Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Lidija Dimkovska je pesnica, pisateljica in prevajalka makedonskega rodu. Od leta 2001 živi in dela v Sloveniji. Pred kratkim je k slovenskemu prevodu kultnega makedonskega dela Čas koz avtorja Luana Starove napisala spremno besedo, v branje pa vam priporoča svojo najljubšo pesnico.
25. julija je Zemljo obletel asteroid, velik kot nogometno igrišče, je sporočila Evropska vesoljska agencija. Letel je 65.000 kilometrov stran, kar morda zveni veliko, z vesoljske perspektive pa ni. Še pomembnejše je, da je človeštvo za prišleka izvedelo le približno dan prej. Zakaj, v pogovoru z Majo Ratej komentira Aljoša Masten, novinar MMC.
Dramaturginjo in režisersko Nano Milčinski mnogi bolj poznajo kot pevko številnih sodobnih, a že zimzelenih popevk. V petju združuje svoji dve največji ljubezni, glasbo in besedo. Slednjo ima zelo rada tudi v pisni obliki, saj pravi, da so knjige tako dobre, da jih ni nikoli dovolj, zato ni nič nenavadnega, da je spisek njenih poletnih namigov za branje obširen, predlaga pa, da čez poletje preberete vsaj dve knjigi. Prva naj bo takšna, ki vam bo razširila obzorje, vas napeljala na kakšno spremembo v življenju in pomagala pri duhovni rasti, drugo branje pa naj bo kak kvaliteten roman ob katerem si lahko spočijete glavo.
Ste kdaj pomislili, kdaj so Križanke kot prostor zaživele in kaj je ta prostor predstavljal davno nekoč, še pred Plečnikovo prenovo? "Korenine tega prostora sežejo v več zgodovinskih plasti, čisto na začetku se je prostor rahlo naslonil na Rimsko obzidje. Tu najdemo ogromno rimskih ostalin, ker se je v neposredni bližini nahajalo rečno pristanišče Emone," razlaga raziskovalec slovenske literature in likovne umetnosti Luka Vidmar, urednik prve poglobljene znanstvene monografije o Križankah, pri katerije sodelovalo 21 raziskovalcev s področij umetnostne zgodovine, arheologije, literarne zgodovine in muzikologije.
Tokrat smo za poletni namig prosili kitarista, orgličarja, producenta, založnika, avtorja številnih skoraj ponarodelih skladb, ki marsikatero stvar pove brez dlake na jeziku.
Phil Anderson je ameriški glasbenik iz mesta Sarasota na Floridi, ki se je z Damjanom Zorcem spet dobil po tridesetih letih
Kateri bankomati so v tujini varna izbira in katere pogoje upoštevati izven evro območja? Odgovarja Alina Meško, Zveza potrošnikov Slovenije
Predsednica Ljubljanske kolesarske mreže za poletje priporoča izlet z vlakom z novo železniško povezavo med Beljakom, Trbižem in Jesenicami, ki je namenjena predvsem kolesarjem.
Slovenski dramski igralec in voditelj oddaje Male sive celice Nik Škrlec ima celo vrsto konjičkov. Med drugim je skušal izboljšati Guinnessov rekord v sestavljanju rubikovih kock pod vodo z enim vdihom, nekaj časa pa je držal tudi slovenski rekord v recitiranju decimalk števila pi. Tudi njegov poletni namig je matematične narave, vendar se ga ne ne smete ustrašiti.
Izidor Kamal Shaker na Twitterju brez kontrole piše kavne rime kar takole. Ključniku #kafetarime, na katerem je več kot 500 kavnih rim, sledi vedno več ljudi.
Pravijo, da je Azerbajdžan meka energetske industrije, nekoč pa je bila ena pomembnejših postojank na trgovinski poti, svilni cesti. Poleg plina je pomemben del zgodovine, sedanjosti in prihodnosti te mlade države, stare toliko kot Slovenija, tudi nafta. Črno zlato je uročilo celo brate Nobel. Leta 1876 so kupili majhno rafinerijo v Bakuju in tako so trije bratje postali lastniki oziroma delničarji podjetja z nafto.
Lahko uporabniki ugotovijo, da komentarji in ocene nastanitve ne predstavljajo realne slike? Svetuje Gorazd Božič, SI CERT
Predavatelj na koprski fakulteti za humanistične študije Nikolai Jeffs za počitniško branje priporoča utopično literaturo, na prvem mestu roman Ursule Le Guin Razlaščeni.
Po tokratni poletni namig smo se odpravili v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani k Heleni Janežič, ki se ukvarja predvsem s knjigami in zbirkami tiskov Slovencev zunaj Slovenije. In prav s tem področjem je povezan njen knjižni namig oziroma kar dva. Priporoča namreč dve deli enega avtorja: knjigi Poslednji deseti bratje in Dohojene stopnje pesnika, pisatelja in publicista Zorka Simčiča.
Za malo starejše generacije Slovencev se je pristanek na mesecu resnično končal šele tri mesece po zgodovinskem pristanku in zgodovinskih besedah. A če hočemo vso zgodbo s podaljšano misijo Apolla 11 tudi resnično doumeti, moramo v Beograd. In tako se, med rahlimi prepiri o tem, ali se mesecu reče Luna in ali je vsaka Luna tudi mesec, približujemo nekoč jugoslovanski, danes srbski prestolnici. Tam nas pot vodi na Dedinje. Do groba mogoče kdaj drugič, obiskali pa smo muzej Jugoslavije, ki hrani tudi spomine na vesolje. Zgodba je navadna in v večjem delu povsem pozabljena. Tako so se trije junaki, ki jim je uspelo do gor in nazaj, tri mesece po koncu misije odpravili na veliko svetovno turnejo. Kot Rolling Stonsi recimo. S predsedniškim letalom … 22 držav in 24 mest v nekaj tednih. In poglej čudo; med izbranci je bila tudi Jugoslavija in Beograd, kamor so Armstrong, Aldrin in Collins skupaj s soprogami prispeli 18. oktobra 1969.
V sredini junija se je naša radijska streha prelevila v prav posebno mesto, kjer smo lahko s teleskopi opazovali ta naš srebrni naravni satelit. Na lep poletni večer, ravno po nevihti, je namreč Frekvenca X čisto na vrh naše radijske stavbe popeljala svoje prijatelje in zveste poslušalce, ki so lahko Lunine kraterje opazovali skoraj tako blizu, kot da bi bili na konicah njihovih prstov. Kako je bilo v družbi prvega Luninega krajca in astronoma Andreja Guština, v kratki in precej neformalni reportaži, ki jo je na mikrofon ujela Maja Ratej.
50 let od pristanka na Luni so zaznamovali tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, kjer si je mogoče vse do konca leta ogledati razstavo o tem prelomnem dogodku s slovenskega vidika. Avtorji razstave so se poglobili v obširno poročanje takratnih medijev, spomine posameznih ljudi in prispevke Slovencev pri razvoju vesoljskih tehnologij. Kako je podvig vseh podvigov, kot so ga imenovali, odmeval poleti pred 50-imi leti, skozi pripoved soavtorice razstave Irene Marušič.
Na Valu 202 praznujemo pol stoletja od prelomnega koraka za človeštvo.
Smaal Tokk Primorska region's own gengsta raper je tudi to poletje dejaven: vadi, jamma z bendom in ustvarja komade za nov, tretji album, ki ga bo s singlom napovedal septembra. Kakšen je njegov namig za poletne dni?
Neveljaven email naslov