Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Ko se voziš tako dolgo časa, da se vmes vreme trikrat spremeni, si počasi res že na Šentviški planoti. Tako je nekdo pred leti opisal prihod na trikotnik med Baško grapo, dolino Idrijce in Cerkljanskim, kjer je mladim pred 15-imi leti padlo na pamet, da bi tam organizirali velik rock koncert. Ideja je zaživela in nastala je Gora rocka. Ni pa ostalo samo pri tem, Gora je z leti postajala vedno večja, Šentviška planota pa bolj in bolj znana, vsaj konec junija. Kakšno pa je sicer življenje v krajih, kjer brez avta ne gre, kjer ni trgovine, niti bankomata? Ne nujno slabo. In kako se reče domačinom na Prapetnem brdu, kjer je bil tudi Val 202? Zelo težko.
Tolmin se vsako poletje spremeni v mesto festivalov, predvsem glasbenih. Vseeno pa je zdaj že srce festivalskega dogajanja ob sotočju Soče in Tolminke Soča Outdoor. Gre predvsem za športno prireditev, organizatorji pa od prve izvedbe upoštevajo smernice trajnostnih športnih dogodkov in zelene politike, kot jo je v Zeleni shemi slovenskega turizma opredelila Slovenska turistična organizacija. Pred začetkom sedme izvedbe festivala se je iz Tolmina oglasil Aleš Smrekar.
Nesporna junakinja slovenske osamosvojitve je pravica naroda do samoodločbe, načelo mednarodnega prava, povezano tudi s številnimi zatrtimi hrepenenji narodov in manjšin. Na naši poti do samostojnosti je odigrala zelo pomembno vlogo. Pri iskanju rešitev pa ne smemo zanemariti vloge posameznika, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, gost prazničnega dopoldneva na Valu 202. Z njim se je pogovarjala Tatjana Pirc. Foto: Osebni arhiv
Od hiše do mesta so poimenovali razstavo svojih projektov študentke in študenti ljubljanske Fakultete za arhitekturo, kjer so med drugim iskali odgovore na številne aktualne problematike slovenskih in tujih mest ter predstavili svojo vizijo razvoja okolja ter slovenske družbe. Lotili so se problema praznih stavb in njihovega oživljanja.
Original conversation with dr. Christine Jones Forman and dr. Bill Forman in English. Originalni pogovor z astronomoma dr. Christine Jones Forman in dr. Billom Formanom v angleščini.
Ob letošnjih obletnicah Everest 40 let in 70 let Športnega uredništva na Radiu Slovenija smo se ob tem, ko Val 202 praznuje 47 let, spomnili, kako je bil prav slednji eden prvih radiev na svetu, ki je omogočil prve radioamaterske prenose poročanja iz baznega tabora pod Everestom.
14. junij je svetovni dan krvodajalcev in ob tej priložnosti se je Aleš Smrekar srečal z Lidijo Svetelšek, glavno medicinsko sestro na oddelku za preskrbo s krvjo na Zavodu za transfuzijsko medicino. Medicinske sestre in tehniki zdravstvene nege so namreč v transfuzijsko verigo vpeti od začetka do konca.
V tretjem in zadnjem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
V drugem krogu kvazi kviza so se (spet) spopadli trije največji umi: Mojca Širok, Boštjan Gorenc - Pižama in Franci Kek.
12. junija 1929 se je rodila Ana Frank, pred natanko devetdesetimi leti, torej. Zato se bomo danes spomnili na dnevnik in na izjemno deklico, ki ga je pisala. Spomnili se bomo njene tragične zgodbe, predvsem pa sporočila o grozotah, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Tatjana Pirc se je pogovarjala z Borisom Hajdinjakom, direktorjem Sinagoge Maribor, in doktorico Dragico HarAmija, ki raziskuje literaturo, povezano s holokavstom.
V prvem kvizu Lepo je biti mala bela celica so se pomerili trije bivši: bivši hip-hop estradnik, bivša prvakinja v bivši državi v taborniškem deseteroboju in bivši rezervist na klopi lokalnega košarkarskega kluba.
Mineva sedemdeset let od izida antiutopičnega romana 1984, ki ga je napisal britanski pisatelj George Orwell. To je bilo in še vedno je zelo brano delo, predvsem zaradi izjemno natančnega opisa totalitarištičnega režima, pa tudi prikaza, kako je človek proti oblasti nemočen. V času hladne vojne je bilo delo 1984 take vrste knjiga, zaradi katere si lahko šel tudi v zapor, na Kitajskem pa je njena prodaja še danes prepovedana. Orweel v knjigi predstavi tudi besedna zveza Veliki brat, ki pooseblja vseobsegajoč nadzor državljanov. Dr. Nikolai Jeffs s koprske Fakultete za humanistične študije je napisal spremno besedo k slovenskem prevodu Tine Mahkota leta 2004 in se strinja, da kar je takrat zvenelo kot nepredstavljivo, nam je danes čisto vsakdanje. Nenehen nadzor se izvaja še konkretneje kot v knjigi, mi pa smo vse to sprejeli.
70 let mineva od izida enega najbolj preproških romanov 20. stoletja - antiutopičnega romana Georga Orwella 1984. Na tej povezavi lahko prusluhnete celotnemu pogovoru z dr. Nikolaijem Jeffsom, ki je napisal spremno besedo k prevodu Tine Mahkota iz leta 2004. O tem, kako je prevod odmeval v socialistični Jugoslaviji, do tega da si lahko zaradi takšne knjige pristal tudi v zaporu.
Ob lanskem dnevu v spomin na Primoža Trubarja je dr. Kozma Ahačič napisal:"Prve knjige je napisal za bralce, ki jih še sploh ni bilo in ki si takšnih knjig sploh še niso želeli." Delal je stvari, ki so se zdele nemogoče in vedel, kaj hoče doseči. S tem nam je še danes lahko za zgled, je prepričan predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.
Filozofinja dr. Renata Salecl razmišlja o izzivih človeka sedanjosti in prihodnosti. O tem, kako bo človek prihodnosti moral poiskati konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije, bolj premišljeno reševati paradokse izbire, se soočati z družbenimi pritiski, nadzorom, izgorelostjo ... Zakaj je upanje v mladih? Intervju je del serije Quo vadis, človek?! Naroči se na podkast: www.val202.si/frekvencax Avtor: Luka Hvalc
Raziskava kampanje Parkiraj izgovore drugam! Ne na mesta, rezervirana za invalide je pokazala, da je kršiteljev, ki neupravičeno zasedejo parkirna mesta za invalide manj kot pred nekaj leti. Predvsem se je zmanjšal delež mlajših kršiteljev, zavest o pomenu teh parkirišč se počasi, a vztrajno spreminja. A še vedno je prevelik delež tistih, ki brez slabe vesti zasedejo invalidom namenjeno parkirno mesto in sploh ne pomislijo, kakšne nevšečnosti lahko povzročijo gibalno oviranim.
In the series Cities of the Future, the authors of the science themed radio series “Frekvenca X” are on a search for small tricks and big ideas on how to build better cities of tomorrow. We take a look at the incredible speed of urbanisation around the world, numerous climate issues that cities are facing, the effects of urban greenery, the importance of spatial planning for better urban traffic and the necessity of including inhabitants in the planing process for the future. Authors: Jan Grilc, Luka Hvalc and dr. Dan Podjed *Oddaja v angleškem jeziku je bila pripravljena za potrebe udeležbe na mednarodnem tekmovanju, ni bila namenjena predvajanju v etru Vala 202.
Neveljaven email naslov