Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Medtem ko se vsi mediji v teh dneh ukvarjajo s tem, da sta dva turista s Sardinije odnesla 40 kilogramov peska in jima za to grozi celo do šest let zapora, pa nihče ne ve, da se v Indiji, Maroku, Vietnamu … pravzaprav dogajajo kraje ton in ton peska. Potiho, brez pompoznih novic. Pesek je druga najbolj zlorabljena naravna dobrina na Zemlji, takoj za vodo, po podatkih Združenih narodov za okolje naj bi na leto porabili 50 milijard ton peska, 18 kilogramov na človeka na dan. Do leta 2060 naj bi se uporaba peska povišala na 82 milijard ton peska na leto in ker se tehnologija razvija ter se vedno več ljudi seli v urbana območja – leta 2050 naj bi dve tretjini ljudi živelo v mestu – naj bi se gradnja v naslednjih 40 letih podvojila. Brez metanja peska v oči – po besedah ekologinje Aurore Torres gre pri zdajnšnjem načinu pridobivanju peska za skrito ekološko katastrofo, eno največjih 21. stoletja.
Zadnje čase na področju okolja namenjamo ogromno pozornosti podnebnim spremembam, manj pa je znano, da plat zvona bijejo tudi strokovnjaki, ki spremljajo usihanje biotske pestrosti na planetu. Izumrtje grozi več kot milijonu vrst, najbolj na udaru so mokrišča, koralni grebeni in tropski gozdi, pretresljiv je tudi podatek, da se je biomasa vseh v naravi živečih sesalcev v zadnjih desetletjih zmanjšala za 82 odstotkov! Prvopodpisani avtor pod odmevno raziskavo organizacije IPBES, v kateri je sodelovalo 450 znanstvenikov in diplomatov po svetu, je britanski profesor Robert Watson.
Gozdni požari so v tem delu leta v Braziliji zaradi naravnih dejavnikov in sušne dobe sicer pogosti, a tolikšno povečanje njihovega števila vzbuja skrb. Zvezne države na severu Brazilije poročajo o podvojitvi požarov, v eni od njih – državi Amazonas – so razglasili izredne razmere. Razlog za utapljanje tropskih gozdov v ognjenih zubljih naj bi bila pretirana sečnja, ki se je povečala s prihodom predsednika Jaira Bolsonara. Izsekavanje je v enem letu poskočilo za 40 odstotkov, samo julija letos pa je bilo v primerjavi z enakim obdobjem lani večje za kar 278 odstotkov.
Mateja Jamnik je redna profesorica na Univerzi v Cambridgeu, zadnje leto pa je kot raziskovalka gostovala na Inštitutu Jožef Stefan. Raziskuje na področju umetne inteligence, je mama treh otrok, polmaratonka, pevka v pevskem zboru in skupini. Čeprav živi v tujini že skoraj trideset let, tudi otroci so rojeni v Veliki Britaniji, nikoli pred brexitom ni razmišljala o britanskem državljanstvu. Zdaj je zanj zaprosila, ne izključuje pa niti možnosti, da se z družino preselijo v Slovenijo. V pogovoru z Majo Stepančič je spregovorila o tem, kako je turistično (ponovno) odkrivala Slovenijo, o čarobnosti matematičnih formul, umetni inteligenci v vsakdanjem življenju, glasbi, prekratkem dnevu.
Načelnik Gorske reševalne službe Tolmin Žarko Trušnovec pravi, da je njegov poletni namig lokal-patriotski. Zato predlaga izlet h gostoljubni planinski koči, ki je praktično dostopna vsem.
Leta 1989 so se zbirali v podporo četverici in za človekove pravice. Kje smo 30 let pozneje? Kako smo se znašli tu in kako naprej? Miha Šalehar je na pogovornem večeru 30-letniki ob 30-letnici na radijskem dvorišču gostil Niko Kovač, ki v branje priporoča knjigo Uspavanka francosko/maroške pisateljice Leile Slimani. Jurij Drevenšek se že veseli novega celovečerca Prekletstvo Valburge režiserja Tomaža Gorkiča, Filip Dobranič pa se kratkočasi z miselno igro Baba is You.
Na avstrijskem glasbenem festivalu Frequency, ki zadnja leta pritegne več kot 100.000 obiskovalcev, je nastopila tudi zvezdnica Billie Eilish
Avtorica tokratnega poletnega namiga Jelena Justin svetuje vzpon na Storžič, ki sicer terja nekaj pozornosti, obenem pa planinski namig povezuje s knjigo Filozofija hoje Frederica Grosa. Jelena Justin je v Gorenjskem muzeju vodja programa in odgovorna za stike z javnostjo, ob tem pa tudi gornica, avtorica planinskih vodnikov pa tudi snovalka Gorenjske muzejsko-planinske transverzale.
V Novem mestu se je začel že dvajseti festival Jazzinty, kjer se bo kar sto mladih glasbenikov iz Evrope, ZDA in drugih celin teden dni izobraževalo pod vodstvom desetih mednarodnih mentorjev. Dvajseti festival Jazzinty se je v torek pričel s prvimi delavnicami in večernima koncertoma v Novem mestu. Posebnost festivala so ustvarjalna druženja in izmenjava izkušenj med mladimi jazzisti in njihovimi mentorji, ki jih potem okronajo s samostojnimi ali skupnimi večernimi koncerti.
Svež veter, nekaj najboljšega, kar se je zgodilo srbski glasbeni sceni, nova obsesija. To je Senidah, ki osvaja balkanski trg, glasbenica, ki želi širiti samo ljubezen, pravi, da moraš biti za preživetje na balkanskem trgu zver.
Tokratna poletna namiga prihajata iz Posočja, nista pa povezana ne s knjigami ne filmi ali festivali in koncerti. Tokrat nas bosta trenerja Tadej Marinič in Sebastian Čufer usmerila na Mangart in Gregorčičev slap.
Spet je tisti čas v letu, ko je nebo še posebej darežljivo z zvezdnimi utrinki. Smo namreč sredi meteorskega roja Perzeidov, ki vrh vsako leto doseže prav v noči z 12. na 13. avgust. Še največ – tudi do 80 na uro – jih boste lahko našteli proti jutri, res pa je, da bo letošnjo predstavo nekoliko skazila presvetla Luna. O letošnji pošiljki Perzeidov smo se pozanimali pri astronomu Hermanu Mikužu na observatoriju na Golovcu nad Ljubljano.
Letošnji mednarodni dan mladih je posvečen zlasti vprašanjem njihovega izobraževanja in delovne aktivnosti. Koliko se jih izobražuje, kako je porasel delež terciarno izobraženih med mladimi, koliko jih dela in kako zadovoljni so mladi v Sloveniji z življenjem? S temi vprašanji se je Maja Ratej napotila na Statistični urad, kjer ugotavljajo, da so mladi v primerjavi z obdobjem izpred let bolj izobraženi, med njimi je večja stopnja brezposelnosti od siceršnje v Sloveniji, imajo manjšo plačo od povprečja, a so navkljub temu bolj zadovoljni z življenjem. Odgovarja Irena Svetin.
Za študente že pregovorno velja, da veliko berejo, vendar so prebrane knjige skoraj izključno povezane s študijem. Katja Cuder, študentka anglistike na Filozofski fakulteti, si je za odmik od znanstvenih tekstov to poletje izbrala izbor knjig moderne klasike. Za poletni namig nam je predlagala knjigo Williama Goldinga Gospodar muh, ki je izšla leta 1954 in je od svojega nastanka doživela že dve filmski priredbi."Celotna knjiga je alegorija na britanski imperij. Priporočam jo tistim, ki jih to zanima, če pa ne, se z nje da veliko naučiti."
Počitnice oziroma dopust preživljamo na zelo različne načine. In medtem ko jih nekateri želijo preživeti v poležavanju ter lenarjenju, se drugi trudijo z gibanjem na vse načine. No, takih, ki bi se kar s kolesom peljali do Severnega rta oziroma Nordkappa in nazaj, pa verjetno ni kaj dosti. Naša pomurska dopisnica Lidija Kosi je v Prlekiji vendarle našla človeka, ki je storil tudi to. Minulo soboto popoldne se je Janez Munda po 33 dneh in 7414 prevoženih kilometrih vrnil v svojo hišo, pred katero so ga v Radomerju pri Ljutomeru pričakali njegovi najbližji.
Poleg besedne zveze Gorenjska mzuzejsko-planinska transvenzala je največkrat izgovorjena beseda v povezavi s projektom: geolov. O tej zanimivi dejavnosti se Aleš Smrekar pogovarja z geolovcem Igorjem Čabrianom.
Redni profesor za področje varstvo rastlin na biotehniški fakulteti in predstojnik katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo Stanislav Trdan svetuje, da v poletnih mesecih poleg gora in jezer čas namenimo tudi lepoti slovenske kmetijske krajine.
Zveza majhnih in srednje velikih mest si po vsem svetu prizadeva vzpostaviti boljša življenjska okolja za nove generacije
Z Borisom Vitezom bomo potovali od Avstralije do Opčin, se ustavili pri košarki in prišli do podjetništva, vse skupaj pa zaokrožili s predanostjo družini in nostalgijo
Neveljaven email naslov