Do zimskih olimpijskih iger v Pekingu je še 54 dni. Z današnjim nedeljskim športnim popoldnevom začenjamo serijo oddaj, v katerih bomo razmišljali o trenutnem stanju olimpijskih iger in njihovi prihodnosti. V prvi oddaji se Matej Hrastar posveča prirediteljem iger, kdo so mesta in države, ki sploh še lako priredijo tako velik dogodek, kaj so njihovi motivi in kaj težave s katerimi se srečujejo.

Bližajo se zimske olimpijske igre v Pekingu

Olimpijske igre so v devetdesetih letih in v začetku 21. stoletja postajale vedno večje. Sydney leta 2000 je bil velik uspeh, prav tako so bile izvedbeno uspešne tudi zimske igre leta 2002, ki jih je gostil Salt Lake City. Drugače je bilo z Grčijo in Atenami, ki so sledile. Grki so si že dalj časa prizadevali organizacijo iger, izpeljali so jih leta 2004. Država je občutila močne finančne posledice, ki jih lahko prinese organizacija takšnega dogodka. Prišlo je do propadanja objektov, grška družba pa je bila v velikih dolgovih. Posledično se v zadnjem obdobju vse manj držav odloča za kandidaturo. Pred 25 leti je bilo za organizacijo poletnih iger leta 2004 enajst kandidatov, Tokyo je bil pred osmimi leti izbran med šestimi mesti. Brisbane je bil za igre čez enajst let edini resen kandidat.

"Brisbane je mesto, ki je pretrpelo že marsikaj. Imelo je naravne nesreče, poplave, kljub temu je bilo odločno in ambiciozno. In zdaj je čas, da Brisbane zacveti. To je novo obdobje za mesto in za olimpijske igre." - Adrian Schrinner

Med kandidati prihaja do pomislekov, saj je organizacija iger velik zalogaj. Glavna motiva sta mednarodni prestiž in utrjevanje notranjepolitične pozicije. Število kandidatov se tako manjša, so pa nekatere države, ki so še vedno vztrajne, kljub nenaklonjenim razmeram. Turki so bili v tem stoletju med kandidati šestkrat, Španci pa kar devetkrat.