uporabljali predvsem samostrele in zgodnje ognjeno orožje. Podobno je bilo v Severni Italiji, Avstriji, Švici. V San Marinu pa tekmovanja s samostreli organizirajo še danes.
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi: Skala, divja skala, kras gorenjskih gor. Skala, divja skala, ti vedno boš nam vzor. Trden kakor skala je slovenski rod, kvišku kakor skala vodi naša pot.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem smo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved. Fotografija: Kopija konjeniškega pečata avstrijskega nadvojvode Rudolfa IV, vir. Dolenjski muzej
V oddaji, ki jo pripravjla Milan Trobič, bomo spoznali enkratno zgodbo o nastanku in razvoju "dolenjskega velikana" avtomobilske tovarne IMV Novo mesto. Izjemen pogum, zagnanost in usmerjenost v razvoj, vseh tistih, ki so verjeli v prihodnost, je tlakovalo pot, ki se še ni končala. Namesto, da bi Dolenjsko poznali le po cvičku, zelju in klobasah, kot so želeli povojni oblastniki, je ta del naše države postal gonilo razvoja. Ta se kaže v podjetjih, ki so nastala iz nekdanjega IMV, to so Revoz, Adria Mobil, TPV in druga.
Med prvo svetovno vojno je večina žensk delovala na takoimenovanih domačih frontah . To pomeni, da so doma zamenjale svoje moške, ki so se borili in umirali na številnih bojiščih velike vojne. Najbližje prvim forntnim linijam so bile predvsem bolniške sestre, ki so delovale v številnih kampih Rdečega križa. Nekaj žensk, kot na primer Birtanka DorothyLawrence, so oblekle vojaško sukno, nekaj pa jih je tlakovalo pot vojnim dopisnicam. Za eno prvih vojnih poročevalk sicer velja Američanka Margaret Fuller , poročala je o vojaškem spopadu med Francijo in Rimsko republiko leta 1849 iz obdobja italijanskih združitvenih vojn. V veliki vojni pa so se uveljavile na primer Britanke in Američanke Corra Haris, Marguerita Higgins, Peggy Hull in na primer Nellie Bly. Med ženskami vojnimi poročevalkami pa ima posebo mesto Dunajčanka Alice Schalek, ki je bila edina članica avstro-ogrskega tiskovnega urada . Še več, bila je edina ženska, ki je poročala tudi iz prve frontne črte. Najprej v Srbiji in Črni gori, leta 1916 pa je preživela štiri mesece na soški fronti in poleg devetnajstih člankov napisala tudi knjigo, ki je izšla istega leta. Njeno delo in poročanje je rdeča nit Sledi časa, ki jih jepripravil Jurij Popov.
Najbolj kompleksna komunikacija je ena izmed temeljnih lastnosti človeške vrste, po kateri se ločujemo od drugih vrst našega planeta. Tudi zato, ker se ves čas spreminja, išče nove poti in sredstva ter sproža revolucije - male in velike. Zaradi pisem so se vojne začenjale in končevale. Telefonski klici so zapečatili usode milijonov. Elektronska sporočila so trend, ki je za zmeraj spremenil podobo komuniciranja tega sveta. Kako je Tehniški muzej Slovenije v nekaj sobah ujel duh časa, ki ga je pisala naša pošta in z njo povezane telekomunikacije, je v oddaji Sledi časa preverjal Jure K. Čokl.
Ljubezni do domovine ni mogoče zaukazati. Nosimo jo v srcu, ali je preprosto nimamo. Slovenci, ki so okusili tujino, to najlažje razumejo in težko bi našli koga, ki mu ni do doma in domovine. Večini že ob imenu Slovenija poskoči srce. Pa ne govorimo o pretiranih čustvih, ki rada uidejo čez rob, marveč o prvobitnih čustvih človeka. Ta določajo identiteto vsakogar in ga kot z dolgim nevidnim pajčolanom pripenjajo na skupnost iz katere izhaja. In ta pripetost oblikuje naš odnos do vsega, kar je družina, sorodstvo, rod in - družba. Za oddajo smo ob nedavni obletnici plebiscitarne odločitve za samostojno Slovenijo k razmisleku o domoljubju povabili upokojenega polkovnika Slovenske vojske Miha Butaro.
23. decembra 1990 so Slovenci odločno in jasno povedali, da hočejo svojo državo. Od plebiscita, ki pomeni začetek rojstva samostojne in neodvisne Slovenije, mineva četrt stoletja. V Sledeh časa se bomo spomnili prelomnih dni pred 25 leti; tedanjih upov, hotenj, želja in sanj, pa tudi tega, kako je isti cilj združeval in vsaj za trenutek pometel z rivalstvi. Oddajo pripravlja Nika Benedik.
Planinski vestnik, slovenska najstarejša še 'živeča' revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavila takole: "Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinaslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike".' Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki je zaznamovala tudi slovenski kulturni prostor z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Kako je Planinski vestnik nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Planinski vestnik, slovenska najstarejša še 'živeča' revija, se je v svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavila takole: "Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinaslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike".' Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in cela vrsta izjemnih piscev, ki je zaznamovala tudi slovenski kulturni prostor z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine. Kako je Planinski vestnik nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov, preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu poslanstvu, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Jeseni smo na Radiu Slovenija začeli vrsto novih oddaj na temo - domoljubje. Razvrščene so v dva tematska sklopa, v Mejnike identitete in Domovina v srcu. Oddaje premierno predvajamo na III. programu ARS, danes pa jih začenjamo predvajati v nekoliko skrajšani obliki, primerni programskemu prostoru Sledi časa na Prvemu radijskem programu.
Še nekaj deset let nazaj so se otroci panično skrivali po hišah, ko je prišel večer svetega Miklavža. Zunaj so namreč rožljale verige, slišalo se je rjovenje 'parkljev', ki so lovili poredne otroke in jih včasih tudi kruto kaznovali. Če je na oknu hiše ta večer gorela sveča, so imeli prost vstop tudi Miklavževi grozljivi spremljevalci, ki so poskrbeli, da jih poredni otroci niso odnesli vsaj brez strahu. Kdo 'parklji' sploh so, kako so prišli k nam in kaj pomenijo danes? Kako so povezani s satirji in fauni ter koliko vražjega je ostalo v njih, bo v oddaji Sledi časa previdno preverjal Jure K. Čokl.
7. aprila leta 1365 je takrat 27 letni vojvoda Rudolf IV. Habsburški izdal posebno listino, ustavno pismo so ji nekdaj tudi rekli, s katero je na okljuku reke Krke ustanovil mestno naselbino in ji obstoj in razcvet med drugim omogočil tudi s podelitvijo številnih privilegijev. Samovšečno je sicer mesto kar po sebi poimenoval Rudolfwert oziroma "Rudolfovo pristanišče", vendar so ga ljudje že od vsega začetka imenovali tudi Novo mesto. Že sama geografska lega mesta kaže na to, da je želel vojvoda Rudolf, v trgovsko in prometno pomembni dolini Krke in v središču Dolenjske, postaviti na noge novo gospodarsko in upravnopolitično jedro ter tudi oporišče vse bolj proti Jadranu stremeči habsburški posesti. Ob ustanovitvi Novega mesta je bila meščanom zagotovljena osebna svoboda, mestna samouprava, lastni in voljeni sodniki, pravica do trgovanja in sejmov. Poldrugo stoletje je tako mesto cvetelo, podoba ustanovitelja pa je postala simbol mesta, tako da vojvoda Rudolf še danes sedi na prestolu tudi v grbu Novega mesta ?
Slovenski kraški svet je domovina svetovnega krasoslovja. Naš priznani, svetovno uveljavljeni krasoslovec dr. Andrej Kranjc je zapisal: "Z vidika krasoslovja je pomen Krasa predvsem dvojen, zgodovinski in 'referenčni'. Če ne bi bilo Krasa, ne bi bilo vede s tem imenom niti 'kraških' pojavov. Ko so Rimljani osvojili kraljestvo Histrov, so prvotno ime Krasa, katerega osnova je bila *karus in koren *kar (kamen), latinizirali v Carsus. Iz tožilnika tega imena je nastalo italijansko ime Carso, predslovenska oblika Kras najpozneje v 9. stol. in nemška Karst. Pomen Krasa dokazujejo stari zemljevidi. V Hohenwartovem vodniku po Postojnski jami (1830) se prvič pojavi trditev, da kras ni le na Krasu, ampak se razteza od Videmskega okrožja do otoka Kefalonija. Kras in Dinarski kras sta bila glavni vir spoznanj o krasu." Zato tudi ne preseneča, da so poimenovanja, kot so: dolina, polje in vrtača, znana po vsem svetu. Ob tem je neločljivi del krasoslovja, pa naj gre za ljubiteljske ali profesionalne raziskovalce, vezan na odkrivanje jam. Te pa so že vse od časov Valvasorja dokumentirali, opisovali in jih zbirali v posebnih zbirkah, ki so prerasle v jamarski kataster. Tega kot celoto na dveh lokacijah vodita Jamarska zveza Slovenije v Ljubljani in Inštitut za raziskovanje Krasa v Postojni. V oddaji Sledi časa bomo spoznali delovanje in posebnosti jamarskega katastra. Oddajo pripravlja Milana Trobič.
Letos mineva natanko 300 let od izida ene najpomembnejših, a hkrati tudi najbolj prezrtih knjig, namenjenih slovenskemu življu. Morebiti je Mali katechismus Franca Temlina v letošnjem letu z dokumentarnim filmom in kar nekaj medijskimi zapisi vendarle stopil iz anonimnosti, toda ta edicija, izrednega pomena tako za razvoj prekmurskega jezika kot tudi slovanskega življa ob Muri, skriva v sebi še zelo veliko skrivnosti. Nekatere med njimi bomo skušali razkriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Starejši ljudje na Koroškem vedo povedati, da so nekoč sredi noči v gozdovih rohneli tovornjaki, gorele luči in slišala se je tuja govorica. Zjutraj je bil gozd očiščen, sledi gum pa so iz gozda vodile neznano kam. Nihče ni vedel ničesar, prijav pa tudi ni bilo. Kdo je hodil po les, kam ga je odpeljal in koliko denarja je to početje prinašalo domačinom? Kako so na to gledali "pristojni", ki so vedeli vse, a videli nič? Med gosta koroška debla se je v Sledeh časa na lovu za odgovori podal Jure K. Čokl.
Ob dnevu spomina na mrtve in na krščanski praznik vseh svetih bomo v oddaji Sledi časa razmišljali o simboliki sveče, ki nas spremlja od rojstva do smrti. Sprehodili se bomo skozi zgodovino svečarstva, osvetlili nekatere že pozabljene šege in navade, omenili pomen sveče v krščanskem izročilu ter se vprašali, kako sveča pomaga pri obujanju spomina na umrle prednike. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Ste vedeli, da je bilo Mladinsko gledališče ustanovljeno 25. decembra leta 1955 v okviru oddelka Pionirske knjižnice? Da je bila premiera prve predstave tega gledališča izvedena čez nekaj mesecev v Viteški dvorani Križank, gledališče pa je postalo samostojna ustanova v okviru Ljubljanskega festivala šele leta 1958, ko se je tudi preselilo v dvorano Soča, ki je današnja zgornja dvorana SMG. Ste vedeli, da je "gledališče za mladino in otroke" že pod taktirko ustanoviteljice, umetniške voditeljice in režiserke Baldine Battelino Baranović nosilo v sebi klice eksperimentalnega gledališča? In da je 16. oktobra letos minilo 40 let od premiere predstave Žrtve mode bum-bum Dušana Jovanovića, ki ni bila samo veliki "bum" na odrih takratne Jugoslavije, ampak se je z njo Mladinsko gledališče, ki se je leta 1979 preimenovalo v Slovensko mladinsko gledališče, prvič tudi mednarodno uveljavilo v konkurenci eksperimentalnih gledališč? Seveda je to samo nekaj zanimivih utrinkov v šest desetletji dolgi zgodovini SMG, ki jo bomo orisali v oddaji Sledi časa. "Vodnik", ki nas bo vodil na potepanjih po teh "sledeh", bo Dušan Berne.
Kje je že leto 1933, ko je France Bevk zapisal: "Slovenija! Beneška Slovenija! Siromašna, lepa zemlja, stokrat bičana in križana, ti in srca, ki te ljubijo." Takrat je spisal eno svojih najpomembnejših del Kaplan Martin Čedermac, delo, ki je zaznamovalo slovenske duhovnike v Benečiji s posebno vztrajnostjo in pogumom. To je zgodba o zatiranju slovenskega jezika v Beneški Sloveniji in o pogumnih duhovnikih, ki so kljub preganjanju in prepovedim v cerkvah govorili in učili slovensko. Teror fašizma je bil hud, toda še huje je bilo po drugi svetovni vojni, ko so kar tri tajne organizacije preganjale, zatirale, zalezovale in ovajale slovenske duhovnike, ki niso podlegli pritiskom in so vztrajali pri ohranjanju slovenščine. To danes slišimo le še v nekaj cerkvah, slovensko pa se pogovarjajo le še starejši domačini med sabo. Mladi govorijo italijansko ali furlansko. V vseh treh dolinah - Nadiški, Terski in Kanalski, so le še štirje "čedermaci", le še štirje duhovniki, ki v nekaterih cerkvah še mašujejo v slovenščini. Vsi štirje so letos obhajali 50-letnico maševanja. Z dvema izmed njih se je pogovarjal Jurij Popov in pripravil Sledi časa, ki bodo skušale odgovoriti na eno samo vprašanje - bo slovenščina v Beneški Sloveniji utihnila?
Slovenija ima bogato pivovarsko tradicijo. Sploh v zadnjem času se je razbohotila izdelava butičnega piva, ki dosega zavidljivo kakovost. Vendar pa večina ljubiteljev penečih vrčkov zmotno misli, da se je pri nas vse začelo v Laškem ali v Ljubljani. Nikakor. Začelo se je precej prej, v pivovarni, ki danes ne obstaja več, bila pa je tako velika, da je bilo njeno pivo na večini slovenskega ozemlja celo resna konkurenca obema omenjenima pivovarnama. Ta pivovarna po doslej znanih podatkih velja tudi za najstarejšo na naših tleh. Govorili bomo o Staretovi pivovarni v Mengšu, ki je dajala kruh domačim in tujim mojstrom, ki so njeno slavo ponesli daleč naokoli. V oddaji Sledi časa bo zamašek s starih steklenic s sogovorniki odprl Jure K. Čokl.
Neveljaven email naslov