Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
V današnjem sprehodu skozi vsestranskost Leonarda da Vincija nam je ostal še eno pomembno poglavje; tisto namreč, po katerem je bil dolga stoletja najbolj prepoznan – Leonarda da Vinci kot slikar. Gotovo ga ni, ki ne bi poznal njegove slovite Mone Lise pa Zadnje večerje in tako naprej. Zgodba v ozadju njegove slikarske genialnosti pa slovi pravzaprav v nečem drugem: Leonardo je opravil s kopiranjem realnosti, bil je prvi, ki je s slikanjem postavil paradigmo ustvarjanja videza, umetniške slike so z njim dobile drugačen pomen. Sogovornika v prispevku sta filozof dr. Marko Uršič s Filozofske fakultete in akademski slikar Bogoslav Kalaš.
Ko se je Leonardo da Vinci rodil, se je končala najdaljša vojna v zgodovini človeštva, vojna med Francijo in Anglijo, to pa je bilo tudi obdobje intenzivnih vojaških spopadov med državicami v Italiji, širjenja Francije in Osmanskega cesarstva. Kako pa je Leonardo pristal v vojaškem inženirstvu? Kot vemo, se je najprej izpopolnjeval kot slikarski vajenec v delavnici Andree Verocchia, kjer je dobil naziv mojstra, a kmalu odšel na svoje in ustanovil lastno delavnico – atelje. A čeprav je imel sloves izjemnega umetnika in so ga priznavali kot genija, je hkrati veljal za nezanesljivega, saj je le redko dokončal naročila. Zato je njegova delavnica po približno petih letih neslavno propadla. Takrat se je začela njegova kariera vojaškega inženirja, dejavnosti, ki mu je pomenila znaten del sredstev za preživljanje lep čas njegovega najbolj vitalnega obdobja življenja. Leonardo je v tem času snoval arhitekturne rešitve na področju obrambnih sistemov mest, kot so obzidja in obrambni jarki, izumljal oblegovalne in obrambne naprave ter seveda orožje. Med drugim je kot vojaški inženir zašel tudi na območje današnje Slovenije, kjer je imel posebne načrte s Posočjem in Vipavsko dolino.
Slikarska zapuščina Leonarda da Vincija obsega vsega 15 slik, v njegovih beležnicah pa je ostalo več tisoč osnutkov, načrtov in študij strojev in naprav, kot so avtomobil, helikopter, padalo, bager, podmornica, tank, letalo, bicikel na pogon s členasto verigo, pa številna orožja, bojni vozovi, oblegovalne naprave, dvigala, mostovi, topovi in še in še. Nekatere naprave si je izmislil sam, nekatere le nadgradil z izvirnimi mehanskimi rešitvami, pri posameznih pa je z vajeti spustil domišljijo in so posledično popolnoma neizvedljive. Številne so lahko, zaradi tehničnih omejitev ali omejitev materialov, uresničili šele 300, 400, celo 500 let pozneje. Zato ga številni bolj kot umetnika vidijo in cenijo kot genialnega inženirja, izjemnega mehanika-strojnika in celo znanstvenika.
Leonardo da Vinci je med letoma 1488 in 1515 seciral približno 30 trupel, moških in žensk različne starosti, število živali ni znano. "Vse to je počel z namenom opisati in izrisati človeka od rojstva do poslednjega vdiha," pripoveduje prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, vodja Inštituta za zgodovino medicine na medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. "Njegove anatomske risbe so najpodrobnejše v tistem času. Drugi umetniki so se ukvarjali zlasti s telesnimi razmerji in videzom, Leonardo se je zanimal za notranjost, za funkcijo," pa dodaja zgodovinar znanosti dr. Francesco Barreca.
Sprehajali smo se po poteh Leonarda da Vincija, da bi razumeli, kako je toskanska pokrajina vplivala na njegovo raziskovalno delo. Obiskali smo Leonardovo rojstno hišo, klepetali z domačini in županom. Pravi, da je Leonardo pobral vso genialnost kraja. Vinci je kraj, kjer se je 15. aprila 1452 rodil eden največjih genijev vseh časov: Leonardo da Vinci. Že kot deček je opazoval oljke in trte, se oziral v nebo in preučeval ptice, po lokalnih mlakužah pa lovil žabe in ribe. Domačini pravijo, da je pil chianti in še danes njegov ugled in trto pridno izkoriščajo za prodajo žlahtne kapljice turistom! Ogledali smo si njegovo rojstno hišo, ki je spremenjena v interaktivni muzej, krstilnico, kjer naj bi bil krščen, in številne muzeje.
Tovarna ITAS PRVOMAJSKA v Ivanecu na Hrvaškem predstavlja eno najuspešnejših zgodb delavskega upora na področju nekdanje Jugoslavije. Delavsko podjetje na nastalo na pogorišču divjega lastninjenja. Delavci so se uprli načrtnemu uničevanju podjetja tudi z gladovno stavko.
Po stečaju podjetja TOM v Mokronogu se je pred osmimi leti deset delavcev odločilo, da bo ustanovilo novo podjetje M TOM. Začeli so delati, od DUTB so s pomočjo kreditov odkupili prostore, prišla so nova naročila, prihodki počasi rastejo, zdaj že pomlajajo podjetje.
V Kopru so ob semedelski promenadi uredili park, ki ponuja, svežo, privlačno podobo. Z intenzivno ozelenitvijo preglasi okoliške zgradbe, v svoji osnovi pa združuje elemente mestne plaže in sodobnega mestnega parka. Tako so v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, v mestu pridobili tudi športno rekreativne površine, ki v marsičem presegajo ustaljeno krajinsko arhitekturo. Več je Borisu Žgajnarju povedala Marina Jelen iz urada župana na Mestni občini Koper. Pred in med poletno sezono je torej možnosti za dodatne vsebine v novem, obmorskem parku dovolj. Če ga boste obiskali, pa še tale nasvet. Posebno doživetje park ponuja zvečer, ko se v njem prižgejo luči in ustvarijo izjemen ambient. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija.
Ob prvem maju, prazniku dela, smo se z mikrofoni podali med mlade. Študente smo spraševali, kaj je to delo, zakaj je v življenju sploh treba delati ter kaj je to sanjska služba? Miha Šalehar pa se je pogovarjal z menedžerko sreče oziroma eno prvih Slovenk z nazivom “Chief Happiness Officer”. Urška Stanovnik o poklicih prihodnosti, o nošenju copat na delovnem mestu, ter o tem, kako optimizirati občutek nesreče zaposlenih.
Slovenska hokejska reprezentanca v kazahstanskem NurSultanu lovi uvrstitev v elitni razred svetovnega hokeja na svetovnem prvenstvu drugega kakovostnega razreda. Pred prvenstvom se je z Barys Arene javil Boštjan Janežič.
27. in 28. aprila bo Maribor prizorišče največjih in najprestižnejših tekmovanj v svetu gorskega kolesarstva – gostil bo namreč otvoritvena tekmovanja serije svetovnega pokala z letnico 2019. O organizaciji take prireditve, ki privabi do deset tisoč obiskovalcev na dan, udeleži pa se je približno 700 tekmovalcev s člani svojih ekip, sanja vsako evropsko in svetovno gorskokolesarsko središče. Organizatorjem na Pohorju je uspelo – točno dvajset let po prvem tekmovanju najvišje ravni na pohorskih strminah se karavana vrača domov. Ponovno srečanje opisujejo organizatorji, tekmovalci, največji zvezdniki tega športa in navijači.
Za državo, ki naj bi imela prave strokovnjake za spletne prevare, je od nekdaj veljala Nigerija. Toda znanje, še posebno če je namenjeno temu, kako na lahek način dobiti denar, se hitro širi. Torej, če boste kdaj prek Facebooka dobili prošnjo za prijateljstvo ameriškega vojaka na misiji v Afganistanu, ki je v vas našel ljubezen, zdaj pa potrebuje le še denar, je precej verjetno, da se bo za profilom v resnici skrival nekdo iz Gane, v kateri so še posebno dobri v ljubezenskih prevarah. Te so tudi tema, ki je pritegnila Bena Asamoaha. Ben je večino časa odraščal v Belgiji, del mladosti pa je preživel tudi v rojstni Gani in takrat se je prvič družil s fanti, ki se ukvarjajo s sakawo. Po več letih se je tja vrnil in o njih posnel dokumentarni film. Film Sakawa smo lahko videli tudi na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma.
V Murski Soboti so se lotili prenove mestnega središča, zahtevnega in obsežnega projekta, ki poteka postopoma v različni dinamiki. Tako bo v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, mestno jedro pridobilo svežo vsebino in postalo zanimivo za obiskovalce. Več je Borisu Žgajnarju povedal župan Mestne občine Murska Sobota, Aleksander Jevšek. Prenova mestnega središča v Murski Soboti bo, kot pravi župan Aleksander Jevšek, predvidoma potekala do konca prihodnjega leta. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo preverimo s kakšnimi načrti prenove se ukvarjajo v Slovenj Gradcu.
Eric je že kaj kmalu po začetku klepeta na Facebooku izrazil željo po poroki in jo potrdil s fotografijo zaročnega prstana. Marsikdo bi morda rekel, kako očitno lažen profil, ne pa vsi. Dlje ko je trajala komunikacija, več je bilo podatkov z njimi pa tudi lukenj in nedoslednosti. Pogovor s človekom, ki se izdaja za Erica Scotta objavljamo v angleškem jeziku.
Po zgledu strani 182 na teletekstu RTV Slovenija (kje so naše ladje?) sledimo našim mikrofonom. Kje vse so bili, kaj vse so posneli?
Letos se je zgodilo, da sta istočasno dva pomembna verska praznika: krščanska velika noč in judovski praznik pasha oziroma (hebrejsko) pesah. To je bil povod za pogovor z Majo Kutin, ki dobro pozna judovstvo, saj je kar nekaj časa živela v Izraelu. Ko se je vrnila v Slovenijo, so jo pogosto prosili za strokovno pomoč in razlage v povezavi z judovstvom, Izraelom, hebrejščino itd. … Kutinova je v tem zaznala nov poslovni izziv in zadnja leta želi s svojim delom na najrazličnejših področjih (turizem, marketing, izobraževanje) graditi mostove med kulturami. ”Niso vsi Izraelci Judje, niso vsi Judje verni. Če govorimo o košerskih gostih, govorimo o vernih Judih, ki so lahko iz celega sveta, niso pa vsi Judje verni, ne držijo se vsi pravil postave in zato kot turisti ne zahtevajo posebne obravnave. Za razliko od vernih Judov, ki bodo zahtevali košer hrano, razumevanje za sabat, za praznike … ,” razlaga Kutinova, ki pravi, da verni Judje, če se odločijo za potovanje med prazniki, najpogosteje izberejo organiziran način. Zakaj? Ker organizator že vnaprej poskrbi, da na potovanju vse poteka po sabatnih oziroma prazničnih verskih predpisih.
Marjeta Pija Cevc je uršulinka in direktorica podjetja. Kako dojema svoje delo in poslanstvo? Kam je shranila transparent, s katerim je skupaj s sestrami spodbujala slovenske košarkarje, in zakaj ne nosi redovnega pokrivala?
Pogovor s filozofom Alešem Bunto, znanstvenim sodelavcem na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, o tem, zakaj je po pol stoletja izhajanja Alan Ford s paleto nepresežnih likov še vedno neprekosljiv in večno aktualen.
Zdaj pa nekaj za jadralske sladokusce, ki radi spremljajo podvige najboljših v jadralnem športu in prisegajo na najbolj prestižne svetovne regate, na primer Pokal Amerike ali Jadranje okrog sveta, imenovano Ocean Race Očitno je na vidiku nekaj novega, nekaj ogromnega, nekaj kar naj bi združilo svetovno jadralsko družino, od tekmovalcev v olimpijskih razredih, do jadralcev na največjih, maxi regatnikih in vse vmes. Tekmovanje po vzoru svetovnega nogometnega prvenstva, imenovano SSL GOLD CUP ali, v prostem prevodu, ZLATI JADRALSKI POKAL, so v ponedeljek predstavili v središču olimpizma, v Olimpijskem muzeju v Lozani.
V Novi Gorici načrtujejo prenovo večjega dela javnih prostorov v Cankarjevi naselju. Posodobili bodo prostore med stanovanjskimi bloki in jih bolje prilagodili potrebam vseh generacij za druženje, igro in rekreacijo. Tako bo v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb soseska, ki je nastala pred več kot 50 leti dobila novo podobo. Več je Borisu Žgajnarju povedal župan Mestne občine Nova Gorica, Klemen Miklavič. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo preverimo, s kakšnimi načrti prenove se ukvarjajo v Murski Soboti.
Neveljaven email naslov