Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pomoč pri osamosvajanju Slovenije, sodelovanje in povezovanje SKGZ in SSO, zanimanje za zamejske teme in študij rojakov v Sloveniji, štipendij pa vse manj
Rojaki iz zamejstva in sveta so imeli pri osamosvajanju Slovenije pomembno vlogo, so opozorili udeleženci okrogle mize, ki jo je ob 25-letnici samostojne Republike Slovenije pripravil generalni konzulat v Monoštru pod vodstvom dr. Borisa Jesiha.
»Moram reči, da je bila takrat podpora Slovencev v zamejstvu in po svetu ne glede na njihovo politično orientiranost ogromna.«
Predsednik takrat še zelo mlade Zveze Slovencev na Madžarskem (ustanovljena je bila leta 1990, ko so rojaki izstopili iz Demokratične zveze južnih Slovanov) je pozval madžarskega predsednika in vlado, naj pomaga in prizna Slovenijo, čeprav je Madžarska takrat oklevala, pravi Jesih.
»Delegacija porabskih Slovencev je bila junija 91’v Ljubljani in ko so se ločeno vračali na Madžarsko, so cariniki na meji pohvalili Katalin Munda Hirök, ki je v izjavi za radio pozdravila slovensko osamosvojitev.«
Sama doktorica Katalin Munda Hirök pa je prepričana, da so, kljub maloštevilnosti v primerjavi z drugimi državami, rojaki na Madžarskem naredili, vse kar so čutili, da morajo narediti:
»Učiteljica z Gornjega Senika je ponudila denar, ki so ga zbirali za otroke, za nakup sanitetnega materiala. Tudi to veliko pove.«
Rojaki v zamejstvu in po svetu so v času osamosvajanja marsikje odigrali vlogo slovenske diplomacije pojasnjuje doktor Matjaž Klemenčič:
»Dokler država ni bila priznana, seveda nismo imeli diplomacije, imeli pa smo rojake, ki so delovali v posameznih predstavništvih, ki so vodili ta predstavništva in so delovali za priznanje Republike Slovenije kot neodvisne države.«
Tako so imeli pomembno vlogo rojaki v ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji, tudi Veliki Britaniji, kjer je odigral svojo vlogo, pojasnjuje dr. Klemenčič, g. Keith (Keith Charles Miles – op.p.), Britanec, ki je imel podporo tudi tam živečih rojakov. Velika Britanija je namreč imela veliko večje pomisleke glede priznanja Slovenije kot ZDA.
Ekonomist Keith Charles Miles je leta 1991 postal generalni sekretar Slovenskega informacijskega urada v Londonu, ki ga je ustanovila slovenska vlada, da bi britansko politiko in javnost seznanjal z dogajanjem v Sloveniji. Miles je vodil in koordiniral akcije za priznanje slovenske samostojnosti ter njeno mednarodno politično in gospodarsko uveljavitev, leta 1992 pa je postal gospodarski svetovalec Banke Slovenije ter zastopal njene interese pri Bank of England ter sodeloval pri pripravah programov promocije Slovenije v Veliki Britaniji, lahko preberemo v podatkovni zbirki Arhiva Slovenije.
Na velik pomen slovenskih finančnih ustanov v zamejstvu je na okrogli mizi v Monoštru opozoril zgodovinar Janez Stergar, tesno povezan z rojaki v zamejstvu tudi kot sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja, kjer je bil zaposlen do upokojitve, in kot dolgoletni predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani.
Prepričan je, da v domovini premalo poznamo in cenimo prispevek rojakov iz zamejstva in sveta pri nastanku samostojne države. Kar je po svoje, je povedal Silvi Eöry, tudi razumljivo:
»Prizadevanja in pomoč pri osamosvajanju so bila pogosto javnosti prikrita, potekala so na medosebni in meddruštveni ravni.«
Slovenski manjšini v Italiji in Avstriji sta bili razviti v zahodnem demokratičnem sistemu s tradicijo civilne družbe. Ta je v marsičem, kar velja še danes, nadomestila nekatere funkcije, ki jo za matične narode opravljajo državni organi, zavodi in inštituti. Organiziranost je bila neskončno pestra, tako kot pomoč pri osamosvajanju Slovenije, od krvodajalstva do finančnih ustanov, pravi Stergar:
»Slovenska osamosvojitev bi bila zelo ogrožena, če ne bi imeli v času blokade in največje zaostritve, ko so bili mednarodni finančni tokovi prekinjeni, svojih bančnih institucij na Tržaškem in Goriškem.«
25-letnico samostojne Slovenije so v prostorih generalnega konzulata v Monoštru zaznamovali tudi z razstavo »Motivi iz Porabja«fotografa Andreja Blatnika, ki po besedah generalnega konzula dokazuje, da sta Porabje in Slovenija povezana.
Krovni organizaciji civilne družbe Slovencev v Italiji, Slovenska kulturno gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij, stopata na pot potrebnega sodelovanja in dogovarjanja. Skupno delo naj bi olajšalo številne načrte v korist celotne narodne skupnosti, ki je pomembna soustvarjalka dobrososedskih odnosov med Furlanijo Julijsko Krajino in Slovenijo.
Prva moža obeh krovnih organizacij Rudi Pavšič (SKGZ) in Walter Bandelj (SSO) s sodelavci sta novinarje povabila za skupno mizo, kar se v preteklosti ni dogajalo, in med drugim napovedala ustanovitev več delovnih skupin za posamezna tematska področja od šolstva, medijev, založništva, kulture in športa ter glasbenega izobraževanja, v tokratni oddaji poroča Mirjam Muženič.
V Novi Gorici pa je potekalo 2. zasedanje skupnega odbora Slovenija – Furlanija-Julijska krajina, ki sta mu sopredsedovala slovenski zunanji minister Karl Erjavec in predsednica Furlanije-Julijske krajine Debora Serracchiani. Oba sta bila po srečanju zadovoljna, saj so odnosi, kot sta ugotovila, dobri, sodelovanje pa se krepi.
Na bilateralnem srečanju je minister Erjavec, kot so sporočili iz zunanjega ministrstva, posebej poudaril pričakovanje, da bo dežela FJK zagotovila polno uresničitev zaščitnih določb za tam živečo slovensko narodno skupnost.
Vida Forčič, Andrejka Žejn, Karen Ulian in Miša Glišič so študij sklenile s temami, povezanimi s Slovenci v zamejstvu in bile zato nagrajene s priznanji Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. V diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah so raziskovale spreminjajočo se vlogo slovenskega šolstva v Italiji in vpliv slovenskih narečij na avstrijskem Koroškem, pesmi Ljubke Šorli ter primerjale deli Angel pozabe (Maja Haderlap) in Še vedno vihar (Peter Handke). Kaj so ugotovile, lahko slišite v tokratnih Sotočjih.
Za mlade s Hrvaške je bil študij v Sloveniji zanimiv še v času skupne države, v oddaji ugotavlja Marjana Mirković, in tako je ostalo tudi po osamosvojitvi obeh držav. Potomci slovenskega rodu so za študij v Sloveniji že pred dobrimi dvajsetimi leti dobili možnost pridobitve štipendije za zamejce, ki je za mlade več kot dobrodošla.
Kot ugotavljajo v društvu Bazovica na Reki je zanimanje za študij v Sloveniji spodbudilo tudi učenje slovenščine: sprva je to potekalo le v okviru dopolnilnega pouka, v zadnjih letih pa organizirajo tudi druge, celoletne, polletne in intenzivne tečaje Govorimo slovensko, za srednješolce (in druge zainteresirane), ki se želijo izobraževati (ali zaposliti) v Sloveniji.
Po neuradnih podatkih v Sloveniji študira okrog sedemsto mladih s Hrvaške, v obratni smeri pa je zanimanja manj, na hrvaških univerzah se šola manj kot sto slovenskih študentov.
Med razlogi za vpis na slovenske univerze, večinoma ljubljansko, mladi pogosto omenjajo dobro organizacijo, razmere za študij in uvrstitev univerze v Ljubljani med petsto najboljših na svetu. Pri potomcih slovenskega rodu odločitvi botruje tudi navezanost na Slovenijo, marsikomu od njih pa je študij v veliki meri omogočila ravno štipendija.
Siniša Faraguna je na Reki končal srednjo veterinarsko šolo, prakso je opravljal v Mariboru in Celju, kamor je hodil na počitnice. Nadaljevanje študija v Ljubljani pa je bil zanj naravni izbor, pravi.
»Sem čisto navdušen nad Ljubljano. Za študente je Ljubljana idealna. Življenje, pogoji, prehrana, družba. Vse skupaj. Sem zelo, zelo zadovoljen in bi v vsakem primeru vsakemu svetoval študij v Ljubljani.«
Štipendija za Slovence v zamejstvu, ki jo je prejemal, mu je, pravi, zelo pomagala, saj je njegova mama samohranilka. Poleg študija pa je tudi delal, saj se je moral znajti sam. Tako je opravil prasko in ob tem zaslužil denar za bivanje in hrano.
»Moramo se čim prej navaditi, postati samostojni. Življenje ni enostavno, je kruto in čim prej se navadimo na to, toliko bolje za nas.«
Med letošnjimi reškimi maturanti, ki se odpravljajo na študij v Ljubljano in bodo zaprosili za štipendijo, sta tudi Natko Štiglić, ki se po končani srednji glasbeni šoli pripravlja za vpis na akademijo za glasbo, kjer bo študiral kitaro, in Andreja Štemberger, ki bo po z odliko končani srednji trgovski in tekstilni šoli nadaljevala izobraževanje na področju modnega oblikovanja; za to je pred kratkim prejela tudi državno priznanje. Prepričana je, da ji šolanje v Sloveniji zagotavlja boljšo izobrazbo.
V času varčevanja je tudi štipendij vse manj in pogoji so strožji: posebna ovira za prosilce je zahteva po večletni aktivni udeležbi v ljubiteljskem delovanju v slovenskem društvu, to pa izpolnjujejo le redki izmed njih.
Javni sklad za razvoj kadrov in štipendiranje vsako leto podeli nekaj deset štipendij za študij v Sloveniji rojakom iz sosednjih držav in sveta. Lani je bil razpis nekoliko spremenjen, denarja je bilo manj in posledično je bilo tudi več zavrnjenih kandidatov.
Kot pojasnjuje Katja Cankar, na skladu zadolžena prav za štipendije Slovencev v zamejstvu in po svetu, je lani prvič za to štipendijo zaprosilo 68 kandidatk in kandidatov, odobrili so jo 32. Zaradi manj denarja so jih namreč morali rangirati in jih dobro polovico tudi zavrniti.
Med novimi štipendisti jih je tudi tokrat največ iz Italije, 20, 4 so s Hrvaške, po 2 iz Makedonije in Bosne in Hercegovine, po eden pa iz Argentine, Črne Gore, Madžarske in Srbije. Zaradi premajhnega števila točk je bilo zavrnjenih 32 mladih rojakov iz Italije, 3 s Hrvaške in eden iz Makedonije. Zaradi neizpolnjevanja pogojev pa 4 s Hrvaške ter po eden iz Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine in Italije.
Število štipendistov je zadnjih nekaj let naraščalo, letos pa prvič upadlo. Še lani je bilo 194 štipendistov, rojakov iz zamejstva in sveta, leto prej 184, v študijskem letu 2012/13 jih je bilo 172. V tem študijem letu (2015/16) pa 162. Da je padec precejšen, se strinja tudi Katja Cankar.
Krepko pa se je zmanjšala tudi vsota, namenjena za te štipendije. Potem, ko je bilo v študijskem letu 2011/12 za namenjenih pol milijona evrov, leto pozneje 550.000 in še leto pozneje 600.000, se je lani znesek zmanjšal na 430.000 evrov.
Sprememb na tem področju verjetno ni pričakovati, saj je bila zakonodaja, ki ureja to področje, dopolnjena leta 2014, kljub temu pa Katja Cankar s sklada za razvoj kadrov in štipendiranje mladim svetuje, naj ne obupajo. Naj skušajo izboljšati ocene in biti še bolj aktivni v slovenskih zamejskih društvih
Več o tem pa lahko slišite v tokratni oddaji.
873 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Pomoč pri osamosvajanju Slovenije, sodelovanje in povezovanje SKGZ in SSO, zanimanje za zamejske teme in študij rojakov v Sloveniji, štipendij pa vse manj
Rojaki iz zamejstva in sveta so imeli pri osamosvajanju Slovenije pomembno vlogo, so opozorili udeleženci okrogle mize, ki jo je ob 25-letnici samostojne Republike Slovenije pripravil generalni konzulat v Monoštru pod vodstvom dr. Borisa Jesiha.
»Moram reči, da je bila takrat podpora Slovencev v zamejstvu in po svetu ne glede na njihovo politično orientiranost ogromna.«
Predsednik takrat še zelo mlade Zveze Slovencev na Madžarskem (ustanovljena je bila leta 1990, ko so rojaki izstopili iz Demokratične zveze južnih Slovanov) je pozval madžarskega predsednika in vlado, naj pomaga in prizna Slovenijo, čeprav je Madžarska takrat oklevala, pravi Jesih.
»Delegacija porabskih Slovencev je bila junija 91’v Ljubljani in ko so se ločeno vračali na Madžarsko, so cariniki na meji pohvalili Katalin Munda Hirök, ki je v izjavi za radio pozdravila slovensko osamosvojitev.«
Sama doktorica Katalin Munda Hirök pa je prepričana, da so, kljub maloštevilnosti v primerjavi z drugimi državami, rojaki na Madžarskem naredili, vse kar so čutili, da morajo narediti:
»Učiteljica z Gornjega Senika je ponudila denar, ki so ga zbirali za otroke, za nakup sanitetnega materiala. Tudi to veliko pove.«
Rojaki v zamejstvu in po svetu so v času osamosvajanja marsikje odigrali vlogo slovenske diplomacije pojasnjuje doktor Matjaž Klemenčič:
»Dokler država ni bila priznana, seveda nismo imeli diplomacije, imeli pa smo rojake, ki so delovali v posameznih predstavništvih, ki so vodili ta predstavništva in so delovali za priznanje Republike Slovenije kot neodvisne države.«
Tako so imeli pomembno vlogo rojaki v ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji, tudi Veliki Britaniji, kjer je odigral svojo vlogo, pojasnjuje dr. Klemenčič, g. Keith (Keith Charles Miles – op.p.), Britanec, ki je imel podporo tudi tam živečih rojakov. Velika Britanija je namreč imela veliko večje pomisleke glede priznanja Slovenije kot ZDA.
Ekonomist Keith Charles Miles je leta 1991 postal generalni sekretar Slovenskega informacijskega urada v Londonu, ki ga je ustanovila slovenska vlada, da bi britansko politiko in javnost seznanjal z dogajanjem v Sloveniji. Miles je vodil in koordiniral akcije za priznanje slovenske samostojnosti ter njeno mednarodno politično in gospodarsko uveljavitev, leta 1992 pa je postal gospodarski svetovalec Banke Slovenije ter zastopal njene interese pri Bank of England ter sodeloval pri pripravah programov promocije Slovenije v Veliki Britaniji, lahko preberemo v podatkovni zbirki Arhiva Slovenije.
Na velik pomen slovenskih finančnih ustanov v zamejstvu je na okrogli mizi v Monoštru opozoril zgodovinar Janez Stergar, tesno povezan z rojaki v zamejstvu tudi kot sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja, kjer je bil zaposlen do upokojitve, in kot dolgoletni predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani.
Prepričan je, da v domovini premalo poznamo in cenimo prispevek rojakov iz zamejstva in sveta pri nastanku samostojne države. Kar je po svoje, je povedal Silvi Eöry, tudi razumljivo:
»Prizadevanja in pomoč pri osamosvajanju so bila pogosto javnosti prikrita, potekala so na medosebni in meddruštveni ravni.«
Slovenski manjšini v Italiji in Avstriji sta bili razviti v zahodnem demokratičnem sistemu s tradicijo civilne družbe. Ta je v marsičem, kar velja še danes, nadomestila nekatere funkcije, ki jo za matične narode opravljajo državni organi, zavodi in inštituti. Organiziranost je bila neskončno pestra, tako kot pomoč pri osamosvajanju Slovenije, od krvodajalstva do finančnih ustanov, pravi Stergar:
»Slovenska osamosvojitev bi bila zelo ogrožena, če ne bi imeli v času blokade in največje zaostritve, ko so bili mednarodni finančni tokovi prekinjeni, svojih bančnih institucij na Tržaškem in Goriškem.«
25-letnico samostojne Slovenije so v prostorih generalnega konzulata v Monoštru zaznamovali tudi z razstavo »Motivi iz Porabja«fotografa Andreja Blatnika, ki po besedah generalnega konzula dokazuje, da sta Porabje in Slovenija povezana.
Krovni organizaciji civilne družbe Slovencev v Italiji, Slovenska kulturno gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij, stopata na pot potrebnega sodelovanja in dogovarjanja. Skupno delo naj bi olajšalo številne načrte v korist celotne narodne skupnosti, ki je pomembna soustvarjalka dobrososedskih odnosov med Furlanijo Julijsko Krajino in Slovenijo.
Prva moža obeh krovnih organizacij Rudi Pavšič (SKGZ) in Walter Bandelj (SSO) s sodelavci sta novinarje povabila za skupno mizo, kar se v preteklosti ni dogajalo, in med drugim napovedala ustanovitev več delovnih skupin za posamezna tematska področja od šolstva, medijev, založništva, kulture in športa ter glasbenega izobraževanja, v tokratni oddaji poroča Mirjam Muženič.
V Novi Gorici pa je potekalo 2. zasedanje skupnega odbora Slovenija – Furlanija-Julijska krajina, ki sta mu sopredsedovala slovenski zunanji minister Karl Erjavec in predsednica Furlanije-Julijske krajine Debora Serracchiani. Oba sta bila po srečanju zadovoljna, saj so odnosi, kot sta ugotovila, dobri, sodelovanje pa se krepi.
Na bilateralnem srečanju je minister Erjavec, kot so sporočili iz zunanjega ministrstva, posebej poudaril pričakovanje, da bo dežela FJK zagotovila polno uresničitev zaščitnih določb za tam živečo slovensko narodno skupnost.
Vida Forčič, Andrejka Žejn, Karen Ulian in Miša Glišič so študij sklenile s temami, povezanimi s Slovenci v zamejstvu in bile zato nagrajene s priznanji Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. V diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah so raziskovale spreminjajočo se vlogo slovenskega šolstva v Italiji in vpliv slovenskih narečij na avstrijskem Koroškem, pesmi Ljubke Šorli ter primerjale deli Angel pozabe (Maja Haderlap) in Še vedno vihar (Peter Handke). Kaj so ugotovile, lahko slišite v tokratnih Sotočjih.
Za mlade s Hrvaške je bil študij v Sloveniji zanimiv še v času skupne države, v oddaji ugotavlja Marjana Mirković, in tako je ostalo tudi po osamosvojitvi obeh držav. Potomci slovenskega rodu so za študij v Sloveniji že pred dobrimi dvajsetimi leti dobili možnost pridobitve štipendije za zamejce, ki je za mlade več kot dobrodošla.
Kot ugotavljajo v društvu Bazovica na Reki je zanimanje za študij v Sloveniji spodbudilo tudi učenje slovenščine: sprva je to potekalo le v okviru dopolnilnega pouka, v zadnjih letih pa organizirajo tudi druge, celoletne, polletne in intenzivne tečaje Govorimo slovensko, za srednješolce (in druge zainteresirane), ki se želijo izobraževati (ali zaposliti) v Sloveniji.
Po neuradnih podatkih v Sloveniji študira okrog sedemsto mladih s Hrvaške, v obratni smeri pa je zanimanja manj, na hrvaških univerzah se šola manj kot sto slovenskih študentov.
Med razlogi za vpis na slovenske univerze, večinoma ljubljansko, mladi pogosto omenjajo dobro organizacijo, razmere za študij in uvrstitev univerze v Ljubljani med petsto najboljših na svetu. Pri potomcih slovenskega rodu odločitvi botruje tudi navezanost na Slovenijo, marsikomu od njih pa je študij v veliki meri omogočila ravno štipendija.
Siniša Faraguna je na Reki končal srednjo veterinarsko šolo, prakso je opravljal v Mariboru in Celju, kamor je hodil na počitnice. Nadaljevanje študija v Ljubljani pa je bil zanj naravni izbor, pravi.
»Sem čisto navdušen nad Ljubljano. Za študente je Ljubljana idealna. Življenje, pogoji, prehrana, družba. Vse skupaj. Sem zelo, zelo zadovoljen in bi v vsakem primeru vsakemu svetoval študij v Ljubljani.«
Štipendija za Slovence v zamejstvu, ki jo je prejemal, mu je, pravi, zelo pomagala, saj je njegova mama samohranilka. Poleg študija pa je tudi delal, saj se je moral znajti sam. Tako je opravil prasko in ob tem zaslužil denar za bivanje in hrano.
»Moramo se čim prej navaditi, postati samostojni. Življenje ni enostavno, je kruto in čim prej se navadimo na to, toliko bolje za nas.«
Med letošnjimi reškimi maturanti, ki se odpravljajo na študij v Ljubljano in bodo zaprosili za štipendijo, sta tudi Natko Štiglić, ki se po končani srednji glasbeni šoli pripravlja za vpis na akademijo za glasbo, kjer bo študiral kitaro, in Andreja Štemberger, ki bo po z odliko končani srednji trgovski in tekstilni šoli nadaljevala izobraževanje na področju modnega oblikovanja; za to je pred kratkim prejela tudi državno priznanje. Prepričana je, da ji šolanje v Sloveniji zagotavlja boljšo izobrazbo.
V času varčevanja je tudi štipendij vse manj in pogoji so strožji: posebna ovira za prosilce je zahteva po večletni aktivni udeležbi v ljubiteljskem delovanju v slovenskem društvu, to pa izpolnjujejo le redki izmed njih.
Javni sklad za razvoj kadrov in štipendiranje vsako leto podeli nekaj deset štipendij za študij v Sloveniji rojakom iz sosednjih držav in sveta. Lani je bil razpis nekoliko spremenjen, denarja je bilo manj in posledično je bilo tudi več zavrnjenih kandidatov.
Kot pojasnjuje Katja Cankar, na skladu zadolžena prav za štipendije Slovencev v zamejstvu in po svetu, je lani prvič za to štipendijo zaprosilo 68 kandidatk in kandidatov, odobrili so jo 32. Zaradi manj denarja so jih namreč morali rangirati in jih dobro polovico tudi zavrniti.
Med novimi štipendisti jih je tudi tokrat največ iz Italije, 20, 4 so s Hrvaške, po 2 iz Makedonije in Bosne in Hercegovine, po eden pa iz Argentine, Črne Gore, Madžarske in Srbije. Zaradi premajhnega števila točk je bilo zavrnjenih 32 mladih rojakov iz Italije, 3 s Hrvaške in eden iz Makedonije. Zaradi neizpolnjevanja pogojev pa 4 s Hrvaške ter po eden iz Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine in Italije.
Število štipendistov je zadnjih nekaj let naraščalo, letos pa prvič upadlo. Še lani je bilo 194 štipendistov, rojakov iz zamejstva in sveta, leto prej 184, v študijskem letu 2012/13 jih je bilo 172. V tem študijem letu (2015/16) pa 162. Da je padec precejšen, se strinja tudi Katja Cankar.
Krepko pa se je zmanjšala tudi vsota, namenjena za te štipendije. Potem, ko je bilo v študijskem letu 2011/12 za namenjenih pol milijona evrov, leto pozneje 550.000 in še leto pozneje 600.000, se je lani znesek zmanjšal na 430.000 evrov.
Sprememb na tem področju verjetno ni pričakovati, saj je bila zakonodaja, ki ureja to področje, dopolnjena leta 2014, kljub temu pa Katja Cankar s sklada za razvoj kadrov in štipendiranje mladim svetuje, naj ne obupajo. Naj skušajo izboljšati ocene in biti še bolj aktivni v slovenskih zamejskih društvih
Več o tem pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Poklonili smo se Viljemu Černu, enemu glavnih protagonistov družbenega, političnega in kulturnega življenja Slovencev v Benečiji. Prvi je povezal vse Slovence v Videmski pokrajini, ki so se zavzemali za ohranitev jezika in kulture, ne glede na njihov svetovni nazor ali politično opredelitev. Sicer pa med Slovenci v Italiji močno odmeva sklep deželnega sveta Furlanije Julijske krajine o združitvi Glasbene matice in Centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. V obeh glasbenih šolah pravijo, da jim združevanja politika ne more vsiliti. Na Hrvaškem smo se pridružili rojakom v Šoli druženja, jezika in kulture, ki jo je pripravilo Slovensko kulturno društvo Bazovca z Reke. Na avstrijskem Koroškem smo se srečali z nordijskim kombinatorcem Tomažem Drumlom, ki je bil leta 2008 mladinski svetovni prvak in eden najobetavnejših avstrijskih kombinatorcev. Zdaj bo lahko nastopal za slovensko reprezentanco. Ana Barunstein se je pred dvema letoma pridružila majhni ekipi sodelavcev edine slovenske radijske postaje na Madžarskem, Radiu Monošter.
Zanima nas, kako je s sušo in kakšne izkušnje z namakanjem imajo rojaki na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji Julijski krajini. Kako pa je z zavarovanjem pridelkov? Več lahko izveste o slovenski vzročni kmetiji, ki jo bodo postavili v Gorskem kotarju. Gostimo tržaško Slovenko Katjo Milič, namiznoteniško igralko, državno prvakinjo v italijanskem prvenstvu druge kategorije. Akoš Dončec, rojak mlajše generacije porabskih Slovencev, je kritičen do učenja slovenskega jezika v Porabju. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Začetek julija je tradicionalno namenjen izpopolnjevanju znanja slovenskega jezika. Številni rojaki iz sosednjih držav so tako v Ljubljani sodelovali bodisi na mladinski poletni šoli, na poletni šoli za odrasle ali na seminarju slovenskega jezika, kulture in literature, ki je namenjen slovenistom. Nekaj udeležencev v tokratni oddaji spregovori o svojih motivih za sodelovanje in vtisih ob koncu izobraževanja. Lektorica Meta Klinar pove več o študiju slovenskega jezika v Zagrebu in tamkajšnjem klubu Vražjih Slovenk. Ustavimo pa se tudi v Küharjevi spominski hiši na Gornjem Seniku, kjer je živahno tudi poleti.
O ponosu na slovenske korenine, identitetah, spreminjajočih se razmerah in novih potrebah rojakov v sosednjih državah se pogovarjamo s Poljanko Dolhar, novinarko Primorskega dnevnika iz Trsta, in z Jankom Mallejem, koroškim Slovencem. Oba sta kot uvodna govornika nastopila na 17. Vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Pridružimo se rojakom, ki so se predstavili na prireditvi Dobrodošli doma, tokrat v Murski Soboti, in se ustavimo v Lovranu, kjer so rojaki končali kulturno sezono z razstavo slik članov slovenskih društev iz Buzeta in Pulja.
Razsodbo arbitražnega sodišča in določitev meje med Slovenijo in Hrvaško so z zanimanjem spremljali tudi rojaki, ki živijo na Hrvaškem in si želijo predvsem dobrih odnosov med državama. Razsodbo komentira dolgoletni novinar reškega Novega lista Denis Romac. Prepričan je, da je za Hrvaško bolj sprejemljiva, kot to kaže v javnosti. Proti nasilju je naslov razstave koroškega slikarja Franca Rasingerja, ki je do septembra na ogled v Peršmanovem muzeju v Lepeni. Kolaži, ki jih dopolnjujejo misli v glagolici, so spomin in poziv, ne le na boj proti fašizmu, temveč tudi neoliberalizmu. Odpravimo se v Benečijo, kjer je svoj prvi album predstavil Bardski oktet. Kakšno je življenje v Terski dolini, na skrajnem zahodnem delu skupnega slovenskega kulturnega prostora, se pogovarjamo z Igorjem Černom. V Porabju pa obiščemo Zeleni park, ki so ga slovesno odprli na Dolnjem Seniku.
S tajnikom stranke Slovenska skupnost Igorjem Gabrovcem, podpredsednikom deželnega sveta Furlanije Julijske krajine, se pogovarjamo o upravnih volitvah, zaradi katerih bo stranka jeseni na programskem kongresu razpravljala o reorganizaciji. Zanima nas tudi, kakšna mati-čna domovina je Slovenija za rojake v zamejstvu. Pridružimo se udeležencem tradicionalnega spominskega srečanja pri Peršmanu v dolini Lepene pri Železni Kapli, enem od simbolov partizanskega in protifašističnega boja koroških Slovencev. Gostimo predsednika sveta slovenske manjšine Primorsko-goranske županije Vasjo Símoniča, ki je prepričan da manjšinski sveti ne zaživijo tako kot bi lahko, Slovenci na Hrvaškem pa se vse bolj asimilirajo. Spoznate pa lahko tudi pet prijateljev, mladih rojakov iz Porabja, ki jih je sodelovanje pri snemanju filma Pet prijateljev na razpotju Evropskega parlamenta spodbudilo, da se bodo intenzivneje učili slovenščino.
Gostimo dr. Ludvika Karničarja, za svoj prispevek k ohranjanju slovenistične tradicije na univerzi v Gradcu odlikovanega z državnim odlikovanjem Republike Slovenije - redom za zasluge. Občinske volitve v Devinu Nabrežini in na Goriškem za tam živeče rojake niso bile uspešne, zato je deželni svetnik Igor Gabrovec, tajnik stranke Slovenska skupnost, ponudil svoj odstop. V Zagrebu so se začeli Plečnikovi dnevi. O sledeh, ki jih je ta veliki slovenski arhitekt pustil na Hrvaškem pripoveduje upokojena arhitektka Polona Jurinić. V Andovcih se na praznovanju planinskega dne pridružimo porabskim Slovencem, ki so k Malemu Triglavu prinesli tudi repliko Aljaževega stolpa. Prisluhnete pa lahko tudi Mešanemu pevskemu Zboru Slovenski dom iz Zagreba in Bardskemu oktetu, ki sta nastopila na tradicionalnem koncertu slovenskih zbor iz zamejstva in sveta v Šentvidu pri Stični.
Odpravimo se v Geopark Karavanke, ki povezuje 14 občin na južni in severni strani Karavank in ponuja številne priložnosti, je prepričan vodja Gerald Hartmann. EU Korak z Reke pomaga slovenskim društvom na Hrvaškem pri sodelovanju na razpisih za evropske projekte. Kako povečati zanimanje za tovrstno sofinanciranje? Odgovor so iskali predstavniki krovne organizacije in društev iz Zagreba, Istre, Kvarnerja in Gorskega kotarja. Kaj so ugotovili, lahko slišite v tokratni oddaji. Gostimo tudi Ingrid Sergaš, ki se poslavlja z mesta slovenske generalne konzulke v Trstu, in se pridružimo rojakom na Porabskem dnevu.
Avstrijska Koroška je dobila novo deželno ustavo, v kateri je prvič omenjena slovenska narodna skupnost. Mnenja, kaj to pomeni, so med koroškimi Slovenci deljena. Novi volilni zakon, ki ga sprejemajo v Italiji, Slovencem v Furlaniji Julijski krajini ne daje veliko možnosti, da bi imeli svoja predstavnika v Rimu. Bo nova zakonodaja spodbudila razpravo o skupnem slovenskem predstavništvu? Tržaški pisatelj Boris Pahor spregovori o dokumentih, ki jih je v svoji najnovejši knjigi »Boris Pahor v žrelu Udbe«, predstavil Igor Omerza. Igralka Miranda Caharija, dobitnica nagrade Tantadruj za življenjsko delo, pa se spominja tudi svojih začetkov. Po poti strpnosti je čezmejni projekt, v katerega so se dejavno vključili rojaki iz Andovcev v Porabju. Slovenci v Pulju pa skušajo z različnimi dejavnostmi povezati tam živeče rojake in predstaviti svojo kulturo širši javnosti. Jim uspeva? Prisluhnite oddaji!
Z rojaki z avstrijske Koroške obujamo najlepše spomine na šest desetletij Slovenske gimnazije v Celovcu. Obiščemo dvojezično šolo v Špetru, kjer so zadovoljni, saj so po šestih letih vnovič vsi pod eno streho. Predsednik madžarskega parlamenta Lászlo Kövér je obiskal porabske Slovence in jih pohvalil zaradi vsega, kar so naredili. Najmanjša narodna skupnost je lahko vzor vsem drugim manjšinam, pravi. Pisatelj Slavko Malnar pa več pove o svoji dopolnjeni izdaji Zgodovine na Čabranskem in težkih časih po drugi svetovni vojni.
V rimskem parlamentu pripravljajo nov volilni zakon in slovenska narodna skupnost v Italiji se boji, da bodo ostali brez svojega predstavnika v poslanski zbornici in senatu. Zato računajo na pomoč najvišjih predstavnikov Slovenije. Zunanji minister Karel Erjavec je že napovedal več srečanj, toda časa ni prav veliko. Prihodnost Beneške Slovenije je tudi v razvoju kulturnega turizma, je prepričan Giorgio Banchig, novi predsednik Inštituta za slovenski jezik in kulturo v Špetru. Kaj načrtujejo, lahko slišite v tokratni oddaji. Slovenska gimnazija v Celovcu praznuje 60-letnico delovanja. O začetkih te izobraževalne ustanove, izjemno pomembne za koroške Slovence, se pogovarjamo z doktorjem Reginaldom Vospernikom, ki je gimnazijo vodil kar 23 let. Na Hrvaškem preverjamo, kako uspešni so bili na lokalnih volitvah kandidati slovenskih korenin in gostimo porabskega rojaka Imreja Mákoša, dobitnika najvišjega madžarskega gasilskega odlikovanja.
Na Madžarskem živijo pripadniki 13 narodnih skupnosti, med njimi so tudi porabski Slovenci. Njihova zagovornica Erika Kölles Kiss je predstavnike manjšin povabila v Porabje. Kako so zadovoljni z razmerami na Madžarskem in odnosom oblasti, nas zanima v tokratni oddaji. Z Alexandrom Mannom, koordinatorjem avstrijskega združenja start-upov za Južno Koroško, se pogovarjamo o mladih podjetnikih, njihovih priložnostih za delovanje in razvoj, povezovanju ter večplastni identiteti. Rojaki na Reki letos praznujejo 70-letnico delovanja društva Bazovica. O pripravah na slovesno obeležitev jubileja več pove Vitomir Vitaz, koordinator za kulturne dejavnosti v društvu. Gostimo tržaško rojakinjo Saro Zupančič, ki je za magistrsko nalogo o večjezičnosti v operi Kačji pastir Pavleta Merkuja dobila 1. nagrado Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter se odpravimo v Benečijo, kjer so rojaki ,ponosni na svoje ljudske godce in pevce. Zakaj? Prisluhnite oddaji.
Na Hrvaškem se ob krepitvi nacionalizma dogaja konservativna revolucija, opozarjajo predstavniki nekaterih manjšin. Kako je na Reki, kjer živi štavilčna slovenska narodna skupnost? O tem v pogovoru z županom, ki ima tudi slovenske korenine, Vojkom Obersnelom. Slovenci v Italiji imajo pravico do dvojezičnih osebnih dokumentov brez popačenja, torej tudi z zapisom šumnikov. Kako to zagotoviti, so se predstavniki krovnih slovenskih organizacij pogovarjali na pristojnimi ministrstvih v Rimu. Na avstrijskem Koroškem se pridružimo mladim pevkam in pevcem na tradicionalnem srečanju otroških in mladinskih pevskih zborov, v Porabju pa ljudskim pevcem in godcem.
»To bo moja pesem pela!« je naslov skladbe Romana Verdela, ki je na letošnjem koncert Koroška poje 12. marca v Celovcu doživela krstno izvedbo. Skladba na štiri izbrane pesmi Milke Hartman za mešani zbor, solista in orkester je odraz dogajanja med koroškimi Slovenci v 20. in 21. stoletju, pojasnjuje skladatelj Roman Verdel, ki delo konča v optimističnem duhu. Kako, lahko slišite v tokratni oddaji. Predvajali bomo namreč drugi del koncerta Koroška poje, ki je vrhunec dosegel prav s skladbo To bo moja pesem pela, v izvedbi mešanih pevskih zborov iz Sel in Bilčovsa, s solistoma Irino Lopinsky in Mariom Podrečnikom ter člani orkestra Slovenske filharmonije. Poleg tega pa lahko prisluhnete še nekaterim pesmim Milke Hartman v izvedbi mešanega kvarteta MundArt iz Ziljske doline in komornega zbora Ave iz Ljubljane.
Slovenska narodna skupnost bo omenjena v novi koroški deželni ustavi, nemščina pa ostaja edini deželni jezik. Gre za korak naprej. Mnenja, kako velik je ta korak, pa so različna. Pridružimo se mladim gledališčnikom iz Šentjanža v Rožu in Šmihela pri Pliberku, ki so s Shakespearovo predstavo Sen kresne noči nastopili na tokratnem festivalu sodobne umetnosti mladih – Transgeneracije 2017. Prisluhnete lahko poeziji tržaškega rojaka Borisa Pangerca, ki svojo slovensko identiteto primerja tudi s trdoživo, pokončno oljko. Gostimo tudi Zoltana Majczána, učitelja nemščine in slovenščine na dvojezični osnovni šoli Števanovci, ter se na Reki družimo s planinci iz Kvarnerja, Slovenije in Benečije.
Oddaja je že tradicionalno v znamenju glasbe. Prisluhnete lahko posnetku prvega dela letošnjega koncerta Koroška poje, ki ga je Krščanska kulturna zveza iz Celovca pripravila 12. marca v tamkajšnjem Domu glasbe. Posvetili so ga pesnici z libuškega polja Milki Hartman. Letos namreč mineva 115 let od njenega rojstva in 20 let od njene smrti. Na koncertu so tako letos nastopili solisti, skupine in zbori, povezani z Milko Hartman. Vrhunec je bila krstna izvedba skladbe Romana Verdela za mešani pevski zbor, solista in orkester z naslovom To bo moja pesem pela. In tudi del te skladbe lahko slišite v tokratni oddaji, ki je tako kot koncert posvečena pesmim Milke Hartman. Prisluhnite
S predsednikom državnega zbora dr. Milanom Brglezom se pogovarjamo o njegovem obisku pri rojakih v Avstriji in podpori koroškim Slovencem pri prizadevanjih za njihovo formalno priznanje v novi koroški deželni ustavi. Sporočilo je doseglo naslovnike, pravi Brglez. O podobnostih in razlikah med koroškimi Slovenci in lužiškimi Srbi, manjšino v Nemčiji, se pogovarjamo z likovnim umetnikom Karlom Voukom. O pomenu revije Zaliv, ki je izhajala v Trstu, Borisu Pahorju in Edvardu Kocbeku več pove tržaška rojakinja Tatjana Rojc, predsednik državne slovenske samouprave Martin Ropoš pojasnjuje, kako je s financiranjem dveh dvojezičnih osnovnih šol v Porabju, avtor knjige Velika vojna na Soči in slovenski Primorci v Karlovcu prof. dr Mirko Butković pa spregovori o vlogi goriškega industrialca in Slovencih v Karlovcu. Prisluhnite oddaji!
S simpozijem z naslovom Auf die Plätze/ Na mesta se je avstrijskem Koroškem začelo leto umetnosti v javnem prostoru; z migracijami kot osrednjo temo. Več o temi in dvojezičnosti se pogovarjamo z enim od organizatorjev Andrejem Krištofom. O koncertih in novih strategijah pri promociji več pove Andrej Petaros, tržaški Slovenec, zadolžen za organizacijo koncertov slovensko-hrvaškega dua 2 Cellos v Sloveniji in Italiji. Slovensko društvo Ajda iz Umaga je obiskalo rojake v Splitu. Bilo je, kot lahko slišite, veselo. Preverjamo, kako napreduje učenje slovenščine v vrtcu in osnovnih šolah na Kvarnerju, in se v Monoštru poklonimo padlemu partizanu Mirku.
Bodo ulice in ceste v občinah na dvojezičnem območju avstrijske Koroške poimenovane tudi v slovenskem jeziku ali pa se bodo domača krajevna in ledinska imena izgubila z nemškim prevodom? Kaj pokažejo primerjave slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem in Hrvaškem, se pogovarjamo s Katarino Pajnič, ki je pred desetimi leti raziskovala slovensko manjšino na Hrvaškem, zdaj pa je dejavna med koroškimi Slovenci. Karel Holec, novinar in fotoreporter pri časopisu Porabje, je bil kot predsednik Porabskega kulturnega in turističnega društva Andovci odlikovan s spominsko plaketo Avgusta Pavla, kar mu je dalo, pravi, dodatno energijo. Priznanje pa je dobil tudi Peter Gergolet, vodja skupine Blek Panters iz Doberdoba, ki se je po desetih letih z novim albumom vrnila v Kulturni dom v Gorici in ga kar trikrat popolnoma napolnila. Kakšno vlogo pa ima pri tem Kenebek? Prisluhnite!
Odprtje reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja in znanstvena konferenca o raziskovanju slovenstva na Hrvaškem nekoč, danes in jutri . Priložnosti so! Z mlado tržaško Slovenko Nežo Kravos se pogovarjamo o mladih in njihovem delovanju zunaj in znotraj slovenske narodne skupnosti v Furlaniji Julijski krajini ter predstavljamo dekliško vokalno skupino Bodeča Neža, ki žanje pohvale in nagrade doma in na tujem. S Popotnikom po Zilji, kulturno zgodovinskim vodnikom avtoric Uši Sereinig in Polone Sketelj, se odpravimo v najzahodnejšo od treh koroških dolin. S porabskimi Slovenci pa obujamo njihovo dediščino na starih slikah. Prisluhnite!
Neveljaven email naslov