Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spremembe v šolstvu na avstrijskem Koroškem, nova dela Valentina Omana na ogled v Kranju, Vse barve Polinezije Jasne Tuta, pravljični večer za odrasle v Porabju, Mali princ na Reki
Letošnje leto je prineslo novosti na področju šolstva v Avstriji, tudi glede manjšinskega šolstva na avstrijskem Koroškem. Deželni šolski svet je tako zamenjala izobraževalna direkcija, pristojna za vse šole v deželi. Kaj te spremembe pomenijo za dvojezične šole in Slovensko gimnazijo, pojasnjuje deželna šolska nadzornica za manjšinsko šolstvo na avstrijskem Koroškem Sabina Sandrieser.
Manjšinski šolski oddelek je po novem pristojen za vse šole, ki sodijo pod manjšinski šolski zakon. Gre za 80 šol, pojasnjuje sogovornica, vodja tega oddelka, 60 dvojezičnih ljudskih šol, 17 novih srednjih šol in 3 višje šole (Slovenska gimnazija, dvojezična Trgovska akademija in višja šola za gospodarske poklice).
»Imamo več nalog, saj smo pristojni za vse, kar spada pod manjšinski šolski zakon. Imamo celotno strokovno nadzorstvo nad šolami, zadolženi smo za vse pravne zadeve, povezane z manjšinskim šolstvom, za vodenje kakovostnega menedžmenta in strateškega razvoja, smo podpora pedagoški službi in sodelujemo pri pripravi regionalnih izobraževalnih konceptov. Skratka cela kopica novih nalog.«
Kaj pa to pomeni za šole?
»Z novim zakonom so šole dobile večjo avtonomijo, ravnatelji in ravnateljice imajo večjo odgovornost pri soodločanju o izbiri učiteljic in učiteljev, česar v Avstriji doslej še ni bilo. Odgovorni so tudi za uspešno vodenje šol, kakovosten menedžment na šoli. Sami lahko urejajo tudi predmetnik in urnik.«
Deželna šolska nadzornica Sabina Sandrieser je pristojna tudi za kakovost pouka in tu jih čaka še veliko izzivov. Kakšnih? Prisluhnite pogovoru!
Dobitnik prestižnih slovenskih in avstrijskih nagrad in priznanj, ki je bil leta 1981 med nagrajenci Prešernovega sklada in je leta 2005 za svoje življenjsko delo na področju likovne umetnosti prejel zlati red za zasluge Republike Slovenije in avstrijski častni križ za znanost in umetnost prvega reda, je pogost gost v Sloveniji.
V Galeriji mestne občine Kranj je tako do 20. marca na ogled 20 grafik Valentina Omana v mešani tehnik, nastalih v zadnjih desetih letih, ki jih je umetnik podaril Galeriji Prešernovih nagrajencev. To je umetnikova že tretja donacija tej Galeriji.
»Razstavljanje v Sloveniji mi je v veliko veselje. Mislim, da sem bil več na poti v Sloveniji kot v Avstriji. Pomembno je, da zdaj zapustim v krajih, kjer sem razstavljal, več svojim spominov…. Vesel sem, da sem imel toliko priložnosti za razstavljanje svojih del v različnih krajih po Sloveniji.«
Reške vezi s slovenskimi gledališčniki so že dolgo stkane tudi na področju lutkarstva. V Mestnem lutkovnem gledališču na Reki je bila tako 29.1.2019 premiera predstave Mali princ, ki je nastala v koprodukciji lutkovnih gledališč Reke in Ljubljane ter v okviru projekta Reka, Evropska prestolnica kulture 2020.
Mojstrovino francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exupérya je za oder priredila Jera Ivanc, njena nenavadna avtorska interpretacija zgodbe s podnaslovom Pesem o ljubezni pa izhaja iz življenja Exupéryjeve žene in njenih spominov (Consuelo de Saint – Exupéry – Spomini rože, ljubezenska zgodba o avtorju Malega princa).
Predstava Mali princ, ki ostaja na repertoarju tudi prihodnjo sezono, prinaša v reško lutkovno gledališče več novosti, pojasnjuje ravnateljica Magdalena Lupi Alvir Marjani Mirković.
»Mali princ se zelo lepo ujame z motom naše letošnje sezone ‘Odraščamo pogumno v gledališču’, ker je predstava tudi potovanje skozi odraščanje, saj glavni junak odrašča skozi to predstavo in pokaže, kako gledati vse to, kar je očem nevidno.«
Mali princ ni klasična predstava. Gre za dramsko predstavo z elementi gledališča predmetov, z video projekcijo in zvokom, ki je pomemben dramaturški element.
Predstava se iz prostrane puščave in različnih planetov preseli v intimni odnos med moškim in žensko, vlogi sta odigrala Zala Ana Štiglic in Tilen Kožamelj, ki ima z reškim lutkovnim gledališčem podpisano pogodbo še za dve leti in v tem času napoveduje tudi stike z rojaki v društvu Bazovica in dramsko skupino, ki jo vodi Serđo Dlačić, sicer režiser v istem gledališču. To pa je tudi obet za nove vezi in sodelovanje.
Na Gornjem Seniku so v Hiši jabolk pripravili šesti pravljični večer za odrasle. Tokrat v Porabje niso prišli le knjižničarji iz Murske Sobote, temveč tudi iz Maribora, Ptuja in Slovenskih Konjic.
V okviru vseslovenskega projekta, ki ga vodi mariborska knjižnica, knjižničarji potujejo po Sloveniji in med rojaki v sosednjih državah ter pripovedujejo pravljice.
Pravljični večeri za odrasle so se začeli že leta 2009, pravi Lea Hedl, da bi obudili tradicijo pripovedovanja pravljic med odraslimi.
»Skozi leta se je vsako leto temu projektu pridružila nova knjižnica, tako da v tej sezoni 2018/19 sodeluje že 18 knjižnic, tako da pokrivamo že vse pokrajine, od Prekmurja do Primorske, Notranjska, Dolenjska, na Koroško gremo, skoraj vsepovsod smo. Čez leto se zvrsti 17 pravljičnih večerov.«
Prek Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota je projekt prišel tudi v Porabje in to je, pravi Lea Hedl, pohvalno, saj se že nekaj časa trudijo priti tudi k rojakom v zamejstvu.
»Dve leti so tako sodelovali tudi s Slovenci v Trstu, zdaj smo v Porabju, si pa želimo še več sodelovanj tudi z drugimi.«
Kakšne pravljice so pripovedovali in kako so gostje razumeli pravljico v domačem porabskem narečju, pa lahko slišite v prispevku Silve Eöry.
Tržaška Slovenka Jasna Tuta je pred leti izbrala življenje na jadrnici. Plovbo čez nevarni Tihi ocean je opisala v knjigi Moj svet sredi oceana, ki je doživela nadvse prijazen sprejem med bralci. Življenje na cilju, v francoski Polineziji pa je z doživetji, zgodbami in fotografijami strnila v novo knjigo Vse barve Polinezije, o kateri je več povedala tudi Mirjam Muženič.
Iz domačega Sesljana pri Trstu je Jasna Tuta odšla že pred leti. Odpravila se je v Avstralijo na daljše potovanje in učenje angleškega jezika. Želja po svobodi jo je pripeljala na krov jadrnice Calypso in v objem partnerja, oba skupaj pa na izjemno zahtevno plovbo v soncu in dežju, v strahu in smehu od Mehike do Polinezije.
Barve, okuse in občutja v tej daljni deželi je opisala v novi knjigi Vse barve Polinezije.
»Včasih se sprašujem, ali je bilo vse res, ali sem samo sanjala. Bilo je res pravljično. Polinezija je svet zase. Odmaknjena od sveta ima malo stikov z zunanjim svetom, predvsem zaradi razdalj. Je pa dežela, za katero se ti zdi, da se je čas ustavil. Življenje ne veliko bolj preprosto kot tukaj pri nas.«
Knjiga Vse barve Polinezije, ki je izšla pri komenski založbi Art, odstira pogled na tamkajšnje življenje, na domačine in njihov svet. Različen od našega, pa vendar tako vabljiv in bogat, z zanimivim morskim živalskim svetom, ki je za Jasno Tuta postal vsakdan, tudi plavanje s kiti, delfini, morskimi psi in mantami.
Avtorico sta v svet gnala radovednost in sanje o svobodi.
»Obe te stvari bom vedno imela v sebi. Moja radovednost se je zdaj spremenila, premikam jo na nova področja, recimo, da si želim kaj ustvariti, želim nov izziv. Svoboda pa je zame bila vedno na vrhu in tu tudi ostaja. Še naprej me bo gnala, kamorkoli bom šla, bo še vedno svobodno potovanje.«
Sesljan in morje v zalivu pa ostajata njen dom, pravi Jasna Tuta.
»Tu je morje, ki ga imam najbolj rada. Nikjer na svetu nisem videla lepšega morja. Nikjer se ne počuti tako lepo kot tukaj in to ne samo, ko sem žalostna, ko mi je hudo, ampak tudi, ko sem dobre volje. Zame je Sesljan zdravilo. (smeh).«
V njenem srcu pa bo vedno ostala tudi Polinezija. Prisluhnite!
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Spremembe v šolstvu na avstrijskem Koroškem, nova dela Valentina Omana na ogled v Kranju, Vse barve Polinezije Jasne Tuta, pravljični večer za odrasle v Porabju, Mali princ na Reki
Letošnje leto je prineslo novosti na področju šolstva v Avstriji, tudi glede manjšinskega šolstva na avstrijskem Koroškem. Deželni šolski svet je tako zamenjala izobraževalna direkcija, pristojna za vse šole v deželi. Kaj te spremembe pomenijo za dvojezične šole in Slovensko gimnazijo, pojasnjuje deželna šolska nadzornica za manjšinsko šolstvo na avstrijskem Koroškem Sabina Sandrieser.
Manjšinski šolski oddelek je po novem pristojen za vse šole, ki sodijo pod manjšinski šolski zakon. Gre za 80 šol, pojasnjuje sogovornica, vodja tega oddelka, 60 dvojezičnih ljudskih šol, 17 novih srednjih šol in 3 višje šole (Slovenska gimnazija, dvojezična Trgovska akademija in višja šola za gospodarske poklice).
»Imamo več nalog, saj smo pristojni za vse, kar spada pod manjšinski šolski zakon. Imamo celotno strokovno nadzorstvo nad šolami, zadolženi smo za vse pravne zadeve, povezane z manjšinskim šolstvom, za vodenje kakovostnega menedžmenta in strateškega razvoja, smo podpora pedagoški službi in sodelujemo pri pripravi regionalnih izobraževalnih konceptov. Skratka cela kopica novih nalog.«
Kaj pa to pomeni za šole?
»Z novim zakonom so šole dobile večjo avtonomijo, ravnatelji in ravnateljice imajo večjo odgovornost pri soodločanju o izbiri učiteljic in učiteljev, česar v Avstriji doslej še ni bilo. Odgovorni so tudi za uspešno vodenje šol, kakovosten menedžment na šoli. Sami lahko urejajo tudi predmetnik in urnik.«
Deželna šolska nadzornica Sabina Sandrieser je pristojna tudi za kakovost pouka in tu jih čaka še veliko izzivov. Kakšnih? Prisluhnite pogovoru!
Dobitnik prestižnih slovenskih in avstrijskih nagrad in priznanj, ki je bil leta 1981 med nagrajenci Prešernovega sklada in je leta 2005 za svoje življenjsko delo na področju likovne umetnosti prejel zlati red za zasluge Republike Slovenije in avstrijski častni križ za znanost in umetnost prvega reda, je pogost gost v Sloveniji.
V Galeriji mestne občine Kranj je tako do 20. marca na ogled 20 grafik Valentina Omana v mešani tehnik, nastalih v zadnjih desetih letih, ki jih je umetnik podaril Galeriji Prešernovih nagrajencev. To je umetnikova že tretja donacija tej Galeriji.
»Razstavljanje v Sloveniji mi je v veliko veselje. Mislim, da sem bil več na poti v Sloveniji kot v Avstriji. Pomembno je, da zdaj zapustim v krajih, kjer sem razstavljal, več svojim spominov…. Vesel sem, da sem imel toliko priložnosti za razstavljanje svojih del v različnih krajih po Sloveniji.«
Reške vezi s slovenskimi gledališčniki so že dolgo stkane tudi na področju lutkarstva. V Mestnem lutkovnem gledališču na Reki je bila tako 29.1.2019 premiera predstave Mali princ, ki je nastala v koprodukciji lutkovnih gledališč Reke in Ljubljane ter v okviru projekta Reka, Evropska prestolnica kulture 2020.
Mojstrovino francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exupérya je za oder priredila Jera Ivanc, njena nenavadna avtorska interpretacija zgodbe s podnaslovom Pesem o ljubezni pa izhaja iz življenja Exupéryjeve žene in njenih spominov (Consuelo de Saint – Exupéry – Spomini rože, ljubezenska zgodba o avtorju Malega princa).
Predstava Mali princ, ki ostaja na repertoarju tudi prihodnjo sezono, prinaša v reško lutkovno gledališče več novosti, pojasnjuje ravnateljica Magdalena Lupi Alvir Marjani Mirković.
»Mali princ se zelo lepo ujame z motom naše letošnje sezone ‘Odraščamo pogumno v gledališču’, ker je predstava tudi potovanje skozi odraščanje, saj glavni junak odrašča skozi to predstavo in pokaže, kako gledati vse to, kar je očem nevidno.«
Mali princ ni klasična predstava. Gre za dramsko predstavo z elementi gledališča predmetov, z video projekcijo in zvokom, ki je pomemben dramaturški element.
Predstava se iz prostrane puščave in različnih planetov preseli v intimni odnos med moškim in žensko, vlogi sta odigrala Zala Ana Štiglic in Tilen Kožamelj, ki ima z reškim lutkovnim gledališčem podpisano pogodbo še za dve leti in v tem času napoveduje tudi stike z rojaki v društvu Bazovica in dramsko skupino, ki jo vodi Serđo Dlačić, sicer režiser v istem gledališču. To pa je tudi obet za nove vezi in sodelovanje.
Na Gornjem Seniku so v Hiši jabolk pripravili šesti pravljični večer za odrasle. Tokrat v Porabje niso prišli le knjižničarji iz Murske Sobote, temveč tudi iz Maribora, Ptuja in Slovenskih Konjic.
V okviru vseslovenskega projekta, ki ga vodi mariborska knjižnica, knjižničarji potujejo po Sloveniji in med rojaki v sosednjih državah ter pripovedujejo pravljice.
Pravljični večeri za odrasle so se začeli že leta 2009, pravi Lea Hedl, da bi obudili tradicijo pripovedovanja pravljic med odraslimi.
»Skozi leta se je vsako leto temu projektu pridružila nova knjižnica, tako da v tej sezoni 2018/19 sodeluje že 18 knjižnic, tako da pokrivamo že vse pokrajine, od Prekmurja do Primorske, Notranjska, Dolenjska, na Koroško gremo, skoraj vsepovsod smo. Čez leto se zvrsti 17 pravljičnih večerov.«
Prek Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota je projekt prišel tudi v Porabje in to je, pravi Lea Hedl, pohvalno, saj se že nekaj časa trudijo priti tudi k rojakom v zamejstvu.
»Dve leti so tako sodelovali tudi s Slovenci v Trstu, zdaj smo v Porabju, si pa želimo še več sodelovanj tudi z drugimi.«
Kakšne pravljice so pripovedovali in kako so gostje razumeli pravljico v domačem porabskem narečju, pa lahko slišite v prispevku Silve Eöry.
Tržaška Slovenka Jasna Tuta je pred leti izbrala življenje na jadrnici. Plovbo čez nevarni Tihi ocean je opisala v knjigi Moj svet sredi oceana, ki je doživela nadvse prijazen sprejem med bralci. Življenje na cilju, v francoski Polineziji pa je z doživetji, zgodbami in fotografijami strnila v novo knjigo Vse barve Polinezije, o kateri je več povedala tudi Mirjam Muženič.
Iz domačega Sesljana pri Trstu je Jasna Tuta odšla že pred leti. Odpravila se je v Avstralijo na daljše potovanje in učenje angleškega jezika. Želja po svobodi jo je pripeljala na krov jadrnice Calypso in v objem partnerja, oba skupaj pa na izjemno zahtevno plovbo v soncu in dežju, v strahu in smehu od Mehike do Polinezije.
Barve, okuse in občutja v tej daljni deželi je opisala v novi knjigi Vse barve Polinezije.
»Včasih se sprašujem, ali je bilo vse res, ali sem samo sanjala. Bilo je res pravljično. Polinezija je svet zase. Odmaknjena od sveta ima malo stikov z zunanjim svetom, predvsem zaradi razdalj. Je pa dežela, za katero se ti zdi, da se je čas ustavil. Življenje ne veliko bolj preprosto kot tukaj pri nas.«
Knjiga Vse barve Polinezije, ki je izšla pri komenski založbi Art, odstira pogled na tamkajšnje življenje, na domačine in njihov svet. Različen od našega, pa vendar tako vabljiv in bogat, z zanimivim morskim živalskim svetom, ki je za Jasno Tuta postal vsakdan, tudi plavanje s kiti, delfini, morskimi psi in mantami.
Avtorico sta v svet gnala radovednost in sanje o svobodi.
»Obe te stvari bom vedno imela v sebi. Moja radovednost se je zdaj spremenila, premikam jo na nova področja, recimo, da si želim kaj ustvariti, želim nov izziv. Svoboda pa je zame bila vedno na vrhu in tu tudi ostaja. Še naprej me bo gnala, kamorkoli bom šla, bo še vedno svobodno potovanje.«
Sesljan in morje v zalivu pa ostajata njen dom, pravi Jasna Tuta.
»Tu je morje, ki ga imam najbolj rada. Nikjer na svetu nisem videla lepšega morja. Nikjer se ne počuti tako lepo kot tukaj in to ne samo, ko sem žalostna, ko mi je hudo, ampak tudi, ko sem dobre volje. Zame je Sesljan zdravilo. (smeh).«
V njenem srcu pa bo vedno ostala tudi Polinezija. Prisluhnite!
O položaju slovenske manjšine na Hrvaškem, tudi v luči ne prav toplih odnosov med državama, se pogovarjamo s slovensko veleposlanico v Zagrebu doktorico Smiljano Knez, ki je prepričana, da si rojaki na Reki zaslužijo tako generalni konzulat kot lektorat. Ustavimo se na letošnjih študijskih dnevih Draga, tokrat posvečenih manjšinski problematiki. Z začetkom septembra je svoja vrata odprl razširjen dvojezični vrtec v Borovljah, ki praznuje 20-letnico delovanja in ga bo letos obiskovalo že 130 otrok. O trnovih začetkih in uspešnem razvoju pove več Melhior Verdel, dolgoletni občinski odbornik. Spregovorimo tudi o slovenskih dijaških domovih v zamejstvu ter se spomnimo porabskega slovenskega župnika Janoša Küharja, umrlega pred 30 leti.
Čestitamo tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju za njegov 104. rojstni dan in gostimo še enega tržaškega slovenskega pisatelja, alpinista in upokojenega novinarja Dušana Jelinčiča. O novostih, ki se obetajo učencem v Porabju, in kadrovskih rešitvah se pred začetkom pouka pogovarjamo z Valerijo Perger, pristojno za slovensko šolstvo na Madžarskem. Tudi številni mladi koroški Slovenci zadnje dneve počitnic preživljajo dejavno. Pridružimo se jim v Ankaranu na poletnih gledaliških in lutkovnih delavnicah ter v Šentjanžu v Rožu prisluhnemo zaključnemu koncertu udeležencev 4. Mladi rod rock delavnice. O čezmejnem slovensko hrvaškem evropskem projektu na področju zdravstva pa pove več doktor Vladimir Mozetič, urolog in predavatelj na reški medicinski fakulteti.
»Doma« je bil naslov tokratnega srečanja na gori Svete Heme pri Globasnici. Trivum/Tri poti/Drei wege, ko se povežejo literatura, likovna umetnost in glasba, je bil vnovič posvečen prevajalcu in pesniku Fabjanu Hafnerju, enemu od pobudnikov tega tradicionalnega čezmejnega umetniškega dogodka. Gostimo mladega reškega violinista Mateja Žerovnika, ki je zastopal Slovenijo na srečanju mladih glasbenikov v Franciji in se ustavimo v Monoštru, kjer je letos potekala že 16. likovna kolonija. Spregovorimo tudi o združevanju dveh uspešnih slovenskih bank v Italiji – Zadružne Kraške banke z Opčin in Zadružne banke Doberdob Sovodnje. O slovenskem kmetijstvu na Južnem Koroškem pa pove več Marjan Čik, svetnik v koroški kmetijski zbornici.
Na Svetih Višarjih so se na že 29. romanju “treh Slovenij” srečali rojaki matične, zamejske in izseljenske Slovenije, mladi rojaki iz Avstrije, Italije in Slovenije pa so se družili na že 47. mednarodni likovni koloniji mladih. Podrobneje tudi o učenju in ohranjanju slovenščine na Hrvaškem, predstavljenim v okviru evropskega znanstveno-raziskovalnega projekta AThEME, ki se ukvarja z raziskovanjem dvo- in večjezičnosti. Predstavljamo odmevni projekt Mladina proti pozabi, s katerim so se v Celovcu spomnili Judov in njihove tragične usode med drugo svetovno vojno. Člani Kulturnega in turističnega društva Andovci pa so se letos vnovič odpravili na Triglav. A tokrat na najvišjo slovensko goro niso romali od “Malega Triglava” – spomenika slovenstva v Porabju.
Predpraznična Sotočja smo obarvali s sproščenimi notami. Z besedo in predvsem pesmijo predstavljamo Mladinsko vokalno skupini Anakrousis iz Gropade, majhnega kraja v tržaškem zaledju. Anakruza, iz grščine anacrousis, pomeni predtakt in je eden izmed treh ritmičnih načinov, s katerimi se lahko začne neka skladba. Največkrat jo uporabljajo pri swingu in jazzu, glasbenih zvrsteh, ki se jih z veliko zagnanosti loteva Mladinska vokalna skupina Anakrousis. Pridružite se rojakom iz sosednjih držav in prisluhnite oddaji Sotočja!
Poklonili smo se Viljemu Černu, enemu glavnih protagonistov družbenega, političnega in kulturnega življenja Slovencev v Benečiji. Prvi je povezal vse Slovence v Videmski pokrajini, ki so se zavzemali za ohranitev jezika in kulture, ne glede na njihov svetovni nazor ali politično opredelitev. Sicer pa med Slovenci v Italiji močno odmeva sklep deželnega sveta Furlanije Julijske krajine o združitvi Glasbene matice in Centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. V obeh glasbenih šolah pravijo, da jim združevanja politika ne more vsiliti. Na Hrvaškem smo se pridružili rojakom v Šoli druženja, jezika in kulture, ki jo je pripravilo Slovensko kulturno društvo Bazovca z Reke. Na avstrijskem Koroškem smo se srečali z nordijskim kombinatorcem Tomažem Drumlom, ki je bil leta 2008 mladinski svetovni prvak in eden najobetavnejših avstrijskih kombinatorcev. Zdaj bo lahko nastopal za slovensko reprezentanco. Ana Barunstein se je pred dvema letoma pridružila majhni ekipi sodelavcev edine slovenske radijske postaje na Madžarskem, Radiu Monošter.
Zanima nas, kako je s sušo in kakšne izkušnje z namakanjem imajo rojaki na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji Julijski krajini. Kako pa je z zavarovanjem pridelkov? Več lahko izveste o slovenski vzročni kmetiji, ki jo bodo postavili v Gorskem kotarju. Gostimo tržaško Slovenko Katjo Milič, namiznoteniško igralko, državno prvakinjo v italijanskem prvenstvu druge kategorije. Akoš Dončec, rojak mlajše generacije porabskih Slovencev, je kritičen do učenja slovenskega jezika v Porabju. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Začetek julija je tradicionalno namenjen izpopolnjevanju znanja slovenskega jezika. Številni rojaki iz sosednjih držav so tako v Ljubljani sodelovali bodisi na mladinski poletni šoli, na poletni šoli za odrasle ali na seminarju slovenskega jezika, kulture in literature, ki je namenjen slovenistom. Nekaj udeležencev v tokratni oddaji spregovori o svojih motivih za sodelovanje in vtisih ob koncu izobraževanja. Lektorica Meta Klinar pove več o študiju slovenskega jezika v Zagrebu in tamkajšnjem klubu Vražjih Slovenk. Ustavimo pa se tudi v Küharjevi spominski hiši na Gornjem Seniku, kjer je živahno tudi poleti.
O ponosu na slovenske korenine, identitetah, spreminjajočih se razmerah in novih potrebah rojakov v sosednjih državah se pogovarjamo s Poljanko Dolhar, novinarko Primorskega dnevnika iz Trsta, in z Jankom Mallejem, koroškim Slovencem. Oba sta kot uvodna govornika nastopila na 17. Vseslovenskem srečanju v državnem zboru. Pridružimo se rojakom, ki so se predstavili na prireditvi Dobrodošli doma, tokrat v Murski Soboti, in se ustavimo v Lovranu, kjer so rojaki končali kulturno sezono z razstavo slik članov slovenskih društev iz Buzeta in Pulja.
Razsodbo arbitražnega sodišča in določitev meje med Slovenijo in Hrvaško so z zanimanjem spremljali tudi rojaki, ki živijo na Hrvaškem in si želijo predvsem dobrih odnosov med državama. Razsodbo komentira dolgoletni novinar reškega Novega lista Denis Romac. Prepričan je, da je za Hrvaško bolj sprejemljiva, kot to kaže v javnosti. Proti nasilju je naslov razstave koroškega slikarja Franca Rasingerja, ki je do septembra na ogled v Peršmanovem muzeju v Lepeni. Kolaži, ki jih dopolnjujejo misli v glagolici, so spomin in poziv, ne le na boj proti fašizmu, temveč tudi neoliberalizmu. Odpravimo se v Benečijo, kjer je svoj prvi album predstavil Bardski oktet. Kakšno je življenje v Terski dolini, na skrajnem zahodnem delu skupnega slovenskega kulturnega prostora, se pogovarjamo z Igorjem Černom. V Porabju pa obiščemo Zeleni park, ki so ga slovesno odprli na Dolnjem Seniku.
S tajnikom stranke Slovenska skupnost Igorjem Gabrovcem, podpredsednikom deželnega sveta Furlanije Julijske krajine, se pogovarjamo o upravnih volitvah, zaradi katerih bo stranka jeseni na programskem kongresu razpravljala o reorganizaciji. Zanima nas tudi, kakšna mati-čna domovina je Slovenija za rojake v zamejstvu. Pridružimo se udeležencem tradicionalnega spominskega srečanja pri Peršmanu v dolini Lepene pri Železni Kapli, enem od simbolov partizanskega in protifašističnega boja koroških Slovencev. Gostimo predsednika sveta slovenske manjšine Primorsko-goranske županije Vasjo Símoniča, ki je prepričan da manjšinski sveti ne zaživijo tako kot bi lahko, Slovenci na Hrvaškem pa se vse bolj asimilirajo. Spoznate pa lahko tudi pet prijateljev, mladih rojakov iz Porabja, ki jih je sodelovanje pri snemanju filma Pet prijateljev na razpotju Evropskega parlamenta spodbudilo, da se bodo intenzivneje učili slovenščino.
Gostimo dr. Ludvika Karničarja, za svoj prispevek k ohranjanju slovenistične tradicije na univerzi v Gradcu odlikovanega z državnim odlikovanjem Republike Slovenije - redom za zasluge. Občinske volitve v Devinu Nabrežini in na Goriškem za tam živeče rojake niso bile uspešne, zato je deželni svetnik Igor Gabrovec, tajnik stranke Slovenska skupnost, ponudil svoj odstop. V Zagrebu so se začeli Plečnikovi dnevi. O sledeh, ki jih je ta veliki slovenski arhitekt pustil na Hrvaškem pripoveduje upokojena arhitektka Polona Jurinić. V Andovcih se na praznovanju planinskega dne pridružimo porabskim Slovencem, ki so k Malemu Triglavu prinesli tudi repliko Aljaževega stolpa. Prisluhnete pa lahko tudi Mešanemu pevskemu Zboru Slovenski dom iz Zagreba in Bardskemu oktetu, ki sta nastopila na tradicionalnem koncertu slovenskih zbor iz zamejstva in sveta v Šentvidu pri Stični.
Odpravimo se v Geopark Karavanke, ki povezuje 14 občin na južni in severni strani Karavank in ponuja številne priložnosti, je prepričan vodja Gerald Hartmann. EU Korak z Reke pomaga slovenskim društvom na Hrvaškem pri sodelovanju na razpisih za evropske projekte. Kako povečati zanimanje za tovrstno sofinanciranje? Odgovor so iskali predstavniki krovne organizacije in društev iz Zagreba, Istre, Kvarnerja in Gorskega kotarja. Kaj so ugotovili, lahko slišite v tokratni oddaji. Gostimo tudi Ingrid Sergaš, ki se poslavlja z mesta slovenske generalne konzulke v Trstu, in se pridružimo rojakom na Porabskem dnevu.
Avstrijska Koroška je dobila novo deželno ustavo, v kateri je prvič omenjena slovenska narodna skupnost. Mnenja, kaj to pomeni, so med koroškimi Slovenci deljena. Novi volilni zakon, ki ga sprejemajo v Italiji, Slovencem v Furlaniji Julijski krajini ne daje veliko možnosti, da bi imeli svoja predstavnika v Rimu. Bo nova zakonodaja spodbudila razpravo o skupnem slovenskem predstavništvu? Tržaški pisatelj Boris Pahor spregovori o dokumentih, ki jih je v svoji najnovejši knjigi »Boris Pahor v žrelu Udbe«, predstavil Igor Omerza. Igralka Miranda Caharija, dobitnica nagrade Tantadruj za življenjsko delo, pa se spominja tudi svojih začetkov. Po poti strpnosti je čezmejni projekt, v katerega so se dejavno vključili rojaki iz Andovcev v Porabju. Slovenci v Pulju pa skušajo z različnimi dejavnostmi povezati tam živeče rojake in predstaviti svojo kulturo širši javnosti. Jim uspeva? Prisluhnite oddaji!
Z rojaki z avstrijske Koroške obujamo najlepše spomine na šest desetletij Slovenske gimnazije v Celovcu. Obiščemo dvojezično šolo v Špetru, kjer so zadovoljni, saj so po šestih letih vnovič vsi pod eno streho. Predsednik madžarskega parlamenta Lászlo Kövér je obiskal porabske Slovence in jih pohvalil zaradi vsega, kar so naredili. Najmanjša narodna skupnost je lahko vzor vsem drugim manjšinam, pravi. Pisatelj Slavko Malnar pa več pove o svoji dopolnjeni izdaji Zgodovine na Čabranskem in težkih časih po drugi svetovni vojni.
V rimskem parlamentu pripravljajo nov volilni zakon in slovenska narodna skupnost v Italiji se boji, da bodo ostali brez svojega predstavnika v poslanski zbornici in senatu. Zato računajo na pomoč najvišjih predstavnikov Slovenije. Zunanji minister Karel Erjavec je že napovedal več srečanj, toda časa ni prav veliko. Prihodnost Beneške Slovenije je tudi v razvoju kulturnega turizma, je prepričan Giorgio Banchig, novi predsednik Inštituta za slovenski jezik in kulturo v Špetru. Kaj načrtujejo, lahko slišite v tokratni oddaji. Slovenska gimnazija v Celovcu praznuje 60-letnico delovanja. O začetkih te izobraževalne ustanove, izjemno pomembne za koroške Slovence, se pogovarjamo z doktorjem Reginaldom Vospernikom, ki je gimnazijo vodil kar 23 let. Na Hrvaškem preverjamo, kako uspešni so bili na lokalnih volitvah kandidati slovenskih korenin in gostimo porabskega rojaka Imreja Mákoša, dobitnika najvišjega madžarskega gasilskega odlikovanja.
Na Madžarskem živijo pripadniki 13 narodnih skupnosti, med njimi so tudi porabski Slovenci. Njihova zagovornica Erika Kölles Kiss je predstavnike manjšin povabila v Porabje. Kako so zadovoljni z razmerami na Madžarskem in odnosom oblasti, nas zanima v tokratni oddaji. Z Alexandrom Mannom, koordinatorjem avstrijskega združenja start-upov za Južno Koroško, se pogovarjamo o mladih podjetnikih, njihovih priložnostih za delovanje in razvoj, povezovanju ter večplastni identiteti. Rojaki na Reki letos praznujejo 70-letnico delovanja društva Bazovica. O pripravah na slovesno obeležitev jubileja več pove Vitomir Vitaz, koordinator za kulturne dejavnosti v društvu. Gostimo tržaško rojakinjo Saro Zupančič, ki je za magistrsko nalogo o večjezičnosti v operi Kačji pastir Pavleta Merkuja dobila 1. nagrado Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter se odpravimo v Benečijo, kjer so rojaki ,ponosni na svoje ljudske godce in pevce. Zakaj? Prisluhnite oddaji.
Na Hrvaškem se ob krepitvi nacionalizma dogaja konservativna revolucija, opozarjajo predstavniki nekaterih manjšin. Kako je na Reki, kjer živi štavilčna slovenska narodna skupnost? O tem v pogovoru z županom, ki ima tudi slovenske korenine, Vojkom Obersnelom. Slovenci v Italiji imajo pravico do dvojezičnih osebnih dokumentov brez popačenja, torej tudi z zapisom šumnikov. Kako to zagotoviti, so se predstavniki krovnih slovenskih organizacij pogovarjali na pristojnimi ministrstvih v Rimu. Na avstrijskem Koroškem se pridružimo mladim pevkam in pevcem na tradicionalnem srečanju otroških in mladinskih pevskih zborov, v Porabju pa ljudskim pevcem in godcem.
»To bo moja pesem pela!« je naslov skladbe Romana Verdela, ki je na letošnjem koncert Koroška poje 12. marca v Celovcu doživela krstno izvedbo. Skladba na štiri izbrane pesmi Milke Hartman za mešani zbor, solista in orkester je odraz dogajanja med koroškimi Slovenci v 20. in 21. stoletju, pojasnjuje skladatelj Roman Verdel, ki delo konča v optimističnem duhu. Kako, lahko slišite v tokratni oddaji. Predvajali bomo namreč drugi del koncerta Koroška poje, ki je vrhunec dosegel prav s skladbo To bo moja pesem pela, v izvedbi mešanih pevskih zborov iz Sel in Bilčovsa, s solistoma Irino Lopinsky in Mariom Podrečnikom ter člani orkestra Slovenske filharmonije. Poleg tega pa lahko prisluhnete še nekaterim pesmim Milke Hartman v izvedbi mešanega kvarteta MundArt iz Ziljske doline in komornega zbora Ave iz Ljubljane.
Slovenska narodna skupnost bo omenjena v novi koroški deželni ustavi, nemščina pa ostaja edini deželni jezik. Gre za korak naprej. Mnenja, kako velik je ta korak, pa so različna. Pridružimo se mladim gledališčnikom iz Šentjanža v Rožu in Šmihela pri Pliberku, ki so s Shakespearovo predstavo Sen kresne noči nastopili na tokratnem festivalu sodobne umetnosti mladih – Transgeneracije 2017. Prisluhnete lahko poeziji tržaškega rojaka Borisa Pangerca, ki svojo slovensko identiteto primerja tudi s trdoživo, pokončno oljko. Gostimo tudi Zoltana Majczána, učitelja nemščine in slovenščine na dvojezični osnovni šoli Števanovci, ter se na Reki družimo s planinci iz Kvarnerja, Slovenije in Benečije.
Neveljaven email naslov