Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Andrej Karoli in Rok Kužel iz Tel Aviva o prvih vtisih po polfinalnem večeru Evrovizije, na katerem sta si Gašper in Zala zagotovila vstopnico za veliki finale.
Carlesa Puigdemonta je s položaja katalonskega predsednika odstavila španska vlada, ko je po razglasitvi nekakšne odložene neodvisnosti Katalonije v katalonskem parlamentu jeseni 2017 ukinila katalonske institucije in razpisala predčasne volitve v regiji, katalonske politične in civilnodružbene voditelje, ki so imeli kaj opraviti z referendumom o neodvisnosti, pa obtožila upora proti državi. Proti njegovim kolegom, ki so že več kot leto in pol v priporu, v Madridu poteka sojenje, Puigdemont pa danes živi v Belgiji in bo konec maja kandidiral za evropskega poslanca. Njegova kandidatura je bila sicer še pred nekaj dnevi vprašljiva. Španska volilna komisija mu je namreč prepovedala kandidiranje, ker da ne more kandidirati nekdo, ki je v izgnanstvu, vendar je špansko sodišče to prepoved razveljavilo. Vprašanje je sicer, ali bo lahko v primeru izvolitve tudi opravljal delo poslanca in predvsem – ali se bo lahko vrnil v Španijo brez bojazni aretacije.
Na prvi Evroviziji pred 64 leti je tekmovalo 7 držav, letos bo v Tel Avivu sodelovalo 42 držav, tudi Slovenija, ki jo zastopata Zala Kralj in Gašper Šantl.
Motoristov je iz leta v leto vse več, saj so motorji cenovno vse bolj dostopni. A tudi vse hitrejši, močnejši in zato lahko tudi nevarnejši. Kakšne nevarnosti prinaša vožnja na motorju in drugih enoslednih vozilih in kako jih vsaj zmanjšati opozarja Danijel Andoljšek, dolgoletni reševalec na motorju Reševalne postaje UKC LJ in zasebno dolgoletni navdušeni motorist.
Dare Rupar in Igor Tominec sta bila v družbi Primoža Rogliča po prvi zmagi na Giru 2019 na uvodnem kronometru, ko je oblekel, kot prvi Slovenec, tudi roza majico vodilnega na dirki.
Dare Rupar in Igor Tominec sta bila v družbi Primoža Rogliča po prvi zmagi na Giru 2019 na uvodnem kronometru, ko je oblekel, kot prvi Slovenec, tudi roza majico vodilnega na dirki.
Nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek je gost uvodne epizode nove serije Frekvence X, ki smo jo naslovili Quo vadis, človek?! Prof. Pirtošek se ukvarja tudi z Alzheimerjevo boleznijo in drugimi demencami, ki so vedno bolj razširjene v sodobni družbi. Kako se bo z njimi soočal človek prihodnosti, kakšne rešitve lahko ponudi znanost? Tudi o možnostih tako imenovanega kognitivnega ojačevanja in tehnoloških možnostih, ki bi omogočile, da bi človeku prihodnosti lahko celo brali misli. Je prihodnost optimistična ali pesimistična, kako je in predvsem bo z etičnimi vprašanji? Avtor: Luka Hvalc
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas. *INTERVJU je v angleščini
Letos ne obeležujemo samo 40 let od prvega slovenskega pristopa na vrh Everesta, pač pa tudi 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija. V vseh teh letih so naši športni kolegi zabeležili številne dogodke in pred mikrofon povabili marsikaterega gosta. Franek Trefalt se je tako leta 1979 po vrnitvi iz Himalaje pogovarjal s Stanetom Belakom - Šraufom.
Letos ne obeležujemo samo 40 let od prvega slovenskega pristopa na vrh Everesta, pač pa tudi 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija. V vseh teh letih so naši športni kolegi zabeležili številne dogodke in pred mikrofon povabili veliko gostov. Rajko Dolinšek se je tako leta 1979 po vrnitvi iz Himalaje pogovarjal z Andrejem Štremfljem.
Letos ne obeležujemo samo 40 let od prvega slovenskega pristopa na vrh Everesta, pač pa tudi 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija. V vseh teh letih so naši športni kolegi zabeležili številne dogodke in pred mikrofon povabili veliko gostov. Rajko Dolinšek se je tako leta 1979 po vrnitvi iz Himalaje pogovarjal z Jernejem (Nejcem) Zaplotnikom.
Eden izmed članov 25-članske odprave Everest 1979 je bil tudi alpinist Viki Grošelj, takrat star 27 let. Pravi, da je bila odprava dobro zastavljena, od starejših do zelo mladih članov, bila pa je tudi zelo obširna in priprave zanjo so se formalno začele že štiri leta prej, da so imeli čas pripraviti vso opremo. Skladišče, v katerem so pakirali, so imeli v kletnih prostorih takrat še neodprtega Kliničnega centra. Od Katmanduja pa do baznega tabora je ekipi pomagalo prenašati tovor kar 800 nosačev. Prav Viki Grošelj in Marjan Manfreda - Marjon sta na najvišjo goro sveta poskusila priti prva, a so bile razmere slabe, njune ozebline pa prehude. Vseeno pa sta na neki način odprla vrata do vrha.
Konec februarja pred 40 leti je na pot krenila obsežna jugoslovanska alpinistična himalajska odprava na Everest. Priprave nanjo so se začele že leta 1974, ko so alpinisti dobili dovoljenje za vzpon na najvišjo goro na Zemlji, na čelo sveta, kot imenujejo goro v Nepalu, ali na mater vesolja, kot ji pravijo v Tibetu. 25-člansko odpravo je vodil Tone Škarja, med spremljevalci so bili še novinarja, snemalec, slikar in dva radioamaterja našega radia. In tudi zaradi teh dveh smo v našem arhivu, predvsem pa v arhivu Športnega uredništva Radia Slovenija, ki letos obeležuje 70 let, našli nekaj res neprecenljivih posnetkov.
“Študent - veš kaj ješ?” je program Zveze potrošnikov Slovenije, ki skuša v okviru programa Ministrstva za zdravje “Dober tek Slovenija”, študente spodbuditi k bolj zdravemu prehranjevanju. Kakšne spremembe predlagajo na ZPS in v študentskih organizacijah ter kako na študentsko prehrano gledajo njeni uporabniki?
V torek se bo v Izraelu začelo letošnje tekmovanje za Pesem Evrovizije, v prvem polfinalu bosta nastopila tudi Zala Kralj in Gašper Šantl. Tudi na Valu 202 bomo spremljali Eurosong, namesto ogrevanja pa pogovor Aleša Smrekarja s predsednikom slovenskega Kluba ljubiteljev Evrovizijske popevke, Miranom Cvetkom. Tudi o tem, zakaj tokrat spektakla ne bo spremljal v živo.
Deset let po velikem koncertu s Simfoniki RTV Slovenija ob Dnevu 202 se Dan D vračajo na oder ljubljanskih Križank. Najprej pa so se ustavili v našem studiu.
V Kopru so ob semedelski promenadi uredili park, ki ponuja, svežo, privlačno podobo. Z intenzivno ozelenitvijo preglasi okoliške zgradbe, v svoji osnovi pa združuje elemente mestne plaže in sodobnega mestnega parka. Tako so v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, v mestu pridobili tudi športno rekreativne površine, ki v marsičem presegajo ustaljeno krajinsko arhitekturo. Več je Borisu Žgajnarju povedala Marina Jelen iz urada župana na Mestni občini Koper. Pred in med poletno sezono je torej možnosti za dodatne vsebine v novem, obmorskem parku dovolj. Če ga boste obiskali, pa še tale nasvet. Posebno doživetje park ponuja zvečer, ko se v njem prižgejo luči in ustvarijo izjemen ambient. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija.
Hrvaški filozof Srećko Horvat je že pred leti postal eden izmed bolj pomembnih glasov mlade generacije. Bil je eden od ustanoviteljev zagrebškega Subverzivnega festivala, zdaj pa v hrvaškem glavnem mestu pripravlja sklope pogovorov poimenovane Filozofski teater. Gašper Andrinek se je z njim pogovarjal tik pred predavanjem Slavoja Žižka.
Drobiž je taka, po svoje banalna stvar. Dokler ga imamo se ga ne zavedamo, ko nam ga zmanjka, nam gre pa vse narobe, pravi Vitomir Čop, tajnik Numizmatičnega društva Slovenije, ki so ga kovanci začeli zanimati na začetku osnovne šole. Ko je pisal knjigo o slovenskih kovancih in bankovcih v 20. stoletju, je naletel na zanimive članke o drobižu in tem, kako je tega med prvo svetovno vojno pravzaprav zmanjkalo.
O Leonardu da Vinciju je bilo povedanih že res veliko stvari, kdo je bil, kaj je počela, ali je sebe opredelil bolj kot slikarja ali anatoma, se je raje ukvarjal z arhitekturo ali vojnim inženirstvom? O zadnjem razstavljata kar dva muzeja v Firencah, kjer so po njegovih revolucionarnih skicah in načrtih v leseni izvedbi in v naravni velikosti izdelali denimo tank ali katapult. Pa še nekaj drugih zares inovativnih in nepojmljivih stvari - denimo letalne naprave, zamisel katerih naj bi zrasla prav v njegovi glavi. Po muzeju inovacij Leonarda da Vincija je Majo Stepančič peljala kustosinja Alessandra Romanelli.
Neveljaven email naslov